Madžarska - mesec dni po volitvah ...

 "Mami, poglej! Vsepovsod Viktor. Njemu in njegovim je res Madžarska prva? Na vseh plakatih to piše, a mislim, da je to samo fora. Tudi Trump se je na zborovanjih drl America first" je pred mesecem in pol komentiral moj sin, ko sva se vozila po cesti blizu Monoštra in naju je vsakih nekaj sto metrov z ogromnih plakatov nagovarjal Viktor Orbán v nadnaravni velikosti in pomembnosti. "Veš, Samuel, vsi politiki se hočejo volivcem prikupiti, zato izbirajo udarna gesla, da gredo ljudem v ušesa. Zamisli si ljudi, kot sta tvoja dedek in babica; čeprav živita v Sloveniji, gledata madžarsko televizijo, ker bolje razumeta, poslušata madžarski radio, bereta lokalni madžarski časopis. Kaj vidita že nekaj tednov, dan za dnem, uro za uro ... na televiziji? Kaj vidijo in slišijo TV-gledalci na Madžarskem že lep čas na televiziji? Viktorja. O čem govori? O tem, da morajo biti Madžari enotni, veliki, ponosni, boriti se morajo proti nepravični Evropi, svetu, beguncem, Sorosu ... Vse to pa lahko narodu da le Viktorjeva stranka ... In še bi lahko naštevala. Če bi dedek in babica bila madžarska volivca, bi gotovo volila Fidesz, ker česa drugega skoraj ne poznata" sem mu razložila. "Ampak saj vedo, da ni tako in da jim ne bo bolje," je vztrajal sin. "Res je, vedo, da od političnih obljub ne morejo živeti, zato dajo glas tistemu, ki ga poznajo, ki je najmočnejši, saj se bojijo neznanega in sprememb in tega, da bi lahko bilo še slabše ..." Še sva razpravljala, tudi o tem, kako ljudje nasedajo puhlicam, ki jih politiki tresejo pred volitvami. "Tudi en moj sošolec je velik fideszovec; v šolo prinaša neke strankarske rekvizite in razlaga, kako bo Viktor rešil Madžare, zgradil ograjo okrog cele države, da bodo ljudje varni, kako bo Madžarska čista država in še več. Veš, vsi v našem razredu se bojijo beguncev," je razlagal sin, "eni sošolci so za Fidesz, eni pa za Jobbik ..." Še dolgo sva razpravljala in ugotavljala, kako se na Madžarskem začne indoktrinacija že pri otrocih ali mladostnikih. "Ograje stanejo milijone, nam pa je v šoli lani zmanjkalo krede in papirja za fotokopiranje in so morali učitelji sami kupovati, če so hoteli kaj kopirati," je pribil sin. Res je - niti besede v kampanji ni bilo o izboljšanju šolstva, zdravstva, infrastrukture. Glavno, da ni beguncev in smo sami sebi dovolj ... Moje razmišljanje seveda ne želi biti politična analiza volitev, ampak pogled po mikrookolju, ki ga spremljam od t. i. demokratičnih sprememb na Madžarskem. Država je torej nekaj tednov bila oranžna, saj so se nam kandidati, predvsem Fideszovi, smehljali z vsakega droga, kandelabra, plota, drevesa ob cesti, pa še vseh stojal za plakate. Ob Fideszovih kandidatih smo opazili tudi Jobbikove, pa zelene, pa kakšne sramežljive socialiste na majčkenih plakatih. Ja, Madžarska se je vrnila v stare čase enopartijskega sistema. Vse to nagovarjanje je trajalo do volitev 8. aprila. Fidesz bo gotovo dobil večino v parlamentu, so tuhtali analitiki. Približno 100 poslancev bo, morda kakšen več ... In so bile volitve, s skoraj 70-odstotno volilno udeležbo (v Sloveniji lahko tako udeležbo samo sanjamo), bile so demonstracije za in proti, bilo pa je kristalno jasno, da bo demokracija po madžarsko dala še en mandat Fideszu.

Igranje na nacionalistične in krščanske note, obujanje tradicije, predvsem pa gojenje strahu pred zunanjimi sovražniki je Fideszu prineslo popoln uspeh. Ne le navadno večino, dobili so krepko dvotretjinsko večino - od 199 poslancev v madžarskem Parlamentu je 134 Fideszovih in za vzorec nekaj krščansko- demokratov, Fideszovega satelita! To pomeni popolno oblast. Kot sem prebrala v nekem zahodnem mediju, je Fideszova kampanja stala kakšnih 130 milijonov evrov! Prav ste prebrali - evrov, ne forintov. To je ogromen denar, s katerim bi lahko, recimo, preplastili desetine kilometrov luknjastih cest ali šole oskrbeli vsaj s kredo, papirjem in še s čim ... 

"To je grozno! Konec je z nami! Vladajoči bodo poskrbeli zase in svoj prijateljski krog, ne za nas! Naša pot gre nazaj, ne naprej! Tako ne bomo mogli živeti! Vsi mladi se bodo izselili! ..." Tako jadikujejo moji številni znanci in se pridušajo, da niso volili Orbána. Tako jadikujejo ljudje po družbenih omrežjih, raznih forumih, včeraj sem zasledila odprto pismo Viktorju Orbánu, ki so ga napisali zrevoltirani madžarski pedagogi, na temo vedno slabšega izobraževalnega sistema; če je na testiranjih PISA bila Madžarska še pred kakšnim desetletjem med prvimi, je na zadnjem testiranju čisto na repu. Tako je tudi z učenjem in znanjem tujih jezikov in še s čim ... Ja, kdo pa je potem volil Fidesz? Kdo mu je dal še večjo podporo in absolutno oblast kot na prejšnjih volitvah?? Sicer pa je res, da je opozicija razbita in zatolčena, svet pa poln priložnostnih zgodb za populiste.

Kakšen politik je Viktor Orbán? Karizmatičen, nedvomno. Človek, ki do lastnih ciljev ne izbira sredstev; nekdo, ki je pozabil, da je njega in njegove bližnje sodelavce izšolal taisti Soros, po katerem so nekaj mesecev brezsramno pljuvali in vzbujali strah pri državljanih. Soros naj bi zdaj bil nekakšna pošast iz horor filma, ki bo požrla sveti, nedolžen narod. Sancta simplicitas! Sorosev načrt, nova svetovna ureditev, uničenje krščanstva, prevlada islama v Evropi ... in še drugi polstavki, ki so begali ljudi, so očitno učinkovali, čeprav 99 odstotkov ljudstva ni vedelo, kaj pomenijo. Fidesz je veliki zmagovalec, Viktor pa car ... Hm ... Že ob branju biografije sodobnega ruskega carja Vladimirja Putina sem zaslutila podobnosti oziroma neizmerno Viktorjevo hrepenenje biti vsaj malo podoben skritemu vzorniku; kampanja, zasnovana na teorijah zarote, zunanjih sovražnikih in vlivanju strahu pred vsem neznanim. Ja, Viktor želi biti podoben Vladimirju! Ne more postati šef največje države na svetu, je pa šef najbolj posebne države v Evropski uniji. Ta država pa je, žal, posebna tudi po marsičem negativnem, kar občutim na lastni koži že četrt stoletja. Ampak - nisem madžarska volivka in tudi ne bom, dogajanje se mi zdi zanimivo, ker ga opazujem iz neposredne bližine, zanimajo pa me tudi njegovi sociološki, politološki in psihološki aspekti.

 

Fidesz bo torej začel novo etapo teka na dolge, specifično madžarske proge; 8. maja bo prva, konstitutivna seja Parlamenta, potrdili bodo poslanske mandate, izvolili predsednike in podpredsednike vlade, parlamenta in še kaj; in krog se bo zavrtel znova ... Kaj pa so pravzaprav zmagovalci volitev obljubili ljudstvu - razen ograj, boja proti Sorosevim načrtom in nesprejemanja beguncev? Ne vem. Volivcem je za naslednja 4 leta to očitno dovolj. Koga pa zanima, če šolstvo nazaduje, če so luknje na cestah vsako leto globlje in če ne moreš niti k splošnemu zdravniku brez kuverte!?! Saj so navajeni. Glavno, da je ograja! ...

Mesec dni po volitvah zmagovalci spijo na lovorikah. Mladi odhajajo v svet, starejši so vdani v usodo. Tako pač je, govorijo. Zdaj je pomlad in razpoloženje se razsvetljuje. Ah, saj štiri leta hitro mine! Smo pa svoji, na svoji zemlji in nikomur ne dovolimo, da nas zasužnji. Naš Zmagovalec nam je to obljubil, ne le obljubil, zagotovil ...

P.s.: Dragi slovenski volivci, učimo se!!!









Porabje skozi čas in misli Porabcev ...

Današnji zapis je kolaž misli nekaterih Porabcev, in sicer od leta 2005 do 2018, le nekaj zaključnih povedi je mojih. Presodite sami: so ob večjih finančnih sredstvih in drugih možnostih skupnosti tudi pozitivne vsebinske spremembe v korist krepitve slovenskega jezika in zavesti?? Hm ... To zna biti retorično vprašanje ...

