Moram napisati še 2. del pasje zgodbe! 🙂 Dragi vsi, to je zapis o meni … Če se v njem najdete tudi vi, je to zgolj naključje!? 😑 Da živimo v čudnem času, ni nič novega; da pa se človek po malo več kot dveh desetletjih zave, da so ljudje, ki jih je imel skoraj ves ta čas za prijatelje, jim neomajno zaupal, včasih kaj potožil in jih imel na svoj način rad, pravzaprav zahrbtneži, dvoličneži in hinavci - to pa je šok! Še v kakšnem pismu sem komu izlila svoja občutja in verjela, da je naslovnik na moji strani; ko pa ni bilo odgovora ali zgolj izgovor, da odgovori pozneje, pa mi je bilo jasno! Trenutna resničnost teh krajev so praznost, sprenevedanje, odsotnost empatije in spoštovanja, napadi na iskrenost in svobodo drugače mislečih, epidemija zaplankanosti z neomejenim rokom trajanja. Če temu dodamo še manipuliranje z matičnimi politiki in zavajanje medijev, je vse to koktajl, ki nosi pomenljivo ime - Porabje … Jaz sem samo nastavljavka ogledal, nič drugega. Nisem kos lesa, neljub predmet, ki bi ga bilo potrebno za vedno premakniti na južno stran Srebrnega brega; zdaj se namreč akterji zarote proti meni obnašajo natanko tako: ničesar me ne vprašajo, nimam priložnosti predstaviti svojega pogleda, se braniti, razložiti, se pogovoriti … Obsodbe v odsotnosti obsojenega, kot v tistih starih, dobrih totalitarnih časih, gotovo se vam toži po njih … Nekakšna bebasta pisma in še bolj bebasti obiski pri mojih nadrejenih, vse v strogi tajnosti, vsak lahko vrže kamen, tudi največji grešniki. Vsak lahko obsoja in sodi, tudi tisti neuki in polpismeni, tudi tisti, ki so šole videli od znotraj, ko so sami hodili vanje, tudi tisti s prsti v marmeladi že več kot dvajset let, ja, ti so najbolj glasni!!! Kaj je z vami, ljudje??? Vse leto nek zahrbten pritisk, dušenje in davljenje; kljub moji pripravljenosti narediti na svojem področju vse, kar je v mojih močeh … Ne, to vas ne zanima … Zgražate se nad mojimi zapisi, a sploh ne pomislite (ali je kognicija pri vas v globokem minusu), da bi moje pisanje bilo čisto drugačno, če bi se vsi vi začeli malo samospraševati, biti iskreni in odkriti … Morda mojih zapisov sploh ne bi bilo … Na šolah, mojem primarnem "delovišču", je vse v najlepšem redu. Z vodstvi in učitelji prizadevno strokovno delamo, smo v odličnih odnosih, se podpiramo … Kaj pa hočete od mene vsi ostali??? Pa poglejmo še čas, ko se je leto prevesilo v drugo polovico …
V juliju smo imeli prelepe jezikovne počitnice za porabske šolarje in drage goste - šolarje iz slovenske OŠ Kuzma - v Fiesi; najboljše jezikovne počitnice doslej, smo si bili enotni. Odlična atmosfera, motivirani učenci, delavni, prizadevni, enkratni učitelji spremljevalci - vseh osem dni veselo vzdušje, to je bilo to, kar prinaša neizmerno veselje. Ob takih priložnostih se mi potrjuje prepričanje, da učitelji - tako domači porabski kot pedagoški asistenti - po svojih močeh in zmožnostih srčno opravljajo svoje pedagoško delo, dan za dnem, leto za letom. Še v počitnicah, a to je zgolj en teden. Potem so otroci doma, kjer - razen zelo redkih izjem - ne slišijo dva meseca nobene slovenske besede, zato se septembra v šoli spet mora začeti vse znova … Kjer je slovenska beseda utihnila v družinah, tam je s slovenstvom konec - kljub proslavam, veselicam, obletnicam …, ki naj bi pomenile, po besedah nekaterih, da je skupnost živa in vitalna. Krute statistike in raziskave, žal, govorijo drugače …
