Sonce, morje in seminar za porabske učitelje

Seminarji slovenskega jezika in kulture za porabske slovenske pedagoge in kulturne delavce, če se nam želijo pridružiti, se že desetletja organizirajo v Sloveniji. Pred štirimi  desetletji, torej še v rajnki Jugoslaviji, so ta izobraževanja trajala dva tedna, sprva po različnih krajih Slovenije, potem nekaj let v Mariboru, na takratni pedagoški akademiji, nakar smo jih skrajšali na teden dni, naredili popolnoma nov koncept, zdaj pa smo že nekaj časa na petih, zelo intenzivnih dnevih, kar se mi zdi optimalno. Prav tako se je letos seminar drugič odvijal po dveh letih, ker je na tak način zanimanje večje. Seminar slovenskega jezika in kulture za porabske učitelje, vzgojiteljice in kulturne delavce, v organizaciji Zavoda RS za šolstvo, OE Koper, in avtorice tega zapisa, je potekal zadnji teden v juniju, 5 dni, v Kopru. Osnovni cilj takih druženj je, poleg spoznavanja krajev, ljudi in kulture, predvsem jezikovno-kulturno izobraževanje, tudi druženje in komunikacija v slovenskem jeziku. Tokratnega seminarja se je udeležilo lepo število seminaristov, kar 20 nas je bilo. Bivali smo na čudoviti lokaciji tik ob morju v hotelu Žusterna, tam je potekala tudi večina seminarskih dejavnosti.

Prvi dan seminarja, po dolgi vožnji z avtobusom iz Porabja na slovensko Obalo, je bil namenjen spoznavanju kulturno-zgodovinskih znamenitosti Kopra. Ogledali smo si najatraktivnejše turistične lokacije, Pretorsko palačo, Ložo, stolnico, se povzpeli na zvonik, od koder je čudovit razgled po celotnem Kopru in okolici, obiskali smo bogato zbirko učil na italijanski šoli ter Osnovno šolo Koper, kjer so nas pozdravili s kulturnim programom učencev. Čudovit uvod v petdnevno bivanje v Kopru so po večerji nekateri zaključili še s kopanjem v morju, spet drugi pa smo še malce pokramljali o vtisih prvega dne.

Drugi dan je bila na programu celodnevna ekskurzija po hrvaški Istri. Za večino udeležencev je bilo to neprecenljivo doživetje – skoraj vsi udeleženci so bili v teh krajih prvič – saj so nas naravne in kulturne lepote značilnih istrskih naselij, Motovun, Buje, Momjan, popolnoma očarale, istrski kulinarični okusi, tartufi in oljčno olje, pa so našli nove navdušence tudi med porabskimi učitelji. Kosilo na turistični kmetiji v Momjanu, kjer sta nas za dobrodošlico »pozdravila« dva malo nenavadna pujsa, zaščitni znak kmetije, je bilo nekaj posebnega.

Na koncu smo se zapeljali še do morja v Novigrad, ki je bil že v predsezonskem času poln dopustnikov in turistov. Škoda, da si nismo mogli ogledati še prelepe cerkve … Sledil je povratek v Koper. Med potjo smo občudovali izjemno urejene istrske vinograde, kjer trte rastejo na opečno rdeči zemlji, ki grozdju daje prav posebno aromo. Na mejnem prehodu Sečovlje je bila gneča. Pred nami nizkocenovni avtobus Flixbus, ki potnike npr. od Ljubljane do Dunaja pripelje za 10 €. Sestava potnikov pa je zelo narodnostno mešana, zato so mejni organi tudi na Sečovljah vse povabili na podroben pregled v svoje prostore. Naše čakanje je zato bilo malo daljše … Večerja v hotelu in pred spanjem še malo osvežitve v morju ali ob njem.

Tretji dan so sledile pedagoške delavnice, ki pa so bile letos vse povezane z isto tematiko, to je poučevanje slovenščine kot drugega ali tujega jezika, koristni nasveti, primeri dobre prakse učiteljic, ki poučujejo slovenščino na dvojezičnem, slovensko-italijanskem in nacionalno mešanem (migranti in druge različne narodnostne skupnosti iz nekdanje Jugoslavije) območju, so nazorno pokazali, da imajo podoben jezikovni problem, kot je v Porabju, tudi na Obali.

»Popoldanski del delavnic je bil za večino udeležencev kot razsvetljenje, tudi olajšanje za nas učitelje, ki že vrsto let predstavljamo grešne kozle, krivce za izginjanje slovenščine v Porabju. Zamejska Slovenka Matejka Grgič, doktorica jezikoslovja, odlična poznavalka manjšinske problematike nam je razjasnila marsikatero dilemo, povezano z izginjanjem, ohranjanjem in ponovno oživitvijo manjšinskih jezikov. Morda bi to predavanje morali slišati tudi vsi tisti, ki s prstom kažejo samo na učitelje in vso krivdo za stanje, kakršno je v Porabju glede jezika, pripisujejo samo šolam …  Čeprav je bil zunaj vroč poletni dan in so misli udeležencev morda odtavale tudi na plažo in v morje, je osem šolskih ur minilo hitro,« je zapisala Metka Perger. Gradiva, ideje, odgovori, tudi vprašanja so se kar vrstila in za nami je bil še en uspešen dan.

