Jezikovne počitnice v Fiesi - enajstič (zadnjič?)

Z majhno zamudo, pa vendar: nekaj stavkov o letošnjih jezikovnih počitnicah, že enajstih po vrsti, za porabske osnovno- in srednješolce je potrebno zapisati! Če sem lani in predlanskim bila deležna vsakovrstnih očitkov, češ, preveč si kritična, bo tokratni zapis malo drugačen oziroma zorni kot opazovalca bom premaknila drugam. Ne bi ponavljala zgodb o jezikovnem neznanju učencev, tudi tistih o neodgovornosti učiteljev se ne bi dotikala. Za začetek pa se spomnimo lanskega zapisa: https://iskriceizporabja.blogspot.si/2016/07/jezikovne-pocitnice-brez-roznatih-ocal.html

Je res bil preveč kritičen ali celo kritizerski, kot so menili nekateri? Prepričana sem, da je bil le surovo realen. A dokler boste vsi (politiki, učitelji, vodstva šol in še kdo) skoraj vso svojo energijo vlagali zgolj in samo v boj proti resnici, se nič ne more spremeniti. Aha, a sploh kdo želi spremembe - mislim to, da bi v šolah, recimo, slovenščino otroke naučili, ne samo učili - ali so to le moje večne sanje? Po dogajanju v Fiesi sodeč - to drugo...

Program v Fiesi smo poimenovali Jezikovne počitnice; tu je morje, plavanje, oddih, a vendar tudi učenje jezika in to slovenščine. Kako pa lahko učimo/naučimo jezik? Tako da prevajamo vsak stavek, ker v nasprotnem primeru učenci gledajo v nas, kot da smo padli s kakšnega neznanega planeta! Nekaj torej počnemo, nekdo pa mora učencem nenehno prevajati. Čakajte, a niso ti otroci učenci porabskih dvojezičnih šol?? A ni za njimi najmanj 1000 ur pouka slovenščine, pa dvojezične ure, pa slovenske dejavnosti, pa prizadevni dvojezični učitelji, pa še nešteto blablabla, o katerih poslušamo in beremo v narodnostnih krogih dan za dnem?! Splošno didaktično pravilo glede pouka drugega ali tujega jezika je, da se ga učenec za pozitiven rezultat na srednji izpitni stopnji, recimo B1, mora učiti 500-600 ur. Vsi učenci porabskih šol, ki smo jih peljali v Fieso, bi morali slovenščino obvladati že na B1 stopnji, smo pa imeli med nami tudi veterane, ki bi po številu ur slovenščine v šoli lahko bili že aktivni govorci jezika. To, žal, ni bil nobeden med njimi. Prevajanje in še tisočkrat prevajanje... Vsako leto več, vsako leto bolj mučno...

"Veš, ti otroci so drugačni, ti pa že dolgo nisi v razredu," mi je bilo očitano, ko sem zahtevala malo reda, točnosti in discipline... Hm... To pomeni, da sem na napačnem kraju v napačnem času... Kaj pa odgovornost? - sem vztrajala. Ja, no, saj je vse v redu... Pa ni bilo... Imeli smo številne dejavnosti, ki so jih tokrat pretežno izvajali učitelji spremljevalci. Bila je dobra rešitev. A iz leta v leto ugotavljam, da so take dejavnosti le kapljica v morje. In se sprašujem, ali so vsa naša prizadevanja sama sebi namen. Res je, nekatera spoznanja me žalostijo, saj se tam za Srebrnim bregom nihče ne sprašuje o obstoju naroda; tega pravzaprav ni več. Floskule o obstoju jezika nimajo vsebine, nikomur pa ne seže do srca edina resnica, da brez jezika ni naroda! Obstoja jezika ne more rešiti nihče brez narodne zavesti! Pomanjkanje le-te pa je v Porabju zaskrbljujoče.

In kako z jezikovnimi počitnicami v prihodnje? To mi boste povedali tisti, ki boste v bodoče organizirali take in podobne dejavnosti. Jaz bom namreč ostala - jaz... Drugačna, pa vendar ista...

Slovenec sem...

