Moj tokratni zapis je razmišljanje mame... Mame 12-letnega malega gimnazijca, ki je pravkar z odličnim uspehom končal 6. razred, oziroma 2. razred 8-letne monoštrske gimnazije... Ja, z odličnim uspehom in grenkim priokusom, da je on ob maminih in očetovih naukih, strogosti in doslednosti dobil pravzaprav enake petice kot tisti, ki so jih izsilili tako in drugače... Veliko stvari v sinovi šoli mi ni všeč oziroma sem zgrožena nad njimi; že od lani se ubadamo z menjavanjem učiteljic za matematiko... Stalna gre, poučuje začasna, pride tretja, ki ni prijazna in domača (stalen sindrom vodstva monoštrske gimnazije!!), je stroga, daje veliko nalog; jamrajo učenci, se vmešajo trapasti starši in ravnateljica popusti... Nesrečnica mora oditi! Nekateri besnimo, a nič ne pomaga... Moj sin je pri njej vse razumel in krasno napredoval v znanju... Ampak to nikogar ne zanima... Pride četrta sveža učiteljica z diplomo, staro nekaj dni. Takoj smo vedeli, da bo to polom. Nihče nič ne razume, kaos v razredu, kazenske kontrolke, ki jih potem niti ne popravi, neresnost do skrajnosti! Ravnateljice in dušebrižniških staršev pa nikjer... Zaključijo se petice, kljub temu da niso zaslužene, vsaj pri večini niso... Ja, res sva s sinom bila razočarana... Pa ne le midva; iz razgovorov s sinovimi vrstniki sem ugotavljala enako...
Glavnina mojih skrbi v zvezi s sinovo šolo pa je že nekaj let namenjena jezikovnemu pouku - tako pouku angleščine kot pouku slovenščine... Na Madžarskem se še vedno ubadajo z bolj ali manj slabim poučevanjem tujih jezikov - vsaj v perifernih šolah - in s stereotipi, kako se le-teh ni mogoče naučiti. O tem, da se na monoštrski gimnaziji diskriminira učence, ki obiskujejo pouk slovenščine, pa sem že pisala. Le-ta je namreč po tihem, zahrbtno in gotovo s soglasjem Prijazne Domače učiteljice dobil status samo 2. tujega jezika! Učenci, ki so pri slovenščini, se torej redno prva 4 leta 8-letne gimnazije ne morejo učiti tujega jezika. Zato se starši odločamo za privatne ure in izpite v šoli. In nekako gre... Boj za jezikovni prestiž je neusmiljen in učitelji slovenščine v Porabju se pravzaprav ne zavedajo, da če bo pouk slab, bodo učenci šli drugam. In se že dogaja. Na gimnaziji je slovenščina na dnu! Od časa, ko jo je poučevala odlična učiteljica - za njen odhod je poskrbel nekdo iz slovenskih vrst, ki ni prenesel, da ima njegova hčerka oceno, ki si jo zasluži - je minilo 7 let... Potem so se dijaki kar vpisovali, nihče ni razmišljal o znanju, temveč o dobri oceni brez truda. Ampak je že drugače. V tekočem šolskem letu sta se vsaj dve učenki prepisali na nemščino... Tudi moj sin ne bi bil del slovenske skupine, če bi ga učila Prijazna Domača. Na srečo jih poučuje učiteljica iz Slovenije in upam, da bo še dalje tako... Kajti moj sin je zaradi mamine slovensko-fanatične zgodbe že ves čas žrtev...
Če sem v predhodnem zapisu omenjala 1580 šolskih ur, ki jih učitelji v osnovni šoli ukradejo učencem s slabim in neučinkovitim poučevanjem slovenščine, je od 1. do 4. razreda mojemu sinu bilo ukradenih 790 ur!!! Če se ne bi z njim sama jezikovno ukvarjala, če ne bi bil - po zaslugi družine - uravnoteženo dvojezičen, bi ostal na nivoju dober dan, na svidenje, dobro - kot njegovi sošolci po 790. urah!!! In za izjemne dosežke v poklicni karieri so gospo še nagradili!! Res izjemen dosežek, da v 790 urah učence naučiš 5 - bodimo prizanesljivi in recimo 15 - slovenskih besed!!! To seveda ni samo monoštrska specialiteta, tudi iz drugih šol poznam te izjemne dosežke! In ko se pogovarjamo, kaj storiti, kako izboljšati učinkovitost pouka, mene kot mame ne zanima v podrobnosti pot, ampak cilj! Znanje! Pozitiven odnos, zavzetost, strokovnost in lojalnost učitelja do tega, kar dela. Njegov trud, da nauči, ne le predeluje snov, dobiva plačo in hrepeni po penziji...
Dragi porabski slovenski učitelji! Kot mama sem globoko zaskrbljena nad usodo slovenskega jezika pri šolarjih, sinovih vrstnikih, mlajših, najmlajših in starejših učencih. Učiteljevanje v narodnostnem okolju ne sme biti le služba, ampak v prvi vrsti poslanstvo... Le-to pa lahko širite in utrjujete, če ga dosledno živite tudi sami... Samospraševanje o tem, zakaj kot narodnostni učitelj ne naučiš materinščine lastnih otrok, bi bil prvi korak... In potem - pot k spremembi, namreč vaša trdna odločitev, da bom poskušal še bolj paziti in biti dosleden pri otrocih, ki so mi jih starši zaupali, da jih naučim slovenščino. Naučim, ne le učim in ubijam čas... Učenje in poučevanje pa nista le šolska snov, največ šteje odnos do tega, kar delate. Če otroci zunaj učilnic ne slišijo, da bi se učitelji med seboj ali z njimi pogovarjali slovensko, je to zanje še en nebodigatreba predmet na urniku. To je temeljni problem. In prav pomanjkanje slovenščine v neuradnih govornih položajih je tisto, zaradi česar se noben porabski učenec ne identificira z njo... Se kateri izmed učiteljev identificira s slovenščino in jo je pripravljen braniti in dosledno prenašati na učence???
Odločitev je v vaših rokah, časa pa zmanjkuje...
