Kako je v Porabju razumljena besedna zveza "dvojezični pouk"?

Že več kot desetletje je v porabskem šolskem besednjaku ena najpogostejših besednih zvez dvojezični pouk. "Šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih obstajata zato, ker sta dvojezični." ... "Dvojezičnost je pri polovici predmetov, šola po svojih kadrovskih zmožnostih izbere, pri katerih." ... "Trudimo se za dvojezičnost." ... "Delamo na tem..." ... "Prizadevamo si..." ... In še bi lahko naštevala brezštevilne mantre, ki jih izgovarjajo v mikrofone ali TV-kamere ali kar tako vodstva šol in drugi odgovorni za šolstvo. Če nakažeš dvom, si sovražnik, nasprotnik, pesimist in še kaj. Če iskreno poveš, da bi bil čas za kakšen, vsaj drobčkan rezultat, si še večji sovražnik. In če zgrožen zapišeš, da v Fiesi, kamor peljemo porabske šolarje vsako poletje na jezikovne počitnice - ampak ti šolarji imajo za seboj minimalno 1000 ur pouka slovenščine - potrebujemo vedno več prevajalcev tudi za najbolj osnovne stvari, si največji sovražnik! Nikoli in nikdar ne bom verjela, da učencev ne morete naučiti čisto nič, kot je pogosto slišati. Pa - jih želite kaj naučiti??? To je pravo vprašanje!

Porabske vzgojno-izobraževalne ustanove korakajo že proti koncu tretjega tedna novega šolskega leta. V narodnostnih vrtcih je zadovoljivo število otrok, celo malenkost višje kot lani, v vsakem izmed vrtcev sta po dva dneva v tednu ob domačih tudi vzgojiteljici asistentki iz Slovenije. Čeprav je njuno strokovno delo zahtevno in polno »zakajev«, sta optimistični in poskušata storiti največ, kar se v danih okoliščinah da. In kot poudarjata, bi se na področju učenja slovenskega jezika v vrtcih lahko naredilo mnogo več, če bi v družinah, kjer starši ali vsaj stari starši še govorijo slovensko, »domanji jezik« učili tudi otroke, da le-ti ne bi prihajali v vrtce brez znanja ene same slovenske besede, kot se to dogaja leto za letom. Vsekakor pa bo potrebno – in s tem sta začeli že lani – v različne dejavnosti vrtcev še bolj vključevati starše in babice ter dedke predšolskih otrok. Gotovo pa bi bilo koristno, da bi se s starši in starimi starši predšolskih otrok ukvarjale tudi slovenske organizacije in društva, tako da bi zanje organizirale različne dejavnosti, kjer bi se poudarjalo pomen učenja in ohranjanja slovenskega jezika. Pred leti sem dala dve pobudi: prva je bila obdarovanje mladih staršev ob rojstvu otroka s slovenskimi slikanicami, CD-ji, čestitkami; tako bi mladi starši lažje začutili pripadnost in sprejetost v neki skupnosti. Iz moje pobude do danes ni bilo nič. Druga taka pobuda je bila modifikacija koroškega projekta Slovenščina v družini. Na osnovi koroških izkušenj bi lahko pripravili porabsko različico. Žal, spet nikogar ni zanimalo. Tako pa so mlade družine prepuščene same sebi, brez spodbud in informacij, in šele v vrtcu se srečajo z možnostjo, da bo njihov otrok vključen v učenje slovenščine. Mnogo prepozno...

