Cvetovi sončnic so me vedno spravljali v dobro voljo, zato sem se velikokrat ustavljala ob cvetočih njivah in dihala njihove vonje ter tople rumene barve... Posebej takrat, ko sem nemočna onemela ob kakšnih vedno novih odkritjih... Po naravi sem naivna in preveč zaupljiva, kar me tepe vse življenje. Zasvojena sem s pravičnostjo, s prepričanjem, da to, kar pridigaš, moraš sam živeti, da si verodostojen. S tem življenjskim konceptom se nikakor ne vklapljam v porabsko vsakdanjost, v sredine, kjer se izgovarjajo besede zaradi besed (in osebnih koristi), ne pa zaradi učinka. Kakšni ljudje to pravzaprav morajo biti, da zmorejo igrati neke vloge vse življenje???
Poglejmo porabske slovenske učitelje; kateri izmed njih opravlja svoj poklic iskreno, prepričljivo, s strastjo in željo najmlajše Porabce naučiti čim več slovenščine in jim z besedo ter lastnim zgledom uzavestiti, da so - kateri so - tudi Slovenci??? Kateri izmed njih je lastne otroke naučil slovensko in zdaj lahko le-te daje svojim učencem za zgled??? Kateri izmed njih se dosledno in vztrajno trudi uporabljati slovensko komunikacijo s kolegi in z učenci tudi zunaj učilnice??? ... Še in še takih vprašanj bi lahko zapisala, a so vsa retorične narave, saj je odgovor kratek in jedrnat in vsem, ki želijo videti in vedeti, znan... Nobenemu izmed njih se namreč ne zdi prav nič narobe, da lastnih otrok ni naučil slovensko... Z neznosno lahkostjo prepričuje vse okrog sebe, da je to nemogoče...
Tudi pogled med manjšinine nosilce javnih funkcij ni nič bolj svetel, razen redkih izjem... Ko narodnostni politiki leta in leta opletajo s floskulami o ohranjanju jezika, o tem, koliko se trudijo na tem področju, lastnih otrok pa niso naučili slovensko, je zame verodostojnost takih nakladačev že od davna zrušena. To, kar počnejo, je poklicno slovenstvo, kar že od nekdaj obsojam in preziram. Toda ko si bela vrana med črnimi, se te hitro lotijo. Te dni mineva eno leto od čarovniškega procesa, ki so ga uprizorili proti meni... Kot obdolžena rušitve njihovih Potemkinovih vasi pa se nisem smela braniti... Spomin na to čudaško inkvizicijo bo v meni živel večno... Prav tako bom ob srečanjih z nekaterimi sodelujočimi v gonji proti meni večno gledala le skoznje...
Svetle zvezdice so nekateri mladi in najmlajši, ki bi morali imeti samo malo več pozitivne spodbude, da govorijo tudi med seboj slovensko. Aha, kdo jim bo to spodbudo dal? Morda novi voditelji enkrat, nekoč... Ko bo kdo dojel, da bogov ni, ampak so se ustvarili sami, ob preveliki pasivnosti ljudstva, ob malodušju, ki je desetletja vladalo v skupnosti... In pripeljalo do tega, da lahko nekdo vlada, tudi če je večino dneva v omamljeno vegetativnem stanju... Če zruši vse, kar je nekoč zgradil... Če s svojimi dejanji sramoti skupnost na tej in oni strani meje... Ste res slepi ali do konca malodušni??? Je vaš boj do konca izgubljen ali usodo skupnosti prepuščate tistim, ki v resnici vzorno skrbijo le zase?
Tu pa bom preddopustniške misli zaključila, čeprav ne povsem. To prtljago vedno in povsod nosim s seboj, spremlja me kot senca, kamor koli grem... Vem, da človek lahko spreminja le sebe, drugih ne more... Vem, da bom za svojimi načeli in prepričanji trdno stala dalje in vem, da bo moj življenjski moto še naprej: Česar ne delaš sam, ne zahtevaj od drugih!!! In nekje v dnu srca čutim, da se bo enkrat moralo kaj spremeniti... Ali pa bo vse šlo - približno vemo, kam... Moj Samuel že maha v slovo, modro morje čaka... Petnajst dni brez računalnika... Neprecenljivo!!!
sreda, 23. julij 2014
torek, 22. julij 2014
So porabske resnice res podobne znanstveni fantastiki???
