Januarski snežni razgledi po Porabju

Porabsko jutro z belino...

 

Krepko smo zakorakali v snežni januar, v sivino dni, za katere komaj čakamo, da minejo. In v tej čudni sivini, ob vseh sivih dogajanjih v vsakdanu na tej in oni strani meje, nisem mogla prav nič zapisati; vse, kar bi se zaiskrilo iz Porabja, bi bilo hudo čustveno napeto in ne bi prav nič lepo zvenelo... Današnje jutro je skozi moje okno monoštrskega stanovanja izgledalo takole...

Belina, sama belina... A nič kaj belo, to je nekoč pomenilo nedolžno, ni trenutno dogajanje v Porabju; v narodnostnih šolah se te dni učenci, dijaki in učitelji veselijo konca prvega polletja, vsaj v Monoštru se bodo jutri delila polletna spričevala. Moj sinko je na trnih: ne bodo same petice - matematika gotovo ne bo, "ker sem brez veze zafural", kot se je potožil bratrancu... Kot razumevajoča mama iz tega ne delam tragedije, le spodbujam ga, naj bo v prihodnje malo bolj pazljiv, saj ima v kontrolnih nalogah največkrat napačno izračunane najlažje račune...

Leto 2013 se je tudi v porabskem šolskem vsakdanu začelo v slogu zadnjih dveh številk: če smo se še pred časom hvalili, kako se s strani madžarskih šolskih oblasti in njihovih obveznosti do porabskih šol čuti bistven napredek - in to še vedno drži - je s slovenske strani vse kaj drugega... Tako zelo drugega, kot je trenutna slika slovenskega političnega vsakdana: nihče nič ne ve, nihče ni za nič odgovoren, morala in etika sta besedi, ki ju je trenutna vladajoča politična elita tako ali tako črtala iz svojega besednjaka... Kaos, zmeda, oklepanje oblasti za vsako ceno, ugrabitev države, zapiranje v slonokoščene stolpe, odsotnost vseh norm... Slovenija je brezupno zabredla... Pravzaprav ne Slovenija in njeni navadni državljani - ti so le kolateralne, toda največje, žrtve - temveč njena politična vladajoča elita, ki je zgubila stik z resničnim življenjem v tej ranjeni državi...

Vse to seveda hudo čutimo tudi v Porabju... Od ponedeljka, 14. januarja, porabski vrtci nimajo več slovenske vzgojiteljice asistentke, ker zadeve v zvezi s pogodbo in zaposlitvijo s slovenske strani niso urejene in ne vemo, kdaj in kako bodo. Razpisi, prijave nanje, odobritve, pogodbe... so dolgotrajni procesi, ki jih je težko razumeti in sprejeti kot normalne... Ker niso... Tudi naši učiteljici asistentki se ne godi nič bolje; spet poučuje na up, s pogodbo, ki še zdaleč ni sistemska ureditev problema (!!!), ampak "k'r nekaj", se mečka, zavlačuje, ne ve se, kdo je za kaj odgovoren, kdo bo rekel končno besedo in kdo v tej čudaški državi še sploh ima verodostojno besedo... A v porabskih šolah, posebej v števanovski, pač brez njene pomoči ne morejo, saj tam poučuje slovenščino kar tri razrede!!! A to še ni vse! Tudi slovenske zunajšolske dejavnosti, ki so našim porabskim šolam dajale pravi pečat slovenskosti, in so jih izvajali, zato, da se je govorilo slovensko, mentorji iz Slovenije - so zamrle. Nihče namreč ne ve, kdaj in na kakšen način bodo finančna sredstva zanje... Živi obup... Za katerega očitno ni nikomur mar... Tudi sama sem obupana, saj ne morem pozitivno odgovoriti nikomur na niti delček katerega izmed neštetih vprašanj... Ne vem, ljubi moji, kaj bo z vsemi nami, ker to, kar imamo sedaj, ni več naša Slovenija, v katero smo verjeli in ji zaupali... Ti, ki so se pred slabim letom prigoljufali na oblast, so nas pripeljali do brezna... Nehala sem gledati poročila in brati večino časopisov, ker se bojim nočnih mor... To je Slovenija danes...

 

V Porabju mi marsikdo reče: Pa saj ne more biti hujše, kot je na Madžarskem... Je hujše, dragi moji, ker smo pred dvajsetimi leti startali s povsem različnih pozicij. In vas je 5-krat več kot nas... In stranko vašega Viktorja ste na volitvah podprli z dvotretjinsko večino, verska sekta našega Viktorja (Janeza) pa na parlamentarnih volitvah ni zmagala. Torej??? No, po predsednikih države (ne krop, ne voda) smo si precej podobni, čeprav je madžarskega izvolil parlament (beri Viktor), slovenskega pa so izvolili volivci, torej ljudstvo... In še eno kapitalno razliko sem pozabila omeniti: madžarsko ljudstvo se od plenic dalje vzgaja v zanosnem patriotizmu (skoraj ali včasih tudi nacionalizmu), na temeljih tisočletne državotvorne tradicije in vladar Viktor zna narod vedno spomniti na to ter motivirati tako, da se vsaj kritična masa počuti skoraj kot svetopisemsko izvoljeno ljudstvo... četudi na morebitni poti proti bridkemu koncu... A slovensko ljudstvo??? 20 let države, kjer se vse začne in konča pri ideoloških razprtijah, kdo je za kaj bolj zaslužen in kdo je česa bolj kriv... In tudi če se nekoga dobi s celo roko v marmeladi, ne bo priznal, ampak - skupaj s svojimi verniki - prodajal bajke o zaroti, krivici in stricih iz ozadja... Zdaj, ko je vrag šalo vzel, pa bi zganjali cirkuse in mirili razjarjeno ljudstvo s festivali domoljubnih pesmi... Ne, dragi (dobesedno) politiki, niste uspeli. Pred dvajsetimi leti bi morali začeti, a ne z delitvami in obtoževanjem, temveč s spravo... Z ljubeznijo do domovine, ki nam je končno bila dana, s priznanjem vsega pozitivnega iz preteklosti... Z domovinsko vzgojo od vrtca dalje, saj so mladi v Sloveniji skoraj vsi brez kakršnega koli odnosa do narodnostnih in domovinskih vrednot, a ne po lastni krivdi... Pa niste storili nič takega, in zdaj smo tam, kjer smo: v deželi praznine, obupa in krvavečih src...

Zakaj, hudiča, se moramo ukvarjati z nagravžno politiko, ko bi lahko brali pesmi ali risali smeškote in srčke po sveže zapadlem snegu?????????????