Porabski dvojezični narodnostni osnovni šoli, gornjeseniška in števanovska, prav tako nimata problemov s številom vpisanih učencev; prva jih ima 70 (8 prvošolcev), druga pa 50 (6 prvošolcev). Kot smo lahko prebrali v 37. številki Porabja http://www.porabje.hu/pdf/2017/2017_37.pdf  (pogovor z ravnateljicama), tudi s financiranjem šol, odkar je njuna vzdrževalka Državna slovenska samouprava, ni težav. Tudi zanimanje za izobraževanje je veliko. Kar 23 slušateljev, pretežno pedagoških delavcev, se je letos koncem junija udeležilo izobraževalnega seminarja v Sloveniji, izpeljali smo tudi že 11. Jezikovne počitnice za porabske učence ob slovenskem morju. Do tu je vse lepo in prav, skoraj idilično. Gotovo pa beseda idila/idilično izpade iz nabora besed, ko pokukamo v zaodrje narodnostnega šolstva; mislim predvsem na kadrovske razmere v obeh šolah. Strinjam se z ravnateljicama, da je težko zadostiti paragrafom in poskrbeti za kolikor toliko ustrezen pedagoški kader. Gotovo pa ni prav, ko zadostimo predpisom, v resnici pa prakticiramo navidezno dvojezičnost pri pouku in pošljemo v razred 2 učitelja – eden ne zna nič slovensko, drugi pa praktično nič madžarsko. To je skregano z vso strokovno logiko in koncepti kakršnega koli dvojezičnega pouka. Kaj je torej dvojezični pouk po porabsko? Izpolnjevanje predpisov zaradi obstanka šol?? Na seniški šoli, recimo, so z neznosno lahkostjo in prav po tihem začeli izvajati te nedoumljive prakse, čeprav so jim bile predlagane bolj optimalne rešitve, ki prav tako ne bi kršile predpisov. In ker mirni pogovori in nasveti niso zalegli, vas rotim javno: V dobro učencev in njihovega boljšega znanja slovenskega jezika prenehajte s takimi praksami! Na šoli je poln delovni čas slovenski učitelj asistent, ki bi s svojim odličnim znanjem jezika, stroke in pedagoškim erosom lahko naredil veliko več, če bi mu dopustili. Konec koncev pa, čemu služijo slovenski pedagoški asistenti? Kolikor vem, v prvi vrsti so mišljeni kot pomočniki ali soizvajalci pouka slovenskega jezika na šolah! Naravni govorec jezika gotovo lahko nauči učence mnogo več in bolje kot nekdo, ki je jeziku priučen. Zakaj ne izkoristite tega bogastva – v dobro svojih učencev?? To je pravzaprav ta začaran krog, v katerem se vrtimo desetletja; izgovarjanje na predpise, slovenščina kot sredstvo obstanka, ne cilj; splošna vseenost, nobenega občutka odgovornosti do tega, kar delamo; napolnimo učilnice in preživimo leto... Kar na jok mi gre ob vseh teh mislih...

Največji kadrovski problem obeh šol pa je pomanjkanje ustreznih dvojezičnih učiteljev razrednega pouka, učiteljev za obdobje, ko je učencem potrebno postaviti trdne temelje v obeh jezikih. Improvizirana dvojezičnost tega ne zmore, tudi učitelji Madžari, ki se bodo na tečajih naučili nekaj malega slovenščine, največkrat z muko in gnevom, ne morejo nadomestiti slovenskega dvojezičnega učitelja. Pri kadrih imajo malo bolj srečno roko na števanovski šoli, ne pa tudi pri vpisanih učencih. In ko seniška ravnateljica izjavi: »Delati moramo na tem, da življenje na šoli in vsakodnevno sporazumevanje potekata res v obeh jezikih,« se človek upravičeno vpraša: Kako – delati na tem?? Na čem pa ste delali doslej, več kot desetletje? A je na tem treba delati ali zavestno več uporabljati slovensko materinščino vedno in povsod, od ravnateljice do učiteljev? A ne bi bilo preprosteje, če bi se – vsaj slovenski učitelji na šolah in učitelji, ki znajo nekaj malega slovensko – recimo, dan ali dva, če ne gre več, v tednu pogovarjali med seboj samo slovensko? Ne bi bil to lep zgled učencem, ki od svojih učiteljev (čast izjemam!), razen pri urah, skoraj nikoli ne slišijo slovenske besede? Dragi vsi, to ni kritika, to je zapis krutih dejstev, ki so javna skrivnost, le govoriti se ne bi smelo o njih. Pa se mora! In se govori... Ker sta resnica in iskrenost pot naprej, boj proti resnici pa je rakova pot.

