Kulturno nekulturne misli iz Porabja

 

Če se postavimo na križišče pod Srebrnim bregom, nam topografska oznaka kaže proti dolini - v največjo porabsko vas, Gornji Senik ... To je tam, kjer sta ranjka Jožef Košič in Janoš Kühar v slovenski cerkvi s slovenskimi porabskimi verniki ohranjala slovensko besedo ... Davno ... Ponarejen, madžarsko čuteč ostanek slovenstva v seniški cerkvi je pred nekaj leti bil še župnik Ferenc Merkli, ki se je prav kmalu po nastopu svoje službe med Porabci - tudi sam je sicer bil Porabski Slovenec, doma iz Sakalovcev - grdo skregal z mano in me ignoriral, saj sem si dovolila nekaj zelo nespodobnih vprašanj, recimo: Zakaj se z mladimi ne pogovarjate slovensko? Zakaj ni v seniški cerkvi več slovenščine? Zakaj ni pri verouku, razen treh ali štirih molitev, nobene slovenščine? ... Razkuril se je, rekoč: Veste, gospa, jaz sem tu, da širim in utrjujem sveto katoliško vero, ne pa da se grem učenje jezika!!! Pa sem poskusila ugovarjati: Pa dajte, počnite to po slovensko!!! Še bolj se je razkuril: Nehajte, pustite me na miru!!! ... In sem ga, saj si res ni zaslužil mojega truda in pozornosti, ubogi cerkveni janičar ... Ob koncu, ko je odhajal iz Porabja, je sicer postal - ne vem, če iskreno ali zgolj za kamere in fotoaparate - veliki Slovenec, a takrat mu nisem več verjela, saj je v krsto dokončnega pomadžarjanja porabskih vernikov zabil poslednje žeblje ... Danes v Porabju ni več slovenskega duhovnika, Madžar, ki je seniški in  števanovski župnik, pa ne kaže za slovensko besedo pretiranega zanimanja ... Ker je vsem vseeno ... Ker je današnja cerkev pač ustanova, ki ji že dolgo ne verjamem in ne zaupam ... No, v Monoštru se enkrat mesečno dogaja slovenska maša, darujejo pa jo duhovniki iz Prekmurja ... To je, žal, le instant nadomestek ...

Porabski slovenski domovi so skoraj stoodstotno pomadžarjeni; slovenske matere - razen redkih izjem - se s svojimi otroki pogovarjajo madžarsko, slovenske babice - razen malo več izjem - se s svojimi otroki, predvsem pa vnuki, pogovarjajo samo madžarsko ... Družinska jezikovna kontinuiteta je pretrgana, posebej močno od takrat, ko je Porabce izdala njihova cerkev, ker so nanjo bili zelo navezani, in so še vedno ... Mevžasti, prestrašeni pokojni števanovski župnik je slovensko več ali manj le šepetal in se izgovarjal na 10 odstotkov madžarskih vernikov v fari, ki nočejo slovenščine v cerkvi. Velikokrat sem rekla in zapisala, da bi cerkev, ki ji Porabci še vedno najbolj zaupajo, lahko za jezik in njegovo ohranjanje naredila največ ... Pa ni!! Danes samo še organizira krščanski pogreb narodnostnih svetinj in se lakonično izmika z izgovori tipa Mi ne skrbimo za jezik, mi skrbimo za duše ...

Mene pa skrbi oboje, ampak ne tam, nekje nad oblaki, s harfo v rokah, temveč na zemlji, sedaj in tukaj!!! Hudičevo resnično je dejstvo, da tisti, ki se niso pripravljeni soočiti z življenjem v sedanjosti, z lastnim deležem krivde, neuspeha, vseenosti in pasivnosti, začnejo brskati po preteklosti, po davno preraslih ruševinah, ki sploh niso del njihove zgodbe! Še vedno se čudim Slovencem v Porabju, ki krivdo za to, da lastnih otrok niso naučili slovensko, pripisujejo partnerski zvezi z Madžarom, informbiroju, železni zavesi, zatiranju slovenščine, slabi šoli, zaprti meji, pomanjkanju stikov z matico ... Izgovorov, kolikor hočete!!! Sebe in svojo krivdo pa vidi le malokdo. Poznam eno ali dve osebi, ki sta v Porabju zmožni samorefleksije na to temo in iskrenega priznanja krivde ... To seveda niso politiki ali osebki blizu le-tem ... Ampak - lahko bi nehali mešati to postano brozgo in se poskusili vprašati, kaj se da storiti danes in jutri ... Za nas, ki odhajamo, in za tiste, ki prihajajo - za mlade in najmlajše, katerih obzorja niso več slovenska - po krivdi družin, cerkve, šole, organizacij, družbe ...

  Mladi so narodova prihodnost!! A - kakšna bo ta prihodnost, če so zgledi taki, kakršni so??? Če matična Slovenija za ljubi mir podpira v manjšini zgolj peščico grobarjev manjšine, ki jim pridno pomagajo grobariti t. i. diplomatski predstavniki ... Če so slovenske papirnate strategije do zamejstva le začasni babilonsko prepleteni obliži na lastnih ranah, ki jih matica ne zna oskrbeti ... Če čebela matica misli, da bodo vzhodno mejo slovenstva reševale gosto posejane VIP-procesije in proslave, od katerih ima koristi le medijska srenja, da napolni strani ali minutaže, in poklicno slovenstvo... Kakšna bo porabska prihodnost??? Je kdo v beli Ljubljani že kdaj resno pomislil na to??? Je sploh komu v Porabju (in v Ljubljani) do tega, da se na tem prostoru ohranita slovenski jezik in identiteta???



