Končale so se 10. jezikovne počitnice, katerih udeleženci so bili porabski osnovno- in srednješolci ter gostje s partnerske OŠ Kuzma - s spremljevalci vred kar 43 počitnikarjev... In ker bom v tem zapisu snela rožnata očala - ker nisem kot drugi, če parafraziram pesnika Ferija - vam najprej ponudim v branje zapis o lanskih jezikovnih počitnicah, ki je bil deležen številnih obsodb in zgražanj. Aha, zakaj? Ker je bil preveč naturalističen, prav tako brez okraskov, kot bo tokraten; seveda se je letos marsikakšen folklorni element ponovil ali bil še bolj grotesken, a morda le zame. Najprej torej link do lanskega zapisa, letos pa dodam samo tiste cvetke, zaradi katerih imam nočne more oziroma se sprašujem, kaj počnem(o) v Porabju... Lani je bilo takole:
http://iskriceizporabja.blogspot.si/2015/07/porabsko-solsko-poletje-z-jezikovnimi.html
Prva stalna in vedno bolj mučna spremljevalka priprav na jezikovne počitnice je iskanje učiteljev spremljevalcev. Ker so to SLOVENSKE jezikovne počitnice, bi človek pričakoval, da so cilji naših obmorskih druženj vsem, posebej pa vodstvom porabskih šol in učiteljem, kristalno jasni; na jezikovne počitnice gremo zato, da imajo učenci priložnost spregovoriti slovensko, in pošljemo kot spremljevalce učitelje, ki govorijo slovensko ali se po svojih močeh trudijo govoriti! Madona, sem naivna! To je čas, ko so porabski učitelji na predolgih počitnicah, jaz pa fantaziram, da bo kateri izmed njih šel v Fieso... Ne bo šel, ker na šoli ni avtoritete, ki bi to zahtevala. Namesto ukazov je smešno prosjačenje in na koncu - po vseh obskurnih predlogih - se določi učitelja, ki se sicer trudi s slovenščino, a kaj mu to pomaga, če v Fiesi, razen mene, z njim ni spregovoril nihče niti besede po slovensko! Ja, to je usoda madžarskih učiteljev, ki so se pridno učili slovenščino in prišli do jezikovnega izpita: tu je zanje konec učenja, saj slovenskim učiteljem v zbornicah ne pride na misel, da bi kolegom Madžarom malo pomagali vaditi slovenščino zgolj tako, da z njimi komunicirajo - vsaj nekaj malega - po slovensko. Lani je torej bila jezik komunikacije med učitelji spremljevalci slovenščina, letos pa, žal, madžarščina; in s tem ste kolegu Madžaru v ekipi naredili res medvedjo uslugo... Aha, a - nismo šli na slovenske jezikovne počitnice?? Prišli smo na - madžarske...
Iz dneva v dan me je situacija z jezikom bolj živcirala; učencem je bilo potrebno prevajati najpreprostejša navodila, čisto vse! To ni nobeno učenje! Učitelji so komunicirali z otroki in med seboj madžarsko, vedno težje in brez pomena se mi je zdelo vse skupaj. Prav tisti, ki sem od njih pričakovala največ, ker so menda najboljši, so prvi pozabili ali se sploh niso spomnili, zakaj so v Fiesi... Nekega jutra, ko sem prišla na zajtrk in zaslišala od daleč živahen madžarski pogovor - čisto preprosto vsebino o zajtrku - med učiteljem, ki je menda v slovenščini najboljši, in učenci, sem zarohnela: "Cele dneve poslušam, da z učenci ne spregovorite niti besede slovensko; nismo se tako zmenili. A vi sploh veste, zakaj ste tu?" Užaljenost do neba in odgovor: "A samo mene slišite, drugih pa ne? Za slovenski pogovor morata jezik znati obe strani!" Seveda nisem odnehala: "Žal te druge strani v 1000 in nekaj urah niste uspeli naučiti niti osnovne komunikacije... " Res je, niso krivi učenci...
Ob vsaki priložnosti sem poskušala spraviti iz učencev kakšno slovensko besedo... Kako si? Kaj si videl v Piranu? Kaj te boli? Kaj si kupila? ... So to res tako zahtevna vprašanja, da učenci s 1000-1600 urami učenja slovenščine ne znajo odgovoriti na tako zapletene stvari??? Lani smo se na začetku dogovorili, da bodo učitelji te dni komunicirali z učenci slovensko, in se tega pravila več ali manj držali; letos, žal, ni bilo tako... Sicer pa: kaj bi učenec mislil, da se je zgodilo z učiteljem, ki vsa leta na šoli, razen pri pouku slovenščine, ni spregovoril z njim niti ene slovenske besede, zdaj pa govori slovensko in hoče, da mu on slovensko odgovarja, čeprav ga nič takega ni naučil??? To je osnovni problem porabskih učiteljev!!! Učitelj slovenščine sem zato, da imam službo. Nič več. Ampak - potem bodi vsaj lojalen in dosleden obrtnik in se vprašaj, če razen tebe še kdo (učenec) ima kaj od tvojega poučevanja pravzaprav tvoje dobre službe... Žal, ne. Ena od izvajalk delavnic mi je potožila: "Veš, velikokrat sem mislila, da glede neznanja jezika pri učencih pretiravaš. Ampak zdaj vidim, da je še huje. Danes sem simpatičnega fantka vprašala, kako mu je ime in v katero šolo hodi. Samo gledal me je in sem vedela, da ne razume niti tega vprašanja. Res žalostno..." Tudi jaz sem vedela in vem, da ima fantič za seboj najmanj 1000 ur pouka slovenščine in vem, kdo mu je ukradel te ure..." Res je, letošnje jezikovne počitnice so bile najmanj jezikovne doslej...
Seveda so bili tudi svetli trenutki in drobna odkritja, če smo jih le želeli zaznati. Trud naše učiteljice asistentke v porabskih šolah je bil viden tudi v Fiesi, saj sem sama nekajkrat doživela, da so nekateri njeni učenci celo prevajali v določenih situacijah drugim učencem ali meni, ki nisem dovolila, da bi mi kateri izmed njih kaj razlagal madžarsko. (V sobi manjših deklet je eno izmed njih bolel trebuh, in mi ni znala razložiti, zakaj leži. Prišla je druga učenka in mi slovensko povedala, kaj je prijateljici, jaz pa sem odgovorila in smo se zmenile, kako ukrepati.) Tudi tokrat je kolegica asistentka, kot že velikokrat, vodila gledališko dejavnost, seveda vse v slovenskem jeziku. Po začetnih malih jezikovnih šumih so se učenci potrudili razumeti tudi slovenska navodila. Celo odkrila je nekaj jezikovno zelo nadarjenih, predvsem seniških učencev, ki imajo v ušesih še domače narečje, in bi ob dobrem šolskem pouku gotovo do 8. razreda spregovorili slovensko... Žal, ni jim dano. In tako ponika generacija za generacijo, slovenščina je pri mladih popolnoma mrtev jezik ali nek folklorni element, ki z njimi nima nič... Šola, kakršna je v Porabju zadnja leta, je na tem področju popolnoma zatajila... Kam vse to pelje? A res ne bo nihče dojel, da niže ne gre??
Po desetih letih obmorskih jezikovnih počitnic je čas za premislek. Kako naprej, kako stvari zastaviti, da bodo udeleženci bolje dojemali cilj? Da bodo učenci, razen doživetij morja, poletja in svobode, s pomočjo učiteljev odnesli domov tudi doživetja novih slovenskih besed... Ja - katerih učiteljev? To je ključno vprašanje! Porabskih, ki z njimi vsepovsod komunicirajo le madžarsko, gotovo ne... Čez poletje se bodo ta nelepa doživetja malo obrusila in pred začetkom šole bo čas za premislek... Mora biti pot in mora biti smer... Za vse...
In za dežjem vedno posije sonce. Takšen topel žarek je bilo tudi pismo, ki sem ga prejela nekaj dni po zaključku naših jezikovnih počitnic od meni ljube in drage Alenke. Naslovila ga je na porabske učence in me prosila, da jim ga posredujem. Naj z njim zaključim ta zapis:
Dragi mladi prijatelji!
Ponosno sem vas opazovala danes
ob zaključku vaših jezikovnih počitnic. Dobri otroci ste in zato bo pomembno,
kako si boste načrtovali prihodnost. Mislim, da so dnevi v Piranu izjemna
priložnost, da se povezujete z matično domovino Slovenijo, ali pa s
prijateljsko sosedo, kakor pač čutite do nje.
Želim vam povedati, da je
Valerija izjemna učiteljica in prav poseben in srčen človek. Zaupajte v njeno
delo in jo podpirajte, saj si resnično zasluži vaše zaupanje. Pa seveda tudi
Metka in vsi učitelji, ki se potrudijo, da so vaše počitnice polne in lepe.
Lepo ste pripravili zaključno
prireditev in opravili izjemno delo. Nekoč, ko boste veliki, boste morda
razumeli, zakaj nam v Sloveniji tako veliko pomenite. Mislim, da smo se vsi
potrudili, da bi vam bilo prijetno in da bi združili počitnice in učenje na čim
bolj kreativen način.
Imejte se še naprej lepo in
zaupajte v svoje sposobnosti in srce. Samo to dvoje dela svet lepši in
pravičnejši.
Bodite zdravi in srečni.
Prijazen pozdrav!
Alenka Kovšca
Tudi jaz vam vsem iz srca želim vse to, in - verjemite - ni mi vseeno za vašo jezikovno in narodnostno usodo...
