Moj sin več ne obiskuje pouka slovenščine

Res je; moj sin je dijak prvega letnika (9. razreda) monoštrske gimnazije, in več ne obiskuje pouka slovenskega jezika! Ja, prav ste prebrali. Ta zapis ni opravičilo ali poskus izgovorov, je le odgovor vsem, ki ne morejo razumeti, vsem, ki šušljajo o tem, kako sem tokrat požrla svoje besede. Nisem jih, verjemite, in jih nikoli ne bom! Mojemu sinu je slovenščina eden izmed dveh maternih jezikov, ki se ju uči tako rekoč od rojstva; ki ju govori od prvih poskusov govornega osmišljanja zavedanja sveta v sebi in okrog sebe; ki ju govori brez interferenc; madžarščino z očetom, slovenščino z mano. Slovenščina in madžarščina sta torej njegova materna jezika (sociolingvisti to imenujejo "dvojezičnost kot materinščina"), v obeh komunicira glede na okoliščine in sogovorce ter jezikovne preference le-teh. Najin edini jezik sporazumevanja je vedno in povsod le slovenščina, z očetom pa, poleg madžarščine, za vaje v komuniciranju tudi angleščina, ki je sinov drugi/tretji jezik, in se jo intenzivno privatno uči že 9. leto. Letos je kot tretji/četrti jezik (če govorimo o slovenščini in madžarščini kot dveh prvih jezikih) v gimnaziji dodal nemščino. Svet mojega štirinajstletnika se torej osmišlja in živi v štirih jezikih, pri prvih treh tudi izoblikovanih jezikovnih sistemih in bogatem besedišču, četrti jezik pa se pridno nalaga in vpija. Res sem ponosna nanj! Zdaj pa k vsebinski razlagi naslova tokratnega zapisa ...

Že pri njegovih manj kot treh letih smo se odločili, da bo obiskoval vrtec v Monoštru. Z mano je dalje komuniciral samo slovensko, v vrtcu je prav tako bilo nekaj malega slovenščine, a niti en malček v skupini ni od doma prinesel prav nobene slovenske besede. Tako je bil prevladujoč jezik madžarščina, ki jo je moj sin Samuel pridno pilil in utrjeval ter odpravljal lendavske narečne posebnosti. Po koncu vrtca smo ga vpisali v monoštrsko osnovno šolo. Že v vrtcu se je oblikovala skupina staršev, ki je skupaj z mano želela, da se otroci učijo slovenščino kot narodnostni predmet tudi v šoli. Kar 9 somišljenikov smo pridobili, največ staršev je bilo slovenskih korenin, a skoraj brez znanja slovenščine, dvoji pa so bili Madžari, ki so želeli, da se otroka učita slovenščino kot jezik sosedov, kot morebiten jezik priložnosti. Tistega davnega leta 2009 je sedlo v klopi monoštrske 8-letke 8 prvošolcev, ki so se začeli učiti slovenščino, in z njimi moj sin, ki je jezik govoril. Poučevala jih je prijazna, simpatična starejša učiteljica, ki so jo učenci imeli zelo radi, saj je bila prav materinska do njih, poleg tega se ni bilo potrebno nič naučiti, le fino so se imeli. To so bile nekakšne ure za oddih od vsega drugega. Seveda so imeli čisto vsi same petice. Nekajkrat sem po razgovorih s sinom odšla do nje in jo poskušala prijazno opozoriti, da tako pač ne gre, da starši vseeno pričakujemo, da se otroci kaj naučijo. Ah, je rekla, saj znajo ogromno besed... Ja, ta prva 4 šolska leta so bila glede učenja slovenščine tako za mojega sina kot njegove sošolce popolnoma izgubljena. Velikokrat me je že takrat spraševal, zakaj on mora hoditi k taki slovenščini, kjer se nič ne nauči, vsem drugim pa je vseeno. V 4. razredu sem z učiteljico poskusila še nekajkrat govoriti, a ona pravzaprav pri sebi ni videla nobene napake, le name je bila vedno bolj jezna, češ da sem preveč kritična in zahtevna do nje. Po 4. razredu pa je prišel 5. razred oziroma 1. letnik 8-letne gimnazije. 6 slovenskih učencev je ostalo v skupini, tu pa nas je pričakal novi šok.

