Ko se ob koncu leta ozremo malo nazaj in naprej (2. del)...

Julij... Če je poletje, je to v Piranu in drugih biserih slovenske obale! Letos smo uživali na že 10. jezikovnih počitnicah v CŠOD Breženka v Fiesi. Porabski učenci in dijaki so počitnikovali skupaj z učenkami iz prijateljske OŠ Kuzma. Mnogo morskih radosti in pestre delavnice, pa druženje in vsakodnevni sprehodi ob obali do Pirana... Deset srečanj, desetletje morskih počitnic, na katerih nekateri porabski učenci prvič doživijo morje; veliko se jih je tu naučilo plavati, seveda pa so naš cilj nove slovenske besede...

 Avgust... Mesec, v katerem se odklopim, lebdim nekje daleč, ob mojem južnem morju, z vonjem po lavandi... Brez telefonov in računalnika, le diham svobodo in mir... A proti koncu meseca sem se vrnila v Porabje. Vsa prelepa sta me pričakala moja najljubša porabska motiva - Števanovci in jezero Harsas... Bilo je res pravo omamno poletje...

September... Šolska vrata so se na stežaj odprla, živžav na hodnikih in v učilnicah je naznanil, da je poletja nepreklicno konec in da se začenja novo šolsko leto; tudi v učilnicah porabskih dvojezičnih šol je nekaj več učencev kot v preteklem šolskem letu, upajmo, da bo ob novih pozitivnih spodbudah in kadrovskih rešitvah tudi slovenskih besed in stavkov več, tako pri učencih kot pri učiteljih.
Drugo fotografijo sem posnela v slikoviti vasici Plešce v Gorskem kotarju na Hrvaškem, kamor sem konec septembra bila povabljena na simpozij o družinskem jeziku; že vrsto let namreč sodelujem z gibanjem Slovenščina v družini, katerega pobudnik in izvajalec je Krščanska kulturna zveza iz Celovca. Naslednji simpozij bo predvidoma v Monoštru.

Oktober... Mesec barvne lepote, dolgih popoldanskih sprehodov in obilja jeseni; kot zaljubljenka v naravo in živali pač v svoj pregled leta moram vključiti našo mucico Lily, ki smo jo dobili prav v tem mesecu; muce so čarobna bitja, ki imajo posebno energijo in moč... Naj nas dolgo razveseljuje!
V oktobru sem obiskovala vrtce in jim delila darila Mladinske knjige - številne čudovite revije, ki so jih malčki z veseljem listali.

 

November... Letos posebej zanimiv mesec; če so zaradi celoletnih čudnih vremenskih razmer bili gozdovi prazni, so radovedne gobarske duše dobile zadoščenje v novembru. Kar nekajkrat sem tako obogatila svojo gobarsko košarico...
Če naše porabske narodnostne šole nemoteno delajo, ker jim država (Madžarska, seveda) to preko vzdrževalca, krovne organizacije Slovencev na Madžarskem Državne slovenske samouprave, omogoča, je skrb za izobraževanje in dvig kvalitete pouka slovenskega jezika tudi v rokah Slovenije, vseh nas, ki delujemo na tem področju. Novembra smo se tako sestali na strokovnem srečanju z učitelji in soglasno sklenili, da bomo z izobraževanji skrbeli za kvalitetnejši pouk slovenščine, najbolj potrebna in dobrodošla pomoč iz Slovenije pa je tista v človeških virih.

 December... Čudovit predpraznični čas, poln pričakovanj, vznemirjenja, delanja inventure, samospraševanja, predvsem pa praznovanja. Porabske šole so pripravile prelepe praznične dvojezične programe, potem so se začele božično-novoletne počitnice. Čez 24 ur se bomo poslovili od leta 2016 in zapisali novo letnico. V tem pregledu sem želela prikazati pozitivne utrinke iztekajočega se leta, delček tega, zaradi česar je vredno, da smo še dalje s srci in dušami v Porabju... Morda se včasih res počutim kot neumorna medicinska sestra v oddelku paliativne oskrbe, toda ko me prešinejo take misli, se hitro ozrem po pozitivnih utrinkih... Drobcih trenutkov, ko me malčki v vrtcih navdušeno pozdravijo po slovensko, ko je enako v šolah in ko si s katerim od učencev izmenjam stavek ali dva po slovensko. Edini problem, ki me žalosti, je dejstvo, da recimo večina Porabcev v mojih dobronamernih opozorilih vidi kritiziranje. Ne gre za to, dragi moji! Vsak človek z razvito samokritiko in občutkom do lastne odgovornosti bi se moral najprej poglobiti vase; se vprašati: Kakšen pa je moj odnos do ohranjanja jezika? Delam to, kar pričakujem od drugih??? ... In si pošteno odgovoriti...

