Sporočilnost manjšinskih medijev ali kako razumeti manjšinsko stvarnost

Že nekajkrat sem tako v blogerskih zapisih kot v drugih komentarjih poudarila, da nisem raziskovalka pravilnosti ali nepravilnosti zapisov v narečju; v manjšinskih medijih se mi socialna zvrst jezika, v kateri pišejo avtorji, zdi najmanj pomembna. Seveda, knjižna besedila naj so slogovno, pravopisno in še kako pravilna, a tudi pri narečnih zapisih ne more pisati vsak po svoje. Obstajajo pravila ali vsaj dogovori ... Zame je važno, da je jezik manjšinskega medija slovenščina v kateri koli zvrsti. Pika. Vedno me je zanimala sporočilnost posameznih člankov, preprosto rečeno, kako bo vsebino članka, s tem pa sporočilni namen razumel x-bralec, ki morda ne pozna manjšinske stvarnosti, rad pa bi - iz kakršnih koli razlogov - kaj izvedel. Verjetno kaj resničnega in uporabnega, a bralci največkrat sploh ne razmišljajo, da je to, kar piše v manjšinskem časopisu, potrebno razumeti skozi neke druge, nenapisane kontekste ... Zato se mi dogajajo telefonski klici nadebudnih gospa (tu in tam je tudi kakšen gospod vmes), ki bi želele ubogim porabskim otročkom in še komu pomagati ...

Še nekaj primerov: neka gospa bi imela knjižnične urice; pripeljala bi slovenske literate, ki bi porabskim otročkom brali svoja dela, potem bi se o prebranem pogovarjali ... Nadebudni gospod bi delal s porabskimi otročki fizikalne poskuse (najprej bi poslal predračun) ... Nekdo tretji zbira med svojimi znanci knjige, ki jih bo podaril ... Gospodična z bližine Rogaške Slatine bi se vsak dan vozila v Porabje poučevat ... Ja, saj znanje slovenščine ni problem, saj menda samo jaz (verjetno iz kakšnih sovražnih razlogov) pišem in javno govorim o tem, da je slovenščina v Porabju med mladimi in najmlajšimi mrtev jezik ... Res je. Ko človek prelista manjšinski časopis ali posluša kakšen radijski prispevek na lokalnem prekmurskem radiu, kjer v nastopih vsaj že dobro leto kolobarijo trije ali štirje sogovorci (vsi so zgradili cesto, hišo jabolk in še kakšno kmetijo), res nima občutka, da je v teh logih slovenščina bolj virtualna zadeva ... No, če stopiš v katero izmed manjšinskih institucij, po možnosti nenajavljen, pa takoj ugotoviš ...

Pa se vrnimo k listanju našega časopisa Porabje. Še enkrat moram poudariti, da je ta pisni medij že več kot dvajset let edini sistematični ohranjevalec in razširjevalec zapisane slovenske besede med pripadniki manjšine in širše, in zato dragocen. Me pa velikokrat zbode kakšen prispevek, ki - posebej tiste zunajmanjšinske bralce  - grdo zavaja. Seveda to povem tudi urednici. V letošnji tretji številki najdemo eklatanten primer, ki sem ga testirala na nekaj bralcih, ki o Porabju vedo zelo malo ali nič, in dobila potrditev, da gre res za zavajanje, saj je njihovo razumevanje besedila na osnovi zapisanega bilo tako, kot sem pričakovala: svetlobna leta od resnice! Članek je napisan v 1. osebi ednine, v knjižni slovenščini, s sorazmerno bogatim besediščem - dijakinja srednje šole v Sombotelu pripoveduje o tem, kako se je skupaj s sošolci in učiteljico pripravljala na neko državno tekmovanje in dosegla 3. mesto. To je seveda lep uspeh in punca si zasluži čestitke! Hudič pa je v podrobnostih, in če bere ta zapis goreča slovenska učiteljica ali kulturnica, bo rekla, da sem jaz s svojimi zapisi gotovo zrela za psihiatrično obravnavo (blodnjave, patološke laži, sovraštvo in še kaj da je v mojem črnem drobovju ...).