V medijih je trenutno t. i. čas kislih kumaric, to je po navadi poletno obdobje, ko so politika in politiki na dopustu, tudi šole so zaprte, vsega medijskega - pisnega, zvočnega ali vizualnega - prostora pa se res ne da napolniti s kmetijskimi, vrtičkarskimi, zdravstvenimi in lepotilnimi nasveti, pa vremenom in prometnimi informacijami; še športniki, razen redkih izjem, so na dopustu... Torej se je potrebno spomniti na zamejske Slovence!!! Ker se o Slovencih v Italiji ve prav vse - tako so prepričani v večini osrednji slovenski mediji - tudi o Slovencih na Koroškem v Avstriji je vse znano - posebej če se raznežimo ob misli na romantično Vrbsko jezero in prisanjamo Gosposvetsko polje, mokre sanje vsakega Slovenceljna - se je treba posvetiti eksotom, recimo Porabskim Slovencem...
No, do tukaj je šlo, potem pa je gospodično zanimalo uresničevanje meddržavnega sporazuma o zaščiti manjšin, madžarske v Prekmurju in slovenske v Porabju... Rekli so ji, da Slovenija vzorno uresničuje sporazum, Madžarska pa ga nikoli ni, in zato so Porabci v tako težkem položaju... Pa kršenje načela recipročnosti, pa ni slovenskega poslanca v madžarskem parlamentu, problemi so s financami... Najprej sem bila od šoka kar tiho, potem pa sem za uvod čisto jasno rekla, da ni točno tako... Aaaa? Res ni... Meddržavni sporazumi so za to, da se imajo politiki in diplomati fino; da v svojih koledarjih odkljukajo s kamerami in fotoaparati zapolnjene dneve, napišejo poročila in depeše, ki so same sebi in upravičenosti njihovega obstajanja namen... Življenje pa teče svojo pot, slovenščina bo na tak način v Porabju kmalu mrtev jezik... Na drugi strani - tišina... Ste še tam?? - jo vprašam. Ja, sem, kar povejte! ... Seveda sem povedala... Krivda za mizeren položaj slovenskega jezika v Porabju je na vseh straneh: na strani Porabcev, ki že dvajset let ne morejo dojeti, da se jezik ne ohranja sam po sebi, spontano in stihijsko, ampak bi že davno morali narediti podroben program svoje jezikovne politike in se ga dosledno držati, prav vsi, v prvi vrsti pa nosilci javnih funkcij... Drugi krivec je Slovenija, ki tudi ne dojema prioritet; ne vlaga v človeške vire, v prvi vrsti učitelje, saj se šolo vedno obravnava kot dežurnega krivca za obstoječe stanje jezika in duha... Govoriti o recipročnosti danes, pred dvajsetimi leti, ko je to bilo mogoče, pa se ni smelo - je neetično... Pa še nekaj takih sem natresla, tudi o prošnji monoštrske ravnateljice za dodatnega učitelja iz Slovenije - le-ta še vedno ni dobila niti odgovora, kaj šele da bi se pozitivno rešila - in o napačnih ter moralno spornih finančnih podporah, ki rešujejo kakšnega posameznika, ne pa skupnosti, kaj šele jezik, ki je tem osebkom nepomemben... Ja, kar dobro sem se izkašljala...
Gospodična na drugi strani je spet onemela, in ko sem jo vprašala, če želi še kaj, se je zelo hitro poslovila: Ne, dovolj je, nekaj bomo iz tega že vzeli. Hvala. Nasvidenje... Haaa? Nič nisem mogla več reči, le popolnoma jasno mi je bilo, da gospodična pozna bajko o nič krivih Porabcih, ki trpijo zaradi neuresničevanja meddržavnih sporazumov, so diskriminirani, ker prekmurski Madžari dobivajo 25-krat več sredstev kot oni, imajo poslanca v parlamentu in kar polne denarnice... Vseh tegob so jim krivi drugi - morda bi le-ti morali biti tudi Slovenci namesto njih... Jaz pa tu čezvesoljsko širim neke čudne zgodbe, ki jih ni v uradnih izjavah narodnostnih politikov ali diplomatov... Gotovo je z babnico kaj narobe ali je na nekem področju za kaj prikrajšana...
Tako je to, če hočeš slovenskim medijem povedati kakšno golo resnico o Porabju; ne gre... Oni za poletje pričakujejo romantične, srce parajoče zgodbe o porabskih junakih, ki krvavijo na branikih slovenstva. Žal. Takih zgodb ni. Sprijaznite se s tem!
