Javno pismo - leto dni pozneje

Že leto dni sem formalno svobodna in to je najlepše, kar lahko človek dočaka v svojem življenju, če je zadnjih 9 let imel to smolo, da je bil zaposlen v toksičnem okolju s toksičnim direktorjem. Moje javno pismo temu liku, ko mi je osem mesecev pred upokojitvijo dal nezakonito odpoved iz lažnih poslovnih razlogov in ponudbo nove pogodbe za 8-urno sedenje v pisarni in buljenje v zrak, je prebralo nešteto ljudi. Pošiljali so mi svoje zgodbe, podobne moji, in takrat sem spoznala, da nisem osamljen primer, da je po Sloveniji takih lažnivih, hinavskih, politično prilagodljivih samodržcev kar veliko. In nič se jim ne zgodi ... Ne zanima jih, da uničujejo zaposlene, da je vzdušje v instituciji obupno, da ljudje odhajajo ali celo umirajo; njihova volja do moči in psihičnega terorja nad zaposlenimi je nad vsem. Prav po lisičje se vrinejo vsaki oblasti in so nedotakljivi. Nimajo nobenega sramu, kaj šele vesti. In so osebki za vse politične opcije. Levo, desno - ni pomembno, glavno je, da so na vrhu in lahko počnejo, kar se jim zljubi. Najpomembneje je to, da znajo zlezti v "ta zadnjo plat" vsaki aktualni oblasti. In tako vedrijo, predvsem pa oblačijo tudi desetletje, kot je to počel direktor moje bivše institucije. Njegova lezenja nekam so bila še bolj nizkotna in bizarna, saj se je udinjal polpismenemu porabskemu samooklicanemu politikantu, ki mu je na mesto svetovalke za šolstvo nastavil lastno politično propagandistko, ki o šolstvu nima pojma niti je to področje ne zanima. In veliki šolski strokovnjak je kar molčal. Vse za ljubi mir in lasten položaj. Spet niso bile pomembne šole, ki več nimajo kompetentnega svetovalca. Pomembna je politična kompatibilnost. Zavod za šolstvo je z direktorjevim pristankom na politično izsiljeno zaposlitev osebe, ki je šole ne sprejemajo, izgubil v porabskih šolskih krogih vso kredibilnost. Tudi to tega lika ni zanimalo.

Oktobra 2022 sem torej dobila odpoved delovnega razmerja iz poslovnih razlogov zaradi reorganizacije zaposlitev svetovalcev za zamejstvo. Čista laž in manipulacija! Nobene reorganizacije ni bilo, lažnivi kljukec pa je še 8 mesecev do mojega odhoda parkiral na Zavodu politično propagandistko porabskih krovnikov in ji dajal plačo. Tik pred mojim odhodom se je pojavil uradni razpis za moje zdaj že bivše delovno mesto. Ja, kako to? A ni bilo že zasedeno s politično nastavljeno osebo, kot mi je direktor sporočal oktobra 2022 v odpovedi delovnega razmerja, namreč da sva bili že dve na enem stolu in sem bila jaz odveč?? Politična propagandistka se je po mojem odhodu dokončno usedla na moj stol ... Ja, laži imajo kratke noge. In direktorju, ki laže, deluje nezakonito, psihično uničuje lastne zaposlene … se (še) ne zgodi nič. Je pač lik za vse sisteme, vse politične opcije, prebarvanec brez  primere. Pred dvema letoma si je po lisičje pridelal tretji mandat. 

Ob odhodu pred letom dni sem si prisegla, da v tem življenju ne prestopim praga katere koli OE Zavoda za šolstvo nikoli več. Svoje prisege se striktno držim. Imam sicer stike z nekaterimi bivšimi in sedanjimi zaposlenimi, pač tistimi, s katerimi sem bila že prej v prijateljskih odnosih. Vseh 30 let in 8 mesecev službe na Zavodu pa se trudim pozabiti, seveda najbolj zadnjih 9 let. Trudim se torej pozabiti, zradirati, odmisliti ...  Ne samo direktorja, tudi bivšo predstojnico, ki je botrovala marsikateri bizarnosti in inštaliranju politične propagandistke na moje mesto ... Nakar dobim sredi junija letos srce parajoče vabilo na Zavodov dan: (taka vabila dobijo vsi, ki so se v preteklem letu upokojili) "Želimo se vam zahvaliti za vaše dolgoletno in predano delo na Zavodu RS za šolstvo. V preteklem letu ste se odločili za novo pot, nove izzive in čas zase, ostajajo pa sledi ..." In direktorjev podpis. Jebemti, kako si drznejo!?! Jokala sem in klela in podoživljala vso kalvarijo zadnjih let na Zavodu. Lahko bi me izpustili! Morali bi me izpustiti! Prekleti hinavci!!! Seveda nisem niti odgovorila.

