Srce mi krvavi ob tej štirki, ampak...

Bil je neverjetno vroč in soparen dan tistega 20. junija, ob 5.00 uri popoldne. Nismo po angleško pili čaja, ampak smo se odpravili na monoštrsko osnovno šolo, kjer so delili zaključna spričevala. Joj, mamica, kaj misliš, mi bo učiteljica Erika dala odlično oceno iz madžarske književnosti?? ... To vprašanje je mučilo mojega sina Samuela kar lep čas. Ja, v prvem polletju sta bili celo 2 trojki iz besedilnega razumevanja. Včasih imamo težave s t. i. madžarskim kulturnim kontekstom. Tu in tam mojemu sinu ne gre pet ali šest sopomenk za neko besedo, pa po svoje razume nekaj, kar je nek literarni junak mislil ali delal. Pa po domače odgovori na kakšno zelo modro vprašanje in ne dojema resnosti popolnega razumevanja madžarskih zgodovinskih tekstov. In včasih se malo pohecava ob imenu kakega velikega madžarskega junaka, npr. Dugovics Titusza... Moj Samuel, monoštrski tretješolec z dvema materinščinama in angleščino kot drugim oz. tretjim jezikom, je priden in prizadeven fant. Njegova dvokulturnost je za monoštrske pojme unikat, čeprav bi taki lahko bili vsi otroci iz narodnostno mešanih družin. Pa niso. Razredničarka Erika, Madžarka s slovenskimi koreninami, ki ne zna niti besede slovensko in to zelo obžaluje, ga velikokrat pohvali in izpostavi njegov talent za jezike in pridnost. Vidite, pravi, on je iz Slovenije in je pri madžarski slovnici in še pri marsičem najboljši v razredu. Malo se še mora potruditi pri književnosti... Se res mora še malo potruditi??? A ni njegov izjemen trud že to, da pri devetih letih aktivno govori madžarsko in slovensko ter zelo dobro angleško??? Ne, to za madžarsko šolo, kjer ni nobene diferenciacije za tiste, ki so v narodnostnem programu, ni dovolj. Pravzaprav ni nič. Naša privatna zadeva, saj t. i. narodnostni program s slovenščino kot učnim predmetom v tej šoli pomeni le to, da imajo učenci dodaten predmet, ki je pač samo predmet. Učijo se, morda malo naučijo in sčasoma pozabijo. Kot nekaj o celicah, marjeticah in molekulah. In o Dugovics Tituszu ter drugih največjih junakih...

Ob petih popoldne neznosna vročina pred monoštrsko šolo, gneča, učenci v prazničnih oblačilih - tudi to je predpis - ob svojih učiteljih, starši in drugi zadaj; himna, recitacije, ravnateljičin glas, ki prebira imena tistih, ki so uspeli doseči superodličen uspeh. To pomeni, da imajo same petice plus vedenje in pridnost vzorno. Vsi drugi s kakšno štirko ali dvema so le navadni odličnjaki. Poslušam, stiskam zobe, 3. razred - imena mojega Samuela ni med njimi. Hm... Saj sem nekako vedela, čutila, ampak... Pridemo v razred, delitev spričeval je tam. Grem do njega, ni poslušal, kaj je prebrala ravnateljica. Veš, Samuel, ti pač ni uspelo, ne bodi žalosten. Zelo zelo sem ponosna nate. Krasen si, sem mu rekla... Nisem??... Ne, nisi. Saj ni važno, sonček moj... Zame si najboljši... Procedura v razredu se nadaljuje. Razredničarka ga zelo pohvali, ampak... Samuel junaško zadrži solzice, jaz pa cmok v grlu... Tako nekje v globinah se mi porodi misel, da je pravzaprav ne bi nič stalo, če bi tisto med 4 in 5 v drugem polletju zaokrožila navzgor... Ne vem. Morda bo Samuelu to spodbuda, morda pa misel, saj se nima smisla truditi, ker tako ali tako ne bo petka... Tudi sama, čeprav nisem hotela, sem bila žalostna. Res se je veliko trudil. Veliko več kot vsi tisti, ki jim je madžarščina prvi in edini jezik.

Ob koncu je razredničarka Erika prišla do mene: Ne bodite jezni, prosim, tako krasno se Samuel trudi, srce mi krvavi ob tej štirki, ki sem mu jo dala...

Kaj naj rečem?? Malo grenko sem se ob tej patetiki nasmejala in si mislila svoje... Še nekaj dni sva s sinom delala analize in načrte, kako naprej. Ker pravijo, da je vsako slabo dobro za nekaj drugega, upam, da bova to izkušnjo zaobrnila v pozitivno smer. Zdaj pa so počitnice in nekaj časa nesrečnega "samo" odličnega uspeha ne bova omenjala... Pravzaprav sploh ne gre za vrsto odličnega uspeha...

Biti narodnostni učitelj ni le služba, ampak poslanstvo

Še eno šolsko leto v porabskih narodnostnih šolah je za nami, pouk se je uradno končal 15. junija, zato je prav, če se malo ozremo nazaj in razmislimo, kaj smo naredili dobro in kaj bi lahko še bolje. V zadnjih nekaj mesecih se je veliko dela, časa in energije posvečalo odločitvi Državne slovenske samouprave, da prevzame v upravljanje šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih. Ta resen in skoraj drzen korak pomeni veliko odgovornost za prav vse, ki smo na kakršenkoli način vpeti v delovanje šolstva v Porabju. Za organizacijo pomeni velike in odgovorne naloge upravljanja šol, dobro komunikacijo s šolami samimi in državo. In ker šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih obstajata le še zato, ker sta narodnostni, torej imata poseben pomen, dodano vrednost in status, bosta morali vse to le še bolj dosledno izvajati in dokazovati. Zakaj pravim "bosta morali"? Zato, ker madžarska država pač ne bo dajala finančnih sredstev za nekaj, kar je lepo zapisano v dokumentih, dejansko pa izgleda "ne tako zelo lepo"... 

V prvi vrsti je potreben tehten razmislek in samospraševanje vsakega učitelja, posebej pa šolskih vodstev, kaj na področju pouka slovenskega jezika, dvojezičnega pouka in slovenske komunikacije v šoli lahko še izboljšajo, pa ne le komunikacije pri urah slovenščine, temveč tudi v odmorih, na hodnikih, dvorišču, pri različnih zunajšolskih dejavnostih itd. Kaj če bi si vsak učitelj zastavil cilj: Vedno in povsod, ko bo le mogoče, bom z učenci govoril slovensko… In če bi se vsak učitelj takih sklepov in ciljev dosledno držal ter jih izvajal…

… Bi tistih skoraj dvesto učencev, ki so se zbrali na prisrčni zaključni prireditvi na Gornjem Seniku, vsaj malo ali kar lepo govorilo slovensko…

