Invazivne tujerodne rastline - ambrozija (1. del)

Če se sprehodimo po naši ožji ali širši okolici in smo pozorni na rastline ob poteh, grmovjih, zaraščenih travnikih, močvirjih, bregovih rek in potokov kot tudi med poljščinami na njivah, iz leta v leto opažamo, da je vse manj takih, ki smo jih videvali in poznali nekoč. Ne glede na sušna ali mokrotna obdobja poleti in jeseni vidimo vedno več rastlin, ki po izvoru niso del našega okolja, ampak so se tu izjemno razširile in utrdile ter izpodrivajo domače rastlinske vrste. Prinešene so namreč – po naključju ali namerno – z drugih kontinentov in v našem okolju nimajo sovražnikov, zato lahko bujno rastejo. To so t. i. invazivne tujerodne rastlinske vrste (invazivke), ki vedno bolj predstavljajo eno največjih groženj upadanju biotske pestrosti v naravi. Primer: Na zapuščenem travniku, kjer je prej sobivalo stotine različnih rastlinskih vrst, se naseli ena izmed invazivnih tujerodnih rastlin; čez dve do tri leta bo tam samo še ta rastlina, vse druge bodo izumrle. (Oglejte si zapuščene travnike ob cesti med Dolnjim in Gornjim Senikom, ki jih je prerasla orjaška zlata rozga.)

Poimenovanje invazivne tujerodne rastlinske vrste (invazivke) pomeni, da gre za rastlinske vrste, ki so lahko le s človekovo pomočjo prispele na novo območje in se tam tako udomačile, da s svojim širjenjem povzročajo očitne spremembe, največkrat negativne, v zgradbi in delovanju naravnega okolja, nekatere pa tudi očitno gospodarsko škodo in ogrožanje zdravja ljudi. Tako v Porabju kot po Sloveniji so najbolj množično razširjene invazivke: ambrozija ali pelinolistna žvrklja (parlagfű), japonski dresnik (ártéri japánkeserűfű), orjaška zlata rozga (magas aranyvessző), žlezava nedotika (bíbor nebáncsvirág) in še nekatere druge. Seveda so mnoge med njimi na pogled lepe in dekorativne, a ob preveliki razširjenosti zelo nadležne, celo škodljive kot prva navedena (ambrozija), ki jo bomo podrobneje predstavili v pričujočem 1. delu članka.

Ambrozija ali pelinolistna žvrklja je ena najbolj alergenih rastlin v naravi. Njena domovina je severni del Amerike. Po Evropi se je začela širiti že v 60. letih 19. stoletja, močneje pa se je razširila v zadnjih treh desetletjih. Danes je najbolj prisotna v Vzhodni in Srednji Evropi. Poznamo 20-40 vrst ambrozije, ki so vse močno alergene, najbolj razširjena pa je pelinolistna ambrozija. Semena rastline so iz ZDA in Kanade prišla z uvozom semen detelj, žitaric in drugih poljščin, ki so vsebovala primesi semen ambrozije. Najpogosteje so le-ta prisotna kot primes sončničnim semenom in mešanicam semen za ptičjo hrano. Ambrozija je do 2 metra visoka rastlina, katere steblo je razvejano in pokrito z gostimi dlačicami. Listi so deljeni, svetlozeleni, rahlo dlakasti, podobni pelinovim. Cvetovi imajo obliko grozdastega socvetja, razvijejo se na vrhu stebla in stranskih vej. Je nezahtevna rastlina, ki uspeva na sončnih in prodnatih rastiščih, cestnih bankinah, poljskih poteh, železniških nasipih, celo v puščavah. Ogromne količine je najdemo na zapuščenih kmetijskih površinah, pojavlja se kot plevel na njivah med sončnicami, bučami, krompirjem, koruzo, sojo, sladkorno peso … Če je kmetje ne odstranijo, lahko popolnoma uniči pridelek, saj je njena rast veliko hitrejša od rasti poljščin. Največja njena rastišča so v vzhodni Evropi, kjer je ogromno neobdelanih kmetijskih zemljišč. Cveti od konca julija do novembra ali do prve slane, semena – ena rastlina jih lahko ima do 6000 – zorijo od avgusta. Zrnca cvetnega prahu, ki je vzrok alergij pri ljudeh, imajo odlične aerodinamične lastnosti, saj lahko s pomočjo vetra potujejo in povzročajo alergije tudi do 200 kilometrov od rastišča. Največja in najbolj škodljiva koncentracija cvetnega prahu je v krogu 1 kilometra okrog rastline. Zelo trdoživa so semena ambrozije, saj ostanejo v tleh kaliva tudi do 20 let.

