Slovenska politika se ne bo ukvarjala z zamejsko stvarnostjo!!!

Naslov mojega tokratnega nočnega razmišljanja je odgovor na vprašalni naslov predhodnega zapisa. Zamejska stvarnost namreč slovenske politike ne zanima, ker je politika (in diplomacija) umetnost laganja in sprenevedanja. Nič več... Zgolj politika... Kakšno dojemanje, neki! Nihče od politikov se ne bo ukvarjal z dojemanjem položaja nekih Slovencev za mejo, če se še s tistimi doma ne ukvarjajo! Ve se, čemu je namenjen Urad za Slovence; pridejo, ko se proslavlja resničen ali tudi fiktiven uspeh, delijo denarce, kako in komu - ne bi o tem... Kaj oni v resnici vedo o ohranjanju jezika, duše, slovenskega srca zunaj matične države? Zelo malo, pravzaprav nič. (Obstaja izjema, ki veliko ve, je dalj časa na Uradu in ga zanima. Gospod Rudi. A je samo eden.) Ker so njihovi informatorji, naveze in zveze pretežno tisti, ki jim je slovenstvo poklicna usmeritev. Preživetje! Če sem do konca iskrena - v vseh teh letih in menjavah na Uradu sta po moji presoji bila le dva, ki sta Urad vodila korektno, in vedela, čemu sta na njegovem čelu: najprej Peter Vencelj, ki je svojo vlogo dojel sicer, žal, komaj ob koncu mandata, in Ljudmila Novak, ki je kot jezikoslovka bila dobra poznavalka osrednje vloge jezika pri ohranjanju skupnosti in je to tudi vedno poudarjala. Vseh drugih se niti nočem spomniti, ker je škoda izgubljati besede...

Ko sem pred več kot dvema desetletjema prišla v Porabje, nepolitično, nestrankarsko, zgolj s strokovnimi in romantično naivnimi nagibi, sem bila grozno nevedna; ljubila sem slovenski jezik, imela sem svoj narodnostni ponos in dostojanstvo ter trdno vero, da s svojim zgledom, strokovnim znanjem, vztrajnostjo, doslednostjo in ljubeznijo do slovenstva lahko pripomorem k ohranitvi slovenskega duha v teh krhkih, ranjenih in od zgodovine ter pravkar odkrite svobode načetih krajih; da pomagam graditi nekaj novega in trdnejšega; da bo svoboda v demokratičnih spremembah pomenila odločitev za slovenstvo; da bo moja država Slovenija dojela, da je poleg knjig, plesov in petja potrebno Porabskim Slovencem dati tudi slovenski kruh; da brez ekonomske podlage ni napredka na nobenem področju... Slovenska politika ni dojela...

V več kot dveh desetletjih se v Porabju ni zgodila niti ena slovenska gospodarska investicija, kjer bi se s slovenske strani reklo: Takole: To je slovenska firma ali ustanova, ki je nastala s slovenskim denarjem, tu se govori slovensko! Ja, saj se v Porabju s strani Slovenije finančno oskrbujejo nekatere t. i. slovenske investicije, ki pa z ohranjanjem slovenskega jezika in identitete nimajo, žal, nobene zveze... Ker slovenske politike ni zanimalo, kam, komu in za kaj daje slovenski denar... In je še vedno ne zanima... Tudi predstavnikov Slovenije v teh krajih ne... Oziroma so lepo tiho, ker je tako tudi bolj ugodno zanje... Skrb za uglajeno medijsko podobo in trdnost Potemkinovih vasi je glavna dejavnost t. i. slovenskih predstavnikov v Porabju...

  Slutim, da bo nova slovenska vlada s tako politiko - brez strategije in poznavanja pravih problemov - nadaljevala... In - ne čudite se, če v Porabju - morda tudi drugod po zamejstvu - zelo kmalu ne bo slišati niti ene slovenske besede...