Ta solidno napisan celostranski članek sem torej dala prebrati nekaj znancem, ki o Porabju vedo zelo malo ali skoraj nič in jih po branju vprašala, kaj o vsebini prebranega mislijo. Odgovori so bili zelo podobni: Punca krasno slovensko piše, torej tekoče govori slovensko in je za skupnost velik potencial; upam, da imate še veliko takih šolarjev; iz konteksta se razbere, da imate tudi slovensko srednjo šolo (no, navedena imena niso preveč slovenska - lepo, da se Madžari učijo slovensko). A vsi učenci in dijaki tekoče govorijo slovensko kot ona? Zakaj pa nisi zadovoljna z njihovim znanjem? ... Debata se je povsod kar razvijala in natančno to sem tudi pričakovala. Res je. Iz članka zunajmanjšinski bralec razbere natančno to ... Čez čas bo pa nekje pisalo, da v Porabju niti en učenec ali dijak ne govori slovensko ... Kaos, zmeda, nezaupanje, dvomi, trud, da stvari prikažemo take, kot niso ... Lakiramo, poliramo, pa še kakšen članek napišemo v prvi osebi neke ednine, da morda poskusimo izmiti svoje madeže, in se ne zavedamo, da s tem naredimo madeže le večje in bolj trdovratne ... In ko sem tem mojim "respondentom" predočila resnico, so bili v šoku ... A to se gredo tam čez? Starši na tak način kamuflirajo lastne grehe??? Sram jih je lahko ... To je bil najbolj prizanesljiv komentar, drugih ne bom navajala ...

No, da to resnico zapišem še za vas: gospodičnica, žal, ne govori slovensko! Morda nekaj malega, nekaj besed ... Obiskuje šolo, ki je čisto madžarska, saj v Sombotelu, ki je 70 km od Porabja, na nobeni šoli ni slovenščine. Kako je lahko napisala celostranski slovenski članek??? Ne ona, ampak je svojo prvo osebo ednine ženskega spola posodila nekomu drugemu - svojemu atiju, ki je to mukotrpno delo opravil namesto nje!!! Tako to gre v teh logih ... Jaz pa se sprašujem naslednje: Zakaj je potrebno to sprenevedanje? Punca bi napisala članek, ati bi prevedel v slovenščino in se podpisal kot prevajalec ali napisal v tretji osebi ednine - kot poročevalec o dogodku, pa seveda dodal za bralce, ki niso iz Porabja, da gre za madžarsko šolo in da se nič od napisanega ni dogajalo v slovenščini ... In jaz se ne bi čisto nič zgražala, saj je to način, na katerega nekaj sporočiš, ne pa da ustvariš neko izmišljeno resničnost ... To je zame res nizkotno ... Pred dobrimi petnajstimi leti, ko je gospodičnica bila še v plenicah, sem ob neki priložnosti tako atiju kot mami, ki sta z njo čebljala madžarsko, presenečena in zgrožena rekla, da delata veliko napako. Jasno, bila sta smrtno užaljena ... In če se vrnem na prejšnje svoje zapise na to temo, lahko samo povzamem: jezik v skupnosti živi z aktivno rabo ali ga ni. Nobena izmišljena zgodba mu ne bo na dolgi rok podaljšala življenja ...

Morda ima kdo kakšno drugo razlago???

Mediji - ustvarjalci virtualne resničnosti (ob asistenci realnih akterjev)

Današnja zgodba, če ji lahko tako rečem, bo nadaljevanje prejšnje, namreč kako lahko neka skupnost - z vsemi klasičnimi atributi (jezik, kultura, tradicija ...) - obstaja tudi virtualno ali skoraj samo virtualno ... Ne le skupnost, tudi njena, največkrat samooklicana, oblast, ki ima pod svojo kontrolo medije oziroma rečeno bolj konkretno, ko ustvarjalci vsebine nekih medijev mislijo, da morajo pisati tako, da bo ustrezalo njihovi oblasti (tistim, ki pisce plačujejo) ...

