Jezero

Začela bom tam, kjer sta mir in tišina, kjer odložim bremena vsakdanjosti in se prepustim valovanju spokoja ... Ob jezeru ... To ni tisto temačno, srhljivo jezero, ki smo ga gledali v kriminalki, posneti po romanu Tadeja Goloba, solidnem izdelku po skandinavskih vzorih kriminalk, ki ga je posnela in predvajala RTV Slovenija; res je, tako scenarij, predvsem pa fotografija, kot tudi igralci so bili - če pomislimo na zgodovino raznih slovenskih filmskih izdelkov podobne vrste - odlični! No, v mojem jezeru (verjetno) ni trupel, je pa veliko mulja in zanimivega življa; pa miru in lepote. Jezero Harsás ...

Kot ljubiteljica narave sem pred davnimi leti, že kmalu po prihodu v Porabje, začela raziskovati okolico, poleg porabskih tudi zanimivosti bližnjih pokrajin. Ure sprostitve in nabiranja energije najraje preživljam po porabskih gozdovih in skritih dolinah, že kmalu pa je postalo moj kraj odklopa jezero Harsás. (Zakaj poimenovanja ne poslovenim v npr. »Lipovo« jezero, kot to počnejo nekateri pisci? Zato, ker tak izraz med Slovenci nikoli ni bil prisoten, tudi uradno ne obstaja, saj je jezero zunaj slovenskega poselitvenega območja in tudi »premlado«, da bi nosilo slovensko ime.) V mirnem okolju, streljaj od Monoštra, blizu vasi Máriaújfalu se lahko srečamo s svetom miru in tišine, opazujemo igro divjih rac ali labodov na vodni gladini, poslušamo petje ptic v bližnjih gozdovih ali občudujemo potrpežljivost ribičev ob obali, ki ure in ure namakajo v vodi svoje trnke in čakajo na ulov. Tu je vse v harmoniji, rastline, živali in ljudje, stalni obiskovalci jezera.

Jezero Harsás je dokaj »mlado« jezero, saj je nastalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot zajezitev potoka, ki izvira v bližnjih števanovskih gozdovih, in je velikokrat povzročal poplave v okoliških vaseh. Načrtovalci akumulacije so že takrat upoštevali naraven izgled in čim manj grobih posegov v naravo. Zgradili so mogočen jez na severni strani s poglobitvijo, zapornico in odvodnjavanjem, s tem pa rešili probleme poplav. Na severni strani globine dosežejo tudi do 7 metrov, medtem ko je na južni strani voda globoka največ 2 metra. Jezero je ohranilo prvinskost in izvirno lepoto vse do danes, ko je del Narodnega parka Őrség. Najraje ga imajo ribiči, saj globine skrivajo vsakovrstne ribe, tudi kapitalne primerke, v vodi pa je prav tako veliko sladkovodnih školjk, predvsem tujerodne velike jezerske brezzobke. 

Ljubiteljem rekreacije in sprehajalcem je namenjena utrjena pot okrog jezera predvsem po gozdu, dolga malo več kot dva kilometra. Ob jezeru so klopi, na katerih lahko posedimo in podaljšamo naš čas bivanja v naravi. Upravljavci so poskrbeli za lične informacijske table o kolesarskih in drugih poteh v bližini, zanimivosti lahko beremo tudi v slovenščini. Ker je južni del jezera plitek, so že pred leti začeli urejati plažo. Zdaj je le-ta dobila tudi ustrezno infrastrukturo. Poleti se kar tre kopanja in sončenja željnih obiskovalcev, jezero postane »domači Balaton«. Ker sem ljubiteljica slanih morskih kopeli, me na tem kopališču ne boste srečali.

Jezero obiskujem skozi vse leto, če je možno, kar nekajkrat na teden. Prehodim pot po gozdu, malo zavijem levo in desno, skoraj nikoli brez fotoaparata. Zanimivo je opazovati jezero in življenje v ter ob njem skozi letne čase. Če začnem z zimo, mi je najbolj ostala v spominu tista iz leta 2017, ko je zapadlo veliko snega, ob dalj časa trajajočih nizkih temperaturah pa je jezero zamrznilo in smo se sprehajali kar po debelem ledu. Na začetku občutki niso bili najboljši, a pozneje smo uživali. Tudi v pravkar končani zimi je bilo malo zmrzali, a še zdaleč ne take, da bi bilo varno stopiti na led.

Ko jezero obišče pomlad, se življenje začne buditi v jezeru in v bližnjih gozdovih. Nekaj dni traja nenavadna žabja svatba, ko tisoče žab pride k jezeru odlagat jajčeca, da se v vodi razvije nov žabji zarod. Po gozdovih še cvetejo redke rožice, med njimi pasji zob, volčin, zimzelen in pisani grahorji, a jih je – največ zaradi sušnih pomladi – vsako leto manj. Posebnost jezera pa so čudoviti lokvanji, ki krasijo obrobja vse leto.

Poleti, ko me zvabijo druga vodovja, je jezero raj za kopalce in druge rekreacije željne obiskovalce. Kar malo gneče se naredi, zato čakam bolj mirno jesen, ki je ob jezeru najlepša. Ko se začnejo barvati bližnji gozdovi, ko ob večerni zarji beležim nadnaravne fotoutrinke, so to neprecenljiva doživetja. Ker je jesen, če je dovolj vlage, tudi čas gobarskih doživetij, nikoli ne grem zdoma brez škornjev in košarice.

Dragi bralci, privoščite si mir in lepoto narave, zavijte na pot ob jezeru, brez e-spremljevalcev, le z odprtimi očmi, ušesi in srci. Čudovito je!