Z majhno zamudo, pa vendar: nekaj stavkov o letošnjih jezikovnih počitnicah, že enajstih po vrsti, za porabske osnovno- in srednješolce je potrebno zapisati! Če sem lani in predlanskim bila deležna vsakovrstnih očitkov, češ, preveč si kritična, bo tokratni zapis malo drugačen oziroma zorni kot opazovalca bom premaknila drugam. Ne bi ponavljala zgodb o jezikovnem neznanju učencev, tudi tistih o neodgovornosti učiteljev se ne bi dotikala. Za začetek pa se spomnimo lanskega zapisa:
https://iskriceizporabja.blogspot.si/2016/07/jezikovne-pocitnice-brez-roznatih-ocal.html
Je res bil preveč kritičen ali celo kritizerski, kot so menili nekateri? Prepričana sem, da je bil le surovo realen. A dokler boste vsi (politiki, učitelji, vodstva šol in še kdo) skoraj vso svojo energijo vlagali zgolj in samo v boj proti resnici, se nič ne more spremeniti. Aha, a sploh kdo želi spremembe - mislim to, da bi v šolah, recimo, slovenščino otroke naučili, ne samo učili - ali so to le moje večne sanje? Po dogajanju v Fiesi sodeč - to drugo...
Program v Fiesi smo poimenovali Jezikovne počitnice; tu je morje, plavanje, oddih, a vendar tudi učenje jezika in to slovenščine. Kako pa lahko učimo/naučimo jezik? Tako da prevajamo vsak stavek, ker v nasprotnem primeru učenci gledajo v nas, kot da smo padli s kakšnega neznanega planeta! Nekaj torej počnemo, nekdo pa mora učencem nenehno prevajati. Čakajte, a niso ti otroci učenci porabskih dvojezičnih šol?? A ni za njimi najmanj 1000 ur pouka slovenščine, pa dvojezične ure, pa slovenske dejavnosti, pa prizadevni dvojezični učitelji, pa še nešteto blablabla, o katerih poslušamo in beremo v narodnostnih krogih dan za dnem?! Splošno didaktično pravilo glede pouka drugega ali tujega jezika je, da se ga učenec za pozitiven rezultat na srednji izpitni stopnji, recimo B1, mora učiti 500-600 ur. Vsi učenci porabskih šol, ki smo jih peljali v Fieso, bi morali slovenščino obvladati že na B1 stopnji, smo pa imeli med nami tudi veterane, ki bi po številu ur slovenščine v šoli lahko bili že aktivni govorci jezika. To, žal, ni bil nobeden med njimi. Prevajanje in še tisočkrat prevajanje... Vsako leto več, vsako leto bolj mučno...
"Veš, ti otroci so drugačni, ti pa že dolgo nisi v razredu," mi je bilo očitano, ko sem zahtevala malo reda, točnosti in discipline... Hm... To pomeni, da sem na napačnem kraju v napačnem času... Kaj pa odgovornost? - sem vztrajala. Ja, no, saj je vse v redu... Pa ni bilo... Imeli smo številne dejavnosti, ki so jih tokrat pretežno izvajali učitelji spremljevalci. Bila je dobra rešitev. A iz leta v leto ugotavljam, da so take dejavnosti le kapljica v morje. In se sprašujem, ali so vsa naša prizadevanja sama sebi namen. Res je, nekatera spoznanja me žalostijo, saj se tam za Srebrnim bregom nihče ne sprašuje o obstoju naroda; tega pravzaprav ni več. Floskule o obstoju jezika nimajo vsebine, nikomur pa ne seže do srca edina resnica, da brez jezika ni naroda! Obstoja jezika ne more rešiti nihče brez narodne zavesti! Pomanjkanje le-te pa je v Porabju zaskrbljujoče.
In kako z jezikovnimi počitnicami v prihodnje? To mi boste povedali tisti, ki boste v bodoče organizirali take in podobne dejavnosti. Jaz bom namreč ostala - jaz... Drugačna, pa vendar ista...
Ni komentarjev:
Objavite komentar