Proslavila sem 1. obletnico osvoboditve in dan za tem, kot strela z jasnega: Direktor Zavoda za šolstvo nepreklicno odstopil zaradi političnih pritiskov!!! Preživel vse vlade, le Golobove ne. Opa! Šiba je zrasla dovolj debela! 😂 Kar nekaj, sicer desnih medijev se je razpisalo in razgovorilo o novici, za zaposlene Zavoda gotovo veseli. Tudi meni je še nekaj hudomušnih sporočil prijateljev polepšalo dan.  Ja, vse se vrača, vse se plača! Karma is bitch! 😫😨😥 Naslednji dan sem spet malo pobrskala po ključnih besedah in v levosučnem mediju naletela na skoraj demanti vesele novice: Direktor Zavoda odhaja, ker se bo upokojil. Ni bilo političnih pritiskov, kar odhaja. Hahahaha! A res? Zakaj pa ni odhajal pred dvema letoma, ko je že imel pogoje za upokojitev, ali pred osmimi leti, kot mi je pisal nekdo??? Kar sredi mandata odhaja, ladja na pol potopljena, on pa si je zaželel biti upokojenec?? Pravljica za naivneže. Ja, že davno bi moral oditi in prepustiti vodenje Zavoda nekomu, ki bi znal z ljudmi, ki bi mu bilo zadovoljstvo zaposlenih na prvem mestu. Ni vse v boljših plačah, ampak v dobrih medsebojnih odnosih, toleranci, zaupanju, pozitivnem vzdušju, ker si zaposleni to zaslužijo! Srečna sem, da nisem več del te neokusne brozge in želim, da za Zavod napočijo svetlejši časi. Saj bodo, ker bolj mračno, kot je bilo zadnji čas, gotovo ne more biti, kdor koli bo tega lika nadomestil. Naj gre, razlog ni pomemben. Lahko so tudi Tinini eko vrtički ali še kakšen Robijev prijatelj iz zbirke plešočih dervišev ... Dejstvo je, da se Zavodu obetajo boljši časi.

Epilog: 

Dragi, skoraj bivši direktor Zavoda, se zavedate, koliko ljudi si je oddahnilo, da končno greste? Ste vsaj v kančku možganov kdaj pomislili, koliko ljudi je trpelo zaradi vaše nerazumne strahovlade? Se ni dalo drugače? Ne znate drugače? Ne znate človeško z ljudmi, ki so si to več kot zaslužili? Vam je težko biti človek?? Kdor na tako podel, lažniv in zahrbten način želi dosegati zgolj svoje cilje, je slej ko prej pogubljen. Iskreno povem - nič dobrega vam ne želim v prihodnje. Posvetite se sebi in se iskreno pokesajte svojih krutih dejanj. Morda vam vesolje ali kakšen bog odpusti, jaz nikoli!!! 

Epilog po epilogu:

Dva meseca pozneje (konec septembra) v vseh medijih beremo novico, da je odstopil minister za izobraževanje. Menda se mu strašno toži po akademskem delu ... 😋

In predsednik vlade je za njegovega naslednika predlagal ... dolgoletnega direktorja Zavoda za šolstvo, tistega, ki je odstopil z direktorskega mesta (ali bil odstopljen), ker bi grozno rad bil upokojenec!!!!! 😱😭😩😱 Razumi, če moreš ... Na raznih šolskih portalih sem prebrala stotine negativnih komentarjev, pljuvanj, čudenja, zgražanja. Nihče ni napisal nič pozitivnega ali vsaj nevtralnega. In takšen lik bo šolski minister??? Osebek za vse čase in sisteme, kameleon brez primere. Ko se na ministrske funkcije predlagajo taki tipi, lahko to razumemo tako, da vladajoča stranka nima ustreznih kadrov ali pa tisti, ki bi bili kompetentni za ministrske funkcije, si nočejo mazati imen in se podajati v politično greznico. Liki brez etike, morale, integritete in sramu, kot je omenjeni, pa nimajo kaj izgubiti. Izgubljalo bo šolstvo ... 😝😝😝

