Tri porabske zvezdice v Fiesi

Vedela sem, da bo moj zapis o jezikovnih počitnicah porabskih učencev v Fiesi naletel na ogromen odziv. Takšen in drugačen... To je bil tudi moj namen - da razmišljamo skupaj, kaj bi bilo potrebno storiti, da trend ugašanja manjšinske materinščine zaobrnemo v nasprotno smer. Ali z vsem preprosto nehamo. Čemu prizadevanja številnih ljudi od Ljubljane do Budimpešte, čemu vse parade in politične maškarade, če bo na koncu le velik nič??? Čemu dvojezične šole, če jih učenci po osmih letih zapuščajo brez znanja slovenščine??? No, ta problem ni od včeraj, samo danes je tako ogromen, da ga ne boste mogli več tlačiti pod preproge. V šolah ni niti enega učenca (razen mojega sina), ki bi bil zmožen tekoče osnovne slovenske komunikacije! Ali pač? Ja, toda s pridržki... Žal mi je dveh krasnih seniških fantov na srednji šoli, ki sta pred letom dni vedela mnogo več kot letos... Žal mi je dijakinj monoštrske gimnazije, ki kljub vsemu že leta vztrajajo pri slovenščini, a njihov napredek je enak ničli... In žal mi je seniških šesto- in sedmošolcev, ki so pred leti vedeli mnogo več, kot vedo danes... V Fiesi pa so bili trije učenci, o katerih bom tokrat pisala. Z njimi se nekaj malega da skomunicirati slovensko; vsaj dva sta na šolah čisto povprečna ali še manj, ker se - posebej z deklico - nihče pretirano ne ukvarja. Ne doma, ne v šoli. A v Fiesi je bilo drugače...

Zalan je monoštrski šestošolec, priden in brihten fant, odličnjak, vsestranski športnik in še kaj. Hodi k pouku slovenskega jezika od prvega razreda OŠ. Ima slovenske korenine po babici, mamini materi. Žal je eden tistih nesrečnikov (kot moj sin), ki mu je bilo ukradenih stotine ur slovenščine prva štiri leta. V petem razredu ga je začela poučevati učiteljica iz Slovenije. Iz ničle. In v dveh letih je toliko napredoval, da zdaj skoraj vse razume in veliko tudi pove. Vpraša, odgovarja slovensko, rad se uči in tudi v Fiesi mu je šlo vsak dan bolje. Če bo tako nadaljeval, se ni bati zanj - želi študirati v Sloveniji. Vedno je poskusil povedati po slovensko in v njegovem primeru lahko vidimo, kako se da jezikovno napredovati, če je učitelj dosleden in zahteven.

Balint (najmanjši na fotografiji) je končal šesti razred števanovske dvojezične osnovne šole. Tudi njega poučuje slovenščino učiteljica iz Slovenije. Pred dvema letoma, ko je začela, so bile velike težave, kajti učenci so kazali odpor, celo sovraštvo do predmeta. Toda po trdem delu in vztrajanju ter lastnem pozitivnem odnosu do jezika je dosegla, da so učenci predmet vzljubili. Balint je ob prihodu v Fieso bil rahlo zmeden in se je izogibal situaciji, da bi ga kdo kaj vprašal po slovensko. No, čez dva ali tri dni je sam začel iskati stik - po slovensko seveda. Beseda ali dve, kakšen odgovor ali samo prava reakcija in že se je videlo, da bistvo razume. Ko smo se poslavljali, je bil celo že zgovoren in je zatrdil, da spet pride, ker je bilo super! Pa - fino se je učiti slovenščino...

Karolino (prva z desne) poznam že od vrtca, ki ga je obiskovala v Monoštru. Živi v Slovenski vesi, v skromni in številni slovenski družini, kjer se še sliši slovenska beseda. Deklica je edina med vrstniki - sicer bolj tiha in zadržana - ki še govori porabsko narečje. Ker je bila z nami prvič, je nekaj dni kar molčala. Potem sem jo nekaj vprašala in je v lepi porabščini odgovorila, da knjižno ne razume, zna pa "po domanje"... Sedem let se uči v šoli slovenščino... Vsak dan je prišla do mene, mi razlagala o družini in o marsičem zanimivem. Po domanje... Tudi jaz sem ji poskušala odgovarjati kar v narečju in zelo se je čudila, kako da znam tudi tako... "Veš, vse se lahko naučiš, če imaš voljo, če te nekaj zanima," sem ji rekla. Po osnovni šoli želi iti v poklicno, in sicer za kuharico. "Pa slovenščino se bom učila tudi tam," mi je z nasmehom povedala... Ja, Karolina ima glede domačega jezika srečo... Prinesla ga je iz družine, škoda, da ga ne more nadgraditi v šoli...

