Za vsako bolezen raste rožica

Zapis je nastal na začetku poletja, a ne želim, da se pozabi, zato ga objavljam zdaj.

Besede iz naslova mojega tokratnega »zelenega« prispevka je izrekla teta Pehta navihanemu Kekcu v prvem slovenskem barvnem filmu Kekec, ki je bil po literarni predlogi Josipa Vandota posnet leta 1963. Teta Pehta je bila v zgodbi znana zeliščarka, s svojim psom Volkcem in nepogrešljivim košem je v gorah našla zdravilne rožice za vse bolezni. Le-te pa ne rastejo samo v gorah, ampak vsepovsod okrog nas! Le poznati in znati uporabljati jih je potrebno. Gotovo pa je teta Pehta poznala tudi kamilice, tavžentrožo, rman, pravo lakoto, šentjanževko in še mnoge druge, ki so zacvetele prav te dni. Tudi neokrnjeni predeli Porabja so jih polni, saj sem vse priložene fotografije posnela lani in predlanskim prav tu.

Predvsem spomladi so gozdovi, travniki, sadovnjaki (če trave ne pokosimo prehitro), doline rek in domači vrtovi najbogatejši viri zelenega bogastva in zdravja. Vse rastline lahko tudi posušimo in jih uporabimo ob raznih obolenjih in za krepitev telesne odpornosti. Narava ponuja vse, kar potrebujemo. Zakaj nabirati zdravilna zelišča in ne stopiti v lekarno ter kupiti lepo zapakirane kamilice, koprive, razne mešanice čajev? Veliko razlogov je, poglejmo.

Zdravilne rastline, ki jih naberemo sami, so naravne in brez umetnih dodatkov za podaljševanje svežine. Za čaj lahko uporabimo cela zelišča, ki jih prej skrbno posušimo na senčnem in zračnem mestu, najbolje je, da jih povežemo v majhne šopke in obesimo na primeren kraj za sušenje. Doma nabrana zelišča so brez sintetičnih čajnih vrečk, brez odvečne embalaže. Zame pa je najbolj važno, da sem med nabiranjem v stiku z naravo, na svežem zraku in v prijetnem okolju. Predstavila bom nekaj zelo pomembnih zdravilnih zelišč, ki jih tudi sama pridno nabiram in uporabljam, gotovo pa vam jih ne bo težko prepoznati, če se odpravite v naravo in jih poskušate najti.

Verjetno ni nikogar, ki ne bi poznal kamilic. Beli, drobni, lepo dišeči cvetovi se nam prav v tem času ponujajo ob žitnih in repičnih poljih in poljskih poteh. Pomisliti pa moramo na to, da so njive, kjer rastejo omenjene poljščine, škropljene, zato tudi kamilice ne morejo biti ekološke. Jaz jih nabiram na neobdelanih njivah, ki jih je povsod dovolj. Največ jih uporabljamo za čaj, saj blažijo želodčne težave, lahko pa si s takim čajem umivamo obraz ali naredimo dišečo kopel.

Druga, zelo pogosta zdravilna rastlina, a večini ljudi samo nadležni plevel, je ozkolistni trpotec. Raste zelo bujno po travnikih in v sadovnjakih, prepoznamo ga po ozkih in dolgih suličastih listih, na katerih so dobro vidne listne žile. Cveti od maja do septembra. Za čaj uporabljamo posušene trpotčeve liste. Vsebuje antibiotike, veliko sluzi, čreslovine, vitamine in minerale. Je odlično sredstvo za blaženje bolezni dihal, čisti kri, mehur, ledvice, pljuča in želodec.

Ko se travniki obarvajo rumeno, cvete prava lakota. Je na videz nežna rastlina, ki požene iz korenin več olistanih stebel. Na vrhu so v socvetju zbrani številni živo rumeni cvetovi z močnim medenim vonjem. V višino lahko rastlina zraste do 120 cm. Živo rumene cvetove se uporablja kot naravno barvilo za živila, čaj iz posušene rastline pa lajša težave z vnetimi ledvicami, poboljša kri in pospešuje celjenje ran.

