O praznih praznikih in pogledih v negotov manjšinski jutri

Praznik samostojnosti in enotnosti se imenuje slovenski državni praznik dan po božiču; po malo več kot dveh desetletjih vemo, da je vse skupaj farsa... Samostojnost in enotnost; takrat in edino takrat - ob osamosvojitvi je bilo tako. Spomnim se evforije, ki nas je prevevala, občutkov zmage in odločenosti, da bomo poslej sami krojili lastno usodo. Toda - prišli so novi dnevi in sanje so postajale umazana realnost... Slovenci smo narod brez državotvorne podstave, nimamo voditeljev, karizmatičnih osebnosti, ki bi nas združile, smo pač ovce, ki potrebujejo pastirja. Od zunaj, seveda. Bruselj! To je to!!! Ampak - saj smo nekaj podobnega že imeli in tam bili glavni! Res ne vem, zakaj je bilo potrebno razj..... Jugoslavijo... Sem huda jugonostalgičarka in to priznam bogu in vragu! Bruselj mi ni všeč...

Kaj torej čaka nesamostojno in neenotno mojo državo Slovenijo? Po iztekajočem se letu sodeč nič lepega. Če smo se letos ograjevali z žičnatimi ograjami, najprej obsojali, nato pa občudovali in posnemali soseda Viktorja, transportirali migrante in begunce in se panično bali, da nam jih nekega dne začnejo Nemci vračati, izigravali državo, pravo in državljane, postajali še večje ovce od ovc ter nazadnje dodali kandirano češnjo na plesnivo torto - referendum o družinskem zakonu. Za ali proti? Debela večina ni vedela, zakaj ZA ali zakaj PROTI. Grozne manipulacije, ki so se jih šli nekateri, menda bodoči politični povzpetniki, so se mi kar gnusile... Nekaj dni pred tem bednim referendumom sem bila slučajno v družbi nekega župnika. Kaj pa referendum? Boste glasovali? - me je povprašal. Seveda bom in to ZA! - sem kar izstrelila. Kaj? Za? Za to, da ne boste več ženska, ampak oseba? Vaš pobožni oče se gotovo obrača v grobu... - je bil zgrožen. Jaz ne. Le nasmehnila sem se in pomislila na tisto njihovo: Blagor ubogim na duhu... Po novem se v Sloveniji večina odloča o pravicah minimalne manjšine, ki nikomur noče nič, le živeti svoje običajno življenje... Grozno. In je večina - skupaj s politično desnico in Cerkvijo - odločila, da se istospolni pari nimajo pravice poročiti in prevzeti vseh obveznosti življenja... Slovenčki torej ne marajo, da bosta njihova soseda miren in tih zakonski par Janez + Francelj; si pa zatisnejo ušesa, če iz sosednjega stanovanja, kjer živita Jožek + Micka z 10-letno hčerko Mojco, slišijo Mickine krike na pomoč, ko jo kreposten mož Jožek premikasti do krvi, ali Mojčine krike: ati nočem tega, ne mi tega delati... ko se Jožek zvali na hčerko, ker je Micka v nočni izmeni... Oni so pač družina po družinskem zakonu, temeljna celica družbe, in za otroke gre! Res je te dni v Sloveniji ogabno... Kaj naj bi torej praznovali???

Slovenija postaja država praznih politikov in praznih praznikov. Kako naj verjamemo v samostojnost in enotnost, če poslanci ene, najbolj destruktivne stranke vseh časov, obstruirajo svečano sejo parlamenta v čast prazniku??? Kakšno sporočilo državljanom je to? To pač ni več moja država, v katero sem verjela! Vem, da je država le neka pravno-upravna tvorba. Toda - večinsko prebivalstvo države smo pripadniki naroda. Slovenci. Slovenski narod, ki se je skozi stoletja ohranjal na osnovi skupnega jezika, ki so ga naši predniki razvijali in branili vse do današnjih dni. Jezik je osebna izkaznica naroda. Je čustvo, znak, pečat v naših dušah. Je res? Pravzaprav vedno manj... Že večinski slovenski narod se v enormnem številu ne identificira z jezikom, jezika kot občutja pripadnosti ne prenašamo na potomce. Kaj bo ostalo od nas??? Vemo, da bo večinski slovenski jezik v Sloveniji še nekaj časa živ, kaj pa slovenščina zunaj meja Slovenije???