Cesarjeva nova oblačila po porabsko

 

Od časov H. C. Andersena, ki smo ga brali že takrat, ko smo njegove pravljice doživljali samo kot zabavne zgodbe, in nismo videli skritih pomenov, se ni kaj dosti spremenilo. Cesarji so še vedno goli in ljudstvo se navdušuje nad njihovimi izjemnimi oblačili. A nekdo se tu in tam oglasi in pove resnico ... Prenovljena pravljica je povsem drugačna, sodobna in skoraj neverjetna.

Spet bom tista, ki ima o porabskih cesarjevih novih oblačilih povsem drugačno mnenje. Ker poznam porabske cesarje in sleparje ter ljudstvo, sama pa ostajam tisti glas, ki iz molčeče množice zakriči, da je cesar gol. Tudi v tem zapisu bom! Poskušam se izogibati toksičnih vesti iz Porabja, vseh neskončnih blablabla v različnih medijih, a tu in tam mi kdo pošlje kakšen link in pripiše, da to moram videti ali prebrati. Včeraj se je zgodilo enako. Link: https://365.rtvslo.si/arhiv/globus/175058735?mibextid=xfxF2i&fbclid=IwZXh0bgNhZW0CMTAAAR1eEuJziVzQBTzLvYxwCsoHaRc0AXeGB4rHfyGdeYEXLlZ50z7hjZnqsgg_aem_4M7IcKcmH0-0xc0JuoKRJA in pripis: Poglej to butarijo. (In prav grd znakec zraven.) Globus je včasih bila resna oddaja zunanjepolitičnega uredništva; kaj je danes, ne vem. Tokratna oddaja je imela naslov Slovenci na Madžarskem ... 

Prebijem se skozi tistih skoraj 20 minut in obsedim. Kaj je kdo izmed teh likov, posebej samopomembnih politikantov, povedal?? Manj od nič. Že tendenciozni kontradiktorni uvod voditelja (za kar ni sam kriv), še bolj pa novinarja Pečka, je rušil vse standarde objektivnega poročanja. 4000  Slovencev, od tega skoraj 1200 novih, pa mladi se vračajo, pa dogaja se to in ono, vse je na novo, vse oživlja, ampak slovenstvo umira na obroke. Vedno več Slovencev, vasi pa vedno bolj prazne. Ja, kje pa so ti novi Slovenci? Halo? Novinar Peček bi si lahko prebral vsaj tole: https://iskriceizporabja.blogspot.com/2023/10/kreativno-ljudsko-stetje-ali-slovenec.html 

