Otkovci
so nekoč bili samostojna vas, danes pa so del Števanovcev. Lepa dolina, skozi
katero se vije cesta, ob njej so hiše, le-te pa so raztresene tudi po hribčkih.
To je kraj miru in lepote, zato ga rada obiskujem. Pravzaprav cilj mojega
opazovanja te očarljive doline ni življenje v hišah, ampak na neskončnih
močvirnih travnikih, ki se vijejo ob potoku. Tudi ti travniki so najlepši
spomladi (letos jih, žal, ne morem obiskovati, a jih zelo pogrešam). Ne ve pa
se, kako dolgo bodo še močvirni in pristni, saj tudi tu pade vsako leto manj
dežja, zemlja je izsušena, kar pa vpliva na rast močvirskih rastlin, posebej
cvetlic. Prav v maju in juniju so travniki najbolj pisani. Če je pomlad vsaj
povprečno deževna, zacvetijo številne močvirske rože, med njimi take, ki so
tudi na Madžarskem na seznamu ogroženih rastlinskih vrst, zato bi vzdrževalci
teh travnikov (verjetno je to Narodni park Őrség) morali temu območju namenjati
posebno pozornost in vsaj enkrat do dvakrat na leto opraviti košnjo. Predel,
kjer npr. raste rožica, rumena maslenica, ki je na rdečem seznamu ogroženih
vrst tudi na Madžarskem, ni bil lani pokošen niti enkrat! To pomeni, da v
kratkem ne bo več niti ene te rastline, saj jo bodo zadušile močvirske trave,
šaš, sitovec in rogoz. Na teh travnikih – poleg običajnih travniških rož –
najdemo torej prav posebne, formalno zaščitene in ogrožene cvetlice, kot so: že
omenjena rumena maslenica, sibirska perunika, vodna rumena perunika, potočni
osat in kačja dresen, malo više pa se najdeta čopasta grebenuša in vijolični
lučnik. Kar nekaj ljudi v Porabju sem vprašala, če poznajo vse te prelepe
močvirske cvetlice, pa mi skoraj nihče ni znal odgovoriti pritrdilno. Na
območjih, kjer bi se lahko razvijal butični turizem, so tudi take posebnosti
dobrodošle. Se ne bi dalo kaj podobnega razmišljati tudi v Porabju?
Naj
vse naštete rožice na kratko predstavim; pri opisih in pravilnosti poimenovanj
sem si pomagala z e-knjigo Vodnik po
rastlinah, avtorja Branka Bakana. Gradivo je nastalo v projektu »Krajina v
harmoniji« pred osmimi leti. Fotografije so moje, posnela sem jih lani in
predlanskim na otkovskih močvirnih travnikih.
Začela
bom z meni najljubšo rožico, rumeno
maslenico, ki je na rdečem seznamu ogroženih rastlin, to pomeni v popolnem
izginjanju, kar opažam skozi leta tudi sama. V otkovski dolini je le eno večje
rastišče, posamezne rastline pa najdemo po travnikih ob potoku. Čeprav cvetovi maslenice močno spominjajo
na lilijo, gre za rastlino iz družine zlatokorenovk (Asphodelaceae). Posamezen
rumeni cvet je odprt le en dan - iz te posebnosti izhaja angleško
poimenovanje yellowday-lily. Za razliko od lilij, ki imajo olistano
steblo, ima maslenica golo steblo in številne pritlične liste. V višino
rastlina meri 80-100 cm. Na vrhu stebla je do 12 dišečih rumenih cvetov, ki
cvetijo maja do začetka junija. Uspeva na vlažnih in mokrotnih travnikih, na
zelo redkih rastiščih. Se tisti, ki ne omogočijo njenega obstoja, zavedajo, da
je to zavarovana vrsta, ki jo je prepovedano trgati, uničevati ali poškodovati?
Naslednja travniška lepotica je modra sibirska perunika, ki zaradi
nevzdrževanih rastišč in sušnih obdobij
prav tako močno izginja, in je na rdečem seznamu ogroženih rastlin. Je zelnata
trajnica z močno koreniko, zraste 50-80 cm v višino. Ima mečaste, ploske liste
in na vrhu stebla svetlo modre, zvezdaste cvetove, ki so nekoliko manjši, kot
jih imajo njene vrtne sorodnice. Odkrila sem jo na nekaj močvirnih rastiščih.
Ko
se močvirni travniki na kakšnem metru višine barvajo vijolično, cvete potočni osat, prav tako ogrožena
rastlinska vrsta. Že leta jih fotografiram, ker so njihovi cvetovi izjemna
popestritev zelenih travnikov. Potočni osat ima steblo brez trnov, rahlo
olistano v spodnjem delu. Na vrhu stebla je nekaj zgoščenih cvetov v obliki
koška. So prava paša za oči in številne žuželke. Žal se tudi potočni osati na
travnikih, predvsem zaradi suše, redčijo.