Ko smo se poslavljali in si obljubili, da se čez leto dni spet srečamo, se mi je kot ničkolikokrat doslej obudila misel: Jezikovne počitnice so nam dale nekaj lepih dni sonca, morja in slovenske govorice. Porabski učenci se bodo vrnili v svoja čista popolnoma pomadžarjena okolja, mesec in pol ne bo o slovenščini ne duha, ne sluha... In prvega septembra se bo začelo vse znova. Tako, kot doslej... ali bomo malo pomislili, da smo učitelji na šolah zato, da učence kaj NAUČIMO??? In da seniška in števanovska šola obstajata zaradi slovenske manjšine in pouka za ohranjanje manjšinske materinščine... Enkrat bo potrebno prenehati s staro madžarsko tradicijo 19. in 20. stoletja, ko so manjšinske šole bile namenjene učenju - madžarščine! (Manjšinci je ob vstopu v šolo namreč niso obvladali.) Zdaj, dragi moji, je obratno...

Porabsko šolsko poletje z jezikovnimi počitnicami v Fiesi...

Ta zapis bo pa res malo drugačen... Odločila sem se za nizanje zanimivih okruškov tedna, ki sem ga skupaj s porabskimi učenci preživljala na slovenskem morju - v Fiesi... Z nami sta bila učitelja iz Porabja Zoli in Szilvia, pa učiteljice Petra in Suzana s šestimi učenci s prekmurske prijateljske OŠ Kuzma in naša "porabska" učiteljica Metka... In letos samo 20 porabskih učencev in dijakov... Samo 20, sem zapisala... A jih nimamo več? A skoraj nikogar ne zanimajo 8-dnevne brezplačne počitnice na slovenskem morju? So porabski starši tako bogati, da svojim otrokom lahko v dolgih poletnih počitnicah privoščijo kaj boljšega??? Nič izmed naštetega...

V Porabju so korenine problemov v odnosu večine učiteljev in drugih odgovornih do učenja jezika... Ko smo se začeli pogovarjati o učiteljih spremljevalcih otrok v Fieso, smo naleteli na težave. Učenci bi šli, a pravilo je tako, da jih mora spremljati učitelj iz njihove šole. Kdo bo spremljevalec??? Na seniški šoli so že lani imeli probleme s tem, letos še večje. "Povejte staršem, da otroci ne morejo na jezikovne počitnice, ker se nobenemu učitelju ne da iti z njimi," sem malo cinično rekla ravnateljici. Tudi na drugih šolah je bilo podobno... Učiteljev take stvari pač ne zanimajo... Minevali so dnevi in moje čakanje je postajalo nestrpno... Prijazna domača učiteljica z gimnazije tudi ne bi šla, ker je "stara in to ni več zanjo" - je rekla. Med drugim - le nekaj mesecev prej se je rodila kot jaz...

Za spremljevalca monoštrskih in števanovskih učencev sem prosila kolega z gimnazije, sicer profesorja nemščine, slovenskih korenin, z odličnim znanjem slovenščine. S seniške šole so mi dali učiteljico, pri njih zaposleno nekaj mesecev, ki je končala študij slovenščine... Pa še učiteljici s partnerske slovenske šole sta prišli in naša učiteljica asistentka... Zanimiva ekipa, o kateri pred tednom dni nisem imela nobenega mnenja, le malo skepse...

 



Z mešanimi občutki sem šla, celo o odpovedi vsega sem razmišljala... Moja zahteva ob takih dejavnostih je, da učitelji komunicirajo z učenci slovensko. Pretekla leta se je to uresničevalo več ali manj le v moji prisotnosti... Že ob prihodu smo se temeljito pogovorili o vsem. Vedela sem, da je učitelj Zoli dosleden in resen kolega, moje največje pozitivno presenečenje pa je bila učiteljica Szilvia! Njena slovenščina je tekoča, dosledno jo uporablja in ni bilo nobenih problemov s pravili. Dopoldneve smo preživljali na plaži, popoldnevi pa so vedno namenjeni različnim delavnicam, predvsem jezikovnim...