Moj najljubši »zdravilni trojček« pa so rman, tavžentroža in šentjanževka. Vse tri menda zdravijo vse ali skoraj vse bolezni, zato ne smejo manjkati v nobeni domači lekarni. Ker je v Porabju kar veliko travnikov in gozdnih obronkov nepokošenih, jih boste z lahkoto našli, saj je sedaj in vse do avgusta čas njihovega cvetenja. Tudi prepoznati jih ni težko.

Rman sodi med najstarejše rastline, ki se uporabljajo v ljudski medicini. Pravijo, da zdravi skoraj vse bolezni, poznali in cenili so ga že stari Grki. Je precej razširjen, saj ga najdemo vsepovsod, kjer prezgodaj ne pokosimo trave. Kot rastlina trajnica najprej požene liste, nato steblo. Na njegovem vrhu se oblikujejo cvetni koški, združeni v belem ali nežno rožnatem socvetju. V zdravilne namene lahko uporabljamo celo rastlino ali le cvetne koške, ki jih posušimo. Rman je po zdravilnih učinkih primerljiv s kamilico. Čaj blaži vsakovrstne krče, deluje protivnetno. Uporablja se za inhalacije pri vnetih dihalih, ugodno pa vpliva na pretok in kroženje krvi. Za zunanjo uporabo je odličen pri zdravljenju kožnih obolenj in še bi lahko naštevali.

Tavžentroža je zdravilna rastlina, katere ime simbolično pove, da zdravi tisoč bolezni. Ni je tako lahko najti kot rman, ker je precej iztrebljena, pa tudi suše na obronkih gozdov, kjer najraje raste, so naredile svoje. Olistano steblo zraste do 30 cm v višino, na vrhu je socvetje zvezdastih cvetov od nežno do temno rožnate barve. Čaj iz posušene rastline, grenkega okusa, je odlično zdravilo za številne zdravstvene težave, kot so slabokrvnost, težave s krvnim tlakom in presnovo, izguba apetita, težave z jetri, želodčne težave, pomoč pri sladkorni bolezni … V industriji pijač jo uporabljajo za pripravo posebne grenčice. Tudi v domače žganje lahko damo nekaj svežih rastlin in postavimo na sonce. Čez nekaj dni imamo žganje zanimivega okusa, domačo grenčico. 

Tretja v mojem najljubšem šopku zdravilnih rastlin je šentjanževka, trajnica, ki raste ob poteh, travnikih, poljih in celo ob cestah. Zraste do 70 cm v višino, rumeni cvetovi v socvetjih so zvezdaste oblike. Uporablja se za zdravljenje trebušnih krčev in vnetij, opeklin (šentjanževo olje) in živčnih bolezni. Klinično je dokazano njeno antidepresivno delovanje, zato se uporablja kot sestavina številnih homeopatskih zdravil predvsem za zdravljenje depresije. Pri uporabi šentjanževke pa je potrebna previdnost, saj lahko zmanjša učinke drugih zdravil.

To je le delček bogate naravne zakladnice zdravja, ki si jo lahko ustvari vsak ljubitelj narave in zdravega načina življenja. Ker pa smo še vedno v tem nenavadnem času koronavirusa, ko znanstveniki z vsega sveta mrzlično iščejo zdravilo proti tej svetovni grožnji, sem pred kratkim prebrala zanimivo novico iz Severne Koreje. V tej najbolj zaprti in izolirani državi na svetu trdijo, da nimajo niti enega primera obolenja s koronavirusom. Podatka se ne da preveriti, torej moramo verjeti. Če pa bi pandemija prišla tudi k njim, ima njihov Ljubljeni vodja že rešitev: oboleli se bodo zdravili z izvlečki ali s čaji iz korenine repinca, ki je menda najučinkovitejše sredstvo proti koronavirusu! Hm, le zakaj se tega ne spomnijo trume znanstvenikov po vsem svetu, saj repinec raste vsepovsod. Tudi v Porabju ga je dovolj … 

P. s.: Danes, ko je koronavirusna bolezen ušla izpod nadzora, ne moremo računati na zdravljenje z rožicami, če zbolimo. Vsekakor pa imamo velike možnosti, da se nam to ne zgodi, če smo v naravi - z rožicami, drevesi in sami s seboj ... 