In naprej?
Veliko poti vodi naprej, veliko jih bomo skupaj prehodili ali na novo odkrivali. Le obupati ne smemo in pozabiti na posvečene cilje. Te pa lahko dosežemo, če smo pravični, iskreni in vztrajni. Najprej do sebe, potem do drugih. Vse dobro v letu, ki prihaja, želim! Prav vsem, z ljubeznijo...

Ko se ob koncu leta ozremo malo nazaj (1. del)...

Približujejo se prazniki, zamenjali bomo koledarje, trosili obljube in zaobljube, malo proslavljali in malo žalovali za starimi, dobrimi časi. Gotovo pa so to trenutki, ko se ozremo nazaj in naredimo majhen pogled vase in svet okrog nas. Pa tudi danes in jutri sta tu, in predvsem o njiju bi morali razmišljati; in o sebi, o tem, kaj bom JAZ naredil, da nam bo vsem lepše...

Januar... V porabskem šolskem vsakdanu je mineval v znamenju 30-letnice vrtca v Števanovcih, zasneženih porabskih pejsažev in razmišljanja o letu, ki je bilo pred nami...

Februar... Prvi zvončki in praznik slovenske kulture; prisrčno skupno praznovanje porabskih narodnostnih šol v monoštrski gledališki dvorani pod geslom "Žive naj vsi narodi" ... France je že vedel...

Marec... Prve letošnje gobice marčevke, cvetoči grmički, bližajoča se pomlad; pa naše veselje z Mickom, divjim muckom, ki smo ga oboževali. Žal ga je ljubezen do predrznosti odpeljala v smrt... Še velika noč je bila in veselje ob pisanih pirhih...

April... Obilje čemaža v obmurskih mrtvicah, cvetenje najlepše magnolije v Monoštru, lepota narave in pričakovanje pomembnega dogodka za Porabje: gostili smo 7. vsezamejsko srečanje slovenskih pedagoških delavcev, že drugič v Porabju; imamo kaj povedati in pokazati!

 

Maj... Mesec ljubezni, dišečih gozdnih jagod in prav posebnih rožic, ki jih občudujem že nekaj let na goričkih in porabskih travnikih; kukavice - divje orhideje so prebivalke nedotaknjene narave... V najlepšem mesecu je potekalo tudi recitacijsko tekmovanje - porabski učenci so se pomerili v recitiranju slovenske poezije... Maja in v začetku junija so porabski šolarji potovali po Sloveniji in v živo preizkušali znanje slovenščine...

Junij... Juhuhu, konec šolskega leta je tu! Za vedno so se od porabskih šol poslovili osmošolci, vsi drugi učenci in učitelji pa le za dva meseca; poletje je pred vrati! Omamno so dišale češnje, maline, borovnice... In sivka, ki jo naravnost obožujem...
Tako je minilo prvega pol leta 2016. Druga polovica in nekaj za naprej sledi v naslednjem zapisu. Pa - lep božič vsem!

Avgust Pavel - porabska ikona - zakaj???

Mineva 130 let od rojstva in 70 let od smrti Avgusta Pavla, znanstvenika, eminentnega jezikoslovca, pisca etnoloških študij, prevajalca slovenske književnosti v madžarščino, slovničarja, pesnika... in še bi lahko naštevali. Prav tako mineva 80 let (1936) od prihoda Janoša Küharja, porabskega Čedermaca, skoraj pol stoletja seniškega župnika, v faro Gornji Senik (umrl 1987. leta). In konec koncev mineva letos 200 let, odkar je župnik Jožef Košič začel delovati v Porabju. Tri imena, trije veliki možje, trije Prekmurci (nobeden ni rojen v Porabju), a slednjih dveh se v Porabju letos nihče ni posebej spomnil. (Pokrajinska in študijska knjižnica iz Murske Sobote je v Monoštru sicer pripravila spominsko razstavo o Jožefu Košiču, ki jo je obiskala le peščica ljudi.) Pa sta prav onadva bila resnična narodna buditelja, ohranjevalca jezika in slovenstva, prav tako vsak po svoje v težkih časih pokončna, srčna in do konca jeziku ter rodu zvesta moža, ki sta služila v prvi vrsti slovenskim vernikom. Iz zgodovine vemo, da če jezik izgine iz cerkve, utihne tudi ob domačih ognjiščih... In če jezik opustijo tisti, ki bi ga morali ohranjati s svojim zgledom, je to prav tako pot k pozabi in zatonu...

