Prav ste prebrali: moje Porabje je neko drugo Porabje! V njem ni prostora za politiko, laži sprenevedanja, za ljudi, ki so stiske rok in nasmehe natrenirali do potankosti. Moje Porabje je čarobni svet samote in tišine, ozaljšan s cvetjem in ptičjim petjem, prežet z mislijo na vsako novo slovensko besedo, ki jo usvojijo in posvojijo malčki v vrtcih, učenci v šolah. V minulih dneh sem jih pozorno opazovala v vrtcih: mamam, očetom, babicam in dedkom so se predstavili - z dramatizirano pravljico v slovenskem jeziku! Je katera od mam, babic ... pomislila na to, da bi njen mali princ/njena mala princeska lahko vse te preproste, lepe slovenske besede, prinesel/prinesla že iz domačega gnezda? Bo katera izmed slovenskih mam/babic, seveda tudi očetov/dedkov, dojela, da bi bilo vzgojiteljicam, predvsem pa njihovim otrokom!! veliko lažje, če bi slovenščino/porabščino najprej slišali od svojih staršev in starih staršev? Ne, ne bodo dojeli, ker se s tem nihče, razen nas, nekaterih belih vran v Porabju, ne ukvarja. Oni pač pošljejo svoje otroke k slovenščini od vrtca dalje, in jih ne zanima, če se bodo le-ti tudi kaj naučili. Svojo manjšinsko obvezo so opravili. Pika.
Ampak moje Porabje je neko drugo Porabje ... Hodim med polji in travniki, v večernih zarjah, ob lenobni Rabi, poslušam njen zven, njeno zamolklo šumenje. Vso pomlad sem jo obiskovala, mirno, skoraj brezvodno, včasih bistro, včasih motno, srečevala požrešne kormorane, ki so zdesetkali njen živelj. Pred nekaj dnevi sem spet hotela k reki; nemogoče. Bregove je prerasla tuja invazivna rastlina, japonski dresnik, visok kakšna dva metra, neverjetno gost, ki menda sodi med 100 najbolj invazivnih rastlin na svetu! Nihče se ne zmeni za to, nikomur ni mar. Vse je v teh krajih samoumevno: invazivne rastline, ki dušijo domače, in invazivni jeziki, ki so zatrli domačega - porabsko slovenščino.
Res je, moje Porabje je neko drugo Porabje ... Vem, da zvenim naivno in staromodno, a jaz ostajam jaz - z malo popravki na sebi, ki so nujni za preživetje v tem svetu ... Pomlad. Razcvetele divje češnje ob veričkem razglednem stolpu; tako naraven in zrasel s pokrajino je ta preprost leseni stolp, s katerega ob jasnem vremenu vidimo zelo daleč, predvsem proti severu in zahodu, kjer nas na gradiščanskih hribčkih pozdravljajo bele cerkvice, proti jugu in vzhodu pa si spočijemo oči na zelenilu bujnih gozdov. Na senožetih v okolici cvetijo kukavice - travniške orhideje in druge, skoraj pozabljene pisane rožice. Nad gozdom krožijo ptice, tudi jastrebi.
Verjemite, da je moje Porabje neko drugo Porabje ...
Razcveteni otkovski močvirni travniki ... Koliko lepote in bogastva skrivajo! Le široko je treba odpreti oči in srce in se prepustiti trenutku ...
V zgodnjem večeru obujem škornje in vzamem fotoaparat. Zabredem med visoko ostro travo na enem izmed močvirnih travnikov. Med gosto travo se skrivajo modre in rumene perunike, zlatice, lilije, panonski osati ... Zavoham dim. Zatopljena v iskanje zakladov ne opazim človeka v neposredni bližini ob izgorevajočem kupu dračja. Šele ko me po madžarsko pozdravi, pogledam v njegovo smer ... Dober dan, odgovorim glasno in ga pogledam. Domačin, gotovo, krepko v letih, kot vsi v teh krajih, ki govorijo slovensko ... Na moj slovenski pozdrav se veselo nasmeje: Dober den! Mislo san, ka ste Vogrinka. Nej se mantrati iti po toj viski travi, pridte na pout ... Šla sem bliže in mu povedala, zakaj hodim po močvirju med visoko travo. Odgovoril je, da je že videl nekaj ljudi v preteklih letih, ki fotografirajo neke rože in pravijo, da jih najdejo samo v teh krajih. Začel mi je "žmano" porabsko pripovedovati, kako je bilo tu nekoč: vse, kar je zdaj gozd v bližini, so bile rodovitne njive, travnike so trikrat letno kosili, Porabje je bilo živo, predvsem pa slovensko. Tudi on je Slovenec, rad vsak dan posluša porabski radio, tudi tiste ljudi z Goričkega, ki "prpovejdajo" novinarkam, vse jih razume, saj "smo mi isti narod, gučimo isti gezik" ... Moj sogovornik se razvname v pripovedovanju o starih časih, ko je bilo še vse drugače: velika hiša poleg njegove je bila krčma, sklepali so se posli z živino, na "poštiji" je bilo živahno. Potem so vsi odšli po svetu, hišo je kupil nekdo iz Budimpešte, ki dvakrat na leto da pokositi travo. Nekoč mogočna zgradba neusmiljeno propada ... Z obžalovanjem pove, da danes mladine nič več ne zanima: Majo neke telefone, tisto gledajo, pa ne vidijo našoga lejpoga svejta ... Starci smo sami. Večer gledan djelene, kak pridejo na dvoriške pa vse na nikoj dejejo ... Gotovo je s Porabjon ... Starci pomremo, mladi pa so tak Vougri. Skoro nišče več ne guči po domanje, po porabsko ...
... Večer je padel na pisan travnik. Poslovila sva se. V mojem fotoaparatu je bilo ogromno neizmerne porabske lepote, a v mislih ogromno grenkobe ... To, neko drugo Porabje sem pravkar doživela v vseh njegovih razsežnostih in mi je seglo globoko v srce ... Moje Porabje je neko drugo Porabje ...
