Že desetletja se za porabske slovenske pedagoge in kulturne delavce, če se nam želijo pridružiti, organizirajo v Sloveniji nekajdnevni izobraževalni seminarji. Pred tremi in več desetletji so ta izobraževanja trajala dva tedna, potem smo jih skrajšali na teden dni, zdaj pa smo že nekaj časa na petih, zelo intenzivnih dnevih, kar se mi zdi optimalno. Prav tako se je letos seminar prvič odvijal po dveh letih, ker je na tak način zanimanje večje. Seminar slovenskega jezika in kulture
za porabske učitelje, vzgojiteljice in kulturne delavce, v organizaciji Zavoda
RS za šolstvo, OE Novo mesto, in avtorice tega zapisa, je
potekal zadnji teden v juniju, 5 dni, v idiličnem okolju največjega slovenskega
zdravilišča, Term Čatež.
Letos smo si izbrali jugovzhodno Slovenijo, kraje, ki jih ne poznamo prav
dobro, a smo jih zdaj imeli priložnost odkriti. Osnovni cilj takih druženj je,
poleg spoznavanja krajev, ljudi in kulture, predvsem jezikovno-kulturno
izobraževanje, tudi druženje in komunikacija v slovenskem jeziku. Tokratnega
seminarja se je udeležilo lepo število seminaristov, kar 23 nas je bilo.
Prve tri dneve so za strokovni del poskrbele
kolegice svetovalke Zavoda RS za šolstvo OE Novo mesto. Popoldne, po prihodu
udeležencev, je bila na sporedu tema Bajke in povesti govorijo univerzalen
jezik – delavnico je izvedla Špela Bregač. Seveda se je osredotočila na
bajke in povesti, povezane z Gorjanci, hribovsko verigo na slovensko-hrvaški
meji, ki je s svojo skrivnostnostjo in nedostopnostjo nekoč burila ljudsko
domišljijo. Dopoldanski program drugega dne je bila z nami Marta Novak.
Preprost naslov delavnice Jaz, učitelj … je bil še bolj skrivnosten od
gorjanskih bajk in povesti, vsebina delavnice pa – po mnenju udeležencev –
odlična in zelo uporabna. Popoldne smo preživeli z Edito Bah Berglez na
sprehodu »po čutni poti« v vrtcu Globoko.
Naš tretji dan je bil namenjen ekskurziji.
Vodili sta jo Andreja Čuk, predstojnica OE Novo mesto, in Špela Bregač.
Čez Gorjance smo se podali v Belo krajino, najprej v krajinski park Lahinja.
Sproščenost sprehoda v neokrnjeni naravi je malo motilo sonce, ki je prav ta
dan neusmiljeno žgalo. Prijetno senco smo našli v zavetju idilične Klepčeve
domačije, kjer nam je gospodar doživeto predstavil delujoč mlin, arheološko
najdišče in cerkev. Pot nas je peljala do zelene reke Kolpe. V prijetnem
gostišču ob vodi je že dišalo po kosilu …
Ko smo se okrepčali, smo nadaljevali
pot do Novega mesta, dolenjske prestolnice. Le za ogled bogatih arheoloških
zbirk muzeja je bilo še časa, najbolj pa nas je navdušila razstava Jantar –
dragulji Baltika. In uživali smo v pripovedovanju odlične vodnice po muzejskih
zbirkah. Tudi impresivna fotografija znamenite Jantarne sobe, največjega izdelka iz jantarja na svetu, iz Katarinine palače pri Sankt Peterburgu ne manjka. Obiskovalci pridno delajo pred njo selfije, česar jim v pravi sobi ne bi dovolili. Dan je minil, sledil je le še povratek.
Četrti dan smo namenili prav posebnim
delavnicam, predstavitvam najnovejših učbenikov za začetni pouk slovenskega
jezika za otroke in mladostnike, ki so jih pripravili na Centru za slovenščino
kot 2./tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Delavnice sta izvajali
Damjana Kern in Mihaela Knez, s katerima smo se že velikokrat srečali, in
nas vedno znova navdušita. Njune predstavitve so bile izjemne, udeležencem pa
sta prinesli nekaj izvodov najnovejših učbenikov, česar so se posebej
razveselili. Verjamem, da jih bodo pri svojem delu tudi z veseljem uporabljali. Upam tudi, da so si predvsem učitelji, ki nekako ne morejo dojeti, da se jezik najbolj učinkovito poučuje brez prevajanja, besede predavateljic dovolj resno vzeli k srcu in da bodo v bodoče poskusili drugače.
