Sedele smo ob kavici in klepetale; sestanek je organizirala Katalin, predsednica Slovenske samouprave Monošter - Slovenska ves. Najina sogovornica je bila ravnateljica srednje strokovne šole v Monoštru, odločna in delavna gospa, sicer Madžarka, ki je trdno prepričana, da je prava dodana vrednost njene šole pouk slovenščine, v prihodnosti pa dvojezični program gostinskega tehnika (le ti pridobijo veščine kuharja, natakarja, receptorja - vse v gostinstvu v eni osebi)... "V različnih programih imamo okrog 20 učencev v treh skupinah, ki se učijo slovenščino; seveda bi želela, da bi bila ta slovenščina na nivoju, za to pa bi potrebovali celega gostujočega učitelja iz Slovenije. Prav tako želimo dvojezični gostinski program, za to pa bi potrebovali pomoč učiteljev stroke s katere od bližnjih slovenskih gostinskih šol... Za začetek bi zadostovalo 4 ure tedensko... Prosila sem že nekaj ljudi za pomoč, tudi pri slovenskem konzulu sem bila, a vse je ostalo pri obljubah... Prosim, pomagajte mi..."
Pred časom sem doživela nekaj podobnega na monoštrski gimnaziji: "Veste," je rekla ravnateljica, "saj razumem, da si naši dijaki zaslužijo boljši pouk, tudi sama to zelo podpiram, a od kod naj vzamem učitelja? Bo Slovenija poskrbela zanj?? So kakšne možnosti? V pismu, ki sem ga poslala vašemu ministru za šolstvo lani, sem prosila Slovenijo za pomoč, a odgovor ni bil pozitiven. A v Sloveniji res ne razumejo, v kako težkem položaju smo??"
Vpisi v 1. razred osnovne šole se odvijajo v aprilu. Pred tem so informativni dnevi, sestanki v vrtcih in nekoč sem bila celo vabljena na take sestanke... Letos je vse potekalo tako, kot da nikomur ni v interesu, da se na monoštrski osnovni šoli še kdaj zgodi kakšna slovenščina... Kljub t. i. slovenski skupini v vrtcu in slovenskim vzgojiteljicam... Spet ne bo prvošolcev, ki bi se učili slovenščino - še slovenskega krožka ni več, ker se je učiteljica upokojila, druge pa ni! In je ne bo, ker učiteljev slovenščine iz leta v leto bolj primanjkuje, tudi v bodoče jih ne bo... Trenuten položaj pouka slovenščine v Monoštru je zelo zaskrbljujoč - še malo in ga ne bo več... Za vzorec otrok se jo uči na osnovni šoli in na gimnaziji v 5. in 6. razredu, na gimnaziji v višjih letnikih je prava zmeda, saj se vpisujejo, izpisujejo, skupaj so začetniki in nadaljevalci in še vedno je - razen v 5. in 6. razredu - tam učiteljica, ki jo dijaki obožujejo, ker imajo vsi petke, nič se ni treba učiti in ure odpadajo na njihovo željo...
Kaj bo torej z učenjem, predvsem pa poučevanjem slovenščine v Monoštru??? Zaskrbljene za prihodnost slovenščine smo: novoizvoljena predsednica slovenske samouprave Katalin, ki si vsakdanji kruh že nekaj let služi v bližnjem avstrijskem mestu, dve srednješolski ravnateljici Madžarki in jaz... Lepa druščina... Kje pa so vsi tisti, ki so jih polna usta ohranjanja slovenstva že desetletja? Kje so tisti, ki se borijo za narodnostne stolčke, denar in priznanja? Kje so še oni, ki ohranjajo slovensko kulturo in so zaslužni... Za kaj že?? Kje so diplomati, ki bi - če bi njihove obljube rasle kot koprive, prerasle že celo Madžarsko? Kje so vsi slovenski politiki, ki prihajajo v Porabje na ekskurzije in se tu imajo fino? Zakaj so vatli v Ljubljani tako različni, da imam vedno bolj občutek, da bo slovenska politika začela Porabje počasi odpisovati??? Blebetanje o vzhodni etnični in jezikovni meji, ki jo moramo braniti z vsemi sredstvi, je vedno bolj zgolj politični oksimoron... Ta vzhodna meja slovenstva se dan za dnem pomika proti jugu; nekje je že pomaknjena do znamenitega mejnega pasu, ki ga poznamo iz nekih drugih zgodb... Zadnjih 25 let se je pomaknila bolj kot predhodnih 250 let!!! In vsi, prej našteti, tiščite glave v pesek...
Veste, kako malo razumevanja (in finančnih sredstev) za prave probleme bi v Porabju potrebovali, da bi res lahko poskusili kaj premakniti, najprej na šolskem področju? Šola mora dajati temelje, ker jih pač družine ne dajejo več, za učenje jezika in graditev pozitivnega odnosa do narodnostnih vrednot. Šola, kjer bodo učenci in dijaki slišali slovenski jezik tudi zunaj učilnic... To je v Monoštru, žal, že tudi drugod, znanstvena fantastika... Slovenščina je po zaslugi državne madžarske, slovenske narodnostne in slovenske matične politike mrtev jezik... Ker se Porabci nikoli niso znali postaviti zase oziroma so to počeli zelo plaho in apatično, sta tako domicilna Madžarska kot matična Slovenija izkoristili njihovo nemoč; danes so v očeh slovenske državne politike Porabci le neka marginalna skupinica, ki ji včasih vržemo kakšen priboljšek - saj bodo zadovoljni in hvaležni - kaj več pa tako ali tako nikoli niso zahtevali... A se v Sloveniji sploh kdo zaveda, kako zgrešena je bila in je še vedno njena politika do Porabja???
Pred več kot desetletjem smo začeli govoriti o tem, da bo v šolah zmanjkalo narodnostnih učiteljev; tistih dvojezičnih za različne predmete in tistih, ki poučujejo slovenščino. Na eni strani smo pripravljali odmevne promocije učenja slovenskega jezika in vabili starše - in bili uspešni - na drugi strani pa trepetali za usodo tega pouka, če Slovenija ne bi pokazala razumevanja za pomoč, v kadrih seveda... Zdaj smo tam... Pouk slovenščine bo najprej zamrl v Monoštru, kljub temu da je interes učencev zanj. A ni in v naslednjih letih še bolj ne bo tistih, ki bi ga poučevali... Vprašanje, kaj bo na dvojezičnih šolah, kjer alarmantno primanjkuje že ta hip dvojezičnih učiteljev... Ne vem, kaj bo, nihče ne ve... A se v Sloveniji sploh kdo zaveda, kaj to pomeni? Bi ta zmedena država res bankrotirala, če bi porabskim šolam financirala 3 ali 4 učitelje, ki bi lahko rešili to agonijo umiranja slovenščine na obroke??? Imam nekaj konstruktivnih predlogov, ki jih bom prihranila za naslednji zapis...
Do takrat pa bomo še kakšno odmevno rekli kje drugje...
