Cesarjeva nova oblačila po porabsko

 

Od časov H. C. Andersena, ki smo ga brali že takrat, ko smo njegove pravljice doživljali samo kot zabavne zgodbe, in nismo videli skritih pomenov, se ni kaj dosti spremenilo. Cesarji so še vedno goli in ljudstvo se navdušuje nad njihovimi izjemnimi oblačili. A nekdo se tu in tam oglasi in pove resnico ... Prenovljena pravljica je povsem drugačna, sodobna in skoraj neverjetna.

Spet bom tista, ki ima o porabskih cesarjevih novih oblačilih povsem drugačno mnenje. Ker poznam porabske cesarje in sleparje ter ljudstvo, sama pa ostajam tisti glas, ki iz molčeče množice zakriči, da je cesar gol. Tudi v tem zapisu bom! Poskušam se izogibati toksičnih vesti iz Porabja, vseh neskončnih blablabla v različnih medijih, a tu in tam mi kdo pošlje kakšen link in pripiše, da to moram videti ali prebrati. Včeraj se je zgodilo enako. Link: https://365.rtvslo.si/arhiv/globus/175058735?mibextid=xfxF2i&fbclid=IwZXh0bgNhZW0CMTAAAR1eEuJziVzQBTzLvYxwCsoHaRc0AXeGB4rHfyGdeYEXLlZ50z7hjZnqsgg_aem_4M7IcKcmH0-0xc0JuoKRJA in pripis: Poglej to butarijo. (In prav grd znakec zraven.) Globus je včasih bila resna oddaja zunanjepolitičnega uredništva; kaj je danes, ne vem. Tokratna oddaja je imela naslov Slovenci na Madžarskem ... 

Prebijem se skozi tistih skoraj 20 minut in obsedim. Kaj je kdo izmed teh likov, posebej samopomembnih politikantov, povedal?? Manj od nič. Že tendenciozni kontradiktorni uvod voditelja (za kar ni sam kriv), še bolj pa novinarja Pečka, je rušil vse standarde objektivnega poročanja. 4000  Slovencev, od tega skoraj 1200 novih, pa mladi se vračajo, pa dogaja se to in ono, vse je na novo, vse oživlja, ampak slovenstvo umira na obroke. Vedno več Slovencev, vasi pa vedno bolj prazne. Ja, kje pa so ti novi Slovenci? Halo? Novinar Peček bi si lahko prebral vsaj tole: https://iskriceizporabja.blogspot.com/2023/10/kreativno-ljudsko-stetje-ali-slovenec.html 

Edini iskren, avtentičen, poslednji mlajši porabski intelektualec je bil v reportaži Dušan Mukič. Lahko mu rečem tudi zadnji resnično slovensko čuteči Porabec. Kar govori, tudi dela in živi. Z njim, ki je slovensko čutenje sveta prinesel iz zadnje resnično slovenske družine na Madžarskem, se bo slovenstvo v iskreno žlahtnem pomenu v teh krajih zaključilo. In v kontekstu zapisanega bi lahko bila oddaja samo o njem, vsi ostali so le epizodni liki, ki nam, ki jih poznamo, kvarijo občutke o Porabju. Študentki v Budimpešti bosta se morda res vrnili v Porabje, a to je še vedno samo dvojina, ne množina, kot pravi novinar. Kje je tistih 4000? Množina je priljubljeno slovnično število dveh smešnih likov, samopomembnih politikov v Porabju. Blebetata MI in še enkrat MI in znova MI - kdo so ti famozni MI?? Vsi namreč dobro vemo, da sta tako Državna slovenska samouprava kot Zveza Slovencev le še družinsko-prijateljski podjetji obeh glavnih likov, pristnih porabskih ljudi pa ni več zraven. Nekateri so za vedno odšli za mavrico, mnogi pa so z gnevom in večno jezo zapustili to "bando". Zveza je še vedno samo društvo z manj kot 100 člani, glavne funkcije so razdeljene med predsedničine družinske člane in ožje prijatelje, Slovenija pa je vreča brez dna. In kaj je predsednica Zveze, ki naj bi bila kulturno-informacijsko krovno društvo, povedala? Ne morejo razvijati turizma, ker ni infrastrukture. Sramota je razrit kos ceste na Gornjem Seniku, blablabla ... Halo? Sramota za Slovence v Porabju so taki predsedniki, ki dejavnosti, za katero so nesramno dobro plačani, sploh ne omenijo, blebetajo pa o slabi cesti, ki preprečuje razvoj turizma. Kaj je počel dolgoletni, zdaj na srečo bivši, seniški župan, predsedničin prijatelj, v svojem županovanju? Lahko bi se kaj zmenila, če sta že skupaj uspešno pulila državni denar. Vprašanje je zanj, saj je najslabša prav seniška cesta. Sicer pa take nebuloze, da bi turiste odvrnil kos slabe ceste, še nisem slišala. Še bolj smešen pa je drugi krovniški lik, predsednik Državne slovenske samouprave. To je tista krovna organizacija Slovencev na  Madžarskem, ki se kiti z izumljanjem novih Slovencev in gradnjo različnih objektov (mlin, žganjarna, apartmaji ...), v svojem uradu pa ima zaposlene Madžarke, ki jim ni potrebno znati slovensko. Sicer pa tudi lastnih otrok ni naučil slovensko. Saj ni pomembno! 😛 On je pač hribolazec, bil je 33-krat na Triglavu, skoraj vsak teden gre v Julijce. Tako polni baterije ... Za kaj, kaj v resnici počne, nismo izvedeli. Saj ni pomembno, glaven je hobi in kupi cvenka. Novinar Peček, intelektualno ponižujoče je kimati polpismenemu političnemu povzpetniku in ga - zaradi njegovega privatnega hobija - povzdigovati v zvezde ter zaslužnega za ohranitev skupnosti Res abotno ... Izvedeli pa smo, da političarka v Budimpešti vedno ve, na katera vrata je potrebno trkati, ko "rihta" več denarja ... Še ena obskurna oseba, propagandistka krovnikov, ki je na plačnem seznamu Zavoda za šolstvo, se je pojavila v kadru in otroci v vrtcu so že dan prej morali vaditi, kako bodo planili k njej in jo objemali, ko pridejo strici s televizije ... 