Pred dnevom ali dvema me je klicala nadebudna, verjetno gospodična, z znanega slovenskega radia, ki menda pripravlja daljšo oddajo o Slovencih v Porabju. Rada bi z mano posnela pogovor o porabskem šolstvu, ker je dobila informacijo, da se jaz razumem na to. Seveda sem bila za, čeprav je ob takih situacijah pri meni vedno prisotno malo skepse, saj poletne oddaje, da zapolnijo termin, običajno delajo ljudje, ki malo "poguglajo" in se že imajo za strokovnjake. No, dala sem ji priložnost in test je SKORAJ opravila, če ne bi...
Če ne bi ob moji, malo bolj drzni pripombi, razlagi ali kaj je že bilo - padla v popoln dvom in onemela... Na prvo vprašanje o organizaciji narodnostnega šolstva v Porabju sem odgovorila temeljito in brezhibno, kot da bi požrla CD, bi rekel moj sin, v skladu z njenimi pričakovanji; gospodična je na drugi strani žice ali brezžičnih valov skoraj zaploskala. Sledilo je drugo vprašanje o financiranju porabskih šol; seveda jih financira madžarska država, saj so del madžarskega šolskega sistema... A res?? Kaj pa Slovenija?? - je bilo naslednje vprašanje. Oh, saj nam ostane dovolj. Izobražujemo učitelje, pripravljamo številne dejavnosti za učence, šole oskrbujemo s slovenskimi učbeniki, leposlovjem, tehničnimi materiali, pohištvom... Pravkar smo se vrnili z jezikovnih počitnic v Piranu, ki jih je v celoti financiralo slovensko šolsko ministrstvo....No, do tukaj je šlo, potem pa je gospodično zanimalo uresničevanje meddržavnega sporazuma o zaščiti manjšin, madžarske v Prekmurju in slovenske v Porabju... Rekli so ji, da Slovenija vzorno uresničuje sporazum, Madžarska pa ga nikoli ni, in zato so Porabci v tako težkem položaju... Pa kršenje načela recipročnosti, pa ni slovenskega poslanca v madžarskem parlamentu, problemi so s financami... Najprej sem bila od šoka kar tiho, potem pa sem za uvod čisto jasno rekla, da ni točno tako... Aaaa? Res ni... Meddržavni sporazumi so za to, da se imajo politiki in diplomati fino; da v svojih koledarjih odkljukajo s kamerami in fotoaparati zapolnjene dneve, napišejo poročila in depeše, ki so same sebi in upravičenosti njihovega obstajanja namen... Življenje pa teče svojo pot, slovenščina bo na tak način v Porabju kmalu mrtev jezik... Na drugi strani - tišina... Ste še tam?? - jo vprašam. Ja, sem, kar povejte! ... Seveda sem povedala... Krivda za mizeren položaj slovenskega jezika v Porabju je na vseh straneh: na strani Porabcev, ki že dvajset let ne morejo dojeti, da se jezik ne ohranja sam po sebi, spontano in stihijsko, ampak bi že davno morali narediti podroben program svoje jezikovne politike in se ga dosledno držati, prav vsi, v prvi vrsti pa nosilci javnih funkcij... Drugi krivec je Slovenija, ki tudi ne dojema prioritet; ne vlaga v človeške vire, v prvi vrsti učitelje, saj se šolo vedno obravnava kot dežurnega krivca za obstoječe stanje jezika in duha... Govoriti o recipročnosti danes, pred dvajsetimi leti, ko je to bilo mogoče, pa se ni smelo - je neetično... Pa še nekaj takih sem natresla, tudi o prošnji monoštrske ravnateljice za dodatnega učitelja iz Slovenije - le-ta še vedno ni dobila niti odgovora, kaj šele da bi se pozitivno rešila - in o napačnih ter moralno spornih finančnih podporah, ki rešujejo kakšnega posameznika, ne pa skupnosti, kaj šele jezik, ki je tem osebkom nepomemben... Ja, kar dobro sem se izkašljala...