 

Pomlad v najlepši porabski dolini ...

Otkovci so nekoč bili samostojna vas, danes pa so del Števanovcev. Lepa dolina, skozi katero se vije cesta, ob njej so hiše, le-te pa so raztresene tudi po hribčkih. To je kraj miru in lepote, zato ga rada obiskujem. Pravzaprav cilj mojega opazovanja te očarljive doline ni življenje v hišah, ampak na neskončnih močvirnih travnikih, ki se vijejo ob potoku. Tudi ti travniki so najlepši spomladi (letos jih, žal, ne morem obiskovati, a jih zelo pogrešam). Ne ve pa se, kako dolgo bodo še močvirni in pristni, saj tudi tu pade vsako leto manj dežja, zemlja je izsušena, kar pa vpliva na rast močvirskih rastlin, posebej cvetlic. Prav v maju in juniju so travniki najbolj pisani. Če je pomlad vsaj povprečno deževna, zacvetijo številne močvirske rože, med njimi take, ki so tudi na Madžarskem na seznamu ogroženih rastlinskih vrst, zato bi vzdrževalci teh travnikov (verjetno je to Narodni park Őrség) morali temu območju namenjati posebno pozornost in vsaj enkrat do dvakrat na leto opraviti košnjo. Predel, kjer npr. raste rožica, rumena maslenica, ki je na rdečem seznamu ogroženih vrst tudi na Madžarskem, ni bil lani pokošen niti enkrat! To pomeni, da v kratkem ne bo več niti ene te rastline, saj jo bodo zadušile močvirske trave, šaš, sitovec in rogoz. Na teh travnikih – poleg običajnih travniških rož – najdemo torej prav posebne, formalno zaščitene in ogrožene cvetlice, kot so: že omenjena rumena maslenica, sibirska perunika, vodna rumena perunika, potočni osat in kačja dresen, malo više pa se najdeta čopasta grebenuša in vijolični lučnik. Kar nekaj ljudi v Porabju sem vprašala, če poznajo vse te prelepe močvirske cvetlice, pa mi skoraj nihče ni znal odgovoriti pritrdilno. Na območjih, kjer bi se lahko razvijal butični turizem, so tudi take posebnosti dobrodošle. Se ne bi dalo kaj podobnega razmišljati tudi v Porabju?

Naj vse naštete rožice na kratko predstavim; pri opisih in pravilnosti poimenovanj sem si pomagala z e-knjigo Vodnik po rastlinah, avtorja Branka Bakana. Gradivo je nastalo v projektu »Krajina v harmoniji« pred osmimi leti. Fotografije so moje, posnela sem jih lani in predlanskim na otkovskih močvirnih travnikih.

Začela bom z meni najljubšo rožico, rumeno maslenico, ki je na rdečem seznamu ogroženih rastlin, to pomeni v popolnem izginjanju, kar opažam skozi leta tudi sama. V otkovski dolini je le eno večje rastišče, posamezne rastline pa najdemo po travnikih ob potoku. Čeprav cvetovi maslenice močno spominjajo na lilijo, gre za rastlino iz družine zlatokorenovk (Asphodelaceae). Posamezen rumeni cvet je odprt le en dan - iz te posebnosti izhaja angleško poimenovanje yellowday-lily.  Za razliko od lilij, ki imajo olistano steblo, ima maslenica golo steblo in številne pritlične liste. V višino rastlina meri 80-100 cm. Na vrhu stebla je do 12 dišečih rumenih cvetov, ki cvetijo maja do začetka junija. Uspeva na vlažnih in mokrotnih travnikih, na zelo redkih rastiščih. Se tisti, ki ne omogočijo njenega obstoja, zavedajo, da je to zavarovana vrsta, ki jo je prepovedano trgati, uničevati ali poškodovati?