"A se ti učenci skoraj vsi šele začenjajo učiti slovenščino?" me je po prvi jezikovni delavnici vprašala izvajalka... Vedela sem, da bo prišlo do takih vprašanj... Pretekla leta je eden od spremljevalcev vedno znova razlagal izvajalcem delavnic, da so ti otroci začetniki pri jezikovnem pouku... Ja, v prvem razredu so res, v osmem pa verjetno ne... In smo spet pri nikoli končani zgodbi: Kaj počnejo porabski učitelji 8 let krat pet ur tedensko v razredih??? Vem: prva tri ali štiri leta pri dveh učiteljicah v seniški šoli še gre. Sta zahtevni, otroci se morajo kaj naučiti... Potem je zgodbe konec in do osmega razreda - seveda že prej - pozabijo čisto vse! V takih primerih me je res pošteno sram, saj sem prepričana, da se kaj podobnega ne dogaja nikjer drugje kot v porabskih šolah... In se učitelji čudite, zakaj starši hočejo, da gredo otroci k nemščini; kristalno jasno je, da se tiste nekaj malega naučijo, slovenščine pa, žal, nič... Vsako leto je huje... Ves teden sem poskušala prav s seniškimi učenci, tistimi, za katere vem, da imajo slovenske korenine in stare starše ali starše, ki govorijo slovensko, komunicirati vsaj o povsem elementarnih stvareh... Kako se počutiš? Kaj ti je bilo danes najbolj všeč? Kaj boš delal doma? Kaj ti je všeč v Piranu? Kaj si si zapomnil v akvariju? O čem ste govorili pri slovenščini? ... Odgovori na vsa ta vprašanja so bili: DOBRO... Za zjokati se... Enaka žalost in bes me prevzameta ob misli na vse zgubljene ure slovenščine na gimnaziji...

"Moj bog, ti učenci ne vedo čisto nič! Tako se je gospa z njimi trudila, a oni ne obvladajo niti osnovnih slovenskih poimenovanj za, recimo, predmete v prostoru... To je snov prvega razreda... Čisto v šoku sem... Zdaj razumem, zakaj starši vedno bolj želijo tudi na gimnaziji, da se otroci učijo druge jezike, ne slovenščino..." To je bilo naslednje mnenje popolnoma nevtralnega opazovalca... In še eno: "Veste, prav čudno se počutim; dve uri govoriš, izbiraš osnovne besede, kaj vprašaš in ugotoviš, da nimajo pojma, o čem si govoril... Žalostno, res... Prav zanima me, kakšen je ta vaš pouk tam v Porabju, da se učenci nič ne naučijo..." Še nekaj takih mnenj sem slišala v tem tednu, še nekajkrat sem zardevala in ostala brez besed...

Na začetku tedna smo torej imeli slovenski komunikacijski mrk... A ob koncu - ob vztrajanju učiteljev spremljevalcev pri slovenščini - je bilo že malo drugače; nekateri so že kaj slovensko vprašali, tudi razumeti so se trudili... PO SAMO ENEM TEDNU!!! Kaj bi vas stalo, dragi učitelji, če bi počeli vsi vi enako vsak dan, skozi vse šolsko leto??? Kako se počutite, ko ob koncu šolanja - po 1580 urah slovenščine - učenci ne razumejo niti osnovnih slovenskih fraz??? Pred kratkim mi je nekdo omenil, da je neka porabska družina, katere otroci se leta in leta učijo slovensko, šla na izlet po Sloveniji. Mama teh otrok, sicer Madžarka, je šele takrat ugotovila, koliko šolskih ur je šlo v prazno... "Hčerka hodi že šesto leto k slovenščini; bila sem prepričana, da obvlada vsaj osnovno slovensko komunikacijo - v trgovini, restavraciji, v hotelu... Nič se ni znala pogovoriti, zato smo morali komunicirati nemško... Kakšen je ta pouk? Kaj počnejo učitelji v razredih? Čemu je treba zapravljati ure, če učenci ob koncu šolanja ne vedo prav nič???" Tudi jaz se sprašujem enako... Po vseh teh letih res ne morem razumeti vaše vseenosti...

Ker so počitnice, si morda, dragi učitelji, lahko vzamete čas in premislite, če ima takšen pouk smisel... No, za vas ga ima, saj imate službe... Toda - vi ste v službi učencev, ki jih MORATE kaj tudi NAUČITI!

P.s.: Jezikovne počitnice v Fiesi so kot celota bile čudovite! Ogromno vsega lepega, nova poznanstva, druženje s starimi in novimi prijatelji... Krasen tim spremljevalcev in gostiteljev... Da je Zoli izjemno dober pedagog, sem že vedela, Szilvia pa je res pravo odkritje! Upam, da bodo na seniški šoli, kjer je zaposlena, to priznali... Z učenci se da lepo delati, če ima učitelj pravi odnos do tega, kar dela... Če je tako, so tudi rezultati - in to sem vam želela povedati!