Četrti dan smo vsi tisti, ki poznamo Mihaelo Knez, legendarno profesorico slovenščine kot drugega/tujega jezika na Centru za slovenščino FF v Ljubljani, in tudi vsi, ki je še ne poznajo, uživali v dopoldanskem delu delavnic. S svojo odprtostjo, toplino, pozitivnim odnosom do vsega, kar počne, nas je spremenila v igralce različnih vlog, vse z namenom, da nam pokaže, koliko različnih metod, tehnik, poti obstaja, da se učimo in tudi naučimo tujega jezika in tudi tokrat je, tako kot že 20 let počne na seminarjih za porabske učitelje, ponovno poudarila, da se jezikov ne učimo in ne naučimo s prevajanjem. Le-tega je namreč še vedno preveč v porabskih učilnicah in zunaj njih, zato se učenci sploh ne trudijo uzaveščati slovenščine kot ciljnega jezika. Nekateri menijo, da brez skupnega metajezika ne gre, a Mihaela Knez jim je ponovno dokazala, da je skupni metajezik med učenci in učitelji sestavljen iz: učiteljeve motivacije za poučevanje 2. jezika, njegove strokovne usposobljenosti, ponavljanja in utrjevanja, volje in želje naučiti, izžarevanja pozitivne energije, v prvi vrsti pa njegovega pozitivnega odnosa do tega, kar počne. Če manjka samo eden od naštetih členov, je neuspeh zagotovljen.

V popoldanskih delavnicah nam je Tjaša Alič, prav tako profesorica s Centra za slovenščino v Ljubljani, predstavila nova elektronska gradiva za učenje slovenščine za začetnike. Tisti, malo starejši učitelji so gotovo imeli v začetku majhen odpor v smislu, kaj nam je tega treba na stara leta. Mlajši učitelji so se seveda razživeli, kajti končno je bilo področje, njim pisano na kožo, toda odlična predavateljica nam je predstavila preprosto aplikacijo, preko katere smo se vsi naučili izdelati kviz in ugotovili, da za učenje nikoli ni prepozno. Koristno, poučno in zabavno popoldne, vsekakor dobrodošla popestritev pouka z e-gradivi tudi na porabskih šolah.
Zvečer je sledila slavnostna večerja. Bil je krasen poletni večer. Zbrali smo se na terasi našega hotela, kjer smo pričakali nekaj visokih gostov ter najprej skupaj prisluhnili čarobnim zvokom violine in klavirja, ki sta nam jih pričarali mlada virtuozinja Ilenia in njena profesorica. Nato je sledila večerja, skrbno izbrani primorski okusi, dopolnjeni s kozarčkom terana ali malvazije. Čudovito zaokrožen dan. Zagotovo ob tako raznolikem razvajanju nihče ne more ostati ravnodušen.

Pred nami je bil še peti, zadnji dan. Zjutraj seveda najprej pakiranje, nato zadnji zajtrk v hotelu in še dopoldanske delavnice. Na slovenskih šolah je trenutno eden od popularnejših projektov Formativno spremljanje v podporo učenju. Zanimivi primeri dobre prakse, vsekakor koristne informacije, odlični novi pristopi, ki pa žal še za enkrat ne morejo biti kar umeščeni v madžarski šolski sistem. Lahko pa v narodnostni šoli razmišljamo o vključevanju nekaterih elementov formativnega spremljanja v pouk slovenskega jezika. Sledila je še evalvacija seminarja, zaključek in kosilo ter po kosilu povratek domov.

»In za konec še misel, malce povzeta po predavateljici Matejki Grgič … Pri manjšinah je zgolj ohranjanje jezika na ravni tradicije, folklornih običajev, veliko premalo. Ohranjanje tako postane životarjenje, kateremu sledi popolna potopitev, ki je ne nazadnje smrt jezika … Mladi z odmikom od tradicije iščejo nova področja znanj, zabave, zapolnitve prostega časa in tega gotovo ne najdejo v arhaičnih ostankih manjšinskega jezika, ki ostaja ujet v tradiciji, ampak v jezikih, ki jim vse to ponujajo in omogočajo. Torej so potrebni spodbujevalci, iskanje novih metod oživljanja jezika, nekaj, kar bo tudi mlade pritegnilo, da bo slovenščina postala kul jezik. Za začetek morda slovenski jezik na tipkovnici mobilnih naprav?« Tako avtorica članka.

Ostalo je samo še slovo … Nasmejanih in zadovoljnih obrazov smo odhajali, upam, da bosta to zadovoljstvo in zanos udeležencev trajala še zelo dolgo, tudi v učilnicah in z učenci, saj je večina udeležencev ob koncu zapisala, da bo veliko tega, kar je dobila na seminarju, lahko uporabila tudi v razredih. Nekaj lepih misli (prav vsi zapisi so pozitivni) udeležencev: "Na seminarju sem se počutila zelo dobro, ker sem bila obdana z ljudmi, ki oddajajo pozitivno energijo. Ves teden sem bila v slovenskem okolju, kar je tudi pozitivno vplivalo na širjenje mojega besednega zaklada. Hvala za kvaliteten in učinkovit teden." "Hvala za vse! Res sem dobila nove ideje, svoje delo zdaj vidim z drugega zornega kota. Predavatelji so nam pokazali, kaj vse lahko naredimo na šolski uri, pritegnemo učenčevo pozornost z raznimi dejavnostmi, ki jih lahko uporabljamo na različnih področjih." "Učim se slovenščino, ker živim v narodnostno mešanem okolju, ker delam v narodnostni šoli in želim tudi sama prispevati k razvoju jezika." »Hvala za dneve v Kopru.« … Še bi lahko naštevala in citirala, a imam le eno željo: mislite, dragi pedagoški delavci, na vse lepo, kar ste doživeli, se naučili, posvojili … v Kopru, tudi od 1. septembra dalje! Podelimo to lepo energijo navdušenja nad učenjem in poučevanjem slovenščine tudi z našimi porabskimi učenci …

 Vsem želim lepe počitnice! 

(Zapis je delno povzet po članku Metke Perger, učiteljice asistentke v porabskih šolah, udeleženke seminarja.)