Naslednja travniška lepotica je modra sibirska perunika, ki zaradi nevzdrževanih  rastišč in sušnih obdobij prav tako močno izginja, in je na rdečem seznamu ogroženih rastlin. Je zelnata trajnica z močno koreniko, zraste 50-80 cm v višino. Ima mečaste, ploske liste in na vrhu stebla svetlo modre, zvezdaste cvetove, ki so nekoliko manjši, kot jih imajo njene vrtne sorodnice. Odkrila sem jo na nekaj močvirnih rastiščih. 

Ko se močvirni travniki na kakšnem metru višine barvajo vijolično, cvete potočni osat, prav tako ogrožena rastlinska vrsta. Že leta jih fotografiram, ker so njihovi cvetovi izjemna popestritev zelenih travnikov. Potočni osat ima steblo brez trnov, rahlo olistano v spodnjem delu. Na vrhu stebla je nekaj zgoščenih cvetov v obliki koška. So prava paša za oči in številne žuželke. Žal se tudi potočni osati na travnikih, predvsem zaradi suše, redčijo.

Na zelo zamočvirjenih delih otkovskih travnikov, kamor se podam le v gumijastih škornjih do kolen, pa lahko občudujem stotine cvetov rumene vodne perunike. Rastlina je podobna sorodnici sibirski peruniki, le da ima na vrhu stebla več, rumeno obarvanih cvetov in še raje raste na močvirnem, poplavnem delu travnikov.

Kjer se otkovska dolina končuje, najdemo zelo zamočvirjen travnik, na katerem iz trave kukajo nešteti klasasti cvetovi roza barve. To je močvirska kačja dresen, zanimiva rožica, prav tako vedno bolj redka.

Če pa se povzpnemo na kakšen bližnji hribček in opazujemo rožice na bolj suhih travnikih, pa bomo gotovo zagledali številne vijolične do rožnate grmičke čopaste grebenuše, na dveh rastiščih pa sem odkrila prelep, meter in pol visok, razcveten okras travnika, vijolični lučnik. Travniki so predvsem v jugovzhodnem delu Porabja še pristni in cvetoči. Potruditi se bo potrebno, da bodo taki tudi ostali.

Natanko pred letom dni sem na enem od svojih številnih travniških pohodov doživela zanimivo srečanje, ki sem ga tudi zapisala. Za zaključek navajam ta zapis: »V zgodnjem večeru obujem škornje in vzamem fotoaparat. Odpravim se v otkovsko dolino. Ustavim se na običajnem mestu. Zabredem med visoko ostro travo na enem izmed močvirnih travnikov. Med gosto travo se skrivajo modre sibirske in rumene vodne perunike, zlatice, lilijam podobne rumene maslenice, potočni osati ... Zavoham dim. Zatopljena v iskanje zakladov ne opazim človeka v neposredni bližini ob izgorevajočem kupu dračja. Šele ko me po madžarsko pozdravi, pogledam v njegovo smer ... Dober dan, odgovorim glasno in ga pogledam. Domačin, gotovo, krepko v letih, kot skoraj vsi v teh krajih, ki govorijo slovensko ... Na moj slovenski pozdrav se veselo nasmeje: Dober den! Mislo san, ka ste Vogrinka. Nej se mantrati iti po toj viski travi, pridte na pout ... Šla sem bliže in mu povedala, zakaj hodim po močvirju med visoko travo. Odgovoril je, da je že videl nekaj ljudi v preteklih letih, ki fotografirajo neke rože in pravijo, da jih najdejo samo v teh krajih in da so zelo dragocene. Začel mi je "žmano" porabsko pripovedovati, kako je bilo tu nekoč: vse, kar je zdaj gozd v bližini, so bile rodovitne njive, travnike so trikrat letno kosili, Porabje je bilo živo, predvsem pa slovensko. Tudi on je Slovenec, rad vsak dan posluša porabski radio, tudi tiste ljudi z Goričkega, ki "prpovejdajo" novinarkam, vse jih razume, saj "smo mi isti narod, gučimo isti gezik" ... Moj sogovornik se razvname v pripovedovanju o starih časih, ko je bilo še vse drugače: velika hiša poleg njegove je bila krčma, sklepali so se posli z živino, na "poštiji" je bilo živahno. Potem so vsi odšli po svetu, hišo je kupil nekdo iz Budimpešte, ki dvakrat na leto da pokositi travo. Nekoč mogočna zgradba neusmiljeno propada ... Z obžalovanjem pove, da danes mladine nič več ne zanima: Majo neke telefone, tisto gledajo, pa ne vidijo našoga lejpoga svejta ... Starci smo sami. Večer gledan djelene, kak pridejo na dvoriške pa vse na nikoj dejejo ... Gotovo je s Porabjom ... Starci pomremo, mladi pa so tak Vougri. Skoro niške več ne guči po domanje, po porabsko ... Večer je padel na pisan travnik. Poslovila sva se. V mojem fotoaparatu je bilo ogromno neizmerne porabske lepote, a v mislih ogromno grenkobe ... To, neko drugo Porabje sem pravkar doživela v vseh njegovih razsežnostih in mi je seglo globoko v srce ...«

