Pater, ignosce illis, quia nesciunt quid faciunt!

Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!
Malo več kot leto dni je od poslednjega kamenjanja... A objekt tega dejanja je še vedno silno živ in trdoživ; niti enkrat nisem padla pod križem, saj mi ta križ daje neizmerno moč živeti, stati in obstati. In vztrajati. In stati za svojimi načeli! Ni ga vetra s severa ali vzhoda, z zahoda ali juga, ki bi me zlomil! Živim! Razumete??? Še vedno živim!!!

Raba, moja reka, divja in neukročena, je moj simbol... Je res greh spraševati se, kam je potonil vaš narodni ponos, vaš jezik, dokaz, da ste narod, moji Slovenci ob motni Rabi??? Kam so potonili vaši spomini, spomeniki preteklosti, časi, ko ste peli, govorili, ljubili, sovražili, sanjali ali šepetali slovensko, slike zgodovine, ki so bile kot mozaik, katerega prvič izdeluje marljiv šolar: malo mavrice in neenakih kamenčkov in čudovit kolorit, a s presledki in barvami, ki se ne ujemajo z osnovo...

Bil je čas lilij, ki tudi na črno-beli fotografiji ostajajo bele... Čas, ko sem z vami "gučala po domanje, po porabsko"... In ko ste med sabo gučali po domanje, po porabsko, in s svojimi mlajšimi, pa s sosedi in z gospodom župnikom... Z učitelji ne, ker so bili oblast, tej pa se ne zaupa... Skupaj smo stopali v nove čase, rojevali so se otroci, ki bi danes radi bili nekaj novega in poteptali vse, kar je bilo pred njimi... Le redke so starši naučili slovensko... A danes sem dojela, da s figo v žepu, brez odnosa in besede Slovenec ter zavesti o slovenstvu... V veliki večini...

Je biti Slovenec v Porabju danes res samo zgodba o denarju, ki priteka z zahoda ali vzhoda???

Črno-bela zgodba o žrtvah in rabljih?? Med rablji naj bi bila, kot sem izvedela danes, tudi jaz... Oseba, persona non grata med mladimi, ki so ustanovili društvo pomadžarjene porabske mladine... Menda me bodo za žalitve tožili kar na evropskem sodišču za človekove pravice... Sancta simplicitas! Ljuba mladina, na tem sodišču bodo sprejeli vašo tožbo šele takrat, ko boste izčrpali vsa pravna sredstva v lastni državi. Žal, postopek je tak. Aha, kaj sem zagrešila? Obregnila sem se ob naziv društva, ki v svojem poimenovanju nima besede "slovensko"... Je to kaznivo dejanje, če nekomu pljuneš v faco kristalno čisto resnico??  Je multikulti društvo članov, ki se še niso odločili, kaj pravzaprav so, neka relevantna institucija, ki lahko toži nekoga, ki si je upal reči jasno in glasno, za kaj gre?? To je bolno... V soboto so multikultiji imeli prireditev (na kateri seveda niso govorili slovensko). So se pa na njej - informacija iz zanesljivega vira in dokumentirana - ukvarjali z mano in s tem, da je lepo biti Madžar... Pa sploh ni težko, saj plača čebela matica!!!

Ljuba porabska multikulti mladina! Šele takrat, ko boste razčistili, kaj ste in kaj hočete, se obrnite s čudaškimi pismi na neke institucije... Zakaj institucije? Kaj pa imajo le-te z mojim nočnim življenjem? Je normalno, da se nekomu pritožujete, ko sami ne izpolnjujete niti osnovnih standardov normalne komunikacije??? Pridite, za božjo voljo, do mene, saj sem vedno v Porabju, sedimo za mizo in se pogovorimo! Ne ponavljajte butalskih manir vaših predhodnikov, t. i. oblasti s te in one strani... Pri meni ni problema... Definitivno pa se mi gnusijo zahrbtni sestanki o meni brez mene!!!

Ni vse črno-belo, so tudi barve. Prav lepe. Jih hočete videti???

A ni v Porabju za vse prepozno???

Res je! V Porabju in v Sloveniji je za marsikaj prepozno...

V Sloveniji je prepozno predvsem za zavedanje, da država in politika nista supermarket... Že lep čas gledam informativne oddaje samo vsake kvatre, tudi branje časopisov ni moje vsakodnevno opravilo... Za duševno zdravje je to najboljša odločitev... Predsednik slovenske vlade, ki nas je tako zelo očaral s svojimi retoričnimi bravurami o moralni in etični prenovi družbe ter države - seveda prej, kot je postal predsednik - je zdaj le še bleda senca samega sebe; to ni isti človek! Se je sploh zavedal, kaj ga čaka? Je v svoji naivni poštenosti ali pošteni naivnosti slutil kremplje krokarjev, ki bodo trgali drobovje njegovih načel??? V državi, kot je Slovenija, žal, še nismo zreli za reinkarnacijo Gandhija... Ali rojstvo kakšnega dalajlame...