Skoraj nič pa še nismo brali o pouku slovenščine v monoštrskih osnovnih in srednjih šolah. Odlična novica je, da se po nekaj letih zatišja v Osnovni šoli Jánosa Aranya skupinica devetih prvošolcev pridno uči narodnostno slovenščino kot predmet, kar 5 ur tedensko (o tem več v naslednji številki Porabja).

S slovenščino, predvsem s številom vpisanih dijakov k temu pouku, pa še vedno gre navzdol v monoštrskih srednjih šolah. Kot smo že ugotavljali ob koncu preteklega šolskega leta, je za osmošolce, ki zaključijo eno izmed dvojezičnih šol, za vedno konec pouka slovenščine, ker večina odide v sombotelske srednje šole. A tudi tisti, ki se vpišejo v monoštrske, ne gredo k slovenščini. Se je kdo vprašal, zakaj? Ne bi bilo prav in normalno, da monoštrske srednje šole (predvsem tisti, ki poučujejo slovenščino) malo časa, energije, predvsem pa osebnega pristopa, posvetijo pridobivanju vsaj dijakov slovenskih korenin za pouk slovenščine??

Narodnostni vrtci in šole v Porabju po svojih zmožnostih delajo in služijo svojemu namenu, kar je vse pohvale vredno. Gotovo pa so še rezerve, predvsem pa mora biti pri vseh v šolstvu prisotno veliko močnejše samozavedanje, da porabskih šol kot samostojnih izobraževalnih ustanov že ne bi bilo, če ne bi bile dvojezične, namenjene v prvi vrsti učenju in ohranjanju SLOVENSKEGA jezika, krepitvi SLOVENSKE zavesti in utrjevanju SLOVENSKE kulture. Vsak pedagoški delavec, predvsem pa vodstva šol in vsi odgovorni za šolsko področje, bi ta dejstva morali imeti nenehno pred seboj in jih vsakodnevno udejanjati. Kaj je torej dvojezični pouk? Gotovo ne samo paragrafi in papirnato izpolnjevanje le-teh!!!

Kako pa je s tujimi jeziki na monoštrski gimnaziji? Zdaj vem!

Zdaj vem, kako je s poukom tujih jezikov na monoštrski gimnaziji! In imam odgovor - vsaj na mikro vzorcu - zakaj je Madžarska po znanju tujih jezikov svojih prebivalcev na zadnjem mestu v Evropski uniji, kot še vedno kažejo mednarodne raziskave. Šolski sistem, kakršen je, lokalni šerifi - ravnatelji šol, ki sami ne obvladajo nobenega tujega jezika in izigravajo zakonodajo, nerazgledani starši - čast izjemam, nobene selekcije pri vpisu v 9. razred (1. letnik gimnazije po slovensko), učitelji tujih jezikov, ki še niso slišali za notranjo diferenciacijo ali za to, da je nemška in angleška fonetika malo drugačna od madžarske ... Upam, da ni v vseh madžarskih gimnazijah tako, saj se potem mladini, Viktorjevi svetli bodočnosti, res slabo piše! Aha - pripravlja se spet novi nacionalni šolski kurikulum? Le kakšen? V dveh desetletjih tretji ali četrti ... In kje so vidne spremembe?? Morda le tu, da imajo tisti redki dobri učitelji tujih jezikov vedno več popoldanskega in večernega dodatnega zaslužka z inštrukcijami. Starši, ki to svojim otrokom lahko privoščijo (privoščimo), pač ne vidijo druge rešitve, saj je šolam figo mar, če se kdo tujega jezika kaj nauči ali ne, glavno je, da imajo v razredih zadostno število učencev/dijakov. Ker ta zapis pišem kot mama dijaka 9. razreda/1. letnika gimnazije (seveda pa tudi poznavalka vsaj dveh šolskih sistemov), verjemite, da ne morem, da ne bi bila zelo kritična. Kot sem omenila že večkrat, sem bila zelo zadovoljna s sinovo šolo (razen s poukom slovenščine, a to je že zgodba za naslednji zapis) na razredni osnovnošolski stopnji, torej od 1. do 4. razreda. Bilo je veliko ustvarjalnosti, inovativnega dela, spodbud učencem ... Potem je šlo iz leta v leto samo še navzdol ... Tako daleč, da smo zdaj pristali na dnu motne mlakuže...