"Napredka ni brez poglavitnih iztočnic … Od Evropske zveze smo Porabski Slovenci morebiti preveč pričakovali, zato so naši upi neko­liko izjalovljeni. Mejni prehodi so se sicer sprostili kot nikoli doslej, v letu 2007, tako pravijo, pa se bodo še bolj. Ne glede na te evropske po­vezave je avstrijska »manjšina« na Madžarskem na boljšem zaradi skup­nega industrijskega prostora, česar slovenska v razmerju do mati­čne Slovenije sploh nima. Naši Po­rabci, znani po svoji garaški delav­nosti, iščejo zaposlitve tam, kjer imajo gospodarsko jamstvo – v Av­striji. Iz istega razloga se poskušajo naučiti nemškega jezika. Kaj jim bo slovenščina – kot gospodarsko ne­učin­kovita kategorija. Tu je najbolj pregledna naša slovenska tragika v obmejnem področju. Če Slovenija tega ne bo mogla uresničiti, če jih gospodarsko ne bo mogla pritegniti, je naše upanje zaman. Resnica je bi­la in bo: človek mora najprej in pred­­vsem živeti. Zato zdaj gre. Lju­dje gredo tja, kjer je kruh, denar, zaslužek, preživetje!
Jezik porabske matere mora po­stati dragocena kategorija ne le za njene sinove, temveč tudi za madžar­sko govorečo jezikovno skup­nost. Če tu ne bo korenitih spre­memb v mišljenju, odnosu, spoštovanju, po­tem je odveč vsaka kulturna dejav­nost društev s časopisom Porabje na čelu. Temelj je jezik, je slovenska beseda doma in v šoli, je tradicija narečja. Največja tragika je v tem, da naši ljudje ne znajo dovolj ceniti svojega jezika, s tem pa tudi časo­pisa, ki jim prinaša članke v obeh jezikih. Pri tem pa sem presenečena ob ugotovitvi, da tisti Slovenci, ki so se odselili v notranjost države, ka­žejo veliko več smisla za naš časo­pis. Razlagam si tako, da so na lastni koži občutili, kaj se pravi biti izklju­čen iz domačega okolja, domače be­sede, ljudi, narave, običajev, navad. Vedno bolj si tudi prizadevajo, da v vsakdanjem življenju govorijo porabsko narečje." (Jože Zadravec, pogovor z Marijano Sukič, Družina, 2005).

"Mislite, da je realno pričakovanje, da bi Slovenci na Madžarskem kdaj dobili svojega predstavnika v parlamentu? Poslanca z vsemi pravicami prav gotovo ne. Narodnostni zagovornik brez glasovalne pravice pa bi služil le kot rdeč nagelj in rožmarin za fantovskim klobukom. Tudi v tem pogledu se nekoliko pretirano poudarja resnični pomen enega samega poslanca, še zlasti ob dvotretjinski večini.

Ali si država Slovenija v zadostni meri prizadeva za doseganje pravic svoje manjšine? Kaj lahko glede tega rečete o njeni moči/nemoči oziroma volji/nevolji za takšna prizadevanja?
Matična domovina nam je izredno naklonjena. Škoda, da ni bilo tako že tudi pred demokratičnimi spremembami. Tudi njeno prizadevanje je vredno hvale. Tudi dobre volje ne manjka. No, morda pa bi se lahko ta ali oni uradni predstavnik znebil manjvrednostnega občutka do madžarskih partnerjev. Čisto dovolj je, da smo zakompleksirani Porabci ... Za matico se vsekakor spodobi pokončna drža.
Če iz različnih razlogov slovenska manjšina ne more realizirati svojih legitimnih ciljev – ali se nazadnje ne more pritožiti tudi varuhu človekovih pravic?
Omenjeni varuh je ravno pred nedavnim, celo brez naših pritožb, temeljito preučil položaj slovenske narodnosti v Porabju in zapisal dokaj kritične ugotovitve na račun večinske države. Čakamo na pozitivne učinke.
V eni zadnjih številk tednika Porabje sem bral, da slovenski otroci premalo berejo in se komaj naučijo kakšne pesmice. Kako pa sicer Slovenci v Porabju sprejemajo kulturo, ki nastaja na domačih tleh? Obstajajo zelo aktivni pevski zbori, uprizarjajo se igre, razvija se razstavna dejavnost, ljudski plesi itd. – seveda pa ni mogoče prezreti slovenskega radia. Kakšne so možnosti le-tega za krepitev, recimo, kulturne slovenske zavesti vaših rojakov?
Radio Monošter od prvega januarja naprej oddaja štirikrat toliko sporeda (tedensko 28 ur) v slovenskem jeziku kakor poprej. Žive besede v takem obsegu ne nudi Porabcem noben drug medij, nobena kulturna prireditev, nobena božja služba. Zato je njegovo delovanje izrednega pomena, še zlasti ker zahteva aktivno znanje slovenščine tudi od sogovornikov.
Znano je, da je vaša družina ena najaktivnejših slovenskih jeder, ki z znanstvenim, leposlovnim in glasbenim delom bogati vseslovensko kulturo. Vam to delo ne zbuja določenega optimizma tudi za Porabje – kajti zakaj bi se sicer z njim tako intenzivno ukvarjali?
Hvala lepa za pohvalne besede. Vi ste menda prvi, ki me tudi potem, ko izrazim svojo vizijo v zvezi z ne pretirano svetlo prihodnostjo slovenstva v Porabju, ne bodrite z besedami, da ne bi smel biti tako pesimističen. Taki nasveti me za hip res potarejo. Jaz pesimist? Ko mi je glede vztrajnosti Sizif eden od vzornikov? ..." (Jože Horvat, pogovor s Francekom Mukičem, Družina, 2012)