Vonji in okusi porabske kulture v letu Gospodovem 2014

Na prvo obletnico zapisa o velepomembnih ministrskih obiskih v Porabju sem malo prepletla niti minulih 365 dni... Oh, koliko navdušenja je bilo ob mega obljubah glavnih zvezd osmofebruarskega spektakla!!! Moč slovenstva in ohranjanja jezika pa, kot vedno, premosorazmerna s številom fotoaparatov in kamer... Bljak... Obe strani, se pravi Budimpešta in Ljubljana, bosta še naprej vzorno sodelovali in skrbeli za potrebe slovenske manjšine, popolnoma podpirali njen razvoj, ohranjanje jezika, razvoj šolstva, gospodarstva, Slovenija bo radodarna z gostujočimi učitelji... blablabla... Idila do neba... Vsi kimajo in se nasmihajo, za črnimi beemveji in mercedesi se pokadi beli dim in spektakel se konča... Kamere ugasnejo, novinarji in fotografi opravijo svoj posel... Ljudstvo srkne kozarček in pohrusta ocvirkovo pogačico... Amen. In leto dni mine...

Letos se je dan slovenske kulture proslavljal na skupni prireditvi šol in slovenskih organizacij 7. februarja v Monoštru. Nastopali so šolarji, tudi obiskovalci so bili tako najmlajši kot odrasli. VIP-vrsta je bila skromna; nihče iz Budimpešte in Ljubljane ni prišel ničesar obljubljat, ker so se ministrske procesije po Porabju vrstile nekaj dni prej, a niso omembe vredne, ker bi se samo papigovsko ponavljala... Žakelj obljub je bil napolnjen s standardno vsebino... Vrnimo se torej k Prešernovi proslavi in zakulisnim zanimivostim.

 

"Danes praznujemo Prešernov dan – dan slovenske kulture. Kot ravnateljica dvojezične osnovne šole in vrtca v Števanovcih imam veliko odgovornost pri ohranjanju slovenskega jezika. To je tudi moj materni jezik, saj izhajam iz slovenske porabske družine, v kateri smo govorili porabsko narečje. V šoli sem se učila  slovenski knjižni jezik, kasneje sem ga  študirala in danes poleg ravnateljevanja poučujem na števanovski šoli tudi slovenščino. Ker je naša šola dvojezična, morata biti oba jezika, madžarski in slovenski, enakovredno zastopana. To je sicer v praksi včasih težko uresničiti, vendar se kot ravnateljica trudim in želim, da bi imel slovenski jezik na števanovski šoli vedno večjo vlogo. To pa bomo dosegli le tako, če bomo učitelji z učenci govorili slovensko, ne samo pri pouku, ampak tudi med odmori. Učitelji na naši šoli se zavedamo, da naša šola obstaja zato, ker je dvojezična. Vsi skupaj se moramo potruditi  - učitelji, učenci in starši, da bomo slovenščino dvignili na še višji nivo. Nenehno moramo motivirati učence, njihove starše in tudi učitelje, ki še ne znajo slovensko, da se potrudijo in se slovenščino ne samo učijo, ampak tudi naučijo."... Odlomek slavnostnega govora, ki je bil na papir in v usta položen števanovski ravnateljici, je sicer krasen, tudi prebrala ga je zelo solidno... Če bi bila vsaj stotinka tega resnična... (Vsebina 2.-4. stavka je resnična.) Če bi vsaj tisočinko tega ona res delala in živela... Vzdrževalec šole, Državna slovenska samouprava, bi morala ravnateljici in učiteljem dati kot obvezno branje, kot mantro ali molitev, da 10-krat na dan glasno preberejo te stavke!!! Če ne bodo tega storili oni, se bom jaz česa spomnila...

Učenci števanovske in seniške šole so pokazali predvsem svoje najmočnejše adute, petje in ples, odlično je Minattijevo ponarodelo pesem Nekoga moraš imeti rad recitirala dijakinja monoštrske srednje strokovne šole, program pa so prav tako izvrstno zaključili učenci partnerske OŠ Kuzma iz bližnjega Prekmurja, ki so pripravili pravi gledališki dogodek - dramatizirali so balado Lepa Vida in tematiko domiselno povezali z usodo slovenskih aleksandrink... Čestitke vsem!!!

"Porabski Slovenci moramo poiskati svojo identiteto tudi tako, da začnemo ponovno  uporabljati svoj materni jezik v šoli, doma in v vsakdanji komunikaciji. Več se moramo družiti in več sodelovati. Sedaj, ko ni več meja, bi se morali tudi pogosteje družiti z rojaki iz Slovenije."... Tako nekako je pred zaključkom svojega govora dejala števanovska ravnateljica. Nekaj ur pred tem pa se je na njeni, tako slovensko-kulturno ozaveščeni dvojezični šoli dogodilo tole: Zvoni telefon in eden izmed učiteljev se odzove na klic... Razlaga, pojasnjuje, konča pogovor. Obrne se proti kolegom: "Starši enega izmed učencev kličejo in sprašujejo, zakaj imamo  skupno pustovanje v Monoštru že danes, saj je še daleč do pusta... Oh, kako so neumni, da ne vedo, da imamo proslavo kulturnega praznika... " Nekaterim prisotnim je zastal dih, obšla jih je slabost... Pa ne zaradi staršev, ki so Madžari in imajo otroke na nezahtevni zastonjkarski, ne pa na slovensko-madžarski dvojezični šoli!!! To je prava podoba števanovske dvojezične šole, njihovega odnosa do slovenščine in vsega, kar je v zvezi z njo!!! In porabska "organiziranost" molči... In se ukvarja s seboj... In slovenski predstavniki asistirajo... In skupno skrbijo za vedno nove premike Potemkinovih vasi na prave lokacije ob pravem času...

Mi lahko kdo pojasni, kaj je narobe -  z mano???