V Monoštru si je pred skoraj desetletjem ravnatelj Združenih vzgojno-izobraževalnih ustanov (vrtec, osnovna šola, gimnazija in glasbena šola) zamislil mega projekt (po stroki je bil učitelj nemščine), ki je za madžarske razmere zunaj velikih mest res pomenil nekaj novega in naprednega. Vsi smo ploskali. V 1. razredu osnovne šole je med tremi paralelkami bil t. i. jezikovni razred. To je pomenilo, da so se učenci tega razreda od začetka poglobljeno učili narodnostno nemščino ali slovenščino, 3. skupina pa razširjeni pouk angleščine. 5 ur tedensko so se torej razdelili v 3 jezikovne skupine. Vsem je bilo zagotovljeno, da bo tak pouk narodnostnih jezikov in tudi angleščine potekal tako do konca srednje šole. Vse je lepo funkcioniralo do konca razredne stopnje, do končanega 4. razreda osnovne šole. V 5. razred se lahko učenci vpišejo v program 8-letne gimnazije ali ostanejo na predmetni stopnji osnovne šole do 8. razreda. Ker so pouk angleščine obiskovali skoraj sami odlični učenci, je želja staršev sprva bila gimnazija. Tu pa so se začele težave: na monoštrski gimnaziji od 5. do 8. razreda ni možnosti učenja razširjenega pouka angleščine, samo nemščina in slovenščina. Tako so učenci, ki so obiskovali pouk angleščine, ostali na osnovni šoli in tam nadaljevali s petimi urami tedensko. Spet jim je bilo obljubljeno - tokrat že s strani novega vodstva, ker je omenjeni ravnatelj našel zase boljšo službo v monoštrskem Oplu - ne samo obljubljeno, celo zagotovljeno!!!, da ko pridejo v gimnazijo, bodo z angleščino nemoteno nadaljevali 6 ur tedensko, obenem pa kot 2. tuji jezik dobili še nemščino. Ker ni bilo razloga za dvom - ravnatelji menda ne bi smeli lagati - so (smo) starši verjeli. Koncem junija sem obiskala ravnateljico in jo povprašala glede angleščine v bodočem prvem letniku (moj sin je vsako leto delal razredne izpite in pouk angleščine obiskoval privatno, ker je v šoli bil vpisan k slovenščini). Zagotovila mi je, da bo to nadaljevalni pouk angleščine, in jaz sem verjela. Tako se je v sinovem letniku zbralo kar 7-8 nadaljevalcev za angleščino.

Malo pred začetkom šolskega leta pa nas je čakal ledeno hladen tuš!!! Ko smo iz šole prinesli paket učbenikov in delovnih zvezkov, sta med njimi bila učbenik in delovni zvezek za ZAČETNI POUK ANGLEŠČINE!!! (Traveller, elementary) Ah, verjetno so se zmotili, je nejeverno rekel sin. Že prvi dan šole je šel vprašat, če je to pomota glede angleškega učbenika. Ne, ne, po tem se boste učili - je bil odgovor. In so res začeli: nekaj dijakov + moj sin s kakšnih 1600! urami angleščine za seboj, dva ali trije z nekaj manj urami in kakšnih 5 ali 6 dijakov, ki so se z učenjem angleščine srečali prvič - vsi, skupno kakšnih 15 dijakov, v eni začetni skupini, v monoštrski gimnaziji, ki se ima za sodobno srednjo šolo! Ne vem, kaj sem bila bolj - žalostna ali besna. Ko je sin prišel od 1. ure angleščine, se je sarkastično smejal: Mami, danes sem se naučil angleško šteti od ena do pet, bljak, angleščina! Menda so se predstavljali, eni angleško, drugi madžarsko, na koncu je bila samo še madžarščina in učiteljica je rekla, da tisti, ki že mnogo vedo, bodo učili tiste, ki so začetniki. Groza! A ni učitelj plačan za to, da uči vse??? Dan za dnem sin prihaja iz šole z novimi cvetkami, vedno bolj obupan, malodušen in sovražno nastrojen do takega pouka. Mami, se res nič ne da narediti?? - sprašuje.