V božično-novoletnem času sem se udeležila treh božičnih šolskih prireditev v Porabju. Vse so bile prisrčne, pozitivne, šolarji so peli, plesali, recitirali, prave mojstrovine na odrih. Seveda nikoli ne pozabim pozorno opazovati tako nastopajočih kot obiskovalcev. Posebej na eni od proslav je bilo zelo vidno, da učenci mehanično recitirajo naučena slovenska besedila, brez kakršnih koli čustev do tega, kar govorijo. Enaka je bila reakcija obiskovalcev. Povsem drugače so se oboji obnašali ob madžarskih recitacijah in petju... To pač pomeni, da bi namesto v slovenščini lahko recitirali tudi v kitajščini... Verjetno bi bilo za poslušalce celo bolj zabavno... Ne le jezik kot sredstvo sporazumevanja, celo jezik kot čustvo, občutenje pripadnosti skupnosti, je v Porabju pri najmlajših popolnoma mrtev... Bo kdo kdaj dojel???

Porabsko zaskrbljujočo jezikovno situacijo pri najmlajših seveda poznam in nanjo brezuspešno opozarjam že dolga leta. V teh dneh pa se mi je zgodilo pravo presenečenje - v Lendavi, na uradnem dvojezičnem območju, kjer že več kot pol stoletja delujejo dvojezične šole in se slovenska politika hvali z vzorno manjšinsko politiko do avtohtone madžarske skupnosti v Prekmurju... Včeraj sem z možem in sinom šla k družinski maši v lendavsko cerkev. Maša je bila dvojezična. Daroval jo je župnik, sicer Slovenec, ki se je že solidno naučil madžarsko, somaševal pa je gostujoči kaplan iz Madžarske. Pridigo oziroma pogovor z otroki je začel madžarski kaplan. Preprosta vprašanja, na katera naj bi otroci odgovarjali. Žal, ni dobil niti enega odgovora, nastala je mučna tišina, ki jo je kot spreten retorik lepo prekinil. Takoj me je prešinilo: ne razumejo ga ali pa ne znajo madžarsko odgovoriti... Potem je bil na vrsti slovenski župnik. Komunikacija je takoj stekla, otroci so se razživeli... Enako je bilo, ko se je molilo... Zelo podobna scena kot na porabskih proslavah...

Ne, to niso naključja; to ni le moj pregovorni pesimizem, to je rana, ki se poglablja in krvavi. A kdo, razen mene, še vidi vse to? A kdo, razen mene, še razmišlja o prihodnosti skupnosti, ki jim pravimo zamejski Slovenci, zamejski Madžari? A kdo, razen mene, še pomisli na to, da je usoden določevalec teh skupnosti prav njihov jezik in njegovo prenašanje na potomce??? Ko izgine jezik, izgine skupnost! Tu ni odpustkov, izgovorov in sprenevedanja...

Trideset let šole, ki nikoli ni bila to, za kar so jo zgradili

 