Polovica julija in skoraj cel avgust je vedno moj čas; tisti kristalni, odmaknjen čas, ko pustim za seboj vse mračne, neljube zgodbe, in odpotujem z družino mediteranskemu soncu naproti … Brez e-razvad, s kupom knjig, fotoaparatom in z željami, da hrupni nemir in kaos vsakdana preglasim s šumenjem morskih valov in klici galebov … Vedno mi uspe. Ko se vrnemo, pa diši po jeseni …
Ob koncu avgusta je bil še prelep družinski vikend v Budimpešti, kamor smo v prvi vrsti šli na srečanje z meni drago Frido in njeno umetnostjo …
September … Vonji, barve, okusi in občutja jeseni, čas ponovnega oglašanja šolskega zvonca; čas, ki razblini idilo poletja, a kljub vsemu čas, ki ga še po toliko desetletjih dela na pedagoškem področju vsakič znova pričakujem v prijetnem nemiru … Tu so prisrčne šolske prireditve, svečani pozdravi novega šolskega leta, načrti za prihodnost, zbiranje idej, prijazno nudenje pomoči tistim, zaradi katerih sem tukaj. Moji trdni sklepi: na prvem mestu šola, učenci, učitelji, enako na drugem, tretjem, neskončnem mestu! Kar te ne ubije, te utrdi, pravijo; držim se te ljudske modrosti in krmarim med ostrimi čermi dalje …
Oktober … Obiskujem šole, vrtce, srečujem se s tistimi, s katerimi se mi je prijetno srečevati; strokovno delam s tistimi, ki so veseli moje pomoči; vsak trenutek prostega časa preživim v naravi, največ ob čudovitem jezeru Hársas blizu Monoštra, v bližnjih gozdovih in na travnikih, s fotoaparatom, sama s seboj … Nek popoldan sem ob jezeru našla to prelepo školjčno lupino. Prav nenavadna najdba, saj nisem mislila, da so v jezeru tudi tako velike školjke. Nenavadne najdbe človeka bogatijo in plemenitijo. V vsakem pogledu.
November … Čas, ko zadiši po praznikih, čas, ko se s porabskimi pedagogi običajno odpravimo na kakšen prijeten kraj, da se v sproščenem vzdušju pogovorimo, pade tudi kakšna ideja za prihodnost, da nazdravimo in si še trdneje obljubimo, da bomo povezani v poslanstvu za isti cilj. Tudi letos je bilo tako. Zbrali smo se v prijetnem ambientu in preživeli lep večer. To je zahvala za trud in skrb vsem vodstvom šol, učiteljem, vzgojiteljicam, pedagoškim asistentkam. Njihovo delo ni lahko in včasih rezultati niso opazno vidni, saj šola brez okolja, drugih institucij in družin pri učenju narodnostnega jezika ne more biti dovolj uspešna. Vsi na šolskem področju to vemo, vsi se tega zavedamo in si neizmerno želimo, da se v polni meri zavedo tudi vsi drugi. Brez resničnega sodelovanja, brez odkritih besed in brez medsebojne podpore je šola nemočna. Moja edina želja je, da bi to doumele - z dejanji, ne le z besedami - vse institucije v Porabju, ob njihovi vsestranski podpori pa porabske družine. Brez obvodov in obvozov!!!
December … V pričakovanju novega, drugačnega, v času lučk in vonja po cimetu ter vanilji zaključujemo to burno leto. Nekako verjamem, da bo v prihodnje drugače; da se bo prebudilo vsaj malo človečnosti v tistih, ki je doslej niso pokazali; da se bo kdo končno začel spraševati, kam je izginila slovenska duša in zakaj je zakrknilo slovensko srce … To ni več moja zgodba, je zgolj še moja bolečina … Prihaja novo leto …
Naj bo srečno za vse!
