Pomlad in njeno prebujanje je letos malo v zamudi; vremenoslovci pravijo, da je letošnji april bil najhladnejši v zadnjih desetletjih in tudi prva polovica maja ni prinesla stabilnega vremena. Za prvomajske praznike smo v preteklosti vedno načrtovali druženja, potovanja, piknike, a koronačas je naše navade korenito spremenil. Zdaj odkrivamo samotne, skrivnostne, a prelepe kraje, na katere v »normalnem času« verjetno ne bi pomislili. Ker je že mesece oteženo prehajanje državne meje, sem ob vikendih in praznikih v Monoštru. Po celotedenskem sedenju pred računalniškim zaslonom se prileže sobotni izlet v naravo in odkrivanje skritih kotičkov ter lepot Narodnega parka Őrség.
Za svoje prvomajsko potepanje sem si izbrala pohod v skrivnostno divjino na stičišču vasi Andovci, Farkašovci in Szalafő, imenovano Črna mlaka (Fekete-tó), o kateri sem slišala mistične zgodbe o skrivnostnem zloveščem močvirju, ki še danes buri duhove prebivalstva. Najbolj znana, z različicami, seveda, je tista o potopljeni cerkvi sredi močvirja. V Farkašovcih vedo, da je v davnih časih na mestu današnjega močvirja stala cerkev. Nekoč je neka ženska zamujala k božični polnočnici. Ko je stopila do praga cerkve, si je mislila, da bi se morala zaradi sramote skupaj s cerkvijo pogrezniti v zemljo. Njena želja se je izpolnila. Od takrat se na sveti večer vsakokrat sliši ob polnoči cingljanje zvončkov. Pravijo, da je starejši vaščan neko božično noč opazoval pojav in videl duhovnika in dva ministranta, ki tonejo v jezero (zapis Marije Kozar Mukič v e-documenta, PANNONICA).
Vedela sem, da lahko pridem do Črne mlake z andovske ali s farkašovske strani. Za slednjo sem se odločila po nasvetih Margit Čuk, ki mi je poslala tudi natančen zemljevid, za kar sem ji zelo hvaležna, ker pot ni kar tako. Bil je sončen prvomajski dan in pustolovščina se je začela. Odpeljala sem se po glavni cesti iz Monoštra skozi Farkašovce. Na hribu sredi gozda je križišče. Desna makadamska cesta vodi skozi gozd, med pašniki, mimo samotnih hiš vse do zadnje. Tu se vozna cesta konča in avto počaka ob robu gozda. Obstajajo sicer tudi dalje gozdne ceste, ki pa so zaradi težke mehanizacije za podiranje in spravilo dreves popolnoma uničene in kazijo podobo gozda. Že leta se sprašujem, zakaj je to tako …
Pot me je torej peljala po gozdu mogočnih, predvsem hrastovih in bukovih dreves v dolino. Del mladega gozda je ograjen, po dolini pa se vije ozek močvirni travnik, ob robu katerega bujno cvete strupen dlakavi mleček, ki je redka zaščitena rastlina na Rdečem seznamu. Kar dolgo sem hodila, travnika pa ni in ni bilo konec. Sem zašla? Sem preveč površno pogledala zemljevid? V daljavi so ob gozdu skakljale srne, nekje se je oglašal jastreb. Naj nadaljujem ali se vrnem? Ne, to pa že ne! Vztrajati bo treba še malo … In sem vztrajala in končno od daleč zagledala ograjo. To bo Črna mlaka! Res je bila, saj sem kmalu na notranji strani ograje opazila napis: Visoko zaščiteno naravno območje. Vstop samo z dovoljenjem. Tu sem! Ob ograji je shojena potka. Počasi sem naredila obhod in uživala sredi te enkratne divjine.
Črna mlaka je šotno barje, edinstvena botanična znamenitost z redkim rastlinskim in živalskim svetom. Z vseh strani je obdana z mogočnim gozdom, v katerem prevladujejo hrasti, bukve, bori in smreke. Opazujemo lahko različna drevesa, med njimi puhasto brezo, več vrst vrb in drugega grmičevja. Izmed rastlin najdemo mahove in lišaje ter vodne rastline, med katerimi je tudi žužkojeda okroglolistna rosika, med mahovi pa je pogost kijasti lisičjak. Iz šotnih črnih luž poganjajo gosti šopi prosenega šaša. Tu raste nekaj redkih praproti, ki jih ne najdemo nikjer drugje na Madžarskem. Tla so ponekod zakisana, na njih se pojavljajo nekatere redke vrste vresja, jeseni pa zacveti močvirski svišč. Živalski svet Črne mlake še ni dovolj raziskan, gotovo pa je potrebno omeniti, da je na tem območju edino gnezdišče črne štorklje v Őrségu, ki tukaj tudi prezimuje.
Pred nekaj stoletji je tu menda res bilo jezero, ki je bilo izvirsko območje reke Zale – napajal jo je vodnat potok iz jezera. Tudi danes kakšen kilometer vzhodno od Črne mlake izvira potoček, ki je prvi pritok Zale (o izviru reke Zale pa v naslednjem prispevku). Ta edinstvena neokrnjena narava pa se je taka lahko ohranila tudi zaradi precejšnje odmaknjenosti in nedostopnosti, saj je to bil po letu 1919 obmejni pas, s tem pa precej zaprto območje še zlasti po II. svetovni vojni. Leta 1990 so naravno znamenitost Črno mlako obdali z visoko žično ograjo, od takrat je obisk v notranjosti možen le s posebnim dovoljenjem in spremstvom. Naravni biser je torej zaščiten pred divjimi živalmi (in ljudmi), naravna grožnja njegovemu preživetju pa je globalno segrevanje (podatke sem povzela po Wikipediji).
Nobena slaba stvar ni tako slaba, da v njej ne bi bilo vsaj nekaj dobrega, pozitivnega. Koronačas nas je naučil, da so na dosego roke čudovite drobne lepote, ki jih v svetu brez omejitev sploh nismo opazili. Zapustila sem Črno mlako in se vračala počasi skozi prelep smrekov gozd in po travniku z bujno močvirsko travo. Srečna. Izpolnjena. Še nežne pesmi iz davnih časov svojega prepevanja sem se spomnila: Čez zelene trate – grem v hribe v svate. Že tam gozd šumi, potok žubori … Kaj bi jaz ne pela, svetu razodela, da res ljubim jo, tole zemljico … (Objavljeno v 19. številki Porabja, 2021.)
Bil je popoln dan in izlet, ki vam ga z
veseljem priporočam.