Gospodična na drugi strani je spet onemela, in ko sem jo vprašala, če želi še kaj, se je zelo hitro poslovila: Ne, dovolj je, nekaj bomo iz tega že vzeli. Hvala. Nasvidenje... Haaa? Nič nisem mogla več reči, le popolnoma jasno mi je bilo, da gospodična pozna bajko o nič krivih Porabcih, ki trpijo zaradi neuresničevanja meddržavnih sporazumov, so diskriminirani, ker prekmurski Madžari dobivajo 25-krat več sredstev kot oni, imajo poslanca v parlamentu in kar polne denarnice... Vseh tegob so jim krivi drugi - morda bi le-ti morali biti tudi Slovenci namesto njih... Jaz pa tu čezvesoljsko širim neke čudne zgodbe, ki jih ni v uradnih izjavah narodnostnih politikov ali diplomatov... Gotovo je z babnico kaj narobe ali je na nekem področju za kaj prikrajšana...
Tako je to, če hočeš slovenskim medijem povedati kakšno golo resnico o Porabju; ne gre... Oni za poletje pričakujejo romantične, srce parajoče zgodbe o porabskih junakih, ki krvavijo na branikih slovenstva. Žal. Takih zgodb ni. Sprijaznite se s tem!
nedelja, 20. julij 2014
Letošnje, malo drugačne jezikovne počitnice v Piranu
Letos smo že osmič popeljali porabske šolarje na jezikovne počitnice v Piran. Nekateri so bili z nami že nekajkrat, zato je bilo potrebno dogajanje malo popestriti. Pred nekaj meseci sva se z ravnateljico prekmurske OŠ Kuzma, ki je le nekaj kilometrov od Porabja in s porabskimi šolami prijateljuje že vrsto let, dogovorili, da bomo poskusili vključiti v delo jezikovnih počitnic nekaj njihovih učencev in kakšnega učitelja. Rečeno, storjeno. 12. julija je v Piran odpotovalo 33 porabskih učencev in dijakov ter 5 učencev OŠ Kuzma, kot spremljevalci so se pridružili še 3 porabski učitelji (ena je še študentka in upam, da ne bo imela težav z zaposlitvijo, ko se prav kmalu vrne s študija v Mariboru), učiteljica asistentka in dve učiteljici z OŠ Kuzma. Ekipa v Piranu je bila skoraj enaka kot lani - učiteljica piranske OŠ Cirila Kosmača, vodja jezikovnih šol, Karmen, učiteljici izvajalki jezikovnih delavnic, Vika in Lorena, pa še učitelja plavanja, Robi in Dejan. Nad vsem dogajanjem sem bdela jaz...
Športne dejavnosti, ogled akvarija, druženje in spoznavanje, jezikovne delavnice, likovne, plesne in gledališke dejavnosti - vse to in še več se je odvijalo prve tri dni, ko nam je vreme v vsem izobilju kazalo svoj kisel obraz. Odločitev, da povabim učence in učitelje s partnerske šole, se je zelo hitro pokazala kot izjemno pozitivna. Učenci so se kaj kmalu začeli družiti, seveda le z nekaj besedami, a vsak dan je teh besed in stavkov bilo več... Tudi mladi, simpatični učiteljici Martina in Mateja sta postali duša komunikacije v slovenščini. Prav tako sem navdušena nad zelo dobrim znanjem slovenščine pri naši porabski bodoči učiteljici Gabrielli. Žal so komunikacijske navade porabskih učencev izključno madžarske, a za to niso krivi sami, to je že dolgo jasno!!! V naslednjih dneh, ko se je v Piran vrnilo pravo poletje, so bile v ospredju morske radosti, vožnja z ladjo v Koper in uživanje v vodi...
Zadnji večer je bila prireditev; plesalci, likovniki in gledališčniki so pokazali, kaj se da narediti v pičlih petih dneh. In imeli smo kaj videti!!! Porabska gledališka skupina učiteljice Metke je uprizorila Cesarjeva nova oblačila. Pravcata predstava!!!
Potem so zaplesali Gabriellini plesalci in tako simpatično pozirali ob koncu plesa...
Učenci OŠ Kuzma so k svojemu gledališkemu nastopu povabili dva porabska učenca, dva Marcella, ki sta popestrila njihovo igro...
