Šolski zvonec je utihnil tudi v porabskih šolah

Svoje necenzurirano in malo dopolnjeno razmišljanje o šolski in po-šolski tematiki bom kar delila na blogu; v časopisu Porabje boste lahko brali cenzurirano verzijo... 15. junij velja na Madžarskem za zadnji šolski dan tako v osnovnih kot srednjih šolah. Tudi v Porabju je tako. Učenci skupaj z učitelji pripravijo zaključne slovesnosti, po tradiciji je to slovo od osmošolcev, ki ga odhajajočim prijateljem pripravijo njihovi nasledniki, sedmošolci. Na odrih se zvrstijo oboji, ponosni starši pa otroke obdarijo s šopki rož. Potem sledijo družinska praznovanja. To je lepa tradicija, v spoštljivem in slovesnem vzdušju, kakršna mi je tu že od nekdaj všeč, malo drugačna, kot so šolski "after partyji" v Sloveniji.

Od osnovnošolskih klopi, učiteljev in učencev so se ta dan poslavljali tudi osmošolci na dvojezičnih osnovnih šolah v Števanovcih in na Gornjem Seniku. Vzorne dvojezične prireditve so bile navdušujoče. Števanovsko šolo so zapustili štirje učenci, ki bodo svoje šolanje nadaljevali trije v Sombotelu in eden v Monoštru, na srednji strokovni šoli, kjer bo obiskoval pouk slovenskega jezika, sicer kot začetnik, saj je bil učenec števanovske šole le nekaj mesecev – družina se je pred časom priselila v Porabje. Za ostale 3 je s slovenščino konec, saj se je na sombotelskih srednjih šolah ni možno učiti. Zakaj šolanje v Sombotelu? Učenci pravijo, da želijo v srednje šole, ki jih v Monoštru ni, nekateri želijo od doma, novim dogodivščinam naproti, nekateri pa gredo zato, ker so se odločili skupaj s prijatelji.

Prav tako je konec s slovenščino za vseh 6 gornjeseniških osmošolcev. Štirje bodo šli v sombotelske ali bližnje srednje šole, dva pa v monoštrske, ampak ne k slovenskemu jeziku. To je porabska kruta resničnost. Naslednje šolsko leto se bo na obe šoli vpisalo nekaj več učencev, kot jih je trenutno odšlo, tako da prihodnost osnovnih šol in slovenskega jezika v njih ni ogrožena. Gotovo pa je zaskrbljujoče dejstvo, da je pri mladih, ko končajo osnovno šolo, s slovenščino pravzaprav konec, izgovorov pa, kolikor hočete. Dijaki gredo v Sombotel, ves teden so tam; kako bi lahko pričakovali, da so za vikend vključeni v kakšno slovensko dejavnost? Lahko bi bili, če bi jih kdo vabil, usmerjal, motiviral. Tega pa, žal, ne počne prav nihče v Porabju, tudi tisti ne, ki bi morali, ki so za to ne ravno skromno plačani... 

Dvojezični osnovni šoli, nekaj malega šola v Monoštru, še prej pa narodnostni vrtci, se 3 + 8 let trudijo iz ničle do vsaj skromnega znanja slovenske narodnostne materinščine pripeljati generacije mladih Porabcev. Ne rečem, da vedno dovolj kvalitetno, saj me velikokrat boli srce, ko srečam kakšnega učenca po 1000 in nekaj urah pouka slovenščine, in mi ne zna odgovoriti na kakšno preprosto vprašanje. Vrtci in šole so edine institucije, ki se sistematično ukvarjajo s poučevanjem jezika (to je tudi njihova primarna naloga, ker zaradi narodnostnega statusa v obliki, kot so, obstajajo), trudijo se po svojih zmožnostih in sposobnostih, vsi in vsak posebej.

Poleg pouka so tu številne dejavnosti, možnosti za učitelje in učence, ki so včasih sicer premalo izkoriščene, pa vendar… Do začetka novega šolskega leta bodo vodstva šol potrebovala veliko spretnosti in modrosti, da se spet zasilno pokrpa še vedno zaskrbljujoča kadrovska slika šolskih zbornic, pa vendar… S slovenskim jezikom se bodo intenzivno ukvarjali pedagoški delavci na 5-dnevnem seminarju v Termah Čatež, kar 23 udeležencev, učenci pa na tradicionalnih jezikovnih počitnicah v Fiesi, še nekaj domačih taborov bo, pa vendar… Vrtci in šole v Porabju gotovo opravljajo poslanstvo, zaradi katerega obstajajo, izobraževalne institucije pa, žal, ne morejo biti odgovorne za to, da je s koncem šolanja za mladi porabski rod tudi konec slovenskega jezika. Narodnost, ki odgovorno ravna s svojo jezikovno in kulturno dediščino, poskrbi, da mladih, ki zapustijo varno šolsko okolje, ne pozabi. V slovenskem zamejskem prostoru je, recimo v Italiji, šport tisti, ki združuje mlade Slovence, tudi jezikovno. Zakaj Porabje nikoli ni imelo slovenskega (slovensko govorečega!) športnega društva??

Kulturne skupine. V kateri izmed njih se govori slovensko? Tam, kjer so mentorji iz Slovenije. In v kateri skupini so tudi mladi po letih? Nekaj jih je v pevskem zboru pa pri folklori. Kje pa so generacije mladih, po izvoru Slovencev, ki so se v šoli sicer nekaj malega naučile slovensko, tudi od mam in očetov, še več pa od dedkov in babic slišijo slovensko besedo, kje so ti mladi?? Se vsi tisti, odgovorni na političnem, predvsem pa kulturnem in drugih področjih narodnostnega življenja, nikoli ne vprašate o tem? Ne bi bilo potrebno malo bolj med ljudi, med mlade, in z zgledi pokazati, da brez jezika ni narodnosti???

Aha, bilo je društvo mladih Porabcev, ki ga je malikovala slovenska politika, društvo, ki naj bi temeljilo na multikulturnosti. Žal, multikulturnost po porabsko pomeni, da v društvo sprejmemo člane, ki ne govorijo slovensko, s tem pa postane jezik delovanja društva madžarščina. V Ljubljani ploskajo, v Porabju malo manj… Multikulturnost namreč lahko prakticirajo ljudje s trdno lastno narodnostno identiteto, ne pa taki, ki jim je ta moderna, lepo zveneča beseda krinka za marsikaj… Kdo se bo in na kakšen način začel v Porabju ukvarjati z mladimi, vsaj malo slovensko govorečimi Slovenci, za katere je zadnji osnovnošolski dan tudi zadnji dan slovenske besede??

Pred časom sem v Monoštru srečala dekle, ki je obiskovalo pouk slovenskega jezika v monoštrski osnovni šoli in gimnaziji, poskusilo malo v Sloveniji, zdaj pa dela v Monoštru. Po nekaj trenutkih sem jo spoznala in jo ogovorila slovensko; odgovarjala mi je madžarsko in se opravičevala, ker je slovenščino res popolnoma pozabila… To je, žal, usoda mladega porabskega roda, ki je kruta in neizbežna, če boste odgovorni na obeh straneh meje še dalje tiščali glave v pesek. Šola opravi svoje, po svojih zmožnostih, žal pa je s koncem šole za skoraj vse mlade konec slovenščine… Vedno manj slovenščine in vedno več cenzure za moja opozorila, prošnje, prijazna in manj prijazna nagovarjanja... Narodnosti ni brez jezika! Amen!

Dragi šolarji, učitelji in vsi odgovorni in zaslužni za to, da slovenski jezik v porabskih šolah še živi – želim vam lepo, brezskrbno poletje!