Tradicija naših seminarjev je, da je eden izmed
večerov prav poseben. Svečana večerja z gosti in kulturnim programom poskrbi za
družabnost, mnogo lepih misli in utrjevanje prijateljstev.
Letošnji kulturni
večer so izvedli učenci Glasbene šole Brežice, za kar smo jim iskreno hvaležni.
Z nami je bil tudi prav poseben in cenjen gost, naš dolgoletni prijatelj s
slovenskega šolskega ministrstva, Roman Gruden, vabilu, da so ta večer z nami,
pa so se odzvale izvajalke pedagoških delavnic, sodelavke OE Novo mesto. Hvala
vsem za lep večer.
Le še en dan seminarja je ostal, dopoldan za
glasbeno delavnico in popoldan za slovo in odhod. Glasbena delavnica, ki jo je
izvajal Vilko Urek, glasbeni pedagog z OŠ Bizeljsko, je za vse udeležence bila
prava poslastica. Toliko odličnih idej v tako kratkem času, visoka
profesionalnost in igriva sproščenost izvajalca – to zmorejo le pravi mojstri.
Vilko Urek to nedvomno je, saj nam je dal res veliko.
Ostalo je samo še slovo … Nasmejanih in
zadovoljnih obrazov smo odhajali, upam, da bosta to zadovoljstvo in zanos
udeležencev trajala še zelo dolgo, tudi v učilnicah in z učenci, saj je večina
udeležencev ob koncu zapisala, da bo veliko tega, kar je dobila na seminarju,
lahko uporabila tudi v razredih. Nekaj lepih misli (prav vsi zapisi so pozitivni) udeležencev: "Na seminarju sem se počutila zelo dobro, ker sem bila obdana z ljudmi, ki oddajajo pozitivno energijo. Ves teden sem bila v slovenskem okolju, kar je tudi pozitivno vplivalo na širjenje mojega besednega zaklada. Hvala za kvaliteten in učinkovit teden." "Hvala za vse! Res sem dobila nove ideje, svoje delo zdaj vidim z drugega zornega kota. Predavatelji so nam pokazali, kaj vse lahko naredimo na šolski uri, pritegnemo učenčevo pozornost z raznimi dejavnostmi, ki jih lahko uporabljamo na različnih področjih." "Učim se slovenščino, ker živim v slovenskem okolju, in spoštujem Slovence, ker se borijo za svoj jezik in kulturo."
Vsak je s seboj odnesel svoje vtise, svoja
občutja in spomine, meni pa se v mislih vedno znova obujajo spomini na dve prijetni presenečenji teh dni; eno sem odkrila
kmalu, na drugo pa me je opozoril nekdo po vrnitvi domov. Prvo, udeležence
seminarja je najbolj navdušila glasbena delavnica izjemnega Vilka
Ureka. Res je bil enkraten! In šele zdaj sem izvedela, da je gospod Urek pred
kratkim dobil laskavi naziv Najučitelj Slovenije! Upravičeno! Izbor organizira revija Ona (priloga dnevnika Delo) skupaj s civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo. Iskreno
čestitamo!
In še drugo, z nami je bil tudi študent slovenščine, diplomant 2. bolonjske
stopnje sombotelske visoke šole, Norbert Gerencsér, ki se je na študiju odlično
naučil slovensko, čeprav nima slovenskih korenin. Še en lep dokaz, da se
slovenščino da naučiti, če imamo željo, voljo in smo vztrajni; če imamo pozitiven odnos do jezika, če ga spoštujemo in cenimo.
Poletje po navadi prinese nove vtise, nova doživetja, kopico vsega novega, kar prekrije staro. Ne pozabimo do septembra, kar smo si obljubili v idiličnem okolju pod skrivnostnimi Gorjanci...