Športne dejavnosti, ogled akvarija, druženje in spoznavanje, jezikovne delavnice, likovne, plesne in gledališke dejavnosti - vse to in še več se je odvijalo prve tri dni, ko nam je vreme v vsem izobilju kazalo svoj kisel obraz. Odločitev, da povabim učence in učitelje s partnerske šole, se je zelo hitro pokazala kot izjemno pozitivna. Učenci so se kaj kmalu začeli družiti, seveda le z nekaj besedami, a vsak dan je teh besed in stavkov bilo več... Tudi mladi, simpatični učiteljici Martina in Mateja sta postali duša komunikacije v slovenščini. Prav tako sem navdušena nad zelo dobrim znanjem slovenščine pri naši porabski bodoči učiteljici Gabrielli. Žal so komunikacijske navade porabskih učencev izključno madžarske, a za to niso krivi sami, to je že dolgo jasno!!! V naslednjih dneh, ko se je v Piran vrnilo pravo poletje, so bile v ospredju morske radosti, vožnja z ladjo v Koper in uživanje v vodi...
Zadnji večer je bila prireditev; plesalci, likovniki in gledališčniki so pokazali, kaj se da narediti v pičlih petih dneh. In imeli smo kaj videti!!! Porabska gledališka skupina učiteljice Metke je uprizorila Cesarjeva nova oblačila. Pravcata predstava!!!
Potem so zaplesali Gabriellini plesalci in tako simpatično pozirali ob koncu plesa...
Učenci OŠ Kuzma so k svojemu gledališkemu nastopu povabili dva porabska učenca, dva Marcella, ki sta popestrila njihovo igro...
Tradicionalne na jezikovnih počitnicah pa so likovne delavnice. Učenci so ustvarili simpatične morske risbice, in kot vsako leto, dobili morske nagrade...
Izbirali so tudi naj plesalca, igralca, punco in še kaj... Za konec nam je na klavir zaigrala še Alja in nekaj prisrčnih stavkov spregovorila naša Karmen... Prelepo...
Za predzadnjim pa pride zadnji dan... Še zadnji skoki v morje, skupinsko fotografiranje na plaži, izmenjava naslovov, poslavljanje... Bilo je krasno, ker smo si tako vsi skupaj naredili! Še zadnji pogledi na prelestni Piran in nasvidenje! Do prihodnjega leta! S slovenščino - naprej!!!
torek, 1. julij 2014
Pismo ministru
Avla monoštrske gimnazije 23. junija letos; zaključna slovesnost ob podelitvi spričeval in pohval, tudi za učenje slovenskega jezika in zmage na tekmovanjih... Pohvaljena petošolca Zalan in Samuel, ki ju poučuje učiteljica Metka iz Slovenije...
Jezikovni tabor v Števanovcih prvi teden po koncu pouka - glavni izvajalci učitelji iz Slovenije...
Jezikovne počitnice za 40 porabskih učencev in dijakov bodo sredi julija v Piranu - že osme po vrsti - z izvajalci, slovenskimi učitelji... Ta zapis bo zgodba o tem, kako zelo v porabskem šolstvu potrebujemo učitelje iz Slovenije, slovensko šolsko ministrstvo pa anemično in apatično (mogoče celo ignorantsko) molči...
Maja je bilo napisano pismo slovenskemu šolskemu ministru; napisala ga je ravnateljica združenih monoštrskih šol. To je bila pravzaprav prošnja, naj ministrstvo najde možnost in finančno podpre zaposlitev učitelja asistenta za slovenski jezik samo za monoštrske šole, saj ob sedanji kadrovski situaciji na področju poučevanja slovenščine v Monoštru lahko pričakujemo skorajšen konec tega pouka. Madžarska ravnateljica se tega zaveda in v dobri veri, da bo razumljena, piše slovenskemu šolskemu ministru... Mine mesec in pol, odgovora od nikoder. Niti potrditve, da je minister pismo vsaj prebral, kaj šele kakšen pozitiven odgovor... Ob taki ignoranci pa se človek res vpraša, kdo so ti ljudje tam v ministrovem kabinetu, ki še osnovnih lekcij bontona niso naučeni... Saj vendar gre za problem najbolj jezikovno ogroženega dela slovenskega narodnostnega prostora, ne pa za kar neko pisarijo ene izmed številnih tečnih ravnateljic... Na razsežnost in pomen tega problema tudi sama že dolgo časa opozarjam in kar zavijem z očmi, ko kdo javno izreče, da smo svetovalke za zamejsko šolstvo "podaljšana roka ministrstva za šolstvo na terenu". Ja, roke, ki mahajo v prazno, roke, ki niso del telesa, žal. In to čutimo vedno bolj, saj še ob enormnem trudu in dokazovanju, kaj bi bile resnične prioritete, ostanemo same in nerazumljene, ohranjanje slovenskega jezika v zamejstvu pa floskula, ki se jo zlorablja za dnevnopolitične potrebe.