Kljub obljubam, da se bodo učenci slovenske skupine od 5. do 8. razreda lahko poleg slovenščine učili tudi angleščino, se to ni zgodilo, a tokrat krivda ni bila le na strani šole. Vsi starši, razen mene, so želeli, da bo angleščina le kot krožek, enkrat tedensko. To je bila spet tista neukost ali kratkovidnost staršev, ki nočejo razumeti, da je v sodobnem svetu učenje jezikov največji kapital za otroke, sami namreč v pretežni meri ne obvladajo nobenega tujega jezika. Krožek se je seveda izrodil v prosto zabavo objestnih učencev in trpljenje učiteljice začetnice, nič več. Pa se vrnimo k slovenski skupini in pouku slovenščine. Na gimnaziji pouk slovenskega jezika umira na obroke, odkar ga poučuje učiteljica, ki za ta pouk ni usposobljena, prišla pa je sem skoraj z dekretom, ker je na prejšnji šoli njene ure potrebovala žena takratnega ravnatelja. No, še prej je bilo potrebno z gimnazije "odstraniti" odlično učiteljico, ki ni bila domača in ni bila prijazna, je bilo rečeno (privoščila si je take grozne stvari kot na primer dajanje sicer zasluženih slabih ocen otrokom imenitnikov in druge podobne pravičniške grdobije). Domača in prijazna učiteljica je dobila v poučevanje petošolce slovenske skupine, tudi mojega sina. Ker je vedela, da to ni mačji kašelj, se ji je pri pouku (na malo čuden način) pridružila učiteljica asistentka, naravna govorka slovenščine, ki je, na svojo grozo, ugotovila, da so vsi učenci, razen mojega sina, v skupini - po štirih letih in 5+1 uri tedensko - čisti začetniki!!! Kaj delati, kako delati, zakaj ... ? Kaj počne moj sin, govorec slovenščine, v tej druščini??? Ja, bil je zgolj žrtev mamine norosti, kot sem sama rekla neštetokrat. Učiteljica asistentka je torej morala v 5. razredu začeti z učenci iz ničle, se z nadčloveškimi napori truditi, postopno nadaljevati, a pot je bila trnova, saj asistentka ni bila samostojna učiteljica, ki bi odločala o ocenah, standardih, klimi v skupini in še čem. Potuha učencem je bila ves čas domača učiteljica. Petice so se še dalje dobivale po čudnih kriterijih.

Minila so štiri leta, učenci, tudi moj sin, so zaključili osnovnošolski del šolanja. V skupini, kjer je bil, seveda ni mogel napredovati, saj je njegovo znanje jezika bilo daleč nad znanjem ostalih učencev (in prijazne domače učiteljice), prikrajšan je bil za marsikaj, tudi za tekmovanja. V 7. razredu mu je namreč učiteljica rekla, da on ne more na tekmovanje iz slovenščine, ker ni madžarski državljan. V 8. razredu, ko bi lahko šel, pa več ni hotel, kar sem razumela, saj so se tudi sošolci velikokrat obregnili obenj, češ, kaj boš ti na tekmovanju, samo nas boš ogrožal, in ne bomo imeli nobenih možnosti. Veš, mami - mi je rekel velikokrat - včasih se počutim prav grozno zaradi mojega znanja slovenščine; sošolci nočejo razumeti, da se jaz slovnico prav tako učim ali še več kot oni, potem pa me zafrkavajo, da nimam pojma, kako je njim težko. A bom res moral hoditi še dalje k slovenščini??? Ja, to je bila zame streznitev! Saj res - zakaj pa bi moral? Jaz kot slovenska mama sem svojo dolžnost do sina opravila več kot odlično, moj sin je naravno dvojezičen mladenič, ki bo nekega dne brez izgubljanja časa pri šolskih urah naredil izpit, gotovo tudi maturo iz slovenskega jezika. Z mamino pomočjo, seveda, saj midva nikoli ne bova opustila samo slovenske medsebojne komunikacije, pogovorov o pomembnosti znanja jezikov, krepitve in harmoniziranja dvojne identitete... 8 let je torej bilo dovolj žrtvovanja lastnega otroka za navidezno posvečene cilje, ki so se skoraj izkazali za lastno nasprotje. In tako je padla odločitev ...

