Prvi september pomeni tudi na Madžarskem začetek šolskega leta; svečano oblečeni osnovno- in srednješolci se najprej zberejo v skupnih šolskih prostorih in ob državni himni, prijaznih nagovorih, blagoslovitvah in recitacijah skupaj z učitelji slovesno "vstopijo" v novo šolsko leto; lepa, spoštljiva in dostojanstvena navada, ki mi je od nekdaj všeč... V porabskih šolah se madžarski himni pridruži slovenska, pa slovenski pozdrav in kakšna pesem... Tako tudi mora biti! Skupno število učencev v narodnostnih šolah ostaja podobno lanskemu, na gornjeseniški šoli je nekoliko višje. Tudi vzgojiteljice v seniškem vrtcu so vesele, saj bo število malčkov blizu dvajset, kar je razveseljiv podatek... Državna slovenska samouprava kot vzdrževalka vzorno skrbi za materialne pogoje na narodnostnih šolah, to pa je skoraj zadnje pozitivno sporočilo mojega zapisa... Ne bom tokrat o kvaliteti pouka in rezultatih jezikovnega znanja, o sprenevedanjih in prepričevanjih prepričanih... Moja srčna želja je le ena: da porabski učitelji dojamejo, da je slovenščino potrebno učence tudi NAUČITI!!! Da ni dovolj, da imajo učence, službe in statuse...
V tokratnem zapisu se bom dalje spraševala, kaj bo s poukom slovenščine v Monoštru in širše v Porabju... Slovenska država vodi do Porabja zgrešeno politiko že 25 let; če so se ob osamosvojitvi pisale velike zgodbe - prizadevanja za mejne prehode in s tem povezovanje ljudi na obeh straneh meje, urejanje statusa manjšinskega slovenskega jezika, boj za narodnostne šole, organiziranje manjšine... in še marsikaj - je danes popolnoma drugače... V dveh desetletjih in pol se je ob vseh teh velikih zgodbah - žal, velikih samo za peščico "Slovencev" - odvijala majhna, tiha, a usodna zgodba ugašanja slovenskega jezika in zavesti... Zgodba, ki smo jo čutili tisti v zakulisju, poskušali opozarjati, kaj narediti, ozaveščati... Skoraj brez uspeha... V želodcu me zvije, če pomislim, koliko raznobarvnih političnih delegacij iz Slovenije - od vratarjev na ministrstvih do ministrov in predsednikov - se je doslej šlo ekskurzije po Porabju, trosilo obljube brez pokritja, reševalo uboge, male Slovenčke na vzhodni etnični meji in si nespodobno pripenjalo medalje za take in drugačne lažne zasluge... Slovensko državo in vse njene vlade bi moralo biti pošteno sram! Ampak politiki brez državniškega čuta pač nimajo sramu, jasno...
Kronično pomanjkanje dvojezičnih učiteljev, v zadnjem času in v prihodnosti pa tudi učiteljev slovenskega jezika, je stalnica; tudi pogovorov s falangami političnih turistov... Kaj se je premaknilo v pozitivno smer? Skoraj nič. Imamo učiteljico in vzgojiteljico asistentko iz Slovenije, torej dve krvavo potrebni sodelavki. Rabili bi še vsaj dva učitelja in kakšno vzgojiteljico, a izgovori slovenske strani, še bolj pa odgovori na prošnje za pomoč, so ponižujoči: Veseli smo, da želite nadaljevati pouk slovenskega jezika, da učence zanima slovenščina; a Slovenija je v težkem gmotnem položaju, zato vam želimo vse dobro in poskušajte sredstva najti kje drugje... Nekaj takega je pisalo v enem od odgovorov pristojnega ministrstva... Slovenske politike v resnici ne zanima ohranjanje jezika in identitete večine pripadnikov skupnosti, ampak jo zanima ohranjanje peščice lojalnih poklicnežev, ki bodo v njeno čast in slavo polnili medije z demagogijo, kot to z vici o ohranjanju kmetijstva in slovenstva počnejo slovenski politiki, pristojni za Slovence v zamejstvu in po svetu... Kmetijstvo in slovenstvo, res krasna besedna zveza, a za nek drugi čas, v nekem drugem stoletju... Kot njeni avtorji...
Danes me je na razgovor povabila nova ravnateljica monoštrske OŠ razredne stopnje, torej prvega do četrtega razreda. Šola ponovno želi organizirati letos vsaj krožek slovenskega jezika, saj se starši, tako slovenski kot madžarski, zanimajo za to možnost. Bila sem navdušena! Potem me je zasula z razmišljanji in vprašanji: "Veste, želim, da se na naši šoli spet organizira narodnostni pouk slovenščine. Potrudila se bom, da dobimo 8 učencev za skupino v prvem razredu. Mi boste pomagali pri promociji v vrtcu? Boste skupaj z mano na sestankih s starši? Je kaj možnosti za učitelja iz Slovenije?..." In še in še je bilo njenih vprašanj... Medklic: gospa je čista Madžarka odprtega duha in inteligentnih nazorov... Podobno je bilo pred dnevi na srednji šoli... Izjemno vesela sem, ko hodim po šolah in vidim to iskreno naklonjenost in zanimanje za pouk slovenščine... A na jok mi gre, ko jim nimam česa ponuditi, dati vsaj malo upanja, da bo na njihove prošnje kdaj prišel pozitiven odgovor... Slovenščina v Porabju je med mladimi in najmlajšimi mrtva; v Monoštru že zelo dolgo... In danes, ko so možnosti, je interes in pripravljenost v šolah, Slovenija ne zmore niti toliko politične volje, da bi našla pot in pomagala... Na pravi način, z nekimi sistemskimi rešitvami, recimo sistemizacijo treh učiteljev in dveh vzgojiteljic za potrebe porabskega manjšinskega izobraževanja na eni ali dveh bližnjih goričkih šolah...
Pred časom me je nekdo v Sloveniji spraševal, kako in kaj je s konzulatom v Monoštru... Konzulat? Aha, tista hiša duhov tam na oni ulici v moji bližini... Neobljudena in pregrešno draga vila, povsem nepotreben strošek Slovenije - ta sredstva bi se lahko namenila, recimo, za financiranje učiteljev... Pred dobrimi petnajstimi leti je odprtje slovenskega konzulata v Monoštru bilo za tisti čas pomembno dejanje; z leti se je to razvodenelo, sicer pa take institucije dobivajo ali zgubljajo pomen z ljudmi, ki jih vodijo... V Monoštru se je zgodilo slednje. Konzulov za odprtja razstav in obiskovanje proslav pač nihče ne potrebuje... Ampak naziv je zveneč in nekaj časa ljudje verjamejo, da so za takimi nazivi načelne in zaupanja vredne osebe... V šolskih krogih smo hitro spregledali, ko iz silnih obljub ni bilo čisto nič... Ali se je izcimila kakšna debela laž ali pomoč pri zahrbtnih poskusih odstranjevanja tistih, ki prisegamo na resnico...
Kako torej s poukom slovenščine v Porabju naprej in ne nazaj??? Tako, da bodo v Sloveniji tisti, ki odločajo o sredstvih, namenjenih zamejstvu, dojeli, kaj so prioritete... Pa so zmožni???