Manjšinski mediji, posebej časopisi, so velikokrat v nevarnosti, da so njihova sporočila razumljena napačno ali je sporočilnost člankov pač taka, da je zunajmanjšinski bralci ne razumejo oziroma razumejo napačno. Največkrat sami pisci ne pomislijo na ta kontekst. Gre namreč za dejstvo, da dokler je nek časopis samo interno manjšinski - berejo ga pripadniki manjšine in tisti zainteresirani bralci, ki manjšinsko stvarnost dobro poznajo - ne prihaja do nerazumevanja; ko pa se kanal posredovanja spremeni - razen papirne izdaje se časopis da tudi v spletno obliko - pa je drugače ... To se velikokrat dogaja s članki, ki jih ljudje berejo v spletni izdaji Porabja; no, če nekdo prebere kot informacijo in iz tega ne namerava delati svoje zgodbe, ni nič narobe. Huje je tam, kjer to bere nekdo, ki mu klikne, da lahko tudi on postane del porabske šolske zgodbe, za to dobi od občine ali države kakšna sredstva ali vsaj točke za napredovanje, pa še kakšen medij se razpiše ali razgovori o njegovem veleprojektu ... Ko se zgodi to, zazvoni moj službeni (včasih tudi privatni) telefon ... 

"Dober dan... Sem učiteljica slovenščine na ljubljanski x-šoli, drugače doma iz Prekmurja, tu poučujem že 20 let, ostala sem kar po študiju, ampak Porabje zelo dobro poznam, saj sem Prekmurka ... Veste, na spletu berem tudi časopis Porabje, pa sva s kolegico geografinjo sklenili, da bi na mestno občino, zdaj so razpisi, prijavili projekt sodelovanja s porabskimi šolami; predvsem bi želeli, da se družijo naši in njihovi učenci, da se spoznajo, si morda dopisujejo, imamo skupne pogovore o slovenskih knjigah, se nekajkrat letno obiščemo, imamo skupne programe ... Veste, radi bi nekaj naredili za te slovenske otročke ..."

Poslušala sem z odprtimi usti in kar nisem mogla verjeti svojim ušesom (da ne bi mislili, da je to edini tak primer; vsaj dva sta na mesec, seveda z različnih koncev Slovenije, a ne le kot posledica branja spletnega Porabja - da ne bo pomote; gre tudi za hudo nepoznavanje zamejske stvarnosti večine novinarjev slovenskih medijev, ki od časa do časa čisto mimogrede pridejo v Porabje ali še to ne, temveč snamejo kaj s spleta in s svojimi "poznavalskimi" komentarji dopolnijo; obstajajo sicer svetle izjeme, vsa čast jim, ki se poglobijo in si upajo napisati ali povedati tudi kaj bolj drzno resničnega.) ... Gospa, vaše ideje so sicer krasne - sem začela malce jecljajoče - ampak težka bo; veste, porabski otroci več ne govorijo slovensko ...

Po trenutku tišine se je gospa razkurila: "A res? A vi mene zafrkavate? Veste, po vaši govorici sodeč niste niti Prekmurka, kaj šele Porabka! Gotovo ni tako, kot pravite! Veste, v Porabju večkrat berem prispevke ene ravnateljice s tistih šol. Tako lepo piše, kako so aktivni in kaj vse delajo. Pa lepo knjižnoslovensko piše ..." Uf, ta bo pa huda, sem pomislila in ponovno poskušala: Veste, časopis ima tudi slovenskega lektorja, in to sem jaz. Glede povezovanja s šolami in pomoči porabskim slovenskim otročkom pa takole: dajte mi e-naslov, jaz vam pa pošljem vse kontakte vseh narodnostnih šol in se dogovorite. "V redu. Se bom kar sama zmenila, vidim, da vi ne poznate stvari dovolj dobro." Odlično ste se spomnili, gospa. Čez minutko vam pošljem in želim mnogo uspeha ... sem bila zelooo prijazna. Rečeno, storjeno. Poslala sem izčrpne kontaktne podatke in zadevo dala ad acta ...

Čez dvajset minut spet zvoni telefon in na drugi strani je znan, precej razburjen glas: "Gospa, niste mi dali pravih telefonskih številk. Povsod se oglašajo samo madžarsko! To niso slovenske šole!" Ja, seveda niso! Kdo pa vam je rekel, da so?? ... Nekaj tišine in sem nadaljevala: "Takole se zmeniva: vi boste jim napisali, da pokličete in potem se bo že oglasil kdo takšen, ki govori slovensko ... Poslovili sva se in vedela sem, da to ne bo slovo. Čez čas zvoni telefon: "Gospa, imate prav. Res se ne da nič pametnega zmeniti. No, vseeno hvala."

Čez dva dneva je bil novi klic nove gospe z novimi idejami, kaj vse bi počela v Porabju ... O tem pa naslednjič ...