Samuela sem letos (9. razred) prepisala v drugo paralelko, v novo sredino, v razred z angleščino kot prvim in nemščino kot drugim jezikom. Niti za trenutek nisem podvomila v svojo odločitev, tudi sin ne, saj se z veseljem in velikim zanimanjem uči svoj 4. jezik, nemščino.

Nauk moje zgodbe: Družina je zibelka jezika, odnos do jezika, narodnostnih vrednot, identitete ... gradimo pri otrocih starši, z zgledom, načelnostjo, doslednostjo. Moj sin je vse to dobil v družini, šola, kakršna je bila, mu je vse to skoraj vzela. Ne rečem, da se to dogaja vedno in vsakemu, tudi ne trdim, da drugod, v dvojezičnih šolah, na primer, ni bolje. Šola poskuša nadoknaditi vsaj delček primanjkljaja iz družine tam, kjer so razmere nasprotne, kot so bile pri nas. In ker vemo, da v Porabju že leta prihajajo v šolo otroci brez kakršnega koli znanja slovenščine, da je le-ta skoraj popolnoma izginila iz družinskega okolja in mora šola biti nujen nadomestek, v primeru mojega sina to ni bilo tako. Zato naša edino pravilna in do vseh akterjev korektna odločitev.

Kašče besed brez uporabne vrednosti

„Kot učiteljica slovenskega jezika, gostujoča v drugi državi, se dobro zavedam, da sem tudi sama udeležena v procesu, ne samo poučevanja, temveč tudi učenja tujega jezika. Če se izrazim malce metaforično, nosim v sebi polne kašče madžarskih besed, poimenovati znam vse, od delcev žive do najmanjših delcev nežive narave … Žal pa zgolj učenje besed v slovarski obliki ni dovolj. Vsi, ki poučujemo jezik, bi se v prvi vrsti morali zavedati, da vsaka nova beseda, ki se je naučimo, mora biti takoj umeščena v sistem. Če znam poimenovati v nekem jeziku predmet z imenom miza, to ne pomeni nič. Če pa se naučim jezikovnih vzorcev, povezanih s to besedo, na primer: To je miza. Imam mizo. Zvezek je na mizi … šele takrat sem kot učiteljica (in učenka) na dobri poti do znanja jezika. In če temu dodamo še po ščepec dobre volje, pozitivnega odnosa do (slovenskega) jezika in še kaj, se bo nekaj malega premaknilo – seveda na bolje ...” (Metka, učiteljica asistentka)

Uvodni citat najbolje ponazarja problem, o katerem želim razmišljati v tokratnem zapisu, in je "krivec" za neznanje jezikov ter negativen odnos do učenja le-teh. "Težko je." ... "Nič ne znajo." ... "Nič se ne učijo." ... "Tudi starši pravijo, da otroci ne bodo nikjer rabili slovenščine, zato bi se raje učili nemščino." ... Še bi lahko naštevala, a bistvo vseh učiteljskih manter je isto: slovenščine se ni mogoče naučiti! Res?? "Učitelji se zelo trudimo, a ni nobenega učinka," je naslednja mantra. Res?? Pa še ena zanimiva: "Pridite v razred in prisluhnite, koliko besed že vedo."... Šla sem, prisluhnila. Ogromno besed, res. A beseda ni znanje jezika, z besedami sicer poimenujemo nekaj, kaj, koga, zakaj, kje, kako ... pa nam samo poimenovanja ne povedo. In če ostanemo zgolj pri besedah (samostalnikih, seveda), to nikoli ne bo vsaj minimalno funkcionalno znanje jezika. Tudi neskončno ponavljanje slovnice in reševanje slovničnih vaj ni znanje jezika.

 Odločitev, kakšen status naj ima slovenski jezik v porabskih šolah, je žal politična in prihaja z najvišjih odločevalskih vrhov. In ker narodnostna skupnost ne more obstajati brez lastnega jezika, se politika tam nekje v prestolnici ob lepi, modri Donavi odloči, da se slovenščina v porabskih šolah mora poučevati kot materinščina in da učenci ob koncu 8. razreda morajo tekoče govoriti jezik, pisati razpravljalne eseje, vrednotiti literarna dela, argumentirati lastna stališča, obvladati literarne in neliterarne zvrsti in vrste besedil, biti tako rekoč eksperti za slovenski jezik. Sancta simplicitas! Ste snovalci te norosti kdaj pomislili na resničen pouk slovenščine v porabskih šolah, na učence in učitelje?? Najbolj zgrožena sem še vedno nad tistim delom učnega načrta za slovenščino od 5. do 8. razreda osnovne šole. Ko človek vidi te nebuloze, skoraj ne more verjeti, da je vse to res. In ko veš, da so imeli prste zraven tudi tukajšnji učitelji, se upravičeno vprašaš, kdo je tu nor. Ko sem na vse to glasno opozorila, mi je bilo rečeno, da je to pač sodoben učni načrt, pripravljen po sodobni metodologiji. Okej. Pa se spustimo na zemljo in poglejmo tja, kjer se slovenščine res ne da naučiti, kot prevladuje splošno mnenje.

Vzemimo za primer X šolo, ki ima glavnino učencev slovenskih korenin, le-ti pridejo iz narodnostnih vrtcev, kjer so se srečevali s slovenščino nekaj let, skozi igro, izštevanke, pesmice, besede, pač na nivoju predšolskega učenja. Slovenščino imajo nekje v spominskem zapisu, pri 6-letnikih tega zapisa ni tako težko obuditi. Seveda se to zgodi, saj je učiteljica prvega razreda vešča poučevanja slovenščine. Še nekaj malega na razredni stopnji se pridobiva, učenci se naučijo osnov in jih utrdijo. Potem pridejo na predmetno stopnjo ... Leta, ko bi bilo potrebno odpreti kašče besed in drobnih stavkov, jih širiti v daljše povedi, krajša in daljša besedila, pogovarjati se, pogovarjati in še pogovarjati. Nič od tega. 1600 ur pouka slovenščine gre v prazno. Do 8. razreda se razblini kot milni mehurček, in ko od katerega izmed učencev, ki mu je bilo v osnovni šoli ukradenih 1600 ur, želim izvedeti kaj vsakdanjega, preprostega, na nivoju drugošolca, me gleda in brezbrižno pove, da ne razume. Pred kratkim sem srečala bivšo učenko X šole, ki je zdaj srednješolka. Dober dan in kako si kaj je še šlo; na katero šolo hodiš, v kateri program, kaj želiš postati ... pa so bila pretežka vprašanja. Ni me razumela, kaj šele znala odgovoriti. Bilo ji je nerodno in, verjemite, tudi meni. Hitro sva se poslovili ... Verjamem, da tudi ona prenaša v spominskih celicah kašče slovenskih besed, s katerimi nima kaj početi. Gotovo težko razume, zakaj mi ni mogla odgovoriti. Prav tako težko razume, zakaj je morala obiskovati ta nekoristen pouk slovenščine. Še težje pa jaz razumem, zakaj je niste v 1600 urah naučili vsaj tega, vsaj nekaj uporabnih stavkov za preprosto sporazumevanje v vsakdanjem življenju. Nikoli ne bo pisala razpravljalnih esejev v slovenščini, tudi literarnih del ne bo vrednotila, mogoče pa bi ji koristilo, če bi z njo in vsemi drugimi učenci tisoč krat ponovili nekaj stavkov za preživetveno raven komunikacije v slovenščini. To velja za vse šole in učitelje ter učence.

 In za zaključek: jaz sem se učila nemščino kot tuji jezik nekoč davno, malo v osnovni šoli in na gimnaziji. Brali smo besedila, učili se besede, v gimnaziji tudi nemško književnost, brali smo Goethejevega Fausta in Schillerjeve pesmi, marsikaj se naučili na pamet. Imela sem petice, najlepše recitirala ... Mislite, da sem razumela? Ne. Saj ni bilo pomembno. Nekajkrat sem se odpravila po nakupih v Avstrijo, v času, ko še nismo imeli trgovskih centrov na vsakem vogalu. Če sem šla v samopostrežno trgovino, ni bilo problema. Ampak - kako opraviti nakup v trgovini z oblekami ali čevlji?? Pojma nisem imela po osmih letih učenja nemščine. Ker sem rada nakupovala v Avstriji, sem kupila nekaj preprostih slovensko-nemških priročnikov, malo vadila, prebrala kakšno pravljico ali pogledala kakšno oddajo na avstrijski televiziji ... In se ironično spraševala: Goethe, kako mi boš pomagal kupiti prave čevlje?? Enako se verjetno ob kakšni mučni prigodi sprašujejo učenci porabskih šol. Še je čas, da se ozrete vase ...