Učili so me, da je dvojezičnost to, da aktivno obvladaš oba jezika, da ju enakovredno uporabljaš in da to počnejo tudi tvoji sogovorniki... In prepričevali so me, da dvojezična šola krepi znanje predvsem podrejenega, manjšinskega, jezika, da se le-ta sliši tudi zunaj učilnic in da se s tem ohranja šola tam, kjer živijo pripadniki manjšinske skupnosti... In naredili so dve porabski šoli - dvojezični... Kot nekdo, ki je imel s tem že izkušnje, sem želela pomagati na vsebini, ciljih, gledati naprej in s kritičnim prijateljevanjem opozarjati na pomanjkljivosti; dvojezičnost bi se namreč morala zgoditi najprej v glavah vseh sodelujočih, najbolj vodstev šol in učiteljev, ne pa zgolj v dokumentih. No, večini je to slednje bilo dovolj. Še vedno jim je...
Isti ljudje, isti način dela, ista vseenost in apatičnost. Ur za slovenščino je tako ali tako preveč, umetno izvajani dvojezični predmeti so breme učiteljem in učencem, ker je vse težko in neuporabno. Pa je res? Če večina noče spremeniti svojega načina dela in razmišljanja, je res težko in brez veze. Toda - ali vsi ti učitelji nimajo služb zgolj za to, ker so šole dvojezične??? Imajo. Ampak pomembnost tega dejstva se jih še ni dotaknila...
Pa ekskurzije v Slovenijo je treba ukiniti, ker je premalo hrenovk pri zajtrku in soka pri kosilu; ubogi madžarski učitelji pa niso skoraj nič razumeli. Aha, kaj so gledali? Ne vedo natančno... Tako zelo madžarske ekskurzije z učenci iz porabske dvojezične šole pa še ni bilo, je rekel nekdo od sodelujočih... A zdaj nimate več tam niti učiteljev, ki bi govorili vsaj malo slovensko??? Pa učenci, čisto nič se ne naučijo slovensko v teh vaših šolah???... Popolnoma umestna vprašanja, ob katerih lahko samo zardevam, se potegnem vase in priznam, da me je globoko sram. Nekoč je bila v mojih krajih navada, da so družine, ki so imele "malo drugačne" otroke, le-te pred javnostjo skrivale. Bomo tudi s porabskimi učenci, ki jih ne naučimo slovenščine niti toliko, da bi znali odgovoriti na najbolj osnovna vprašanja, začeli delati tako ali se bo v učiteljskih glavah končno kaj premaknilo??? Mora se. Ker je vse drugo brez smisla.
Tako lepo si recitirala; od kod si doma, kje stanuješ? Pa na jezikovne počitnice v Fieso tudi greš, ... sem neki dan poskusila začeti pogovor s simpatično učenko, ki ima za seboj približno tisoč ur pouka slovenščine, pa dvojezični pouk in številne krožke. Gledala me je nejeverno s široko odprtimi očmi, kot da prvič sliši ta čuden tuji jezik... Poskušala sem še, a odgovora nobenega. Ni me razumela. Amen.
Tekmovanje iz slovenskega jezika je za nekoga v prestolnici na Donavi zelo pomembno, za nas na periferiji pa še ena muka; učenci se napiflajo predpisane teme, vedo razlike med povedko in pravljico, tudi značilnosti obeh, a pri performansu jih ne smemo prekiniti, ker je potem zgodbe konec. Po teh, vnaprej pripravljenih predstavah pa se komisija s tekmovalci želi še malo pogovarjati, mimo uradne zgodbe, o vsakdanjih stvareh. Tisti, ki vedo vse o povedkah in pravljicah, ne vedo, kje stanujejo in kateri razred obiskujejo, kaj šele, kam bodo šli po končani osnovni šoli... Mi pa vemo, in vemo tudi to, da je za njimi že kakšnih 1500 ur pouka slovenščine...