Edini iskren, avtentičen, poslednji mlajši porabski intelektualec je bil v reportaži Dušan Mukič. Lahko mu rečem tudi zadnji resnično slovensko čuteči Porabec. Kar govori, tudi dela in živi. Z njim, ki je slovensko čutenje sveta prinesel iz zadnje resnično slovenske družine na Madžarskem, se bo slovenstvo v iskreno žlahtnem pomenu v teh krajih zaključilo. In v kontekstu zapisanega bi lahko bila oddaja samo o njem, vsi ostali so le epizodni liki, ki nam, ki jih poznamo, kvarijo občutke o Porabju. Študentki v Budimpešti bosta se morda res vrnili v Porabje, a to je še vedno samo dvojina, ne množina, kot pravi novinar. Kje je tistih 4000? Množina je priljubljeno slovnično število dveh smešnih likov, samopomembnih politikov v Porabju. Blebetata MI in še enkrat MI in znova MI - kdo so ti famozni MI?? Vsi namreč dobro vemo, da sta tako Državna slovenska samouprava kot Zveza Slovencev le še družinsko-prijateljski podjetji obeh glavnih likov, pristnih porabskih ljudi pa ni več zraven. Nekateri so za vedno odšli za mavrico, mnogi pa so z gnevom in večno jezo zapustili to "bando". Zveza je še vedno samo društvo z manj kot 100 člani, glavne funkcije so razdeljene med predsedničine družinske člane in ožje prijatelje, Slovenija pa je vreča brez dna. In kaj je predsednica Zveze, ki naj bi bila kulturno-informacijsko krovno društvo, povedala? Ne morejo razvijati turizma, ker ni infrastrukture. Sramota je razrit kos ceste na Gornjem Seniku, blablabla ... Halo? Sramota za Slovence v Porabju so taki predsedniki, ki dejavnosti, za katero so nesramno dobro plačani, sploh ne omenijo, blebetajo pa o slabi cesti, ki preprečuje razvoj turizma. Kaj je počel dolgoletni, zdaj na srečo bivši, seniški župan, predsedničin prijatelj, v svojem županovanju? Lahko bi se kaj zmenila, če sta že skupaj uspešno pulila državni denar. Vprašanje je zanj, saj je najslabša prav seniška cesta. Sicer pa take nebuloze, da bi turiste odvrnil kos slabe ceste, še nisem slišala. Še bolj smešen pa je drugi krovniški lik, predsednik Državne slovenske samouprave. To je tista krovna organizacija Slovencev na  Madžarskem, ki se kiti z izumljanjem novih Slovencev in gradnjo različnih objektov (mlin, žganjarna, apartmaji ...), v svojem uradu pa ima zaposlene Madžarke, ki jim ni potrebno znati slovensko. Sicer pa tudi lastnih otrok ni naučil slovensko. Saj ni pomembno! 😛 On je pač hribolazec, bil je 33-krat na Triglavu, skoraj vsak teden gre v Julijce. Tako polni baterije ... Za kaj, kaj v resnici počne, nismo izvedeli. Saj ni pomembno, glaven je hobi in kupi cvenka. Novinar Peček, intelektualno ponižujoče je kimati polpismenemu političnemu povzpetniku in ga - zaradi njegovega privatnega hobija - povzdigovati v zvezde ter zaslužnega za ohranitev skupnosti Res abotno ... Izvedeli pa smo, da političarka v Budimpešti vedno ve, na katera vrata je potrebno trkati, ko "rihta" več denarja ... Še ena obskurna oseba, propagandistka krovnikov, ki je na plačnem seznamu Zavoda za šolstvo, se je pojavila v kadru in otroci v vrtcu so že dan prej morali vaditi, kako bodo planili k njej in jo objemali, ko pridejo strici s televizije ... 

Imajo Porabci kakšno kulturno dejavnost, kulturnike - razen Dušana Mukiča? Nismo izvedeli, ni pomembno. Imajo Porabci šole, kjer bi se otroci učili slovenščino? Nismo izvedeli, ni pomembno. Nekoč je namreč vse to bilo. O ohranjanju jezika se ni le cvetličilo in pleteničilo, ampak na tem delalo, zato je narodnostni jezik preživel, vsaj skromno, do danes. Jutri ga verjetno ne bo več. Saj ni pomembno ... Naj ponovno zapišem: ko umre jezik v družinah, kar se je v Porabju 100-odstotno zgodilo, je skupnost mrtva. Poklicno slovenstvo je navadna hinavščina, nič več. In novinar, ki desetletja hodi v Porabje, bi to na nek subtilen način moral povedati. Morda pa ne sme, saj so laži, potvarjanja resnice, sprenevedanja, predvsem pa lezenja nekam politikom zaščitni znak današnjega novinarstva. Žal. Kdo so torej v Porabju znameniti Andersenovi liki? Cesar je gotovo vse Porabje s svojim bitjem in žitjem, brez nečimrnosti in nemogočih želja. Krojačev sleparjev, ki mu krojijo nova oblačila, je veliko več kot v izvirni pravljici. Na prvem mestu so samopomembni krovniki, pomaga jim politična inštaliranka iz Slovenije, seveda pa tudi dvorni novinarčki, hišni ljubljenčki porabskih krovcev. Tu in tam je kak osamljen glas, ki zakriči: Cesar je gol! Za trenutek nastane tišina, potem se začnejo napadi in zahrbtne igre brez meja. Običajno se osamljenemu glasu nihče ne pridruži, naslednji dan pa novi pisun spiše zgodbo o podležu, ki je žalil cesarja in umetnike krojače ... 