Je to provincialna zaplankanost ali katastrofalna nevednost vodstva šole? Je to normalno, etično, zakonito? Ne verjamem, da bi madžarska zakonodaja uzakonjala oviranje jezikovnega napredka dijakov. Ne verjamem, da se to dogaja zakonito. Ker pač imam z nezakonitostmi na tej šoli že izkušnje... Je bivši ravnatelj, ki je zagnal projekt učenja tujih jezikov za prijavljene učence od 1. razreda osnovne šole, kdaj pomislil, v kakšne travme in stiske učencev se bo ta mega ideja izrodila??? A vodstvo šole res nima pojma o učenju tujih jezikov? Ogromno vprašanj brez odgovorov. Upam, da bo pozitiven odgovor vsaj na pismo, ki smo ga starši dijakov, prikrajšanih za ustrezen jezikovni pouk, naslovili na vodstvo šole ... In da bo konec te farse, imenovane pouk angleščine v 9. razredu na monoštrski gimnaziji, kjer dijaki, ki niso začetniki, ker so se z jezikom trudili že 8 let, lahko samo nazadujejo. Bo kdo prevzel odgovornost za to stanje ali boste še dalje pridno prispevali k sramotni madžarski statistiki o neznanju tujih jezikov???

Bomo počakali in videli...

Na Študijskih dnevih Draga prvič spregovorili o Porabskih Slovencih

 

Ko sem pred nekaj meseci dobila prijazno pismo gospoda Sergija Pahorja, predsednika Društva slovenskih izobražencev iz Trsta, sem bila nemalo presenečena; vabil me je namreč, da na 3-dnevni, več kot pol stoletja stari, prireditvi spregovorim o položaju Porabskih Slovencev. No, lahko bi to storil kateri izmed njih... Seveda, saj smo jih vabili, a neuspešno, se je glasil odgovor... Razumem. Obljubila sem, da bom prišla...

Draga, študijsko srečanje, ki tudi po petih desetletjih ostaja odlična priložnost za pogovor o manjšinski kulturi in narodovi duši. Vedno bolj aktualna vprašanja ohranjanja jezika in zavesti, na kulturno-versko-etičnih temeljih, brez zlaganih političnih floskul... Študijska srečanja so se leta 1966 začela kot pobuda majhne skupine zanesenjakov. Polstoletno obdobje Drage je bilo polno dogajanj, premislekov in samospraševanj, svoje poglede so razgrinjali številni eminentni govorci. V čast mi je, da sem se letos vpisala na ta imeniten seznam.

Že 52. Študijski dnevi Draga, versko-kulturno-znanstveni posvet, ki ga organizira Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta ob podpori še nekaterih slovenskih društev v Italiji, so tako potekali od 1. do 3. septembra na Opčinah pri Trstu. V uvod k letošnjemu vabilu na posvet je predsednik društva Sergij Pahor zapisal pomenljive misli: »Draga ima za sabo že več kot 50 let in povsem razumljivo je, da danes ne preseneča več. Minili so časi, ko so skoraj vsi, ki jim je bila pri srcu usoda slovenskega naroda (ali kaj drugega), skozi vse poletne mesece adrenalinsko poizvedovali, kaj smo dali na program študijskih dni, še bolj, koga smo vabili za predavatelja. Poizvedovanje enih je bilo takrat enako razumljivo kot radovednost drugih. Danes tega ni več in skoraj pogrešamo mrzlico, ki je spremljala pripravo Drage. Iz leta v leto nam je tista mrzlica zagotavljala, da je Draga vsaj za en del Slovencev potrebna (za druge pa morda nevarna?). Ali smo z demokratizacijo in osamosvojitvijo zaplavali v rutino? Teme, ki jih predlaga Draga, so si iz leta v leto podobne, se nekako ponavljajo, ampak to ne kaže na pomanjkanje ustvarjalnosti ali padec domišljije. Tem, ki bi spodbujale razmišljanje o sodobnem globaliziranem svetu, je na pretek. Toda če vztrajamo na problemih, ki so danes, kot so bili včeraj, bistveni za obstoj naroda in družbe, pomeni, da mnoga vprašanja, ki smo jih ponudili v razpravo v preteklih petdesetih letih, ostajajo nerešena.« In v treh dneh posveta so številni obiskovalci v pestrem programu dobili vsaj delne odgovore na svoja in skupna nerešena vprašanja.