Pred tridesetimi leti se je v Monoštru gradila nova šola - moderna, prostorna, trijezična! Vsaj tako se je govorilo, ko so jo odprli in sprejeli prve učence. Ker sta v tem prostoru prisotni slovenska in nemška narodnost (tudi romska, a Romi so avtomatsko bili uvrščeni v slovenske skupine), so si pouk za njune pripadnike zamislili tako, da bodo le-ti v b-razredu, vsi predmeti naj bi se sicer poučevali madžarsko, pri narodnostnem jeziku pa bi se skupina delila na nemško in slovensko. Uradno seveda to nikoli ni bila dvo- ali trijezična, ampak le narodnostna šola s slovenščino in nemščino kot predmetoma. O dvo- in trijezični šoli v Monoštru se je demagoško razpravljalo v Sloveniji, ne na Madžarskem! Vodstvo je bilo ideji narodnostne šole zelo naklonjeno, nekoliko bolj pouku nemščine kot slovenščine, se razume. Za poučevanje nemščine so zaposlili učitelja iz Avstrije, slovenščino pa so - ob pomoči slovenskega svetovalca - poučevale domače učiteljice. Šola je imela veliko stikov s prekmurskimi dvojezičnimi šolami; na teh srečanjih so vsi lepo komunicirali - madžarsko... Nekaj let je to nekako šlo, morda prvih pet, do t. i. demokratičnih sprememb na Madžarskem. Kaj kmalu se je začela v Monoštru graditi Oplova tovarna in nemščina je postala jezik številka ena. No, avstrijski lektor pa ni vztrajal dolgo, kakšnih šest, sedem let. Na mojem začetku sem ga še srečevala, potem pa mi je nekega dne resignirano rekel, da ta pouk nima smisla, saj se ti otroci ne naučijo čisto nič... In je šel, pouk nemščine pa so prevzele domače učiteljice, ki jih banalnosti okrog neučinkovitosti pouka še danes ne motijo...

Osnovna šola Istvána Széchenyija, kot se imenuje še danes, je bila vedno le madžarska šola z zanemarljivo majhnimi narodnostnimi elementi, sicer pozitivnim odnosom skoraj vseh vodstev do slovenščine, a Slovenci te naklonjenosti nikoli niso izkoristili v svoj prid. Prav nasprotno! Spominjam se sestanka, ki je bil organiziran na pobudo slovenskih staršev, da se razčisti, zakaj učenci nimajo 5 ur slovenščine tedensko. Kriv naj bi bil, po mnenju staršev, slovenščini nenaklonjen ravnatelj. Po začetnih pojasnjevanjih, tudi obtoževanjih, smo prišli do bistva: vsak razred je imel 3 paralelke, športno, narodnostno in splošno usmeritev. Ker so nekateri starši videli svoje otroke v prihodnosti kot vrhunske športnike, so jih dali v športni razred. Hoteli pa so še to in ono, tudi slovenščino. Ravnatelj je pojasnil, da vse pač ne gre, število ur na razred je zakonsko določeno - treba se je odločiti. Torej? Odločili so se, a ne za slovenščino. Slovenski starši. To se je dogajalo iz leta v leto, razredi so se krčili in po kakšnih dvajsetih letih je narodnostni pouk ugasnil. Ostal je krožek slovenščine, kjer se učenci ne naučijo niti pravilno pozdravljati po slovensko...

Od prihoda v Porabje davnega leta 1992 je bila to moja t. i. matična šola. Dodelili so mi prostor - kabinet, ki sem ga delila s čistilkami. Poleg moje omare, mize in stola so tu domovali pripomočki za pranje, likanje in čiščenje. Šok, ki sem ga doživljala na začetku, je sčasoma izzvenel, saj ni bilo druge opcije... To je trajalo nekaj let, vmes so mi dali za poučevanje slovenščine tudi 7. razred, v katerem je bilo 13 učencev, ki so imeli za sabo tisoč ur slovenskega pouka, a razen enega, ki je jezik prinesel od doma, ostali niso znali prav nič!!! To je bilo pred dvajsetimi leti... Nekaj malega sem jih poskušala naučiti, pa podkupovala sem jih s čokoladami in sladoledi... Ne bi dalje o tem... Ko sem se neke jeseni vrnila z dopusta, je na mojem kabinetu bila zamenjana ključavnica; šla sem vprašat, kaj se je zgodilo in kje so moje stvari. Šola je imela novo vodstvo, ravnatelj je postal sedanji monoštrski župan... Hodila sem od enega do drugega, spraševala, moledovala. V tisti omari so bili dragoceni dokumenti, ki jih res ne bi želela izgubiti... Kje so? Komu so bili napoti??? Nihče ni nič vedel... Prostor so napolnili z nekimi drugimi rekviziti... Moj dragocen arhiv pa je izginil za vedno... Ne, tega jim ne bom oprostila nikoli!!! Kaj je vse to pomenilo? Je šlo zgolj za nevednost, za pobalinstvo ali namerno uničenje nečesa, kar je bilo dragoceno zame in za slovensko skupnost...?