Čeprav je od dogodka, o katerem bom razmišljala tokrat, minil že dober mesec, mislim, da moram kakšno reči oziroma zapisati. Naslov letošnjega vseslovenskega srečanja v Državnem zboru v Ljubljani, Slovenec sem, je namreč obetal zelo veliko, morda preveč… Velika dvorana Državnega zbora je torej bila 6. julija 2017 prostor srečevanja Slovencev iz matice, zamejstva in sveta. Žal, skoraj dobesedno, kot bomo izvedeli pozneje… Parlamentarna komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je pripravila že 17. vseslovensko srečanje. Začelo se je s slovensko himno - Prešernovo Zdravljico, ki jo je zapela mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko, ki je potem v kulturnem programu predstavila še pesmi Slovenec sem, Vöra bije in Tam, kjer teče bistra Zilja. Udeležence so nagovorili predsednik DZ Milan Brglez, minister RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc in predsednik komisije Ivan Hršak. Predsednik Brglez je naglasil različno doživljanje nacionalne pripadnosti v Sloveniji in zunaj Slovenije živečih Slovencev, tako je drugačen tudi odnos do domovine. Minister Žmavc se je zahvalil Slovencem zunaj meja Republike Slovenije in povabil predvsem mladino k sodelovanju in k še večjemu, globljemu povezovanju z matično domovino. Poslanec Hršak pa je podčrtal, da se šele na tujih tleh zavemo pomena slovenstva in dejal, da pozabljamo na ohranjanje in razvijanje spoštovanja in zaupanja…  

A k temu pozabljanju in nespoštovanju, ne vem natanko, česa, ne prispeva tudi matična politika? Kakšna je strategija matice do Slovencev zunaj njenih meja? Zelo abstraktna in nezavezujoča. Kaj lahko razberemo iz številnih dokumentov, ki so sami sebi namen? Zakaj se moramo za vsako krvavo potrebno delovno mesto slovenskega učitelja ali vzgojitelja asistenta boriti nekaj let, med tem čas teče, mladi in najmlajši pa se izgubljajo v dominantnih, večinskih jezikih, ogromne količine sredstev pa odtekajo kar nekam, v zamejske vreče brez dna??? Kakšno je temeljno poslanstvo Urada za Slovence? Obiskovanje veselic v zamejstvu in po svetu?? To namreč lahko razbere vsak nameren ali naključen obiskovalec spletnih strani Urada, kjer se kakšnih 90 odstotkov vseh vesti začne z Minister je obiskal… Če se navežem na ta, najbolj pogost začetek povedi z retoričnimi vprašanji na porabske teme: Kaj izve minister, če sploh želi kaj izvedeti, ko obišče kakšno porabsko veselico? S kom se sreča in kaj ga zanima?? Je kdo izmed odgovornih sploh kdaj pomislil, da je resnica o ohranjanju jezika in identitete svetlobna leta daleč od veselic? Ali to sploh koga zanima? …

Svoje prispevke v podporo slovenski matični domovini so na vseslovenskem srečanju podali vabljeni uvodni govorci: dr. Boris Pleskovič, predsednik Slovenskega svetovnega kongresa, dr. Janko Malle, vodja Slovenske prosvetne zveze v Celovcu in predsednik kulturno-informacijskega centra »Haček« v Celovcu, ter Poljanka Dolhar, predsednica Slovenskega kluba Trst, novinarka Primorskega dnevnika. Boris Pleskovič je z lastnega zornega kota, kot poznavalec in svetovljan, pokazal na tisto, kar nas Slovence dela velike (to so npr. znanstveniki, športniki, naravne lepote) in tudi na vse, kar nas, žal, dela majhne (korupcija, pomanjkanje ekonomskih reform, neučinkovita administracija). Pokazal je na skrb za prihodnje generacije in ne dovolj izkoriščen potencial Slovencev po svetu. Janko Malle je spomnil na pomanjkljivo institucionalno obliko sodelovanja na kulturnem področju med Slovenijo in Evropo, Poljanka Dolhar pa je opozorila na nepoznavanje zamejske stvarnosti ter naglasila, da morajo tudi zamejci postati vidni in zanimivi, v veliko večji meri pa morajo sami poskrbeti za svojo prepoznavnost in prisotnost v zavesti matice. V razpravi, ki je sledila, so spregovorili še drugi udeleženci srečanja iz zamejstva in sveta. To je kratek prikaz dogajanja v dvorani Državnega zbora tistega vročega julijskega dne…

Na fotografiji smo iz Porabja tisti, ki smo vztrajali skoraj do konca... Srečanje, naslovljeno "Slovenec sem", je pri vseh prisotnih vzbujalo velika pričakovanja. Ampak... Na spisku govorcev ni bilo Porabcev - ker jih menda nihče ni povabil! Ena izmed razlag sicer je, da bi se morali sami prijaviti, toda kako? Večina je namreč že dobila le izdelan dokončen program. Sicer pa… tu pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... Po uvodnih nagovorih in prispevkih smo ostali spet skoraj sami, udeleženci iz zamejstva in sveta namreč, saj je imel minister za Slovence v zamejstvu in po svetu pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi manjšinske funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni; nakladati nekaj o raziskavi, koliko je pravzaprav nekje Slovencev, je abotno. Vemo, da se manjšinske teme ves čas raziskujejo, da imajo nekatere zamejske skupnosti celo svoje raziskovalne inštitute, potem pa nek krovnik pride z veleidejo o preštevanju in podobnih hecih! Res žalostno in zaskrbljujoče…

Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo... Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... Vsakokratne slovenske aktualne politike pa tako ali tako ne zanimajo. Ob koncu vseslovenskih srečanj so sprejeta tudi zanimiva priporočila, ki jih objavljam spodaj. Upam, da bodo udeleženci vseslovenskega srečanja 2018 naslednje leto dobili na mize ta priporočila, ne tista izpred dveh let, kot smo jih letos. Seveda pa v poduk bralcem svojega razmišljanja naj dodam, da so spodnja priporočila le pravljica za nevedneže ali naivneže. Že leta so skoraj enaka...pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega... tu pomembnejše opravke kot enkrat na leto prisluhniti zbranim Slovencem iz zamejstva in sveta. To ni samo žalostno, je vsega zgražanja in ogorčenja vredno!!! No, tudi prisotne poslance DZ smo lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal. Največ je - poleg moderatorjev - bila prisotna Ljudmila Novak, za katero še vedno trdim, da je bila najbolj kompetentna ministrica za Slovence. :) Prispevki Slovencev iz zamejstva in sveta so bili zelo pestri; od tistih, ki jim je bilo vredno prisluhniti, do tistih, polnih floskul in romantike... Najbolj sta se - vsaj mene - dotaknila prispevka Poljanke Dolhar in Walterja Bandlja, še bi lahko izpostavila kakšnega, bolj osebnega, nekateri pa so me prav razočarali ali razjezili, recimo kakšno politično skrpucalo, predlogi, zaradi katerih bi funkcionarje lahko bilo sram, da so tako nevedni... Res je, skupen slovenski kulturni prostor je pobožna želja vsakokratne politike in nič drugega. Vsaj na tak način, kot si ga zamišlja aktualna politika, ne more obstajati; in slovenski jezik v zamejstvu (in po svetu) bo še naprej umiral na obroke - ob asistenci take politike, kot jo žal imamo...
Ta srečanja imajo le eno pozitivno stvar in vrednost, namreč, da koga srečaš, se pogovarjaš, spoznaš koga novega...

(Fotografije, razen treh mojih, so iz arhiva DZ, 1 pa iz tednika Porabje.)

 

SPREJETA PRIPOROČILA XVII. VSESLOVENSKEGA SREČANJA                                

*Udeleženci XVII. Vseslovenskega srečanja (udeleženci) so se seznanili s pisnimi odgovori oziroma pojasnili Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (Urad) glede uresničevanja priporočil XV. Vseslovenskega srečanja.

*Udeleženci pozdravljajo aktivnosti in obveščanje Urada za izboljšanje položaja avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah in Slovencev po svetu v skladu z mednarodnimi pogodbami in bilateralnimi sporazumi.

*Udeleženci priporočajo Vladi, da nadgradi ukrepe, s katerimi bi mlade pripadnike slovenske skupnosti zunaj Republike Slovenije še bolj spodbudila k spoznavanju slovenske kulture, učenju slovenskega jezika, utrjevanju slovenske identitete ter povezanosti z matično domovino.

*Udeleženci pozdravljajo aktivnosti Vlade za zagotavljanje pedagoškega kadra za poučevanje slovenskega jezika ter projekte sodelovanja in izmenjav med območji, kjer živi avtohtona  slovenska narodna skupnost, in matično domovino. Udeleženci pozdravljajo vzpostavljanje, delovanje in odpiranje novih lektoratov v državah, kjer živijo Slovenci. Ob tem udeleženci Vladi priporočajo, da se v dialogu s tujimi deležniki zavzema za sistemsko ureditev, ki bo pripadnikom avtohtone slovenske narodne skupnosti omogočila učenja slovenskega jezika na vseh stopnjah šolskega sistema.

*Udeleženci pozivajo vsa ministrstva, da poglobijo sodelovanje s Slovenci zunaj meja Republike Slovenije in da Komisiji Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu predložijo program usmerjenega sodelovanja do 15. 11. 2017.  Komisija bo to gradivo uvrstila na redno sejo.

*Udeleženci predlagajo Vladi, da do naslednjega Vseslovenskega srečanja izdela natančno analizo realnega stanja položaja Slovencev v sosednjih državah in na njeni podlagi preuči možnosti za novelacijo Strategije odnosov Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja.