Pa smo ga dočakali, leto, ki se končuje na to, menda nesrečno številko, leto, za katerega pesimisti pravijo, da bo še težje kot to, ki se je izteklo, optimisti pa, da bo mogoče malo manj težko kot lansko... Tu je in vsi, ki predvsem gledamo naprej, snujemo načrte. Že danes. Čisto oprijemljivo in dokončno je to, da moram, saj me veže obljuba, do avgusta pripraviti rokopisa dveh beril in dveh delovnih zvezkov za 7. in 8. razred narodnostne osnovne šole v Porabju; velik zalogaj, priznam. A veliko tega sem že postorila, saj rokopisna gradiva mojih bodočih učbenikov v porabskih šolah uporabljajo skoraj 10 let! No, danes je mnogokaj drugače, zato bo potrebno marsikaj spremeniti in prilagoditi... Pa vse, kar običajno počnem za porabske šole, bom še naprej; imam obljubo, da bo s slovenske strani šlo, tudi sama se bom potrudila, čeprav ne vem, kje in kako bom to počela, saj moja matična institucija, Zavod RS za šolstvo, danes verjetno ne obstaja več, vsaj ne v obliki kot doslej, je v fazi ugašanja, in potem bo iz njega in drugih priveskov vstal ptič Feniks s pomenljivim abstraktnim nazivom Nacionalni (ali Državni, ne vem točno) inštitut za razvoj izobraževanja in bom (če bom to jaz) del tega poetičnega pravnega subjekta!!! Državni, nacionalni, pa še inštitut po vrhu - vse zavito v celofan, rafinirano, poduhovljeno, znanost torej... Kaj pa bodo od vsega tega imele šole, ki bi jim ta stvor naj bil namenjen??? Grozno je, ko na novega leta dan moram razmišljati o tako lucidnih temah. In kaj bodo od tega imele moje porabske šole?? Koga od snovalcev teh vesoljskih inštitutov pa to zanima???
Ah, dragi moji, novo leto je; in moram malo odklopiti in najprej razmisliti o čem lepem ter prijetnem. Tisti žugajoči prst na drugi fotografiji pove zelo veliko, saj je njegov lastnik porabski madžarski župnik, sicer prijeten in simpatičen možak, ki pa ne čuti nobene potrebe, da bi se kaj malega potrudil naučiti slovensko, saj menda Slovenci tega od njega ne zahtevajo... zelo zanimivo. Ko so se cerkveni krogi kockali okrog manjšinskih duhovnikov v Lendavi in v Porabju - torej murskosoboška in sombotelska škofija - so lendavskim vernikom vzeli njihovega župnika, ki je odlično govoril slovensko in madžarsko, porabskim pa njihovega, ki je prav tako obvladal tudi slovenščino, čeprav je postal veliki Slovenec šele ob odhodu. In danes? V Lendavi imajo župnika iz osrednje Slovenije, ki se intenzivno uči madžarsko, kar je vidno pri njegovi brezhibni madžarski maši (ker so verniki, skupnost, narodnostni politiki, vsi, ki so upravičeno prepričani, da je tako prav, to od njega zahtevali), v Porabju pa imamo madžarskega župnika, od katerega prav nihče, ne verniki, ne skupnost, ne narodnostna politika, ne zahteva, da bi se kakorkoli potrudil vsaj malo naučiti slovensko... Torej - jaz sem tu zakon, pazite se!!!
Samozavest??? Porabcem jo res želim v obilni meri, tudi v letu, ki se konča na številko trinajst. Mi ne znamo, mi ne moremo, hudo je, težko je, mi smo taki bolj paverski (kmečki)... so stalne mantre, ki jih ponavljajo od Gornjega Senika preko Monoštra do Števanovcev; ljubi moji, če boste o sebi mislili samo tako, res ne boste zmogli. In - ni to žalostno? Kaj bi vas stalo, če bi izpustili tisto hudičevo besedico ne??? Pa še hudo in težko izpustite pa bo vse šlo kot po maslu.
Srečno, srečno, srečno!!! In na zdravje z učiteljema Anico in Lacijem... In angeli, ki živijo tudi v Porabju...
Ni komentarjev:
Objavite komentar