Ta šola je ob dograditvi bila zamišljena kot osrednja narodnostna izobraževalna institucija za Porabske Slovence. Otroke iz celega Porabja naj bi vozili v Monošter - tu bi bil dvojezični pouk, vaške šole pa bi zaprli... Hvala bogu, to se ni zgodilo; videli smo, kaj pomeni zaprtje narodnostne šole v vasi, na primer zaprtje sakalovske podružnice pred skoraj desetimi leti, potem zaprtje vrtca v Slovenski vesi... Življenje v vaseh se nekako ustavi, ostane tišina, nič se ne dogaja. To opažam povsod, kjer ni vrtcev ali šol... Nič ne more nadomestiti otroškega živžava, pa prisotnosti na prireditvah, druženja ljudi... Brez šol ali vrtcev so vasi, kot so porabske, mrtve... Danes je monoštrska šola s 30-letno tradicijo le še del enotne osnovne šole - po zmanjšanju števila učencev nekaj let nazaj sta se osnovni šoli združili - na starejši so učenci od 1. do 4. razreda, tu pa tisti od 5. do 8. razreda (na Madžarskem je še vedno - in prav je tako - osemletna osnovna šola).

Vsak ki je predvsem v Sloveniji mislil, da je velik poznavalec narodnostnega šolstva v Porabju, je najprej omenil monoštrsko velikodušnost in trijezični - madžarski, slovenski in nemški - napis na pročelju znamenite monoštrske, v resnici nikoli zares narodnostne šole. Danes, ko sem hotela fotografirati to čudo, je nastala zgornja fotografija - na zidu so le še obrisi slavnih tabel, le-teh pa nikjer. Jih barvajo v barbika-rdeče ali bledo turkizno, kot so po novem stene??? Bo v bodoče le ena tabla samo z madžarskim napisom? Ali? Bomo videli...

Po tridesetih letih je šola dobila novo, seveda samo zunanjo podobo, za moje pojme prav bizarno. Stoji v najlepšem "baročnem" delu mesta, saj so njeni neposredni sosedi gledališče, baročna cerkev, samostan, prelep park in še kaj bi se našlo. Vse zgradbe so lepo urejene, tudi na zunaj usklajene... Za nemogoče barve šolske fasade, ki zbanalizira in naredi kičast ves prostor, pa so se menda odločili - starši! Halo?? Kaj pa imajo starši s tem? So mogoče dali denar za barvo?? Štiri leta imajo tu otroke in kar odločijo, da bo barva po njihovem okusu kazila prostor nadaljnjih 30 let? To je bolno. Sicer pa - mestna oblast pač mora preložiti odgovornost na nekoga drugega ali tretjega...

Danes je narodnostni pouk slovenščine na šoli le še v 7. razredu za 3 učence. Menda obstaja tudi slovenski krožek. Že nekaj let sicer ni znano, koliko učencev ga obiskuje in kaj pri krožku počnejo - po učinkih, ki so enaki ničli, gotovo nič... A nekomu verjetno manjkajo ure... Pred kratkim mi je mama enega izmed teh nesrečnih učencev, ki je kar 8 let hodil k slovenskemu krožku, rekla: Da bi se sin naučil vsaj slovensko brati in pisati in nekaj stavkov, pa se ni. Čisto nič ne zna... To so porabski fenomeni, zdaj že vem... Tudi to vem, da je zaradi takih učiteljev slovenščina v Monoštru skoraj mrtev jezik... Nove barve fasade, žal, ne bodo rešile problema...