Mladi kot ustvarjalci skupnega slovenskega prostora?

Naslov mojega današnjega razmišljanja je pravzaprav naslov letošnjega vseslovenskega srečanja v Državnem zboru, katerega glavna organizatorka je državnozborska Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Po vabilu sodeč je letošnje srečanje še precej abstraktno, saj razen treh referentov takorekoč ni znano, kaj konkretno se bo dogajalo. Sicer pa so ta srečanja tako ali tako sama sebi namen, saj Slovenci iz zamejstva in sveta največ drug drugemu pripovedujejo in izpovedujejo svoje težave... Redko slišimo kakšno lepo zgodbo, žal. Bila sem na nekaj teh srečanjih, a sem kmalu ugotovila, da - razen da srečam kakšnega zanimivega sogovornika - ni nobene koristi. Tudi v dvorani je le peščica tistih, ki bi tam morali biti, lani, recimo, je popoldne bilo le nekaj naivno poštenih rojakov, ki so menili, da bo njihov nastop kdo slišal in ukrepal; a odgovorna ušesa bi lahko preštela na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal... Tudi sama sem se pred leti zelo pripravila na nastop in v imenu zamejskega šolstva izpostavila pereče, zelo konkretne probleme... Odziva nobenega... Taki nastopi so torej zgolj tratenje časa in živcev... In nekdo odkljuka, da je v Državnem zboru organiziral velepomembno srečanje...

Da se vrnemo k osnovni temi - mladi kot ustvarjalci skupnega slovenskega prostora... Sintagma "skupni slovenski prostor" je neumnost. Zadeva v taki obliki ne obstaja oziroma ne more obstajati, ker nam ne pove čisto nič, je neke vrste oksimoron (duhovit nesmisel). Vriniti moramo še kakšen pridevnik, na primer kulturni ali jezikovni ali gospodarski ali etnični, da ima besedna zveza kakšen konkreten pomen. Ustvarjalci pa bi tudi bili bolj verjetni, če bi jih poimenovali soustvarjalci... Vem, da je pri mladih težko govoriti o npr. soustvarjanju skupnega jezikovnega prostora, čeprav bi to postavko morali dati na prvo mesto, če želimo, da se slovenske skupnosti pred mejo ohranijo kot SLOVENSKE. Vse drugo je demagogija in iskanje izhodov v sili. Vem, da je na koncu naslova vprašaj, zato so interpretacije odprte, odgovori pa večplastni. Ampak - brez učenja in uveljavljanja slovenskega jezika, brez zavedanja o pomenu jezika kot razpoznavnega znaka skupnosti je vse zaman. Mladi, ki jih ne združuje in ne povezuje jezik kot simbol pripadnosti slovenski skupnosti, so izgubljeni. Nikoli ne bodo in ne morejo biti ustvarjalci ali soustvarjalci skupnega slovenskega kakršnega koli prostora... Žal... Vemo pa tudi, da izvor problema opuščanja ali opustitve slovenskega jezika ni pri mladih, ampak pri njihovih starših, starih starših, manjšinskih kulturnikih, učiteljih, politikih... Mladi so le zrcalne slike prej naštetih...

Verjamem ali želim verjeti, da je slika odnosa do lastne slovenske materinščine in njene rabe pri mladih v Italiji in Avstriji bolj svetla in obetajoča kot tista v Porabju, čeprav bi srčno želela, da se tudi v porabskih logih stvari razjasnijo... Nihče nikogar ne sili, da se ima za Slovenca, če tega ne želi! Ampak - imeti se za Slovenca, je odgovornost: do jezika, kulture, identitete, doslednega prepričanja. Če tega ni, naletimo na t. i. poklicno slovenstvo, ki v nekaterih sredinah že dobiva znake epidemije. Kaj bo čez deset, dvajset let v Porabju, ko vemo, da v porabskih šolah nimamo niti enega šolarja, ki bi vsaj na osnovni ravni govoril slovensko, me je nekdo vprašal danes...

Kulturni, jezikovni, kakršen koli skupen slovenski prostor lahko mladi ustvarjajo le, če je slovenski jezik njihovo osnovno sredstvo vsakršne komunikacije, če je njihov odnos do slovenstva kot osebne vrednote jasen in dosleden, predvsem pa izražen z rabo lastne materinščine! V enem od svojih zapisov sem se že spraševala: Kaj loči mladega Porabskega Slovenca od madžarskega vrstnika, če Slovenec opusti svojo materinščino? Prav nič! Torej? Kako naj bodo mladi ustvarjalci skupnega slovenskega prostora? Slovenskega težko... Posebej v Porabju... Morda pa se na vseslovenskem srečanju najde kakšen inovator, ki bo odkril čarobno formulo...











Kako braniti svoj narodnostni obstoj??

Retorično vprašanje, ki se mi je zapisalo v naslovu, ima že dolgo odgovor. Jasen in nedvoumen. S poudarjanjem svoje drugačnosti, enkratnosti, z doslednostjo tega početja in vztrajnostjo ... S pokončno držo in brezpogojno rabo lastne materinščine! Madonca, sem naivna! Večini verjetno že kar smešna v svojem fatalističnem vztrajanju pri preživelih vrednotah ... Ja, za večino preživelih ... Kdo ima danes še kakšen odnos do jezika, narodnosti, domovine? Madžari, jasno!!! Pa Hrvati, Srbi ... Slovenci niti slučajno, pa če gre za tiste v matični državi ali tiste v Porabju. Morda je nekaj belih vran, tako za skromno ohranitev vrste ...