In za konec: Svetla točka nastopov v reportaži je bil monoštrski župan Gábor Huszár, sicer Madžar, ki je povedal, da je njegov vzornik madžarski kralj Bela III., ustanovitelj Monoštra, ki je spoštoval in upošteval vse narodnosti na tem območju. Tako ima tudi on odlične odnose z Avstrijci na sosednjem Gradiščanskem in s slovenskimi prijatelji. Pristno prijateljstvo pa Monošter veže z Lendavo. Omenil je tudi, da je ohranjanje slovenske narodnosti v Porabju močno odvisno od gospodarskega razvoja: če bi v Porabje prišlo slovensko podjetje, močno slovensko podjetje, kjer bi na majhni tabli na vhodu pisalo, da znanje slovenskega jezika pomeni prednost pri zaposlitvi, se dijaki slovenščine ne bi učili le na spodbudo staršev in starih staršev, ampak bi sami začutili, da se znanje slovenščine obrestuje. 💖

Take table, žal, ni na zgradbi Državne slovenske samouprave, ni je na Slovenskem kulturno-informativnem centru, ni je na Hotelu Lipa, ni je na nobeni slovenski instituciji. Tisti, ki trkajo na vrata teh institucij, dobro vedo, da za zaposlitev ni pomemben slovenski jezik, ampak rodbinske in prijateljske zveze. Dragi župan, hvala. Veš, tudi jaz sem bila naivna kar 30 let, ti še samo 14. 😀

Kakšna je sedanjost narodnostnega šolstva v Porabju?

 

Če sem pred sedmimi meseci pisala o smešnem, demagoškem razglabljanju treh odrešenikov, vizionarjev in neverjetnih napovedovalcev prihodnosti porabskega šolstva (tu si lahko osvežite spomin: https://iskriceizporabja.blogspot.com/2023/09/kaksna-je-prihodnost-slovenskega.html ), se bom tokrat lotila sedanjosti le-tega. Čeprav nisem na tem področju več službeno aktivna, imam dovolj pravih informacij z različnih virov. Sem se pa s tematiko aktivno ukvarjala več kot 30 let, živela v Porabju in svoje delo ter ljudi, s katerimi sem sodelovala, imela iskreno rada. Še danes smo v odličnih prijateljskih stikih.

Ne samo svet kot globalna celota, tudi Porabje, ta mikro svet, je padel s tečajev. Vse bo drugače, vse bo na novo, so blebetali novi oblastniki, osebki brez morale, etike in znanja o šolstvu. Tem polpismenim likom so se hodili slepo klanjat predstavniki slovenskega šolskega ministrstva, predvsem pa Zavoda za šolstvo. Seanse o šolah brez predstavnikov le-teh so potekale na političnih uradih, včasih tudi za lepo obloženimi mizami. Že v letu ali dveh bodo rezultati v šolah, vse bo drugače, je nakladal po medijih predsednik Državne slovenske samouprave, tisti lik, ki javno laže še o lastni izobrazbi, a je po funkciji nekakšen šef porabskega šolstva. 😛 In sprega le-tega lika in direktorja Zavoda za šolstvo je prinesla odličen rezultat: na mesto pedagoške svetovalke je tako rekoč po izboru omenjenega predsednika na podlagi laži in bizarnih argumentov direktor Zavoda za šolstvo zaposlil strokovno globoko podkapacitirano osebo, ki o šolstvu na Madžarskem kot tudi porabskem šolstvu, ki je del madžarskega, nima pojma, niti je ne zanima. Glavno, da trobi v isti rog s politiki, jim dela lepe proslave izmišljenih uspehov, je njihova glavna propagandistka, sicer na plačnem seznamu Zavoda za šolstvo, direktor Zavoda pa ima mir. In kaj imajo od vse te tragikomedije porabske šole? NIČ oziroma stalne probleme, nobene strokovne pomoči, le vsiljevanje nekakšnih mega projektov, ki služijo tej samooklicani odrešenici Porabja in še komu kot pokritje za obstanek na delovnem mestu. Kaj pa šole? Večinoma jo ignorirajo, celo ji prepovedujejo prihajati k njim in jim krasti dragoceni čas. Šole živijo svoje življenje, delajo in se trudijo po lastnih močeh in zmožnostih, a vedo, da jih je Slovenija, tako Zavod kot šolsko ministrstvo, izdala in popolnoma pustila na cedilu. Zakaj molčijo? Velikokrat so poskušale kaj povedati, z ene od šol so romala različna pisma predvsem na Zavod kot delodajalca svetovalke, a zgodilo se ni nič. S strani politike se je šikaniralo ravnateljico, ki je obupana iskala pomoč. Zdaj so vsi raje tiho in vedo, da je tistim v Sloveniji važen samo politični mir in lažna propaganda o oh in sploh uspešnih porabskih politikih in njihovi propagandistki. Odurno!