"Joj, tan pa trbej po slovenski spejvati!" Tak mi je ato pravila edna diklina, da san jo pijtala, či bi spejvala v zbori. Pa san joj pravila: "Ka te nej sran! Tvoj dedek je nej znal edno rejč vogrski, tij pa ne vejš edno rejč po slovenski! Žalostno je tou, ka deca ne vejo več gučati po slovenski. Da pa što je krif, ka je tou tak? Starši, ka več s svojo deco doma ne gučijo po domanje!"

Tako je svojo ogorčenost nad odnosom mlajših generacij do maternega jezika in z njim slovenske identitete izrazila 76-letna Vera Gáspár. Težki oblaki, ki so se medtem zbirali nad njenim domom na Gornjem Seniku, največji in eni od v mešanici porabščine in prekmurščine sedmih porabskih vasi, v kateri še živijo pripadniki slovenske narodnosti, kot da bi želeli poudariti težo njenih besed. V Porabju, pokrajini, stisnjeni med slovensko in avstrijsko mejo, v najzahodnejšem delu Madžarske, življenje ljudem nikoli ni prizanašalo. Danes vzhodni branik slovenstva bije zadnjo bitko za ohranitev slovenske besede in s tem narodnostne identitete v teh krajih. Kajti jezik je tisti, ki naredi narod in narodnostno manjšino. Ali kot se je pomenljivo vprašala urednica tednika Porabje Marijana Sukič: "Na podlagi česa pa si Slovenec, če ne govoriš slovensko?" (Urška Mlinarič, članek v Večeru, 2017)

Saj res, na podlagi česa pa boste Slovenci, če ne boste govorili slovensko?? Če vam bo dovolj to, kar je neka "pomembna" Porabka izjavila pred kratkim: »Pogovor (z gornjeseniškimi mladimi, ki so izpostavili potrebo po prostoru za zabavo in šport, ne po slovenskem jeziku in kulturi; op. avt.) je tekel v porabskem narečju. Seveda sem odgovore dobila tudi v madžarščini, a to je razumljivo. Oni so razumeli mene, jaz njih. Potrebno je narediti korak za korakom. Dobro je bilo slišati mlade, ki želijo nekaj narediti. To je pogoj, da bo slovenščina pri nas tudi ostala.« Halo? A res? Še eno motno sprenevedanje in demagogija. Zakaj pa bi to bilo razumljivo, če ste vsi tako zelo veliki in zavedni Slovenci? Če bi ta … malo razmišljala s slovensko dušo, bi ji bilo jasno, da slovenske identitete ne moreš ohranjati - z madžarščino! Amen ... In kot posmeh, obenem pa potrditev mojega prepričanja, da mladi v Porabju na žalost niso več Slovenci, ne po jeziku in ne po čutenju, najdem danes fb-stran te grozno slovenske gornjeseniške mladine Felsöszölnöki Ifjúság és barátai (Gornjeseniška mladina in prijatelji, prev. avt.). Listam, listam, gledam tekste in komentarje - niti ene same slovenske črke, kaj šele besede!!! Toliko o tem, kako bo slovenščina pri mladih ostala! Čista laž! Sicer pa vsi "pomembneži" lažejo predvsem sebi ...

Do sem je pripeljala porabska pot ... Na tanki led izgovorov, laži in sprenevedanja ... Ni mi bilo potrebno veliko dodati - vse ste povedali sami! Se je od 2005 do danes kaj bistveno spremenilo? V besedah politikov in njihovih oprod se je, na področju ohranjanja jezika in slovenske zavesti pa, žal, ne ... Vsaj ne v pozitivno smer … (7. marec 2018)