Ambrozija kot alergena rastlina predstavlja zelo resno tveganje za zdravje ljudi. Njen cvetni prah spada med najpogostejše povzročitelje senenega nahoda, alergijskega rinitisa in povzroča hude simptome, podobne astmi. Stik z ambrozijo lahko povzroči preobčutljivostne kožne reakcije – izpuščaje, mehurje, srbenje. Simptomi alergijskih reakcij so: kihanje, srbenje in izcedek iz nosa, otečene veke, srbeče, pekoče oči, tudi oteženo dihanje. Ob takih znakih je potrebno obiskati zdravnika ali vsaj stopiti po nasvet in zdravilo v lekarno.

Ker ambrozija kot invazivna tujerodna rastlinska vrsta, ki se bliskovito hitro širi, povzroča veliko škodo tako v kmetijstvu kot za zdravje ljudi, bi bilo potrebno intenzivno preprečevati njeno razmnoževanje in širjenje. To bi bilo možno samo tako, če bi vsi lastniki zemljišč s svojih površin dejansko odstranili rastline in preprečevali nadaljnjo rast. V ta namen so ogrožene države (tudi Slovenija, Madžarska in Hrvaška) že pred leti sprejele zakone, po katerih lastniki zemljišč morajo odstranjevati ambrozijo. Če tega ne storijo, sledijo kazni. Zakon je – po videnem v naši ožji in širši okolici – mrtva črka na papirju, saj je ambrozije, tudi na vidnih površinah blizu cest in naselij, iz leta v leto več. Kako pa se ta invazivka odstranjuje? Izvesti je potrebno mehansko ali kemično zatiranje rastline. Mehansko zatiranje vključuje puljenje (pred cvetenjem), brananje njivskih površin, okopavanje poljščin, ko so še zelo majhne, košnjo (pri višini 10 centimetrov), rezanje, globoko oranje ter mulčenje. Kemično zatiranje s herbicidi se priporoča na velikih kmetijskih površinah, kjer ne gre za ekološko pridelavo poljščin. Rastline, ki še ne cvetijo in nimajo semen, se po puljenju lahko posuši in kompostira, cvetoče rastline in take s semeni pa je suhe potrebno sežgati. Cvetoče rastline je zaradi varnosti priporočljivo uničevati popoldne, saj se cvetni prah v glavnem sprošča v dopoldanskem času.

Ena najbolj nevarnih invazivnih tujerodnih rastlin je torej med nami. Noben zakon, uredba, predpis je ne bo izkoreninil, če ne bo prišlo ljudem v zavest, da lahko le oni kaj postorijo za čistejše in bolj zdravo lastno okolje.

(Objavljeno tudi v 34. številki tednika Porabje.)

Zala - mitska slovanska/slovenska reka

Vroče, sušno poletje, kot so vsa poletja zadnjih nekaj let; vmes prihrumijo divje nevihte, ki se jih najbolj bojimo, saj so samo še take, ki puščajo za sabo pravo razdejanje. Človek je s svojim pohlepom in nenehnimi željami po več dobrinah porušil naravna ravnovesja in priklical srd narave. Če se človeštvo ne spametuje in ne začne živeti bolj naravi prijazno, se nam slabo piše. V krajih, kjer živimo, imamo ta privilegij, da lahko občudujemo neokrnjeno naravo, ki je je še v izobilju. Narodni park Őrség v nekaterih pogledih (ne v vseh!) prav vzorno skrbi za ohranjanje te prelepe narave, ki sem jo v svojih porabskih letih dodobra spoznala in iz tedna v teden občudovala. Pisala sem že o nevsakdanjem živalskem svetu parka, o skrivnostnem močvirju Črna mlaka in ostala bralcem dolžna še eno pripoved – tisto o reki Zali. Njen izvir sem iskala kar dolgo, saj so podatki v poljudnih madžarskih in slovenskih zapisih skopi, v nekaterih celo zavajajoči. Reka Zala ne izvira iz Črne mlake, ampak iz jezerca brez imena, kakšen kilometer južno od omenjenega močvirja. Blizu Črne mlake izvira njen prvi pritok.

Izvir Zale sem obiskala nekajkrat, prvič ob prvomajskih praznikih. Gozdna cesta, prepovedana za ves promet, nas popelje v osrčje edinega pragozda (őserdő) v Őrségu. Mogočni hrasti, kakršnih ne vidimo nikjer drugje, so se odevali v nežno zeleno barvo, opojna tišina me je prevzela. Potoček, čez most katerega sem se zapeljala, je bil  - Zala! Zdaj je bilo potrebno slediti le toku potočka, mimo pravljične, a zapuščene gozdarske hišice, skozi grmovje in gozd, do cilja. Kmalu sem zagledala jezerce – iz njega pa teče droben potoček. To je rojstvo skoraj mitske slovanske/slovenske reke, ki je dolgo pred prihodom Madžarov na današnje ozemlje napajala slovansko/slovensko zahodno Panonijo, pod knezom Kocljem imenovano Spodnja Panonija ...