Še vedno imam pred očmi klenega starčka z živahnim pogledom, v katerem pa je čudna senca minljivosti in nepovratnosti. Kdo ve, če je še živ … Kdo ve, če bodo otkovski močvirni travniki letos pokošeni in bo na njih spet naslednje leto vzbrstela neizmerna lepota redkih cvetlic … 

(Zapis je bil objavljen v tedniku Porabje.)

Hvala!

Dragi obiskovalci in bralci mojega bloga!
Danes je prav poseben dan, saj se je statistika vaših obiskov povzpela v zavidljive višine: moje strani so bile obiskane 65.000-krat!!! 💖💙💜
Vesela sem vsakega bralca, še bolj pa se razveselim kakšnega konstruktivnega komentarja. Hvala, iz vsega srca hvala! Rada vas imam! 😊😊😍

Čas cvetenja travniških orhidej

 

Neštetokrat sem prevozila cesto med Mursko Soboto in Monoštrom, včasih skozi Martinje, včasih pa malo daljšo smer, skozi Čepince. Pot je vsekakor najlepša spomladi, ko se okoliški gozdovi in travniki odevajo v prelepe barve. Malo upočasnim vožnjo in opazujem naravo. Tudi ustavim se, prisluhnem ptičjemu petju in uživam v vonjih spomladanskih rožic. April in maj sta moja najljubša meseca. Takrat se razcvetijo travniki na Goričkem in v Porabju. Že nekaj let (razen, na žalost, letos) se podajam na dolge sprehode po čepinskih, veriških in števanovskih travnikih, kjer opazujem in fotografiram zame najlepše spomladanske cvetlice, travniške orhideje. Na zmerno suhih travnikih, ki so vsaj dvakrat letno pokošeni in negnojeni z gnojnico ali umetnimi gnojili, najdemo aprila in maja najbolj razširjene travniške orhideje, kukavice (Orchis morio). Zaradi podnebnih sprememb, vedno manj padavin na tem območju, spremenljivega vremena in zaraščanja travnikov jih je vsako leto manj, kmalu jih bom morala zelo vneto iskati. Stara posušena trava namreč onemogoča razvoj rastlin, zato na neobdelanih travnikih ne morejo rasti. Zmotno je tudi mnenje, da gnojenje kemično vpliva na kukavice. Le-to dejansko povzroči, da trave veliko hitreje rastejo kot kukavice in jih v nekem smislu zadušijo, da le-te kar hitro odmrejo. Velikokrat opazujem gnojene travnike po Prekmurju; niti ene rožice ni med bujno travo!

