Vsezamejsko srečanje slovenskih učiteljev, sedmo po vrsti, smo letos od 21. do 23. aprila spet gostili v Porabju; prvič smo ga namreč pred petimi leti. Slovenski učitelji, ki poučujejo na slovenskih, dvojezičnih in drugih šolah slovenščino kot manjšinsko materinščino ali jezik sosedov, se pod okriljem Zavoda RS za šolstvo in slovenskega šolskega ministrstva srečujejo leto za letom v različnih krajih po Sloveniji in v sosednjih državah, kjer živijo slovenske skupnosti. To je edino strokovno srečanje take vrste, zamišljeno na piranski osnovni šoli pred skoraj desetletjem, ko jo je vodila ravnateljica Alenka Kovšca, ki je bila tudi letos aktivna udeleženka.
Če govorimo o skupnem slovenskem kulturnem prostoru - kulturo naroda pa pojmujem kot šopek, sestavljen iz jezika, izročila, tradicije, mitov in zgodovine - so nosilci in ohranjevalci narodove kulture prav narodnostni učitelji (vsaj naj bi bili). Večinoma so v zamejskih skupnostih ostali samo ti, čeprav so stoletja poslanstvo ohranjevalcev slovenskega jezika in srca opravljali v prvi vrsti duhovniki. Če se ozremo samo na Porabje, je slovenska materinščina v cerkvi le še spomin. Porabskega madžarskega duhovnika to ne zanima, škofa tudi ne, duhovniki, ki občasno prihajajo v Porabje iz Prekmurja, pa še zdaleč ne morejo nadomestiti praznine... Slovenska materinščina je v boju za obstanek na velikih preizkušnjah in šole so ustanove, ki poleg sistematičnega ohranjanja in poučevanja jezika morajo skrbeti tudi za slovensko javno podobo ustanov ter dosledno javno rabo slovenščine. Za vse to pa potrebujemo jezikovno kompetentne in visoko motivirane učitelje, ki jim bo vse to dosegati lažje, če se bodo srečevali, izobraževali in izmenjevali izkušnje dobrih praks... To so cilji naših vsezamejskih srečanj, ki so med učitelji vedno bolj zaželena, večina jih je vzela za popolnoma svoja.
Letošnji udeleženci so prišli v Monošter iz Italije, Avstrije in Hrvaške, pridružili pa so se tudi porabski učitelji - skupaj nas je bilo skoraj 60! Slovenščina kot manjšinski jezik v šolah sosednjih držav matične Slovenije nima povsod enakega statusa. Slovenci v Italiji imajo osnovne šole (nižje razrede) s slovenščino kot učnim jezikom, na avstrijskem Koroškem so dvojezične ljudske šole (prvi do četrti razred), na avstrijskem Štajerskem se slovenščina poučuje kot izbirni predmet ali v krožku, enako na Hrvaškem v okolici Reke, v Porabju pa imamo dvojezični osnovni šoli od 1. do 8. razreda in ponudbo slovenščine kot predmeta ali krožka v monoštrskih šolah. Potrebe, zahteve ali možnosti v manjšinskih okoljih so tako zelo različne, tudi število pripadnikov slovenske manjšine v posameznih državah, s tem pa število šoloobveznih manjšinskih otrok. Le-to se povsod zmanjšuje, zato šole sprejemajo učence večinskih narodov brez znanja slovenščine, kar je dvorezen meč: ti učenci jim sicer zagotavljajo nadaljnji obstoj, obenem pa se zmanjšujejo priložnosti za rabo slovenščine, kar dolgoročno predstavlja velik problem za učenje in znanje manjšinskega jezika. Udeleženci srečanja smo razpravljali tudi o teh perečih temah.
Drugi dan srečanja smo vse dopoldne namenili obisku prekmurskih dvojezičnih osnovnih šol v Prosenjakovcih in v Dobrovniku. Poleg prisostvovanja učnim uram so udeleženci izvedeli veliko zanimivega o dvojezičnem izobraževanju za pripadnike madžarske skupnosti v Prekmurju. Vzorno urejeni in sodobno opremljeni šoli sta bili za vse pravo presenečenje, saj, kot so se izrazili, pri njih še zdaleč ni nobene take. Občudovali so tudi zgledno znanje obeh jezikov pri učiteljih in vodstvih šol, vidno in slišno dvojezičnost povsod, kamor smo prišli. Vsem pa se je še prav posebej zdel zanimiv podatek, ki so ga dobili na prosenjakovski šoli, da se je lani med prvošolce vpisalo nekaj učencev iz sosednjih madžarskih vasi in tudi letos bo enako. Starši so ugotovili, da ima šola odlične pogoje, tudi sistem izobraževanja jim je bil všeč, otroci iz Madžarske pa se pridno učijo tudi slovenščino.
V pestrem strokovnem popoldnevu so udeleženci najprej bili učenci; učiteljica asistentka Metka, ki že 5. leto z dušo in srcem razdaja svoje znanje porabskim učencem in učiteljem, je pripravila pedagoško delavnico na temo poučevanja slovenščine kot 2. jezika v manjšinskih okoljih; predstavila je besedilo o Sloveniji iz enega izmed novih porabskih učbenikov. Le-ti so se vsem zdeli odlični in uporabni tudi za druga okolja, zato bi jih številni takoj kupili; ker pa na Madžarskem šolski učbeniki niso v prosti prodaji in jih ni možno kupiti v knjigarnah, bomo zanimiva besedila posredovali udeležencem na drugačen način.
V nadaljevanju popoldneva so se predstavljali udeleženci s prispevki iz svojih okolij. Porabski ravnateljici dvojezičnih šol sta predstavili življenje in delo šol, izvedeli smo, kako se poučuje slovenščina na Hrvaškem in avstrijskem Štajerskem, Korošci so predstavili nove učne pripomočke za pouk slovenščine, pomen likovne vzgoje, čezmejnega sodelovanja, inovacijskih projektov na področju predšolske vzgoje in poučevanja slovenskega jezika v skupinah neslovenskih otrok pa so nam predstavile učiteljice in vzgojiteljice iz Italije. Ker pa se naša srečanja odvijajo tudi v slovenskih CŠOD (Centri šolskih in obšolskih dejavnosti), z le-temi pa so povezane številne zunajšolske dejavnosti zamejskih šol (npr. porabske jezikovne šolske počitnice v CŠOD Breženka v Fiesi), smo marsikaj zanimivega in koristnega izvedeli še o novostih posameznih centrov in možnostih za šole.
Drugi dan srečanja se je zaključil s kulturnim dogodkom. Na zanimivem koncertu prekmurske etno skupine mladih glasbenikov Edna smo prisluhnili porabskim in prekmurskim ljudskim pesmim v očarljivih sodobnih priredbah. Klepet ob večerji, druženje in pogovori, spoznavanje drug drugega pa so obvezne sestavine takih srečanj...
Tretji, zaključni dan je bil namenjen izletu po bližnji okolici; iskali smo sledove Slovencev in še živeče, srčne pripadnike skupnosti, ki si po svojih močeh prizadevajo za to, da se slovenski kulturni prostor tu, na skrajnem severovzhodu, prekmalu ne pomakne nekaj kilometrov niže...
Za uvod smo obiskali spominsko obeležje nad Modinci (Mogersdorfom), zgrajeno ob 300-letnici bitke pri Modincih, kot jo imenujejo avstrijski viri, na madžarski strani pa jo poznamo kot monoštrsko bitko leta 1664, ko je združena krščanska vojska premagala Turke, ki so se namenili na Dunaj. Lep sprehod in obujanje zgodovine; pa pogled na vas v kateri so nekoč živeli Slovenci. O tem pričajo imena in priimki na vaškem pokopališču, po katerem sem se sprehodila nekaj dni nazaj... Skoraj polovica priimkov je slovenskih/slovanskih, v vasi pa nimajo pojma, da bi kdaj tu živeli kakšni Slovenci... Pot smo nadaljevali skozi Monošter proti Števanovcem...
Ogled zanimivega graničarskega muzeja pa prijazen klepet z ravnateljico v šoli; še skok do skrivnostnih Andovcev in postanek ob "mojem jezeru"...
In še slovo... V teh sedmih letih smo zamejski učitelji in vodje srečanj postali že prijatelji, povezali smo se v lep obroč od Monoštra, preko Gradca in Celovca do Gorice, Trsta in Reke; sredi tega obroča je Slovenija, matična država Slovencev pred ali za administrativno mejo, država, ki velikokrat premalo vidi in ceni, da so iskrene povezave med zamejskimi učitelji - pedagogi, ki so nenehno v stikih z otroki in starši, torej z bazo in manjšinsko realnostjo - tisto, kar mora materialno in moralno podpirati; mladi in najmlajši so bodočnost skupnosti, učitelji pa naj bi bili njihovi vodniki... Aha, kaj pa politiki? Če pogledam na zamejsko sceno, lahko mirne duše zapišem, da je večina teh zgubila stik z realnostjo in tudi s svojo bazo. Kaj pomaga ljudem, da se njihov samooklicani krovnik afna po medijih, kako dobre stike ima s Slovenijo?!? Ljudem nič, on pa leži na debeli pernici... Žal, ljudje to vedo...
Monoštrsko vsezamejsko učiteljsko srečanje je za nami. Bilo je odlično, in kot mi pišejo udeleženci, je več kot izpolnilo njihova pričakovanja. Izmenjava izkušenj, pogovori, nova znanja in povezovanja - to potrebujemo pri našem zahtevnem, a čudovitem poslanstvu... Na svidenje, Porabje, in dober dan, Koroška, smo rekli ob slovesu...