Imajo Porabci kakšno kulturno dejavnost, kulturnike - razen Dušana Mukiča? Nismo izvedeli, ni pomembno. Imajo Porabci šole, kjer bi se otroci učili slovenščino? Nismo izvedeli, ni pomembno. Nekoč je namreč vse to bilo. O ohranjanju jezika se ni le cvetličilo in pleteničilo, ampak na tem delalo, zato je narodnostni jezik preživel, vsaj skromno, do danes. Jutri ga verjetno ne bo več. Saj ni pomembno ... Naj ponovno zapišem: ko umre jezik v družinah, kar se je v Porabju 100-odstotno zgodilo, je skupnost mrtva. Poklicno slovenstvo je navadna hinavščina, nič več. In novinar, ki desetletja hodi v Porabje, bi to na nek subtilen način moral povedati. Morda pa ne sme, saj so laži, potvarjanja resnice, sprenevedanja, predvsem pa lezenja nekam politikom zaščitni znak današnjega novinarstva. Žal. Kdo so torej v Porabju znameniti Andersenovi liki? Cesar je gotovo vse Porabje s svojim bitjem in žitjem, brez nečimrnosti in nemogočih želja. Krojačev sleparjev, ki mu krojijo nova oblačila, je veliko več kot v izvirni pravljici. Na prvem mestu so samopomembni krovniki, pomaga jim politična inštaliranka iz Slovenije, seveda pa tudi dvorni novinarčki, hišni ljubljenčki porabskih krovcev. Tu in tam je kak osamljen glas, ki zakriči: Cesar je gol! Za trenutek nastane tišina, potem se začnejo napadi in zahrbtne igre brez meja. Običajno se osamljenemu glasu nihče ne pridruži, naslednji dan pa novi pisun spiše zgodbo o podležu, ki je žalil cesarja in umetnike krojače ... 

In za konec: Svetla točka nastopov v reportaži je bil monoštrski župan Gábor Huszár, sicer Madžar, ki je povedal, da je njegov vzornik madžarski kralj Bela III., ustanovitelj Monoštra, ki je spoštoval in upošteval vse narodnosti na tem območju. Tako ima tudi on odlične odnose z Avstrijci na sosednjem Gradiščanskem in s slovenskimi prijatelji. Pristno prijateljstvo pa Monošter veže z Lendavo. Omenil je tudi, da je ohranjanje slovenske narodnosti v Porabju močno odvisno od gospodarskega razvoja: če bi v Porabje prišlo slovensko podjetje, močno slovensko podjetje, kjer bi na majhni tabli na vhodu pisalo, da znanje slovenskega jezika pomeni prednost pri zaposlitvi, se dijaki slovenščine ne bi učili le na spodbudo staršev in starih staršev, ampak bi sami začutili, da se znanje slovenščine obrestuje. 💖

Take table, žal, ni na zgradbi Državne slovenske samouprave, ni je na Slovenskem kulturno-informativnem centru, ni je na Hotelu Lipa, ni je na nobeni slovenski instituciji. Tisti, ki trkajo na vrata teh institucij, dobro vedo, da za zaposlitev ni pomemben slovenski jezik, ampak rodbinske in prijateljske zveze. Dragi župan, hvala. Veš, tudi jaz sem bila naivna kar 30 let, ti še samo 14. 😀