Ker je čas pred koncem šolskega leta, malo poglejmo v izobraževalne loge. Mladi in najmlajši so bodočnost naroda - tako vsaj zvenijo mantre, ki jih ponavljajo vsi velepomembneži s severne in južne strani Srebrnega brega ... Če se sprehodimo po monoštrskih, števanovskih in seniških šolskih hodnikih ali šolskih dvoriščih med odmori, ne bomo slišali niti ene slovenske besede! Vse dokler ...

Vse dokler učenci ne zagledajo - mene! Takrat pa zadoni iz vseh grl: Doober daaan!!! Seveda prijazno odzdravim, morda še povprašam, kako so, vsi rečejo, da dobro, in komunikacije je konec ... Seniški in števanovski osmošolci, ki jih tokrat za porabske razmere niti ni malo, so se vsi od prvega do osmega razreda učili slovenščino. Posebej med seniškimi je nekaj takih, kjer doma še babice in dedki govorijo slovensko - med sabo - z vnuki očitno ne ali skoraj ne. Vsi bodo šolanje nadaljevali, nekateri v monoštrskih, drugi v sombotelskih srednjih šolah. Če se vpišejo v katero izmed monoštrskih šol, imajo možnost učenja slovenščine, v Sombotelu te možnosti ni, čeprav smo pred leti raziskovali naklonjenost šol do uvedbe vsaj kakšne slovenske jezikovne skupine v obliki slovenščine s statusom tujega jezika. Seveda, šole bi bile za, tudi učitelj bi se našel, dijaki pa ne ...

Malo sem se pozanimala v monoštrskih srednjih šolah, v gimnaziji in srednji strokovni šoli, kjer ponujajo šolanje v številnih programih ... Na gimnazijo menda pridejo štirje porabski osmošolci, a nobeden se ni prijavil k slovenskemu jeziku, tako da je v prvem gimnazijskem letniku vprašljiv pouk narodnostne slovenščine!!! Jih ne zanima ... Niso motivirani ... Saj se tam ne more nihče nič naučiti ..., so tipična pojasnila vseh vpletenih. Res je. Dokler Prijazna in Domača učiteljica na gimnaziji nima kriterijev, kaj in kako naučiti, dokler se za popolno neznanje dobivajo petice, dokler dijaki obiskujejo slovenščino zato, ker se tam ni potrebno nič učiti in imaš odlično oceno (učiteljičina hvaležnost učencem, da so se vpisali, in ima ona službo) - resnih dijakov, ki bi želeli znanje, pri slovenščini pač ne bo! Tudi sama kot mama petošolca ne bi svojega otroka nikoli dala k jezikovnemu pouku s takim pedigrejem ... Imam poseben privilegij, da mojega sina in njegove sošolce v 5. razredu uči slovenščino odlična učiteljica asistentka iz Slovenije, avtohtona Prijazna in Domača pa sedi v zadnji vrsti in dobiva plačo ...

Po mojih sistematičnih strokovnih pregledih pouka na gimnaziji, po obsežnem poročilu, ki sem ga dala ravnateljici (ki je seveda čista Madžarka, a širokih obzorij), se je le-ta očitno zamislila. S trideset in več dijakov v štirih letnikih priti v petih letih na trinajst - pretežno Madžarov, ki rabijo petko in proste ure, pa zastonj morje in smučanje - ni šala. In je ukrepala ...

Na slovensko šolsko ministrstvo je poslala prošnjo za stalnega učitelja asistenta iz Slovenije samo za poučevanje na monoštrskih šolah ... Tako zaključuje:

"V naši regiji je zelo pomembno negovanje slovenskega jezika in ohranjanje narodnostnih vrednot ter identitete. Monoštrske šole obiskuje veliko otrok slovenskega porekla, precej naših dijakov nadaljuje svoj študij na slovenskih visokih šolah in univerzah. Oni so (in bodo) tisti intelektualci, ki s svojim delovanjem zagotavljajo ohranitev slovenske skupnosti na Madžarskem ter razvoj njene kulture.

Spoštovani gospod minister, prosimo Vas podprite naša prizadevanja in nam pomagajte pri stalni zaposlitvi slovenske pedagoške asistentke."

Kaj porečejo na to veliki Slovenci s polnimi usti slovenstva? Nič. Kaj je rekel minister? Še nič ... Kako torej braniti svoj narodnostni obstoj? Očitno le tako, da se nehamo s tem ukvarjati ... Nehamo polirati možgane s takimi temami ... Če se s problemom ne ukvarjaš, ga ni. To je porabska logika. Budimpešta je daleč, Ljubljana enako daleč, še nekaj časa se bo vedno našel kdo, ki bo - tudi zaradi lastnega interesa - zlobiral, da porabska malha ne bo čisto prazna. Vse drugo pa tako ali tako ni pomembno ... Mene pa argumentirano prepričajte, naj se neham s tem ukvarjati na tak staromoden način ... Naj vsi naivneži nehamo z iskrenostjo, poštenostjo, lojalnostjo ... Koga še to zanima, razen starokopitneže mojega kova??? Nehajmo si torej postavljati vprašanja, ki tako ali tako imajo odgovore že od pamtiveka, le jaz bi še nekaj dodala ... Bom poskušala vsak dan manj in se bo spet vrnil mir v lepo madžarsko deželico ob Rabi ...