Spoštovani gospod šolski minister! Vem, da trenutno opravljate le tekoče posle, a verjetno bi se lahko lotili tudi česa trdnega, plemenitega in domoljubnega. Lahko bi prebrali pismo monoštrske ravnateljice in poskusili dojeti resnost položaja ter razmisliti o konkretni rešitvi. Saj gre za to, o čemer ste danes govorili ob jubileju seminarjev slovenskega jezika na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik: pomen učenja slovenščine, ohranjanja jezika in utrjevanja identitete. V Porabju je vse to v zadnjih zdihljajih, pri najmlajših pa je potrebno slovenščino učiti na novo. Za to pa kot najbolj nujno pomoč potrebujemo učitelje iz Slovenije, ker domačih ni več dovolj. Vem, da porabsko umiranje slovenskega jezika ni predvolilna top tema, a kljub vsemu trkam na vest in zavest vseh aktualnih in bodočih politikov: najdite rešitev našega problema!!!
P.s.: Ves čas govorim o treh učiteljih, ki jih nujno potrebujemo...
Jezikovni tabor v Števanovcih prvi teden po koncu pouka - glavni izvajalci učitelji iz Slovenije...
Jezikovne počitnice za 40 porabskih učencev in dijakov bodo sredi julija v Piranu - že osme po vrsti - z izvajalci, slovenskimi učitelji... Ta zapis bo zgodba o tem, kako zelo v porabskem šolstvu potrebujemo učitelje iz Slovenije, slovensko šolsko ministrstvo pa anemično in apatično (mogoče celo ignorantsko) molči...
Maja je bilo napisano pismo slovenskemu šolskemu ministru; napisala ga je ravnateljica združenih monoštrskih šol. To je bila pravzaprav prošnja, naj ministrstvo najde možnost in finančno podpre zaposlitev učitelja asistenta za slovenski jezik samo za monoštrske šole, saj ob sedanji kadrovski situaciji na področju poučevanja slovenščine v Monoštru lahko pričakujemo skorajšen konec tega pouka. Madžarska ravnateljica se tega zaveda in v dobri veri, da bo razumljena, piše slovenskemu šolskemu ministru... Mine mesec in pol, odgovora od nikoder. Niti potrditve, da je minister pismo vsaj prebral, kaj šele kakšen pozitiven odgovor... Ob taki ignoranci pa se človek res vpraša, kdo so ti ljudje tam v ministrovem kabinetu, ki še osnovnih lekcij bontona niso naučeni... Saj vendar gre za problem najbolj jezikovno ogroženega dela slovenskega narodnostnega prostora, ne pa za kar neko pisarijo ene izmed številnih tečnih ravnateljic... Na razsežnost in pomen tega problema tudi sama že dolgo časa opozarjam in kar zavijem z očmi, ko kdo javno izreče, da smo svetovalke za zamejsko šolstvo "podaljšana roka ministrstva za šolstvo na terenu". Ja, roke, ki mahajo v prazno, roke, ki niso del telesa, žal. In to čutimo vedno bolj, saj še ob enormnem trudu in dokazovanju, kaj bi bile resnične prioritete, ostanemo same in nerazumljene, ohranjanje slovenskega jezika v zamejstvu pa floskula, ki se jo zlorablja za dnevnopolitične potrebe.
Spoštovani gospod šolski minister! Vem, da trenutno opravljate le tekoče posle, a verjetno bi se lahko lotili tudi česa trdnega, plemenitega in domoljubnega. Lahko bi prebrali pismo monoštrske ravnateljice in poskusili dojeti resnost položaja ter razmisliti o konkretni rešitvi. Saj gre za to, o čemer ste danes govorili ob jubileju seminarjev slovenskega jezika na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik: pomen učenja slovenščine, ohranjanja jezika in utrjevanja identitete. V Porabju je vse to v zadnjih zdihljajih, pri najmlajših pa je potrebno slovenščino učiti na novo. Za to pa kot najbolj nujno pomoč potrebujemo učitelje iz Slovenije, ker domačih ni več dovolj. Vem, da porabsko umiranje slovenskega jezika ni predvolilna top tema, a kljub vsemu trkam na vest in zavest vseh aktualnih in bodočih politikov: najdite rešitev našega problema!!!
P.s.: Ves čas govorim o treh učiteljih, ki jih nujno potrebujemo...
Naročite se na:
Objave (Atom)