Če sem pred sedmimi meseci pisala o smešnem, demagoškem razglabljanju treh odrešenikov, vizionarjev in neverjetnih napovedovalcev prihodnosti porabskega šolstva (tu si lahko osvežite spomin: https://iskriceizporabja.blogspot.com/2023/09/kaksna-je-prihodnost-slovenskega.html ), se bom tokrat lotila sedanjosti le-tega. Čeprav nisem na tem področju več službeno aktivna, imam dovolj pravih informacij z različnih virov. Sem se pa s tematiko aktivno ukvarjala več kot 30 let, živela v Porabju in svoje delo ter ljudi, s katerimi sem sodelovala, imela iskreno rada. Še danes smo v odličnih prijateljskih stikih.
Ne samo svet kot globalna celota, tudi Porabje, ta mikro svet, je padel s tečajev. Vse bo drugače, vse bo na novo, so blebetali novi oblastniki, osebki brez morale, etike in znanja o šolstvu. Tem polpismenim likom so se hodili slepo klanjat predstavniki slovenskega šolskega ministrstva, predvsem pa Zavoda za šolstvo. Seanse o šolah brez predstavnikov le-teh so potekale na političnih uradih, včasih tudi za lepo obloženimi mizami. Že v letu ali dveh bodo rezultati v šolah, vse bo drugače, je nakladal po medijih predsednik Državne slovenske samouprave, tisti lik, ki javno laže še o lastni izobrazbi, a je po funkciji nekakšen šef porabskega šolstva. 😛 In sprega le-tega lika in direktorja Zavoda za šolstvo je prinesla odličen rezultat: na mesto pedagoške svetovalke je tako rekoč po izboru omenjenega predsednika na podlagi laži in bizarnih argumentov direktor Zavoda za šolstvo zaposlil strokovno globoko podkapacitirano osebo, ki o šolstvu na Madžarskem kot tudi porabskem šolstvu, ki je del madžarskega, nima pojma, niti je ne zanima. Glavno, da trobi v isti rog s politiki, jim dela lepe proslave izmišljenih uspehov, je njihova glavna propagandistka, sicer na plačnem seznamu Zavoda za šolstvo, direktor Zavoda pa ima mir. In kaj imajo od vse te tragikomedije porabske šole? NIČ oziroma stalne probleme, nobene strokovne pomoči, le vsiljevanje nekakšnih mega projektov, ki služijo tej samooklicani odrešenici Porabja in še komu kot pokritje za obstanek na delovnem mestu. Kaj pa šole? Večinoma jo ignorirajo, celo ji prepovedujejo prihajati k njim in jim krasti dragoceni čas. Šole živijo svoje življenje, delajo in se trudijo po lastnih močeh in zmožnostih, a vedo, da jih je Slovenija, tako Zavod kot šolsko ministrstvo, izdala in popolnoma pustila na cedilu. Zakaj molčijo? Velikokrat so poskušale kaj povedati, z ene od šol so romala različna pisma predvsem na Zavod kot delodajalca svetovalke, a zgodilo se ni nič. S strani politike se je šikaniralo ravnateljico, ki je obupana iskala pomoč. Zdaj so vsi raje tiho in vedo, da je tistim v Sloveniji važen samo politični mir in lažna propaganda o oh in sploh uspešnih porabskih politikih in njihovi propagandistki. Odurno!
Mega projekt, ki letos dobiva tretje nadaljevanje, nosi skupen naziv Porabje z otroškimi očmi. A res? V prvem delu naj bi učenci pisali, tudi risali, o sebi, svoji družini, domačem kraju, šegah in navadah ... ob koncu pa je nastala publikacija. Prvič, niti en učenec na šolah ne obvlada slovensko tako, da bi bil zmožen samostojno napisati celostranski spis, še petih stavkov ne. In drugič, kdo so torej avtorji spisov? Učitelji, babice in dedki, podpisani pa so učenci. Komu koristijo take bizarne laži? Tistim, ki so nosilci projekta, resnica, morala in etika pa jih ne zanimajo. Tudi sram jih ni, čeprav se je javno šušljalo o tej abotnosti. Drugi del naj bi bil nekakšen turistični vodnik po Porabju, ki bi ga ustvarili učenci. A res? Učitelji so pripravili liste, s katerih so se učenci naučili prebrati besedilo ... In še bi lahko naštevala nesmisle mega projekta. V tretjem delu pa bo poustvarjanje porabskih pravljic, gotovo z učiteljevimi očmi in učenci kot statisti. Kakšen smisel ima vse to? Za učence in tudi učitelje nobenega, saj se jim vsi ti projekti dobesedno vsiljujejo, ne pa ponujajo ali delajo v dogovorih z njimi.
Seveda, to še ni vse! Tu so različni turistični projekti, pri katerih se pisari, da učenci uporabljajo slovenščino kot jezik komunikacije. Popolna laž, saj imajo na raznih taborih in tednih vedno ob sebi svoje učitelje, ki jim ves dan neutrudno prevajajo, kar nekdo reče po slovensko. Čez mesec dni, torej takrat, ko bi učenci najbolj morali biti prisotni v šoli, se izbrance pelje na "Jezikovni" teden v CŠOD v Tolmin. Ko sem videla program, mi je bilo popolnoma jasno, da tu ni niti J od "jezikovnega". Nekdo (oseba z Zavoda za šolstvo) mora nekaj narediti in upravičiti svojo plačo, ne pozna pa in ga ne zanima šolski koledar madžarske šole, vzdušje v razredih, ko nekateri učenci gredo, drugi pa ostanejo pri pouku, vedno bolj negativen odnos do učenja slovenščine - tudi zaradi takih bizarnih projektov. Kdo, pri zdravi pameti, vleče učence od pouka mesec dni pred koncem šolskega leta?? In zakaj se to dovoli? (Zaradi ljubega miru, jasno.)
Kaj pa se na porabskih šolah dela s strani omenjene samooklicane dramaturginje in "izjemne umetnice" strokovnega, kot podpora pouku, pomoč učiteljem? Nič. Ni pomembno. Ni medijsko zanimivo. Vse v šolah bi menda bilo potrebno spremeniti, napisati nove učne načrte, nove učbenike ... Aha, kdo, kako, čemu? Blablabla in je konec sestanka. Do naslednjič ... V porabskem šolstvu vladajo apatičnost, kaos in zmeda. Vodstva šol in učitelji se trudijo, da vse kolikor toliko živi. Prav tako nudijo učencem dodatne zanimive dejavnosti, za katere poskrbijo sami. Na tem področju je potrebno pohvaliti ravnateljico števanovske šole, ki si resnično - v nemogočih razmerah, kar se tiče učencev - prizadeva za bogato in pestro dogajanje na svoji mali šoli. Žal pa učenci obeh porabskih šol, ko zaključijo 8. razred in gredo v srednje šole, za vedno končajo s slovenščino. Tudi z letošnjimi osmošolci je tako. To pa bi morala biti naloga narodnostnih politikov, ki so jim na ustih vedno besede o skrbi za ohranjanje jezika, v resnici pa so njihova skrb kmetija, žganjarna, mlin in druge zanje konkretno koristne zadeve, s katerimi polnijo lastne žepe. In za konec še odličen citat Kozme Ahačiča ...