Mistificiranje in glorificiranje Avgusta Pavla kot izjemno pomembnega za preživetje jezika in identitete Porabskih Slovencev, kot je bilo rečeno na cankovskem simpoziju in velikokrat zapisano ter izgovorjeno v številnih medijih, me vedno bolj čudi, da ne rečem, moti. Veliko sem o njem slišala in prebrala, morda veliko vsega ne vem, toda povezovanje Pavla tako močno s Porabjem in Porabskimi Slovenci je rahlo smešno. Res se je rodil prekmurskima mami in očetu na Cankovi, res je obiskoval madžarsko gimnazijo v Monoštru - saj so jo številni Prekmurci - pa študiral na Madžarskem, bil tam zaposlen, najdalj časa v Sombotelu, kjer si je ustvaril dom, res še danes velja za najpomembnejšega slovenskega znanstvenika na Madžarskem. Poročil se je z Madžarko, imel hčerko, ki je šla po očetovih stopinjah v pedagoški poklic. Gospa še vedno živi, tekoče govori madžarsko in nemško ter še kakšen jezik, žal pa nič slovensko... Zakaj ne, ve le njen pokojni oče... Pa ne mi govoriti spet o težkih časih!!! Nihče ni branil nikoli nikomur učiti lastnega sina ali hčerke v zavetju domače hiše lastne materinščine! To velja za vse!

Veliko dejstev v zvezi z Avgustom Pavlom je protislovnih. Če si res "zvesti sin dveh narodov", kot ga je poimenoval eden izmed njegovih madžarskih učencev, imaš do obeh narodov in jezikov popolnoma enak odnos - tudi v dejanjih, ne le v besedah in posthumnih slavospevih. Pavel je sprva pisal pesmi v prekmurščini in jih objavljal v prekmurskih nabožnih časopisih. Pozneje je pesnil v madžarščini in izdal dve pesniški zbirki. Skoraj vsa njegova znanstvena zapuščina je v madžarskem jeziku, prevedel je na primer Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter roman Na klancu v madžarščino, bil je neutrudni kulturni posrednik med Slovenci in Madžari. V madžarščini je napisal slovnico prekmurskega jezika, Vend nyelvtan. Ob tem naslovu vas bo mnoge verjetno zbodla v oči beseda "vend"; najverjetneje v tem kontekstu ni imela slabšalnega prizvoka - tako so namreč Madžari imenovali prekmurski narečni jezik (vend nyelv - še danes Madžari tako imenujejo porabsko narečje). Da ga ne bi povezovali z matično slovenščino??? Tudi to je eden od vidikov... Bolj žalostno in vsega zgražanja vredno pa je namreč dejstvo, da je še danes uraden madžarski geografski naziv za Porabje - Vendvidék!!!

In po vsem, zgoraj navedenem se vprašam: Kaj in koliko ima vse to s Porabjem in Porabskimi Slovenci??? Avgust Pavel je res etnološko raziskoval po porabskih vaseh, in sicer odprta ognjišča v porabskih domovih in lov na ptice brinjevke. Napisal in objavil je dva strokovna članka na omenjeni temi. Česa drugega nisem zasledila. No, še gornjeseniški slovenski pevski zbor nosi njegovo ime, prav tako pa etnološki muzej Slovencev na Madžarskem v Monoštru. A pri slednjem ni to več uraden naziv, saj so modri mestni očetje (brez Slovencev) pridružili muzej mestni knjižnici, ki seveda ne nosi Pavlovega imena... Kakšna bo usoda muzeja, menda tudi ni čisto jasno...

 Zakaj naj bi torej Avgust Pavel bil porabska ikona??? Ne vem. In še mnogi in mnogi ne vedo, le da si o tem ne upajo na glas spregovoriti... Moje zelo osebno mnenje - po vsem, kar sem v vseh svojih porabskih letih o njem izvedela - je, da je Avgust Pavel bil bolj Madžar kot Slovenec, morda je celo trpel zaradi neljube bolezni - krize identitete. Morda pa ni... Nisem raziskovalka Pavlovega življenja in dela, le skozi določeno vedenje in logiko stvari lahko sklepam, da si Porabski Slovenci za svoj jezikovni in narodnostni obstoj morate izbrati resnično ikono - to pa je lahko poslednji porabski Čedermac, Janoš Kühar. Naslednje leto bo 30. obletnica njegove smrti; postavite mu spomenik in se spomnite vseh njegovih dejanj za ohranjanje jezika in narodnosti ter preroških besed... Vprašajte tiste, ki so ga poznali in preživeli z njim lepa, iskreno slovenska leta... In - sledite njegovemu, ne Pavlovemu vzoru!