Zala je reka, ki se v celoti, od izvira do izliva, nahaja na Madžarskem. Po slovenskih podatkih meri 139, po madžarskih pa 126 kilometrov (nisem ugotovila, zakaj ta razlika v podatku), globoka je največ 80 centimetrov in proti izlivu široka do 16 metrov. Je glavni napajalni vodotok Blatnega jezera, njeno povodje je 45 % celotnega povodja jezera. To je dvanajsti največji površinski vodotok na Madžarskem po Donavi, Tisi, Dravi, Muri, Marosu, Rábi, Hármas-Körösu, Szamosu, Bodrogu, Sajó in Zagyvi. Izvira ob zaščitenem pragozdu med vasema Szalafő in Andovci, blizu slovensko-madžarske meje. Najprej teče proti vzhodu čez Őriszentpéter in kmalu priteče v Zalsko županijo, kateri je dala ime. Tok proti vzhodu se nadaljuje čez Zalalövő in Zalaegerszeg, kjer se najprej obrne proti severovzhodu, kmalu za tem pa proti jugu, kjer teče mimo Zalabéra. Kmalu po ponovnem zavoju proti vzhodu se južno od Keszthelyja izliva v Blatno jezero in predstavlja njegov edini pomembnejši pritok. (Vir: Wikipedija)

Ime reke izvira iz rimskih časov, Rimljani so jo poimenovali Solla. Tudi slovansko besedilo iz 9. stoletja reko poimenuje Sala. Porečje Zale, kot omenjeno, je bilo v 9. stoletju del Kocljeve kneževine Spodnje Panonije, zaradi močvirnatega terena ob njenem izlivu v Blatno jezero je med tam živečimi slovanskimi ljudstvi dobila ime Blatna. Ob njej je nastalo središče kneževine Urbs paludarum oz. Blatograd ali Blatenski kostel. Po 2. svetovni vojni so na domnevnem mestu prestolnice, nekaj kilometrov zahodno od Blatnega jezera, odkrili temelje in do meter visoke ostanke zidov triladijske bazilike s prizidanim prezbiterijem, ki segajo v čas kneza Koclja ali celo njegovega očeta Pribine. Lahko se zamislimo v čas, ko sta pred oltarjem te bazilike v slovanskem jeziku oznanjala blagovest davnim prednikom slavna apostola Ciril in Metod … Davni časi, ko slovanska beseda med prapredniki ni bila ogrožena, saj se je v njej govorilo, molilo, pelo, ljubilo, živelo …

Ustje reke Zale, močvirje, imenovano Kis-Balaton, so do sredine 20. stoletja izsušili za potrebe kmetijstva. Ker so se v Blatnem jezeru kmalu pokazali negativni vplivi zaradi povečanega dotoka fosfatov in nitratov (posledica intenzivnega kmetijstva na izsušenem porečju), so že v 80. letih prejšnjega stoletja začeli z obnovo mokrišča. Zgradili so več pregrad in vodnih zadrževalnikov. To naravno filtriranje vode že prispeva k izboljšanju razmer v jezeru.

Reka Zala je v preteklih stoletjih bila zelo vodnata reka z bogatim vodnim življem, ribami in raki. Že od srednjega veka so v Zali lovili ribe, predvsem pa t. i. zalske rake v velikih količinah. Menda so bili odlične kakovosti in zelo cenjeni tudi na dunajskem dvoru. Med letoma 1800 in 1804 so s posestva Széchényi letno dvoru dostavili 7000 rakov, leta 1807 pa celo 8000. Že konec 19. stoletja je zaradi prevelikega izlova količina rakov v reki znatno upadla, danes pa zalskega raka najverjetneje ni več.

Izvir Zale, te mitske, tudi slova/e/nske reke, sem spomladi obiskala kar nekajkrat. To so bila moja tedenska romanja. Narava je vedno bila nova, drugačna, povedna s svojo tišino in lepoto. Nazadnje sem bila tam konec maja (takrat so nastale fotografije) in zapisala naslednje:

»Šla sem v divjino, k izviru Zale, med stoletne hraste v pragozd ... In ob jezercu me je kot ostrica meča prešinilo: TO JE SLOVO! Sredi bujnega maja, v nedrjih nedotaknjene narave se poslavljam od rož, metuljev, dreves in lenobnih potočkov, milih bitij, ki me niso nikoli ranila ... Solze tlakujejo brezpotja in kot pečati puščajo spomine na cvetnih listih zlatic, zvončnic in marjetic ... Hvaležna stvarstvu rečem hvala metuljčku, ki radovedno strmi v moj objektiv. Vem, meni nihče ne bo rekel hvala ... Šla bom in to bo konec ... Človeška bitja brez duš in obrazov se ne zahvaljujejo ... Bil je težek dan, kljub neizmerni lepoti …«

Izvir Zale sredi omamne divjine, ta sveti kraj harmonije in miru, bo še en čudovit kamenček v mozaiku lepot, ki jih bom ohranila za vedno.