Projekti. Ko slišim to zlorabljano in zlajnano besedo, dobim kurjo polt. Danes je projekt vse, česar se kdo spomni, tudi najbolj bedaste in neuporabne ideje poimenujejo projekt. Kovnica takih in drugačnih projektov je vsekakor Zavod za šolstvo. Moja spoštovana prijateljica, izjemna slovenska učiteljica Jožica Frigelj, je pred kratkim zapisala: "Ne morem vstati in oditi niti ob nesmislih, kot so razni projekti: šola je dolgočasna – pa že vpeljemo projekt Popestrimo šolo. Otroci ne znajo brati in pisati - potrebujemo projekt razvijanja bralne pismenosti. Otroci preveč sedijo in že se najde projekt, ne eden, celo dva - Fit in Zdrav življenjski slog, po novem pa tudi Razširjeni program, ki bo zagotavljal vsem otrokom gibanje vsak dan (strukturirano, seveda). Odgovornega vedenja do okolja se bodo pa naučili zaradi projekta Eko šola. In vse šole bodo naravnost fantastične zaradi projekta (no ja, zdaj že nekaj časa obvezne) samoevalvacije. Da tekmovanj na vseh mogočih in nemogočih področjih sploh ne omenjam. Šola je itak le še eno samo veliko tekmovanje. Na koncu pa ugotavljamo, da so otroci bralno nepismeni, da ne znajo povezovati znanja v koncepte, da ne premorejo osnovnih moralnih vrednot, saj učenje o moralnih vrednotah še nikoli ni nikogar naredilo moralnega, da šola že davno ni več tisto, kar naj bi bila, tj. vzgojno-izobraževalna inštitucija." In se takoj spomnim na svojo bivšo institucijo in norenje s projekti ... Žalost in beda. Še bolj pa me asociacije ponesejo v porabsko šolstvo, kjer politično inštalirana oseba s te iste institucije počne zgoraj opisane nesmisle. Samo to. Ker mora biti vse drugače. Ker se odkriva Amerika. Ker otroci v vrtcih in šolah kot tudi njihovo znanje jezika, odnosi, okoliščine ... niso pomembni. Kaj pa je pomembno? Kamere, fotoaparati, režimski pisuni, ki te bizarnosti spreminjajo v suho zlato! Beda do bolečine. 😭

Trideset let se mi je na Zavodu za šolstvo vbijalo v glavo, da se svetovalec v Porabju mora ukvarjati izključno s strokovnim delom v šolah in z ničemer drugim! Nazadnje mi je to v obliki groženj zabičeval (vse do nezakonite odpovedi delovnega razmerja in ponudbe nove pogodbe za kar nekaj) še vedno aktualni direktorski model. A kot počnejo vsi oportunisti, je čez noč obrnil ploščo in namesto strokovne svetovalke za šole zaposlil propagandistko za politike. Vas še vedno ni nič sram, moj bivši direktor??

Pa si oglejmo nekaj projektnih biserov omenjene politične inštaliranke, ki bodo kot po čudežu spremenili vse porabske učence v slovensko govoreče navdušence. (Mogoče pa ima omenjena res kakšne nadnaravne sposobnosti in se bo zgodil binkoštni čudež.) Vse pogruntavščine sicer niso zrasle na njenem zeljniku, nekatere producira Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, ki glede porabske šolske problematike vedno bolj bluzi nekam daleč in mimo. Domišljajo si celo, da bodo njihove produkte kot didaktično gradivo uporabljali učenci in učitelji v šolah. Res skrajno naivno in malo smešno to nepoznavanje področja in okoliščin, katerih se lotevajo. QR-kode bodo menda rešile slovenščino v Porabju ... Dragi nevedneži na INV in politična inštaliranka na Zavodu - na čem bodo učenci odpirali vaše QR-kode, ko pa jim je prepovedano prinašati v šole pametne telefone??? Toliko o verodostojnosti omenjenih "strokovnjakov"... 😅 

Mega projekt, ki letos dobiva tretje nadaljevanje, nosi skupen naziv Porabje z otroškimi očmi. A res? V prvem delu naj bi učenci pisali, tudi risali, o sebi, svoji družini, domačem kraju, šegah in navadah ... ob koncu pa je nastala publikacija. Prvič, niti en učenec na šolah ne obvlada slovensko tako, da bi bil zmožen samostojno napisati celostranski spis, še petih stavkov ne. In drugič, kdo so torej avtorji spisov? Učitelji, babice in dedki, podpisani pa so učenci. Komu koristijo take bizarne laži? Tistim, ki so nosilci projekta, resnica, morala in etika pa jih ne zanimajo. Tudi sram jih ni, čeprav se je javno šušljalo o tej abotnosti. Drugi del naj bi bil nekakšen turistični vodnik po Porabju, ki bi ga ustvarili učenci. A res? Učitelji so pripravili liste, s katerih so se učenci naučili prebrati besedilo ... In še bi lahko naštevala nesmisle mega projekta. V tretjem delu pa bo poustvarjanje porabskih pravljic, gotovo z učiteljevimi očmi in učenci kot statisti. Kakšen smisel ima vse to? Za učence in tudi učitelje nobenega, saj se jim vsi ti projekti dobesedno vsiljujejo, ne pa ponujajo ali delajo v dogovorih z njimi.

Seveda, to še ni vse! Tu so različni turistični projekti, pri katerih se pisari, da učenci uporabljajo slovenščino kot jezik komunikacije. Popolna laž, saj imajo na raznih taborih in tednih vedno ob sebi svoje učitelje, ki jim ves dan neutrudno prevajajo, kar nekdo reče po slovensko. Čez mesec dni, torej takrat, ko bi učenci najbolj morali biti prisotni v šoli, se izbrance pelje na "Jezikovni" teden v CŠOD v Tolmin. Ko sem videla program, mi je bilo popolnoma jasno, da tu ni niti J od "jezikovnega". Nekdo (oseba z Zavoda za šolstvo) mora nekaj narediti in upravičiti svojo plačo, ne pozna pa in ga ne zanima šolski koledar madžarske šole, vzdušje v razredih, ko nekateri učenci gredo, drugi pa ostanejo pri pouku, vedno bolj negativen odnos do učenja slovenščine - tudi zaradi takih bizarnih projektov. Kdo, pri zdravi pameti, vleče učence od pouka mesec dni pred koncem šolskega leta?? In zakaj se to dovoli? (Zaradi ljubega miru, jasno.)

Kaj pa se na porabskih šolah dela s strani omenjene samooklicane dramaturginje in "izjemne umetnice" strokovnega, kot podpora pouku, pomoč učiteljem? Nič. Ni pomembno. Ni medijsko zanimivo. Vse v šolah bi menda bilo potrebno spremeniti, napisati nove učne načrte, nove učbenike ... Aha, kdo, kako, čemu? Blablabla in je konec sestanka. Do naslednjič ... V porabskem šolstvu vladajo apatičnost, kaos in zmeda. Vodstva šol in učitelji se trudijo, da vse kolikor toliko živi. Prav tako nudijo učencem dodatne zanimive dejavnosti, za katere poskrbijo sami. Na tem področju je potrebno pohvaliti ravnateljico števanovske šole, ki si resnično - v nemogočih razmerah, kar se tiče učencev - prizadeva za bogato in pestro dogajanje na svoji mali šoli. Žal pa učenci obeh porabskih šol, ko zaključijo 8. razred in gredo v srednje šole, za vedno končajo s slovenščino. Tudi z letošnjimi osmošolci je tako. To pa bi morala biti naloga narodnostnih politikov, ki so jim na ustih vedno besede o  skrbi za ohranjanje jezika, v resnici pa so njihova skrb kmetija, žganjarna, mlin in druge zanje konkretno koristne zadeve, s katerimi polnijo lastne žepe. In za konec še odličen citat Kozme Ahačiča ... 