Mediji - ustvarjalci virtualnih zgodb o uspehu in uspešnežih

Moj prvi zapis v letu 2015 ne bo posejan z rožicami, lahko pa bi se marsikdo zamislil, ne v smislu, da je besen in smrtno užaljen, ampak da premisli - morda pa ima avtorica vsaj malo prav ... Različni mediji danes krojijo javno mnenje in tudi usodo marsikoga in marsičesa; ne bom se spuščala v razglabljanja o svetovnih problemih, čeprav je vsak, danes svetovni, problem bil najprej "vaški"... Ampak take, na videz mini probleme se ignorira, le-ti se potuhnejo in kot zahrbtna bolezen - tiho rastejo. Tem potuham in manipulacijam strastno asistirajo taki in drugačni mediji, najbolj tisti lokalni, ki parazitirajo na ustvarjanju pomembnih dogodkov in velepomembnih javnih osebnosti, ki so v bistvu le vaški posebneži. Če pomislimo na preteklo medijsko leto v Sloveniji, ugotovimo, da smo res bedna, pokvarjena vas, ki gojimo medsebojne zavisti in sovraštva in se veselimo le takrat, ko sosedu crkne krava (pardon, računalnik). Slovenski mediji, ki so še vedno samo projanševski in kontrajanševski, so v minulem letu res dobro skrbeli za ohranjanje teh svojih reputacij in tradicij ... Razen kakšnih spletnih skrpucal, ki nas marljivo obveščajo o tem, katera kao slovenska ali regionalna megazvezda jo je pokazala, katera in kako si je dala napihniti ustnice ali prsi, katera se je s kom dala dol ... Je pa nekaj izjem, predvsem medijev, ki so pridobili odlične kolumniste, in jih je vredno brati; in še kakšno prilogo kakšnega časopisa ... Lokalni mediji pa so izključno namenjeni temu, da delajo megapomembneže in megadogodke iz ničle, ljudi in dogodke, ki bi si morda zaslužili kakšno medijsko pozornost, pa prezrejo. Iz primitivnih in pritlehnih razlogov največkrat po vzorcu "te in te osebe ne maram, zato ne bom poročal/-a o tematiki, ki jo predstavlja" - čeprav ta tematika ni vezana samo na to osebo ... To je primer porabskega šolstva, o katerem prav nič več ne zvedo bralci in poslušalci nekaterih prekmurskih medijev ...

Pa poglejmo v porabske loge; že več kot dve desetletji izhaja časopis Porabje, delno v porabskem slovenskem narečju, delno v slovenskem knjižnem jeziku, kar je ob nastanku bila zelo modra odločitev. Upam, da bo pri tem tudi ostalo, saj bi kakršno koli uvajanje madžarskega jezika v časopis v smislu, da se pridobi mlajše in morda še neslovenske bralce, bilo zame (in verjetno še za marsikoga) kontraproduktivno in etično sporno. Gotovo pa ne bi prispevalo k ohranjanju manjšinskega jezika in identitete Porabskih Slovencev.

Namen tega zapisa ni analiza vsebine in tematike posameznih člankov, iskreno pa lahko zapišem, da je časopis imel pred dvema desetletjema več neposrednosti, morda celo drznosti; toda časi so se očitno tako zelo spremenili, da smo tisti, ki zapišemo kakšno zadevo malo bolj neposredno, odkrito, predvsem pa kruto resnično, prave čudaške bele vrane, na katere se kaže s prstom ali sika: "Saj ne rečem, da ni res, ampak o tem res ni potrebno pisati!" Pišimo raje o virtualnih uspehih, pomembnosti ljudi in dogodkov, ki jim je kakršno koli ohranjanje slovenstva zadnje, s čimer bi se ukvarjali, in posvetimo cele strani pomembnim političnim obiskom, četudi samo vratarjev ali ž-uradnikov kakšnega ministrstva ali urada ... In zameglimo bistvo problemov do neprepoznavnosti! Nekaj časa deluje, a glede na surovo manjšinsko realnost ne bo dolgo (upam). To seveda ne pomeni, da v časopisu ni nič pozitivnega, prav nasprotno: tako kot so šole edine sistematične učiteljice manjšinskega jezika, ne glede na rezultate, ki zdaleč niso odvisni samo od njih, je tudi časopis Porabje že več kot dvajset let edini sistematični ohranjevalec in posredovalec pisnega slovenskega jezika med manjšino in širše. To je njegova prava vrednost! Vsebinska megla nekaterih avtorjev pa me kljub vsemu razkuri. Navedla bom le en primer, drugega, ki pa je neprimerno bolj problematičen, pa bom prihranila za naslednji blog, prav tako odmeve in posledice takih pisanj, z le-temi se namreč soočam nenehno.