Z manjšinsko problematiko sta bila povezana prvo predavanje in debata prvi dan posveta; raziskovalka dr. Maja Smotlak je prispevek naslovila Pojmovanje narodne identitete med Slovenci na zahodni narodnostni meji od 19. stoletja do sodobnosti skozi prizmo romana. Avtorica je ugotavljala, da je na začetku obravnavanega obdobja imela v zamejstvu nastala literatura narodnospodbujevalno vlogo, danes pa je pri mladih avtorjih drugače: zagovarjanje multikulturnosti in teze o tem, da ni važno, v katerem jeziku pišejo, so sicer lahko t. i. sodobno pojmovanje etničnosti, ki pa gotovo ne prispeva k ohranjanju skupnosti v tradicionalnem smislu. V večernem delu so se udeleženci Drage poklonili pisatelju Borisu Pahorju, veteranu in prvoborcu za slovenske pravice ter demokracijo, z ogledom dokumentarnega filma francoske režiserke o njem. Boris Pahor je bil tudi častni gost večera.

Drugi dan posveta je bil prav tako namenjen manjšinski problematiki. Ker obstoj slovenskih manjšin, razumljivo, ostaja na vrhu dnevnega reda Drage in postaja iz leta v leto bolj pereč, je potrebno še glasneje spregovoriti o problemih: vse zamejske slovenske skupnosti se številčno krčijo, zavest plitvi, večinske institucije manjšince blagrujejo, češ da kulturno bogatijo prostor ob meji, toda jim s težavo, po kapljicah priznavajo tisto, kar je potrebno za njihov razvoj. To stanje dobro ponazarja položaj slovenske manjšine na Madžarskem, o kateri doslej Draga ni spregovorila, je za uvod v moje predavanje povedal Sergij Pahor. Dvourno predavanje Kako dolgo bo Porabje še slovensko? in prav tako dolgo debato je subtilno vodila vsestranska zamejska kulturnica Maja Lapornik Pelikan. Po splošnem uvodu, v katerem je bilo Porabje predstavljeno z zgodovinskega, geografskega in jezikovno-kulturnega vidika, sem se omejila na aktualno problematiko, ki bi jo lahko strnila v naslednji povzetek: slovenski jezik je pri mlajših in najmlajših generacijah izgubil mesto prvega, maternega jezika, njegovi govorci so le še srednje in starejše generacije. Porabski Slovenci, ta najmanjša slovenska zamejska skupnost, je na pragu usodnih trenutkov, pred katerimi si – skupaj z matično Slovenijo – še vedno zatiska oči: Ali bo na področju ohranjanja jezika in identitete začela novo pot za revitalizacijo obeh ali pa bo postala folklorna posebnost pokrajine. Najnovejša raziskava o družinskih jezikih med starši predšolskih otrok prinaša zaskrbljujoča spoznanja. Opozorila, da manjšina brez jezika nima prihodnosti, največkrat niso slišana ali pa napačno interpretirana. Res je, da so Porabski Slovenci organizirani kot skupnost šele dobrih 25 let, res je, da so na področjih ohranjanja kulturne, etnološke in literarne dediščine dosegli velik napredek. Tudi področje lastnih medijev je zadovoljivo. Še vedno pa ni preboja v gospodarstvu, torej pri temeljih preživetja, saj Porabcem režejo kruh madžarska in avstrijska podjetja. Slovenski jezik pri zaposlitvah nima veljave, zato imajo učenci v šolah dokaj skromno motivacijo za njegovo učenje. Tudi Cerkev je Porabce pustila na cedilu – tu že leta ni niti enega slovenskega duhovnika! (In prav v času, ko sem številnim poslušalcem predstavljala to zaskrbljujočo problematiko, so se porabski verniki v cerkvi na Gornjem Seniku zbrali k žalostni slovesnosti – 30. obletnici smrti zadnjega porabskega resnično slovenskega duhovnika...