Kaj pa v Porabju? Le-to je samo odsev in podaljšek slovenske zmede, tragičen, na veliko področjih zavožen do konca... Če v Sloveniji govorimo o zvezah in poznanstvih kot edini možnosti, da se nekdo povzpne kam više ali najviše ali se mu vsaj zagotovi varna in udobna službica, četudi zanjo ne izpolnjuje pogojev, je to v tako majčkenih okoljih, kot je porabsko, še bolj izrazito in v nebo vpijoče. Že nekajkrat sem zapisala in bom spet: Nič nimam proti družinskim biznisom, ki jih z denarjem slovenskih davkoplačevalcev izdatno financira Slovenija, če so prejemniki RESNIČNO SLOVENCI!!!! Če se trudijo ohranjati slovenščino (ne samo takrat, ko jih obišče kdo iz Slovenije, ampak tudi v medsebojni komunikaciji), če slovensko učijo lastne otroke in če se okrog njih ustvarja jedro Slovencev, ki bodo skozi svojo dejavnost ohranjali in krepili slovenski jezik! Imamo v Porabju tako skupino??? Žal, ne... Tudi vsa govoričenja o pozornosti in pomoči mladim, ki naj ostanejo in še bolj postanejo Slovenci, so mlatenje prazne slame, saj Društvo porabske mladine še naprej ostaja brez pridevnika "SLOVENSKI" v svojem nazivu!!! Kdo je "porabska mladina"? To so mladi, ki živijo v Porabju: Madžari, Slovenci, Romi, Nemci, Romuni in še bi se kdo našel... In zakaj to društvo nima v svojem nazivu označbe, da gre za slovensko mladino, recimo po analogiji z nazivom Društvo porabskih slovenskih upokojencev??? Ne more imeti, ker imajo še med funkcionarji take, ki so Slovenci le še po Adamu in Evi!!! In ko predsednica zapiše, da so društvo ustanovili na pobudo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (torej ne na lastno pobudo!!!), nam je vse jasno! In upam, da se bo Urad kot financer malo zamislil nad še enim multikulti društvom z madžarščino kot jezikom sporazumevanja...

Pred dnevom ali dvema mi je kolegica postavila vprašanje, ki sem ga zapisala kot naslov današnjega razmišljanja... Govorili sva o mladih in najmlajših kot tudi o njihovih učiteljih... "Vedno bolj ko spoznavam in opazujem življenje narodnostne šole, se sprašujem, kaj je tu še slovenskega in kako dolgo bo to vzdržalo... Res je, saj me učenci pozdravijo slovensko, to pa je vse... Svoje učitelje pozdravljajo samo madžarsko... A ni v Porabju za vse prepozno???" Nekako tako je razmišljala in skupaj sva razglabljali, kaj bi bilo še možno, smiselno, da se postori pri najmlajših... Gotovo bi se krovna organizacija Državna slovenska samouprava morala bolj posvetiti delu neposredno z ljudmi in se povezati s slovenskimi društvi (Zvezo Slovencev), a ne le na deklarativni ravni, kot je to bilo doslej; lokalne slovenske samouprave, v katerih povsod delujejo učitelji, bi morale biti nosilke slovenskih dejavnosti na terenu - poznajo mlade družine, ki bi jih bilo potrebno prijazno vabiti, prirejati zanje različne SLOVENSKE dejavnosti in jih nagovarjati, da otroke učijo slovensko... A niso slovenske organizacije namenjene temu?

Še vedno mi ni jasno, ali si kdo v Porabju predstavlja, kako bo tu čez 10 let... Močno upokojensko slovensko društvo in madžarska multikulti mladina, ki bo ob obisku financerjev iz Slovenije morda kako rekla tudi po slovensko... In da ne bo napačnega razumevanja: Jaz zelo podpiram multikulturnost, če se jo gredo zrele osebnosti z močno lastno narodnostno identiteto; v Porabju pa se multikulti gredo ljudje s krizo identitete ali jim je to zgolj blefiranje in prikrivanje izgube slovenske identitete... To je zaskrbljujoče... Zakaj nočete razumeti, da je edino jezik tisti, ki vas bo ohranil? Če bi vso energijo, ki jo vlagate v laganje, sprenevedanje in gradnjo kulis za obiskovalce iz Slovenije vložili v lastno učenje slovenščine in iskreno ohranjanje slovenske identitete, bi v Porabju vsi odlično govorili slovensko in bili resnični Slovenci!!! Kaj pa lahko stori Slovenija na šolskem področju?

Iz številnih pogovorov z učitelji in vodstvi šol v zadnjem času lahko razberem in odločno trdim, da vedo, da ne bodo zmogli sami. Kadrovske vrzeli so tako hude, da je možna rešitev le v obliki okrepljene strokovne pomoči iz Slovenije! Torej - ponovno kličem in rotim matično (mačehovsko) državo: V PORABSKIH ŠOLAH POTREBUJEMO NAJMANJ 3 UČITELJE IZ SLOVENIJE!!!

Kako izvajati dvojezični pouk, če šola ne premore niti enega dvojezičnega predmetnega učitelja??? Kako izvajati dvojezični pouk na razredni stopnji, ki traja 4 leta, šola pa ima le 2 dvojezični razredni učiteljici ali celo nobene??? Kaj storiti, ko sta šoli vendarle dvojezični in madžarski financerji ne bodo v nedogled dajali sredstev in se nič spraševali, kako tu vse to poteka?! Za učitelja slovenščine je prosila ravnateljica monoštrske srednje strokovne šole (kjer je ta pouk na smrtni postelji) in tudi gimnazije (kjer je ta pouk na infuziji) ... Meseci minevajo, tudi leta bodo, tu bo počasi vse mrtvo ali samo še na papirju, slovenski ministri, državni sekretarji in diplomati pa posedajo na vljudnostnih sestankih, srečanjih in simpozijih s samooklicanimi (največ je takih) manjšinskimi predstavniki... Ki so že zdavnaj zgubili kredibilnost in stik z manjšinsko resničnostjo... In kujejo akcijske načrte za prihodnost... Čigavo in česa????? V takih razmerah prihodnosti ni! Amen!