Že v prvi letošnji številki lahko beremo članek - predstavitev letošnjega Porabskega koledarja. Zase lahko rečem, da se mi zdi koledar odličen, tako po vrhunski fotografski plati kot po pestrosti vsebine. No, avtor te predstavitve povzame tudi moj članek z naslovom Družina - jezik - šola v Porabju danes in jutri, v katerem se lotevam tem, ki so vam že znane, na moj iskreno neposreden način. In kaj me je v članku zmotilo? Dejstvo, da pisec pomeša na prav neetičen in nerazumen način hruške in krompir! Povzetek se namreč zaključi takole: "Zgolj v premislek tale primerjava: dolgo se skoraj nič ni zgodilo v gospodarskem razvoju Porabja. Potlej je s skupnimi močmi nastala Razvojna agencija Slovenska krajina. Po nekaj aktivnih letih doma in v sodelovanju s Slovenijo lahko zdaj govorimo o vzpodbudnih rezultatih. Ali ne bi kazalo na podoben način združiti moči vseh (brez pretenzij, kdo je "najpametnejši") in se načrtno lotiti dogovora za spremembe, ki bi prispevale k boljšim rezultatom v šolstvu?" Tu pa sem res ostala brez besed!!!

Prvič, kdo govori o slabih rezultatih v šolstvu??? Tisti, ki namerno zamegljujejo bistven problem, ki je odsotnost vsaj kančka empatije do lastnega ohranjanja slovenske komunikacije in narodnostnih vrednot! Tudi tisti "vzorčni", ki jih je za vzorec in ustvarjajo vzpodbudne rezultate - zase, ne pa za skupnost ali za ohranjanje jezika!!! To je zadnje, kar bi jih zanimalo... Drugič, kaj so vzpodbudni gospodarski rezultati in kje je v tem podpora ohranjanju jezika v skupnosti??? Čista demagogija! In tretjič, v šolstvu - programih - ne potrebujemo dogovorov za spremembe! Petletke so, žal, na smetišču zgodovine ... Potrebujemo dodatne slovenske učitelje, ne pa znanstvene raziskave o tem, kaj bi bilo, če bi bilo ... Šolstvo, kakršno je, je posledica, ne vzrok! To je enako, kot se dogaja v zdravstvu: pride bolnik na robu živčnega zloma in zdravnik mu da tablete za pomirjenje. Gre domov ali v službo, v izvor težav, tablete ne pomagajo. Vrne se k zdravniku, ta mu poveča dozo. In tako v nedogled, do bridkega konca ...

Tudi v porabskem šolstvu je tako: šole nosijo del krivde, in sicer učitelji, ki še lastnih otrok niso naučili slovensko, kako bi lahko tuje otroke učili s silno motivacijo?!? ... Potem so vsi funkcionarji in kulturniki, zaposleni v narodnostnih institucijah, prav vsi, ki na kakršen koli način živijo od narodnostnih financ ... Tri četrtine te nemajhne skupine ima družine in otroke, ki jih niso naučili slovensko. Kdo in za koga torej naj naredi spremembe v šolstvu???  Pa še četrtič: recimo bobu bob in zapišimo, da gre za "gospodarski razvoj" ene družine, ne pa Porabja!!! In ko bo ta družina lastne otroke naučila slovensko in postala steber slovenstva, bom utihnila!!! Ter petič in zadnjič: pisati o tem, da se za ohranjanje jezika naj združijo moči z obeh strani meje na enak način, kot so se pri kmetiji na hribčku, je bolno ... In taka ter podobna pisanja so največkrat zamegljevalci resnice! S svojimi rožnatimi meglami veliko pripomorejo k usihanju skupnosti, ki nima več občutka za realnost, najbolj je nimajo tisti pri vrhu ...

Je kdo pomislil, da se recimo Porabje da brati na spletu in da ga bere veliko ljudi, ki ne poznajo porabske stvarnosti? O tem pa bo govora naslednjič ...