Kukavice so najštevilčnejše predstavnice družine kukavičevk in že dolgo uvrščene na rdeči seznam ogroženih rastlin (prepovedano jih je trgati). Predvsem ob poti med Čepinci in Števanovci so čudovita rastišča te zanimive rožice, ki je miniatura gojenih tropskih orhidej. Doslej sem našla kakšnih 20 različnih vrst kukavic, ki so podobnih oblik, barvna paleta cvetov pa sega od temno vijoličaste, do bele, vmes pa so svetlo vijoličasta, temno in svetlo rožnata, škrlatno rdeča, nežno roza in tudi številni odtenki naštetih barv.

Rastlina zraste od 10-30 cm visoko, odvisno od količine vlage na rastišču. Majhni, podolgovati listi oblikujejo listno rozeto, nekaj listov pa objema pokončno steblo. Na vrhu stebla se razvije valjasto socvetje, ki ga tvorijo cvetovi prej naštetih barv. Zgornji cvetni listi se držijo skupaj – tvorijo čelado. Notranje cvetne liste čelade krasijo zelene žile. Spodnji cvetni list, medena ustna, je bolj širok kot pa dolg. Bel pas na njegovi sredi je posut s pegami v barvi zgornjega dela cveta. Cvetno steblo je v spodnjem delu zeleno, tik pred začetkom socvetja pa se pri večini vrst obarva vijolično. Kukavice spadajo med trajnice, saj imajo v zemlji drobne čebulice, ki lahko ob zadovoljivih vremenskih pogojih živijo dolgo. Sicer pa se po cvetenju – če preveč skrbni gospodarji ne pokosijo že cvetočih rastlin, kot to vidim v Čepincih – razvijejo zelo drobna semena, ki jih lahko veter zanese prav daleč. In če padejo na ugodna tla, nastane novo rastišče.

Travniške orhideje – kukavice – je najlepše opazovati v njihovem naravnem okolju, zato jih občudujmo le tam, kjer rastejo, ker jih, ob tako spremenljivih vremenskih razmerah, čez nekaj let najverjetneje ne bo več. Lahko pa ta leta podaljšamo, s tem da jih ne trgamo ali izkopavamo, ker vrt ni primerno rastišče zanje.

Dragi bralci, sprehodite se po cvetočih travnikih, lažje bo prenesti ta zmeden, virusni čas … In pazite nase!

(Fotografije sem posnela v letih 2016-2019 v Čepincih, na Verici in v Števanovcih.)

(Objavljeno v 18. številki tednika Porabje.)

Jezero

Začela bom tam, kjer sta mir in tišina, kjer odložim bremena vsakdanjosti in se prepustim valovanju spokoja ... Ob jezeru ... To ni tisto temačno, srhljivo jezero, ki smo ga gledali v kriminalki, posneti po romanu Tadeja Goloba, solidnem izdelku po skandinavskih vzorih kriminalk, ki ga je posnela in predvajala RTV Slovenija; res je, tako scenarij, predvsem pa fotografija, kot tudi igralci so bili - če pomislimo na zgodovino raznih slovenskih filmskih izdelkov podobne vrste - odlični! No, v mojem jezeru (verjetno) ni trupel, je pa veliko mulja in zanimivega življa; pa miru in lepote. Jezero Harsás ...

Kot ljubiteljica narave sem pred davnimi leti, že kmalu po prihodu v Porabje, začela raziskovati okolico, poleg porabskih tudi zanimivosti bližnjih pokrajin. Ure sprostitve in nabiranja energije najraje preživljam po porabskih gozdovih in skritih dolinah, že kmalu pa je postalo moj kraj odklopa jezero Harsás. (Zakaj poimenovanja ne poslovenim v npr. »Lipovo« jezero, kot to počnejo nekateri pisci? Zato, ker tak izraz med Slovenci nikoli ni bil prisoten, tudi uradno ne obstaja, saj je jezero zunaj slovenskega poselitvenega območja in tudi »premlado«, da bi nosilo slovensko ime.) V mirnem okolju, streljaj od Monoštra, blizu vasi Máriaújfalu se lahko srečamo s svetom miru in tišine, opazujemo igro divjih rac ali labodov na vodni gladini, poslušamo petje ptic v bližnjih gozdovih ali občudujemo potrpežljivost ribičev ob obali, ki ure in ure namakajo v vodi svoje trnke in čakajo na ulov. Tu je vse v harmoniji, rastline, živali in ljudje, stalni obiskovalci jezera.