Odnos domicilne madžarske države in večinskega madžarskega prebivalstva do Porabskih Slovencev je v zadnjih letih zelo pozitiven in konstruktiven (čeprav za nekatera področja prepozen), medtem ko matična Slovenija (razen na izobraževalnem in kulturnem področju) do Porabja posebej v zadnjem času vodi dokaj nedorečeno (zgrešeno) politiko, ki ne more prispevati h konkretnemu napredku in revitalizaciji skupnosti. Kako dolgo bo Porabje še slovensko? »Porabje bo lahko še dolgo ostalo slovensko, če bo narodnostna politika – v sozvočju z matico – dojela, da je z revitalizacijo skupnosti treba začeti takoj! Manjšina brez lastnega jezika, predvsem pa brez narodne zavesti, nima prihodnosti.« V zelo zanimivi debati je bilo odgovorjeno na nešteto vprašanj.

Večerno dogajanje je zaznamoval dokumentarni film Moja meja, s katerim so se organizatorji poklonili 70-letnici priključitve Primorske k Sloveniji. V tradiciji Drage je, da je tretji dan posveta, nedeljski dopoldan, posvečen vprašanjem krščanske misli in prakse. Dr. Igor Bahovec je v svojem predavanju O vernosti na Slovenskem: od sociološko-antropološke analize do krščanstva, ki prinaša upanje, pogum in ustvarjalnost razmišljal o splošni krizi vernosti s posebnim ozirom na Slovenijo. Zadnje predavanje, velika tema letošnje Drage, pa je bil prispevek ddr. Klemna Jakliča O dilemi našega časa: pravice človeka ali državljana? Aktualno temo v času, ko usihajo stare vrednote, novih pa ni, je predavatelj strnil takole: »To večno vprašanje demokracije je še posebej aktualno v času, ko se zdi, da v luči migrantske krize in drugih težav, s katerimi se sooča Evropa, težnja po »nacionalnem« v demokraciji že dolgo ni bila tako močna. Je tudi legitimna? Če je tako, do katere mere? Ali pa je v našem času edini legitimni pristop tisti, ki na prvo mesto postavlja pravice človeka in ne nujno državljana? Dobra novica je, da je dilema na ravni ustavne morale in ustavnega prava razrešljiva. Manj pozitivno sporočilo pa, da – kot velja za vsako obdobje zgodovine – tudi v našem času ni garancije, da bi akterji moči in odločanja z gotovostjo sledili smeri pravične prihodnosti in nadaljnjega razvoja demokracije. Vseeno je mogoče na različne načine prispevati k temu, da bi kolesje zgodovine v našem času akterjem pomagali potisniti prav tja.«

52. Študijski dnevi Draga so bili še eden v vrsti uspešnih posvetov v zamejskem prostoru, kjer se je opozarjalo na pereče probleme današnjega časa in uvrstilo na zemljevid eminentnega srečanja tudi aktualno problematiko Porabskih Slovencev. Kot vedno znova opozarjam – prav enako kritiko pa so izrekli tudi organizatorji Drage – odgovornih iz slovenskih političnih logov taka srečanja ne zanimajo. To pač ni prostor, kjer bi se karkoli proslavljalo in hvalilo...