Učenci seveda niso krivi; so zgolj žrtve učiteljev, ki jim je vseeno, če koga kaj naučijo ali ne. Jim je res vseeno ali se ne zavedajo svojega srhljivega početja??? Vse o tem, da so na Madžarskem križi in težave s poukom tujih jezikov, že vemo; tudi o tem, da je prav vsem učencem prvi jezik, ki se ga naučijo tudi v slovenskih družinah - madžarščina... Vemo pa tudi to, da so za učitelji, ki poučujejo slovenski narodnostni jezik, stotine ur izobraževanj, seminarjev, pedagoških delavnic... Je tudi to bilo bob ob steno??? Je ves trud izvajalcev vseh izobraževanj bil zaman? Kruta dejstva o neznanju jezika pri učencih so neizprosna. Bodejo v oči, ušesa in duše in človek se sprašuje, čemu ves ta trud, čemu prizadevanja osamljenih naivnežev, da kaj spremenimo... Da se pojavi vsaj drobna luč... Da učenci na obrazih učiteljev slovenščine ne bodo zaznavali muke in odpora, ko le-ti stopajo v razrede... Veš, mami, učiteljica slovenščine strašno ne mara tega predmeta; vedno jamra in vzdihuje, tisočkrat sem slišal, da je rekla, kako je težko. Zakaj ji je težko? A ni fino, da se učimo več jezikov? Kaj je tu z učitelji? - me je neki dan spraševal sin. Rekla sem mu, da ne morem odgovoriti; da ne bi razumel...
Kot spet in vedno znova ne morejo razumeti učitelji iz Slovenije, ki izvajajo pedagoške delavnice za porabske učence na jezikovnih počitnicah... (Ta nočna mora me spet čaka čez 3 tedne.) A se ti učenci še nič niso učili slovensko? - je lani začudena spraševala učiteljica slovenščine... Veste, nič me ne razumejo... Kaj naj delam z njimi?? Jaz pa sem zardevala in se pogrezala vase... Vsi sodelujoči učenci - na jezikovne počitnice gredo od 5. razreda dalje - so imeli za seboj najmanj 1000 rednih ur pouka slovenščine!!!! Poskušala sem z izgovori (kot porabski učitelji), a me je prekinila: Tudi angleščine in nemščine ne govorijo v družinah, pa se ju vseeno nekaj naučijo... Res ne morem razumeti, da jim po vseh teh urah njihov učitelj mora prevajati najbolj preprosta navodila in stavke s tremi besedami... Tega nihče, ampak res nihče, ne more razumeti...
Na eni izmed šol se v nižjih razredih začne kar dobro; učenci se naučijo osnov, nekaj malega spregovorijo. Tudi deklica, ki sem jo omenjala, je bila nekje do tretjega razreda na dobri poti. Potem pa se začne: vsako leto manj in bolj z obojestranskim odporom je slovenščine na urah, naučeno kopni in do konca šolanja zbledi. Kaj pa so nekaj let delali? Šli se prevajanje!!! Metoda, ki s poukom, kakršen je bil zamišljen, res nima nobene zveze! O tem govorim učiteljem desetletja... Tako se izgublja slovenščina v Porabju in z neznosno lahkostjo, brez krivde in odgovornosti stopa proti izhodnim vratom šol, ki se bodo kmalu zaprle. Pred nami so dolge počitnice, predolge za vse, kajti jeseni se mora vse začeti znova. Na novo... Slovenščina bo v času teh dolgih počitnic skupaj z učbeniki pospravljena na dno škatel in predalov. Pri vseh... Pri tistih, ki so se poslovili od osnovne šole, za vedno, kajti večina bo obiskovala srednje šole (tudi take, kot jih imamo v Monoštru) v Sombotelu. Brez slovenščine... Kako dolgo boste vse to še pometali pod preproge, kako dolgo se bo "malo čudne" otroke vašega dela še skrivalo ali ignoriralo in toleriralo??? Kakšen je učitelj, ki se nikoli ne vpraša, če je k temu neznanju in apatičnosti do pouka slovenščine kaj pripomogel tudi sam??? Kje so tu morala, etika, pedagoški eros ali zgolj človeška vest??? Govorim seveda o učiteljih Slovencih... To je trenutna porabska šolska resničnost, druge ni. In da ne bo spet jeze in gneva: pisala sem o pouku slovenskega jezika, o njegovi neučinkovitosti in odnosu do rabe le tega in o ničemer drugem! Seveda imajo šole tudi pozitivne plati, uspešne učence in učitelje; ampak šole v Porabju obstajajo samo zato, ker so dvojezične - slovensko-madžarske - obstajajo torej ZARADI SLOVENŠČINE v njih!!! In na to se pretežno pozablja...
Na eni od šol so pred kratkim rekli: z novim šolskim letom moramo vsi začeti drugače...
Se globoko strinjam. In čakam... Upam, da ne Godota...
Ni komentarjev:
Objavite komentar