Jezero Harsás je dokaj »mlado« jezero, saj je nastalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot zajezitev potoka, ki izvira v bližnjih števanovskih gozdovih, in je velikokrat povzročal poplave v okoliških vaseh. Načrtovalci akumulacije so že takrat upoštevali naraven izgled in čim manj grobih posegov v naravo. Zgradili so mogočen jez na severni strani s poglobitvijo, zapornico in odvodnjavanjem, s tem pa rešili probleme poplav. Na severni strani globine dosežejo tudi do 7 metrov, medtem ko je na južni strani voda globoka največ 2 metra. Jezero je ohranilo prvinskost in izvirno lepoto vse do danes, ko je del Narodnega parka Őrség. Najraje ga imajo ribiči, saj globine skrivajo vsakovrstne ribe, tudi kapitalne primerke, v vodi pa je prav tako veliko sladkovodnih školjk, predvsem tujerodne velike jezerske brezzobke. 

Ljubiteljem rekreacije in sprehajalcem je namenjena utrjena pot okrog jezera predvsem po gozdu, dolga malo več kot dva kilometra. Ob jezeru so klopi, na katerih lahko posedimo in podaljšamo naš čas bivanja v naravi. Upravljavci so poskrbeli za lične informacijske table o kolesarskih in drugih poteh v bližini, zanimivosti lahko beremo tudi v slovenščini. Ker je južni del jezera plitek, so že pred leti začeli urejati plažo. Zdaj je le-ta dobila tudi ustrezno infrastrukturo. Poleti se kar tre kopanja in sončenja željnih obiskovalcev, jezero postane »domači Balaton«. Ker sem ljubiteljica slanih morskih kopeli, me na tem kopališču ne boste srečali.

Jezero obiskujem skozi vse leto, če je možno, kar nekajkrat na teden. Prehodim pot po gozdu, malo zavijem levo in desno, skoraj nikoli brez fotoaparata. Zanimivo je opazovati jezero in življenje v ter ob njem skozi letne čase. Če začnem z zimo, mi je najbolj ostala v spominu tista iz leta 2017, ko je zapadlo veliko snega, ob dalj časa trajajočih nizkih temperaturah pa je jezero zamrznilo in smo se sprehajali kar po debelem ledu. Na začetku občutki niso bili najboljši, a pozneje smo uživali. Tudi v pravkar končani zimi je bilo malo zmrzali, a še zdaleč ne take, da bi bilo varno stopiti na led.

Ko jezero obišče pomlad, se življenje začne buditi v jezeru in v bližnjih gozdovih. Nekaj dni traja nenavadna žabja svatba, ko tisoče žab pride k jezeru odlagat jajčeca, da se v vodi razvije nov žabji zarod. Po gozdovih še cvetejo redke rožice, med njimi pasji zob, volčin, zimzelen in pisani grahorji, a jih je – največ zaradi sušnih pomladi – vsako leto manj. Posebnost jezera pa so čudoviti lokvanji, ki krasijo obrobja vse leto.

Poleti, ko me zvabijo druga vodovja, je jezero raj za kopalce in druge rekreacije željne obiskovalce. Kar malo gneče se naredi, zato čakam bolj mirno jesen, ki je ob jezeru najlepša. Ko se začnejo barvati bližnji gozdovi, ko ob večerni zarji beležim nadnaravne fotoutrinke, so to neprecenljiva doživetja. Ker je jesen, če je dovolj vlage, tudi čas gobarskih doživetij, nikoli ne grem zdoma brez škornjev in košarice.

Dragi bralci, privoščite si mir in lepoto narave, zavijte na pot ob jezeru, brez e-spremljevalcev, le z odprtimi očmi, ušesi in srci. Čudovito je!