Na
zelo zamočvirjenih delih otkovskih travnikov, kamor se podam le v gumijastih
škornjih do kolen, pa lahko občudujem stotine cvetov rumene vodne perunike. Rastlina je podobna
sorodnici sibirski peruniki, le da ima na vrhu stebla več, rumeno obarvanih
cvetov in še raje raste na močvirnem, poplavnem delu travnikov.
Kjer
se otkovska dolina končuje, najdemo zelo zamočvirjen travnik, na katerem iz
trave kukajo nešteti klasasti cvetovi roza barve. To je močvirska kačja dresen, zanimiva rožica, prav tako
vedno bolj redka.
Če
pa se povzpnemo na kakšen bližnji hribček in opazujemo rožice na bolj suhih
travnikih, pa bomo gotovo zagledali številne vijolične do rožnate grmičke čopaste grebenuše, na dveh rastiščih pa
sem odkrila prelep, meter in pol visok, razcveten okras travnika, vijolični lučnik. Travniki so predvsem v
jugovzhodnem delu Porabja še pristni in cvetoči. Potruditi se bo potrebno, da
bodo taki tudi ostali.
Natanko pred letom
dni sem na enem od svojih številnih travniških pohodov doživela zanimivo
srečanje, ki sem ga tudi zapisala. Za zaključek navajam ta zapis: »V zgodnjem večeru obujem škornje in vzamem fotoaparat.
Odpravim se v otkovsko dolino. Ustavim se na običajnem mestu. Zabredem med
visoko ostro travo na enem izmed močvirnih travnikov. Med gosto travo se
skrivajo modre sibirske in rumene vodne perunike, zlatice, lilijam podobne
rumene maslenice, potočni osati ... Zavoham dim. Zatopljena v iskanje zakladov
ne opazim človeka v neposredni bližini ob izgorevajočem kupu dračja. Šele ko me
po madžarsko pozdravi, pogledam v njegovo smer ... Dober dan,
odgovorim glasno in ga pogledam. Domačin, gotovo, krepko v letih, kot skoraj
vsi v teh krajih, ki govorijo slovensko ... Na moj slovenski pozdrav se veselo
nasmeje: Dober den! Mislo san, ka ste Vogrinka. Nej se mantrati iti po
toj viski travi, pridte na pout ... Šla sem bliže in mu povedala,
zakaj hodim po močvirju med visoko travo. Odgovoril je, da je že videl nekaj
ljudi v preteklih letih, ki fotografirajo neke rože in pravijo, da jih najdejo
samo v teh krajih in da so zelo dragocene. Začel mi je "žmano"
porabsko pripovedovati, kako je bilo tu nekoč: vse, kar je zdaj gozd v bližini,
so bile rodovitne njive, travnike so trikrat letno kosili, Porabje je bilo
živo, predvsem pa slovensko. Tudi on je Slovenec, rad vsak dan posluša porabski
radio, tudi tiste ljudi z Goričkega, ki "prpovejdajo" novinarkam, vse
jih razume, saj "smo mi isti narod, gučimo isti gezik" ... Moj
sogovornik se razvname v pripovedovanju o starih časih, ko je bilo še vse
drugače: velika hiša poleg njegove je bila krčma, sklepali so se posli z
živino, na "poštiji" je bilo živahno. Potem so vsi odšli po svetu,
hišo je kupil nekdo iz Budimpešte, ki dvakrat na leto da pokositi travo. Nekoč
mogočna zgradba neusmiljeno propada ... Z obžalovanjem pove, da danes mladine
nič več ne zanima: Majo neke telefone, tisto gledajo, pa ne vidijo
našoga lejpoga svejta ... Starci smo sami. Večer gledan djelene, kak pridejo na
dvoriške pa vse na nikoj dejejo ... Gotovo je s Porabjom ... Starci pomremo,
mladi pa so tak Vougri. Skoro niške več ne guči po domanje, po porabsko
... Večer je padel na pisan travnik. Poslovila sva se. V mojem
fotoaparatu je bilo ogromno neizmerne porabske lepote, a v mislih ogromno
grenkobe ... To, neko drugo Porabje sem pravkar doživela v vseh njegovih
razsežnostih in mi je seglo globoko v srce ...«
Še vedno imam pred očmi klenega starčka z živahnim
pogledom, v katerem pa je čudna senca minljivosti in nepovratnosti. Kdo ve, če
je še živ … Kdo ve, če bodo otkovski močvirni travniki letos pokošeni in bo na
njih spet naslednje leto vzbrstela neizmerna lepota redkih cvetlic …
(Zapis je bil objavljen v tedniku Porabje.)
