Naslov mojega današnjega razmišljanja je pravzaprav naslov letošnjega vseslovenskega srečanja v Državnem zboru, katerega glavna organizatorka je državnozborska Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Po vabilu sodeč je letošnje srečanje še precej abstraktno, saj razen treh referentov takorekoč ni znano, kaj konkretno se bo dogajalo. Sicer pa so ta srečanja tako ali tako sama sebi namen, saj Slovenci iz zamejstva in sveta največ drug drugemu pripovedujejo in izpovedujejo svoje težave... Redko slišimo kakšno lepo zgodbo, žal. Bila sem na nekaj teh srečanjih, a sem kmalu ugotovila, da - razen da srečam kakšnega zanimivega sogovornika - ni nobene koristi. Tudi v dvorani je le peščica tistih, ki bi tam morali biti, lani, recimo, je popoldne bilo le nekaj naivno poštenih rojakov, ki so menili, da bo njihov nastop kdo slišal in ukrepal; a odgovorna ušesa bi lahko preštela na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal... Tudi sama sem se pred leti zelo pripravila na nastop in v imenu zamejskega šolstva izpostavila pereče, zelo konkretne probleme... Odziva nobenega... Taki nastopi so torej zgolj tratenje časa in živcev... In nekdo odkljuka, da je v Državnem zboru organiziral velepomembno srečanje...
Da se vrnemo k osnovni temi - mladi kot ustvarjalci skupnega slovenskega prostora... Sintagma "skupni slovenski prostor" je neumnost. Zadeva v taki obliki ne obstaja oziroma ne more obstajati, ker nam ne pove čisto nič, je neke vrste oksimoron (duhovit nesmisel). Vriniti moramo še kakšen pridevnik, na primer kulturni ali jezikovni ali gospodarski ali etnični, da ima besedna zveza kakšen konkreten pomen. Ustvarjalci pa bi tudi bili bolj verjetni, če bi jih poimenovali soustvarjalci... Vem, da je pri mladih težko govoriti o npr. soustvarjanju skupnega jezikovnega prostora, čeprav bi to postavko morali dati na prvo mesto, če želimo, da se slovenske skupnosti pred mejo ohranijo kot SLOVENSKE. Vse drugo je demagogija in iskanje izhodov v sili. Vem, da je na koncu naslova vprašaj, zato so interpretacije odprte, odgovori pa večplastni. Ampak - brez učenja in uveljavljanja slovenskega jezika, brez zavedanja o pomenu jezika kot razpoznavnega znaka skupnosti je vse zaman. Mladi, ki jih ne združuje in ne povezuje jezik kot simbol pripadnosti slovenski skupnosti, so izgubljeni. Nikoli ne bodo in ne morejo biti ustvarjalci ali soustvarjalci skupnega slovenskega kakršnega koli prostora... Žal... Vemo pa tudi, da izvor problema opuščanja ali opustitve slovenskega jezika ni pri mladih, ampak pri njihovih starših, starih starših, manjšinskih kulturnikih, učiteljih, politikih... Mladi so le zrcalne slike prej naštetih...
Verjamem ali želim verjeti, da je slika odnosa do lastne slovenske materinščine in njene rabe pri mladih v Italiji in Avstriji bolj svetla in obetajoča kot tista v Porabju, čeprav bi srčno želela, da se tudi v porabskih logih stvari razjasnijo... Nihče nikogar ne sili, da se ima za Slovenca, če tega ne želi! Ampak - imeti se za Slovenca, je odgovornost: do jezika, kulture, identitete, doslednega prepričanja. Če tega ni, naletimo na t. i. poklicno slovenstvo, ki v nekaterih sredinah že dobiva znake epidemije. Kaj bo čez deset, dvajset let v Porabju, ko vemo, da v porabskih šolah nimamo niti enega šolarja, ki bi vsaj na osnovni ravni govoril slovensko, me je nekdo vprašal danes...
Kulturni, jezikovni, kakršen koli skupen slovenski prostor lahko mladi ustvarjajo le, če je slovenski jezik njihovo osnovno sredstvo vsakršne komunikacije, če je njihov odnos do slovenstva kot osebne vrednote jasen in dosleden, predvsem pa izražen z rabo lastne materinščine! V enem od svojih zapisov sem se že spraševala: Kaj loči mladega Porabskega Slovenca od madžarskega vrstnika, če Slovenec opusti svojo materinščino? Prav nič! Torej? Kako naj bodo mladi ustvarjalci skupnega slovenskega prostora? Slovenskega težko... Posebej v Porabju... Morda pa se na vseslovenskem srečanju najde kakšen inovator, ki bo odkril čarobno formulo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar