ponedeljek, 20. junij 2016

Prevajanje - trenutno najbolj osovražena beseda v mojem slovarju

V predhodnem zapisu sem omenila besedo "prevajanje", a v popolnoma drugačnem kontekstu, kot je osnovna funkcija tega glagolnika. S prevajanjem seveda ni nič narobe, saj milijarde ljudi na svetu le na tak način lahko zvedo kaj drug o drugem, prevajanje je življenjsko pomembna dejavnost za globalno komunikacijo in funkcioniranje planeta in prevajalci so ljudje, ki s svojim odličnim znanjem več jezikov omogočajo vsem nam, ki tega nismo vešči, nova znanja, spoznanja, izobraževanja in vključevanja v življenje sveta... Globoko spoštujem in občudujem prevajalce v tem pomenu besede.
Moj hud problem z besedo "prevajanje" pa se začne, ko ta dejavnost postane način delovanja narodnostne dvojezične šole, kjer naj bi se učenci učili in naučili obeh jezikov, madžarskega in slovenskega, kjer naj bi bila ta jezika vsaj delno enakovredna, pri polovici predmetov součna. Toda - kako??? Poglejmo najprej k pouku slovenščine. V nižjih razredih se začne s kratkimi stavki: Ime mi je... Pišem se... Doma sem... To se ponavlja, nekako utrdi, iz leta v leto pa so - logično, saj se pričakuje nek napredek - besedila vedno daljša. In - zakaj bi se učitelji mučili s slovenskimi razlagami besed, ko pa besedilo lahko preprosto prevedejo. Prevaja se tudi navodila, prevaja se najpreprostejše besede in učenci res nimajo nobene potrebe, da bi se kaj malega slovenskih besed tudi naučili. Saj jim bodo učitelji vse povedali po madžarsko. Zdaj so že tako programirani, da preslišijo slovenske besede in se koncentrirajo na madžarski prevod. Je ta tragikomedija pouk slovenščine? Ne. To je pouk o slovenščini v madžarščini, popoln nesmisel. To je odgovor, zakaj se porabski učenci v 1600 urah ne naučijo niti osnovne slovenske komunikacije. Ne morejo se je... Dvajset let učiteljem to razlagam, dvajset let delajo enako... In pred dvajsetimi leti je v Porabju bilo veliko več slovenščine v okolju, kot je je danes, zato je učiteljem bilo lažje. Danes bi morali slovenski jezik učiti popolnoma na novo. To pa zahteva Učitelja z veliko začetnico...
"So te učenci kaj razumeli? Kaj delaš z njimi, ko pa nič ne znaš madžarsko?" je radovedno spraševala ena od učiteljic na šoli, kjer je vsak dan prisotna učiteljica asistentka iz Slovenije. "Vse so razumeli. Čisto v redu je. Razlagam slovensko, kažem, ne potrebujem prevajanja," je odgovorila. Seveda ji kolegica ni verjela... Na šolo pride novinarka iz Slovenije, ki želi posneti pogovor z učiteljico asistentko in želi, da kaj pove tudi kateri izmed učencev. "Oh, ne pelji je v razred, kaj si bo pa mislila?" so spet zaskrbljeni kolegi. "Seveda jo bom peljala," je bila odločna asistentka, "saj bodo že kaj povedali." In res. Ura je bila krasna, tretješolci zgovorni po svojih zmožnostih. Novinarka je bila navdušena: "Saj razumejo. In kakšno rečejo. Kar vztrajajte tako!" "Kako je bilo? Ste se sploh kaj razumeli?" je bila spet zaskrbljena kolegica. "Seveda! Bilo je krasno." Seveda so kolegi zmajevali z glavami v prepričanju, da s kolegico iz Slovenije nekaj ni v redu... Iz dneva v dan pa so asistentkini učenci bolj slovensko zgovorni, brez nenehnega prevajanja...
To nesrečno prevajanje pa se je ugnezdilo v vse pore šolskega življenja. Pred davnimi leti se je porodila ideja, naj se na šolah ustanovi čim več zunajšolskih slovenskih dejavnosti, folklorna, pevska, gledališka, različni rokodelski krožki, vse z mentorji iz Slovenije, da bodo učenci primorani poskušati govoriti slovensko. Ideja je bila dobra, a kaj kmalu sem ugotovila strašansko lepotno napako teh slovenskih dejavnosti: ob vsakem mentorju iz Slovenije je bil in je še domači učitelj, ki neumorno prevaja vsako slovensko besedo učencem v madžarščino!!! Čista katastrofa! Ko sem na eni od šol pobesnela, so me lepo poučili, da učenci pač ne bi razumeli tega mentorja iz Slovenije, ker "veste, ona/on nič ne zna madžarsko". Res se porabski učenci nimajo niti minimalne priložnosti vsaj nekaj malega naučiti slovensko...
Šolsko prevajanje bi bilo potrebno uradno prepovedati, saj je bistvo neznanja slovenskega jezika pri učencih prav v tem. Zakaj bi se kaj naučili, če jim učitelji tako ali tako vse prevedejo? Slovenščina je po tej logiki na šolah le sredstvo, ne pa cilj, sredstvo, zaradi katerega šole formalno obstajajo. Med starši, ki se sprašujejo, čemu toliko ur za nekaj, od česar učenci nimajo nič, tiho vre. Me prav zanima, kdaj bo počilo in bo nekdo javno in argumentirano povedal vsem, kar jim gre. A je komu mar? Boste začeli drugače? Tisto "drugače" je seveda bolj zahtevno, od učitelja se pričakuje več truda, predvsem pa odločnosti, načelnosti in doslednosti. Zastaviti si cilj in vztrajati do uresničitve...
Danes sem učiteljem, ki bodo spremljali učence na jezikovne počitnice v Fieso, napisala, da nočem slišati nenehnega prevajanja; vsi naj se potrudijo, poskusimo drugače...

Ni komentarjev:

Objavite komentar