torek, 9. junij 2015

Ko pri učiteljih zataji odnos do jezika...

Konec šolskega leta se nezadržno bliža, obiskujem šole, odvijajo se različne dejavnosti... Tu so tekmovanja, izleti, tabori... Letos ni razlogov za veselje... Vsaj kar se rabe slovenščine tiče... "Ko dva dneva preživiš z učenci in učitelji ene izmed porabskih šol - in ne slišiš niti ene slovenske besede, ne od učiteljev, ne od učencev - si šokiran, žalosten, jezen... Ja, kako bi učenci imeli kakšen odnos do slovenskega jezika, ko ga pa učitelji nimajo?!?" - mi je omenil nekdo, ki je vse to doživel pred kratkim... Jaz take scene doživljam vsak dan... (Na drugi dvodnevni ekskurziji je bilo drugače... Ko je zraven gostujoča slovenska učiteljica, se pač ne govori madžarsko...)
Že nekaj časa govorimo o hudi kadrovski podhranjenosti porabskih šol; vedno manj učiteljev je Slovencev (ja, tudi veliko slovenskih učiteljev je to, na žalost, le zaradi službe), na šolah se zaposlujejo madžarski učitelji, ki naj bi v dveh letih opravili izpit iz slovenskega jezika in s tem dosegli pogoj za stalno zaposlitev. Toda - bo tak učitelj kdaj lahko uporabljal slovenščino kot součni jezik v razredu? Nikoli! Bo tak učitelj kdaj imel kakšen pozitiven odnos do slovenščine? Nikoli! Bo tak učitelj kdaj učencem lahko posredoval pozitiven odnos do dvojezičnosti? Nikoli!! ... Ker je zanj to dodatna obremenitev in muka, ker je celo za vodstva šol to dodatna obremenitev in muka, ker ti učitelji nimajo niti najmanjšega namena sprejemati dvojezičnosti kot načina delovanja narodnostnih šol in ker vedno večja prisotnost učiteljev brez znanja slovenščine uvaja v šolske zbornice madžarščino kot edini jezik komunikacije. Dvojezičnost na papirju postaja tihi kompromis... In kako to sprejemajo učitelji Slovenci? Stoično. V kakšnem kotu se še dve pogovarjata med seboj slovensko, večina pa se tiho pomadžarja na vseh nivojih. Vodstva šol pa glave v pesek...
In rezultat te brezupne situacije je prekleto viden pri učencih! Še enkrat bom ponovila: 1580 ur slovenskega jezika od 1. do 8. razreda, stotine ur različnih slovenskih dejavnosti in ob koncu šolanja niti eden učenec ni zmožen povedati nekaj stavkov v slovenščini!!! Ima še vse skupaj kakšen smisel??? A kateri izmed učiteljev kdaj pomisli na to, da je učencem med njihovim šolanjem ukradel 1580 ur, ki bi jih lahko porabili koristneje??? Zakaj se to dogaja??? Gotovo ne zato, ker učitelji, ki poučujejo slovenščino, tako hudo ne obvladajo stroke... Ni problem v tem, temveč pri veliki večini v njihovem lastnem odnosu do tega, kar delajo. Že leta poslušam mantre, ki o njihovem delu povedo prav vse: Veste, težko je... Slovenščina je tako težka... Starši učencem ne znajo pomagati... Saj tega ne bodo nikjer rabili... Oh, tudi meni je težko... Kako sem utrujena od vsega... To je brez pomena...
In še bi lahko naštevala. Kako naj ob takem odnosu učiteljev do poučevanja narodnostne materinščine pridobijo pozitiven odnos do jezika učenci???
Študij slovenščine v Sombotelu končuje vsako leto tudi nekaj Madžarov; o njihovih slovenskih kompetencah tokrat ne bi... Ampak nekomu v porabskih logih se je zdelo fino, da razmišlja o zaposlovanju teh kadrov v porabskih dvojezičnih šolah... Na videz vse lepo in prav, formalno-pravni pogoji so izpolnjeni. Ampak - učiteljica slovenščine po narodnosti Madžarka ne bo nikoli imela odnosa do tega, kar je cilj in poslanstvo narodnostne šole, kar je popolnoma logično. Lahko bo slabša ali boljša obrtnica, a še vedno - Madžarka! Na to niste pomislili ali vam je vseeno???
 Pred nekaj dnevi sem srečala učenca, nekoč zelo problematičnega sinovega sošolca, ki se je prepisal na drugo šolo; zdaj so v razredu samo trije učenci in fant nekako funkcionira. Seveda se na tej šoli - kot vsi - mora učiti slovenščino. Še pred dvema letoma mi je zatrjeval in skoraj jezno razlagal, seveda po madžarsko, da je slovenščina fuj... Tokrat pa me je zelo prijetno presenetil! Nekaj stavkov sva izmenjala v slovenščini, povedal je, da ima slovenski jezik rad, ker je učiteljica Metka (naša gostujoča učiteljica iz Slovenije) zelo prijazna in dobra. In veselil se je izleta v Slovenijo. Tudi Metka gre - se je nasmehnil... To je to, kar sem želela povedati; odnos učitelja do jezika, narodnostne materinščine, ki jo poučuje, ne obrtniško znanje... Seveda, tudi to mora biti, a v narodnostnih šolah je primaren odnos! Učenci jasno da čutijo, če učitelj ne mara tega, kar dela, in rezultat je takšen, kot sem ga opisala: 1580 ur gre v nič!!!
In to je največji porabski šolski problem... Generacije mladih, ki zapuščajo narodnostno šolo brez znanja slovenščine in odnosa do le-te... Mladi, o katerih pravimo, da so narodova prihodnost, so jezikovno in narodnostno izgubljeni - in šola, ki naj bi skrbela za učenje jezika ter utrjevanje zavesti, le asistira na poti v izgubljenost za skupnost. V tem kontekstu Porabski Slovenci nimajo prihodnosti...
Se bo kdo v matični Sloveniji tega začel resno zavedati? Bo komu kdaj kliknilo, da bi namesto podpiranja poklicnega slovenstva Porabje in ohranjanje narodnosti podprli s kakšnimi tremi dobrimi učitelji iz Slovenije? Koliko let že pišem o tem??? Že davno sem dokazala, da je bistvo učenja in privzgajanja pozitivnega odnosa do jezika v šoli v odnosu učitelja do tega, kar dela, in ne v obrtniškem znanju. Bo kdo priznal, da so rešitve, če jih hočemo videti???

1 komentar:

  1. Zelo zanimivo se mi zdi, ko na take zapise začnejo deževati popolnoma mimo usekani komentarji anonimnežev. Že večkrat sem zapisala, da ne maram onesnaževanja svojih strani.... Povej, kdo si, bodi konkreten, konstruktiven, pomagaj iskati optimalne rešitve - in ne boš izbrisan! Potrebujemo krog ljudi, ki bodo želeli pomagati, ne pa anonimno izpovedovati svoje neumne frustracije... Porabje je še vedno del slovenskega kulturnega prostora in bo to tako dolgo, dokler se bo v njem slišala vsaj tu in tam slovenska beseda. Da bo slovenščine več, pa nas mora biti več takih, ki to iskreno želimo...

    OdgovoriIzbriši