Pouk slovenskega jezika v porabskih narodnostnih šolah še vedno ni to ali vsaj približno to, kar bi si želeli. (Med učitelji je sicer nekaj svetlih izjem, ki svoje delo – naučiti in ne le učiti – opravljajo odlično, a še vedno je takih premalo…) 5 ur slovenščine tedensko krat približno 36 tednov krat 8 let – ja, do konca osnovne šole skoraj 1500 ur! Dragi porabski učitelji, pomislite malo: a ni to skoraj perverzno, da ob koncu vseh teh ur učenci ob preprostih vprašanjih (Kako si? Kateri predmet imaš v šoli najraje? Kam greš na počitnice?...) le nerodno zardevajo? Velikokrat slišim, da ni motivacije, ni podpore staršev… Kje pa ste vi? Če je pouk zanimiv, če učenci vidijo, da se kaj naučijo, da naučeno lahko uporabijo – je tu zgolj učitelj tisti, ki je popolnoma odgovoren za to, da se učenci slovenščino ne samo učijo, ampak tudi naučijo! Preleteti lekcije, zaključiti snov, ob tem pa skoraj nič ponavljati in utrjevati – to so največje napake pri poučevanju jezika. Prav tako se mi zdi glavni greh porabske šole premalo javne rabe slovenščine. So učitelji, ki nekako navadijo učence, da spregovorijo slovensko. So pa v večini taki, pri katerih je slovenščina le pri slovenskih urah, a še to ne vedno in dosledno. Zaskrbljujoče je, da se ob vsem tem neznanju učencev večini učiteljev ne zdi nič narobe. Večkrat slišim: Ja, saj ti učenci že lepo znajo, lepo delajo, pridni so… Smešno, mučno, za zjokati. Kako ste lahko tako nekritični? Se kdaj sploh vprašate, če ste res naredili vsi vse, da bi se učenci slovenščino tudi naučili in jo govorili?? Včasih sem res žalostna, ker prekleto dobro vem, in to mi potrjuje vedno znova tudi kakšna neposredna izkušnja pri poskusih s slovensko komunikacijo z učenci, da je v šoli vse odvisno od učitelja; pustimo že enkrat preteklost, pa vojne, pa železno zaveso in težko otroštvo – pomislimo na prihodnost… prihodnost slovenščine in s tem slovenstva v Porabju, prihodnost porabskih slovenskih otrok, ki jih učimo slovenščino verjetno tudi zato, da bi se jo naučili in jo začutili kot svoj jezik, da bi se z našo pomočjo zavedli svojih korenin in slovenskega kotička v srcih in ne nazadnje, da se teh 1500 ur pouka slovenščine ob koncu osnovnošolskega izobraževanja ne razblini v nič, kar se žal v zadnjem času dogaja prepogosto… Vem, da vas je veliko, ki se trudite, a vmes so taki, ki se ne; recimo, da se učenci dve ali tri leta naučijo pri prizadevnem učitelju zelo veliko. Potem jih prevzame drug učitelj, ki slovenščino »poučuje« v madžarščini, se niti ne poskuša truditi ali učenci pri slovenskih urah počnejo kaj tretjega… In pozabljajo mesec za mesecem vse, kar so se naučili v prejšnjih letih… In potem – če imajo taki učenci srečo in pred koncem šolanja pride spet do zamenjave učitelja – začnejo vse znova in se nekaj malega spet naučijo… To je katastrofa, ki je ne bom nikoli sprejela. Zakaj počnete učencem vse to?? Ob takih zgodbah pa nisem le žalostna ampak bi nekoga….

S 1. julijem bo torej seniško in števanovsko šolo prevzela v upravljanje Državna slovenska samouprava. Kot sem že nekajkrat povedala, je to velika priložnost za šoli in za upravljavce, da lahko postavijo standarde delovanja obeh dvojezičnih šol na nove temelje in predvsem zahtevajo strokovno odgovornost za dosežene rezultate. Mogoče sem naivna, ampak si res želim, da bi se na šolah popolnoma poenotili okrog temeljne naloge, namreč da bosta narodnostni šoli res narodnostni in da slovenska materinščina, zaradi katere obstajata, dobi v njunem življenju in delovanju mesto in status, ki ji pripada. A vse to je spet v prvi vrsti odvisno od učiteljev, od njihove etične in strokovne drže, od njihovega zavedanja, da biti narodnostni učitelj ni le služba, ampak poslanstvo.

Ker so pred nami počitnice, vsem, učencem in učiteljem, želim obilo sončnih in veselih dni, saj nas v novem šolskem letu čakajo novi izzivi. A če verjamemo vase, smo odgovorni in dosledni, nam bo uspelo... Nam bo uspelo? ... Bo Državna slovenska samouprava premogla kaj odločnosti, doslednosti in vztrajnosti?? Bodo velike besede postale vsaj majčkena dejanja???

Porabske Slovence najbolj ljubimo - v Porabju

Hladno vetroven današnji monoštrski popoldan mi je polepšal pogovor z mladim Porabcem, ki je iztekajoče se šolsko leto preživel na celoletni (jesenski in spomladanski) šoli slovenskega jezika v Ljubljani, pred tem pa je končal monoštrsko gimnazijo. Seveda me je zanimalo, kako mu kaj gre slovenščina in kaj sam meni, koliko se je naučil. Kar veliko, z mnogo zanimanja in pozitivne motivacije.

Lepo je bilo v Ljubljani, posebej na urah v šoli, malo sem razočaran glede končnega izpita, ker mi je zmanjkalo časa, mi je pripovedoval. Njegova pravilna, tekoča komunikacija v slovenščini me je navdušila. Da se, če hočemo. Samo, je rekel, zdi se mi, da ste v Sloveniji veliki nacionalisti... Res?? sem se čudila. Kako to misliš? Veste, zelo me je prizadelo, ko so mi rekli v dijaškem domu, kjer sem stanoval, čefur, enkrat sem doživel, da mi je nekdo rekel ti, kurba madžarska.... Seveda sem mu na različne načine poskušala razložiti, da verjetno niso mislili tako, da pač niso poučeni, kdo je kdo, in da so, preprosto rečeno, nevzgojeni in primitivni. In - naj si tega preveč ne žene k srcu... Ja, lahko je reči, težje pa sprejemati. Tudi drugi naši nekdanji porabski študenti so tu in tam v Sloveniji doživljali podobne travmatične pripetljaje. Pa ne samo študenti. Pred leti so naši učenci iz Porabja bili skupaj s še nekaj vrstniki iz različnih držav v poletnem taboru v Sloveniji. Ob vrnitvi mi je učiteljica spremljevalka rekla nekako takole: Vi nam razlagate, kako se moramo zavedati, da smo Slovenci, na taboru pa so o nas ves čas govorili "oni Madžari"; ko je med otroki prišlo do nekega nesporazuma, so drugi našim celo  rekli "vi, umazani Madžari"... Kako naj se imamo za Slovence, če nam še v Sloveniji rečejo, da smo Madžari?... In sem se globoko zamislila...

Že desetletja organiziramo v različnih krajih po Sloveniji letne seminarje za pedagoške delavce iz porabskih vrtcev in šol. Že nekaj let so ti seminarji 5- do 6-dnevni, vsako leto v drugem kraju, celo damo jim možnost, da sami predlagajo lokacijo seminarja. Zanimanje za taka izobraževanja je med porabskimi slovenskimi učitelji iz leta v leto različno, včasih se nam pridružijo še kakšni študenti, kulturniki, novinarji. (Letos bo naš seminar v začetku julija v Slovenj Gradcu.) Lokalno okolje naše porabske seminariste sprejema zelo različno, lahko rečem, skoraj vedno s simpatijami in naklonjenostjo, sem pa že doživela, da so jih ves čas imeli za Madžare, zaradi česa so "moji" učitelji v večini bili upravičeno prizadeti. Posebej mi je ostalo v spominu nekaj takih negativnih pripetljajev, ko smo bili pred leti na seminarju na Bledu. Ob prihodu v hotel me je receptor ponosno seznanil z "dodatno ponudbo", da se bodo gostje Madžari počutili bolje - imajo natakarja, ki govori madžarsko in jim bo brezplačni prevajalec, tudi na jedilnem listu piše madžarsko in promocijska gradiva jim bodo dali v madžarščini... Pisano sem ga pogledala: Kakšen prevajalec? Saj to so slovenski učitelji iz Porabja na Madžarskem, Porabski Slovenci, kaj ga pa lomite?! - A, a res? Ah, tisti, ki so se z nami dogovarjali, veste tu, naši v Sloveniji, so rekli, da prihajajo Madžari... Verjamem, da gostinci nimajo prav nič z nacionalizmom in še marsikdo v Sloveniji ne. Gre za nerazgledanost, površnost, nekulturnost; hudo je, če so taki ljudje, ki so izobraženi, delujejo na šolskem področju in o sebi mislijo, da obvladajo prav vse... Takrat sem prvič globoko začutila stisko Porabcev ob tem, tako ali tako mlačnem odnosu do slovenske identitete, ki jo nosijo v globinah svojih duš; ja, težko jim je. Ob nezavednem pomadžarjanju doma doživijo še, da jih imajo v matični Sloveniji za Madžare in jim nabavijo celo prevajalca! Res so upravičeno bili užaljeni in razočarani, jaz pa skupaj z njimi.

Veste, mi je rekel danes popoldne moj mladi porabski sogovornik, tudi jaz v osnovni in srednji šoli nisem čutil, da bi imel kaj s Slovenci in slovenščino. Pa me je malo učila mama, potem ko sem prišel v Ljubljano, pa je bilo vse drugače. Danes, ko že dobro govorim tudi slovenščino, pa vem, da je to moj jezik, kot madžarščina... (Fant je iz mešane, slovensko-madžarske družine.) Dvojezičnost kot materinščina, velikokrat poudarjam. Da bi v Porabju bilo še vsaj nekaj takih fantov in deklet, se nam ne bi bilo treba bati za prihodnost slovenstva.

In - za božjo voljo - oni so Slovenci, živeči na Madžarskem! Dajmo, priznajmo in spoštujmo to tudi takrat, ko pridejo v Slovenijo, če že govorimo in pišemo o Sloveniji kot o matični domovini vseh Slovencev...