Cvetovi sončnic so me vedno spravljali v dobro voljo, zato sem se velikokrat ustavljala ob cvetočih njivah in dihala njihove vonje ter tople rumene barve... Posebej takrat, ko sem nemočna onemela ob kakšnih vedno novih odkritjih... Po naravi sem naivna in preveč zaupljiva, kar me tepe vse življenje. Zasvojena sem s pravičnostjo, s prepričanjem, da to, kar pridigaš, moraš sam živeti, da si verodostojen. S tem življenjskim konceptom se nikakor ne vklapljam v porabsko vsakdanjost, v sredine, kjer se izgovarjajo besede zaradi besed (in osebnih koristi), ne pa zaradi učinka. Kakšni ljudje to pravzaprav morajo biti, da zmorejo igrati neke vloge vse življenje???
Poglejmo porabske slovenske učitelje; kateri izmed njih opravlja svoj poklic iskreno, prepričljivo, s strastjo in željo najmlajše Porabce naučiti čim več slovenščine in jim z besedo ter lastnim zgledom uzavestiti, da so - kateri so - tudi Slovenci??? Kateri izmed njih je lastne otroke naučil slovensko in zdaj lahko le-te daje svojim učencem za zgled??? Kateri izmed njih se dosledno in vztrajno trudi uporabljati slovensko komunikacijo s kolegi in z učenci tudi zunaj učilnice??? ... Še in še takih vprašanj bi lahko zapisala, a so vsa retorične narave, saj je odgovor kratek in jedrnat in vsem, ki želijo videti in vedeti, znan... Nobenemu izmed njih se namreč ne zdi prav nič narobe, da lastnih otrok ni naučil slovensko... Z neznosno lahkostjo prepričuje vse okrog sebe, da je to nemogoče...
Tudi pogled med manjšinine nosilce javnih funkcij ni nič bolj svetel, razen redkih izjem... Ko narodnostni politiki leta in leta opletajo s floskulami o ohranjanju jezika, o tem, koliko se trudijo na tem področju, lastnih otrok pa niso naučili slovensko, je zame verodostojnost takih nakladačev že od davna zrušena. To, kar počnejo, je poklicno slovenstvo, kar že od nekdaj obsojam in preziram. Toda ko si bela vrana med črnimi, se te hitro lotijo. Te dni mineva eno leto od čarovniškega procesa, ki so ga uprizorili proti meni... Kot obdolžena rušitve njihovih Potemkinovih vasi pa se nisem smela braniti... Spomin na to čudaško inkvizicijo bo v meni živel večno... Prav tako bom ob srečanjih z nekaterimi sodelujočimi v gonji proti meni večno gledala le skoznje...
Svetle zvezdice so nekateri mladi in najmlajši, ki bi morali imeti samo malo več pozitivne spodbude, da govorijo tudi med seboj slovensko. Aha, kdo jim bo to spodbudo dal? Morda novi voditelji enkrat, nekoč... Ko bo kdo dojel, da bogov ni, ampak so se ustvarili sami, ob preveliki pasivnosti ljudstva, ob malodušju, ki je desetletja vladalo v skupnosti... In pripeljalo do tega, da lahko nekdo vlada, tudi če je večino dneva v omamljeno vegetativnem stanju... Če zruši vse, kar je nekoč zgradil... Če s svojimi dejanji sramoti skupnost na tej in oni strani meje... Ste res slepi ali do konca malodušni??? Je vaš boj do konca izgubljen ali usodo skupnosti prepuščate tistim, ki v resnici vzorno skrbijo le zase?
Tu pa bom preddopustniške misli zaključila, čeprav ne povsem. To prtljago vedno in povsod nosim s seboj, spremlja me kot senca, kamor koli grem... Vem, da človek lahko spreminja le sebe, drugih ne more... Vem, da bom za svojimi načeli in prepričanji trdno stala dalje in vem, da bo moj življenjski moto še naprej: Česar ne delaš sam, ne zahtevaj od drugih!!! In nekje v dnu srca čutim, da se bo enkrat moralo kaj spremeniti... Ali pa bo vse šlo - približno vemo, kam... Moj Samuel že maha v slovo, modro morje čaka... Petnajst dni brez računalnika... Neprecenljivo!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar