Mesec in pol šolskega leta je za nami, porabske šole so na srečo polne otrok; vsak se trudi po svojih močeh in zmožnostih, a moje današnje razmišljanje bo osredotočeno - že tretjič - na poučevanje slovenščine v monoštrskih šolah; še vedno ali celo vedno bolj je to umiranje na obroke, posebej na monoštrski gimnaziji, ki ji bom posvetila malo več pozornosti.
Najprej nekaj svetlih, upanja polnih misli! Na monoštrski nižjerazredni osnovni šoli je zaživel krožek slovenščine, ki ga obiskuje 6 simpatičnih učencev; le-ti z učiteljico Ildiko spoznavajo prve slovenske besede na igriv način in se veselijo novega znanja. Bravo! Verjamem, da bo nova ravnateljica vložila veliko truda, da pridobi za naslednje šolsko leto učence za slovensko skupinico v prvem razredu. Z veseljem bom pomagala. Tudi na višjerazredni OŠ je še v šestem in sedmem razredu slovenščina kot redni predmet, a pri njej je samo 6 učencev, čeprav se učiteljica Agica zelo trudi. Peščica tistih, ki se učijo slovenščino v monoštrski osnovni šoli, ne more dati zadostnega števila učencev za narodnostno slovenščino na srednjih šolah... In v Monoštru živi lepo število družin s slovenskimi koreninami kot tudi starimi starši, ki še odlično govorijo slovensko... Kaj pravzaprav tu počne slovenska organiziranost? Ne bi bila to njena temeljna naloga - namreč pritegniti starše in jih motivirati, da vsaj otrokom v šoli omogočijo učenje slovenščine, če so jo sami opustili???
Gimnazija Monošter... Pred leti prenovljena in dograjena z denarjem, namenjenim slovenski gimnaziji, ki je tu nikoli ni bilo. Gimnazijo, ki je kot osrednja izobraževalna srednješolska ustanova tu začela delovati že konec 19. stoletja, so obiskovali tudi številni prekmurski izobraženci tistega časa. Slovenščina kot predmet se na njej poučuje že nekaj desetletij, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je to postal narodnostni jezik, a s pridihom diskriminacije narodnostnih učencev, ki se dogaja še danes. Ne samo diskriminacija, tudi kršenje zakonodaje. Dijaki, ki obiskujejo pouk slovenščine, se ne morejo učiti tujega jezika! In kaj naredijo slovenski starši? Otroke vpišejo k nemščini. Pred časom, ne ve se natančno, kdaj, pa so slovenskemu jeziku celo spremenili status: to ni več narodnostni, ampak tuji jezik!!! In tu je kritje za diskriminacijo. Slovenci pa nič...
Skozi desetletja se je tu izmenjalo kar nekaj učiteljev slovenščine, vse do nekega usodnega leta 2007, ko je poučevala odlična učiteljica, ki pa zaradi doslednosti in strogosti, česar se nekateri še danes spominjajo s spoštovanjem, ni bila vsem po volji. Na šoli so hitro našli formulo, kako se je znebiti. In so se je znebili... Kljub številnim našim argumentiranim nasprotovanjem, kljub opozorilom, da tista, ki so jo premaknili z OŠ na gimnazijo, še zdaleč ne bo kos strokovnemu poučevanju v teh razmerah. "Pa je prijazna in domača!" mi je zabrusila ravnateljica. Ja, to je bilo merilo. Vse, kar je ustvarila prejšnja in dala slovenščini kot predmetu težo, je ta v nekaj letih zapravila. Slovenščina je na gimnaziji predmet, kamor se vpisujejo pretežno madžarski dijaki, ki vedo, da brez znanja dobijo odlične ocene, nemščina pa velja za resen in zahteven predmet. Sramotno nizek nivo pouka, kjer si takoj sovražnik, če kaj pripomniš, je osebna izkaznica slovenskega jezika na šoli. Svetla izjema je le sedmi razred, kjer poučuje učiteljica iz Slovenije. In kaj je tu za narediti? Vedno bolj sem prepričana, da gre za načrtno uničenje pouka slovenščine na monoštrski gimnaziji!!! Zadevo spraviti na dno, da nikogar več ne bo zanimala, in bo izzvenela sama po sebi. In pred dvema tednoma - kot strela z jasnega - udari novica, da je učiteljica v bolnišnici z resnimi zdravstvenimi težavami! Daljši čas je ne bo. In kaj sedaj?
Dijaki uživajo svobodico, menda se telefonari in raziskuje, kje je kdo, ki ima diplomo in bi šel učit. Tistih, ki se malo spoznamo na zadeve, pa nihče nič ne vpraša. Dragi moji, v Monoštru je na desetine takih, ki imajo diplome iz slovenščine, ampak še ob slovenskem pozdravu se jim besede zadrgnejo v grlu, ker niso prepričani, da ga še znajo. Tisti, ki imajo diplomo in znanje, niso brezposelni. Ta stihija in norčevanje iz slovenskega jezika na tak način sta zame še en dokaz, da se tu načrtuje čim prejšnje izginotje slovenskega pouka. Po teh neuspešnih amaterskih manevrih bodo pač ugotovili, da ni učitelja, ki bi začasno prevzel delo bolne kolegice, in zato je potrebno s poukom slovenščine kar nehati ali pripeljati kakšnega diplomiranega analfabeta, ki ima čas... In dijakom priskutiti slovenščino do konca... Ne bi bil zdaj čas, da ravnateljica pomisli na pomoč iz Slovenije in ponovno zaprosi zanjo???
Neznosno je biti nemočen opazovalec te vseenosti... To je pot na dno... Se kdo sploh zaveda???
***
P.s.: Štiri dni pozneje: Danes sem izvedela dobro novico; pouk slovenščine na gimnaziji bo spet tekel, izbor začasne učiteljice pa je dober. Ni iz plejade zgoraj omenjenih, ampak z odličnim znanjem slovenščine. Vsaj nekaj lepega v nelepem času...