80.000 ogledov - hvala vsem!

Spoštovani bralci mojih zapisov, dragi prijatelji!

Danes se je števec ogledov mojega bloga obrnil na številko 80.000! Zame čast in neverjeten dosežek, saj svojih zapisov nikjer drugje, razen na lastnem fb-profilu, ne oglašam. Ogromno mi pomeni, da me berete, na fb kaj pokomentirate, predvsem pa je zame važno, da kapljica po kapljico resnice o Porabju prodira v zavest vedno več ljudi. Žal, ne tistih, ki brezglavo lopatajo naš davkoplačevalski denar tja čez Srebrni breg, v denarnice nekaj posameznikov,  tistih, ki se tam gredo politike (in Slovence) ... Kriva je Slovenija, slovenska politika, mi je v Porabju rekel marsikdo. Res je. Bizarna institucija, ki si je nadela naziv Urad za Slovence, je druščina, ki - razen enega ali dveh posameznikov - nima pojma o Slovencih v zamejstvu in po svetu. Serija ministrov na uradu, vključno z aktualnim, so bili in so še osebki, ki so dobili strankarske nagrade - krasne pakete ugodnosti in udobnosti. Globoko strokovno podkapacitirani tipi, ki jim je fino "ministrirati". Poglejte aktualnega lika - nima pojma! Edina, ki je vedela, komu, čemu in zakaj ministruje, je bila Ljudmila Novak. Bilo je zelo davno ... 

Zakaj pisati, če so tisti, ki bi morali razumeti in ukrepati, gluhi, slepi in privezani na svoje udobne fotelje, sem se spraševala velikokrat; vedno sem dobila v mislih isti odgovor: morda bo kaj zaleglo, mogoče bo komu kliknilo ... Saj enkrat bo. Karma dela svoje. Prišel bo čas, ko bo v Porabju dobesedno zmanjkalo ljudi (jih že zmanjkuje!!), ki bi bili resnično Slovenci, z jezikom in srcem. Hvalisanje s 1000+ je nekaj tako bednega in bizarnega, da človeka kar zvije v želodcu. Pa se sprašujem dalje, kaj je tem političnim likom, da nimajo nobenega sramu. No, če vemo, kdo so in kakšen je njihov inteligenčni domet, nekako razumemo ... Jezik v Porabju pa tiho umira. V šolah ni niti enega učenca, s katerim bi lahko brez vnaprejšnje priprave spregovorili tri slovenske stavke. Ko končajo osnovno šolo, se razkropijo po celi županiji in še dalje, in zanje je slovenščine konec za vedno. In o kakšnem napredku blebetajo politiki, dvorni pisuni pa skrbno beležijo in objavljajo? Morda o napredku pri debelini lastnih denarnic  ... 

Pred kratkim mi je nekdo, ko sem omenila, da bom nehala pisati bloge, rekel: "Prosim te, piši naprej, dokler imaš voljo in moč, saj le tako lahko izvemo, kako je v resnici v Porabju. Vsa blebetanja po časopisih, radiu in še kje so definitivno prikrojevanje resnice, da ne rečem laganje. Porabci postajajo, žal, virtualna narodnostna skupnost. Bil sem tam velikokrat in sam to doživel ..." Ja, prijatelj, res je. Če pomislimo, koliko milijonov sta Slovenija in Madžarska potrošili na t. i. revitalizacijo slovenske skupnosti v Porabju, a se dogaja zgolj obraten proces, se tisti, ki so o teh milijonih odločali, res lahko tolčejo po bedastih glavah. Morda pa edino jaz napačno mislim, da je revitalizacija narodnostne skupnosti vračanje k jeziku, njegovo učenje, predvsem pa raba, narodnostno in kulturno zavedanje o pripadnosti k skupnosti. Res sem naivna! Revitalizacija je lagodno življenje peščice "uhljebov", kmetija za eno družino, mlin, mlinarjeva hiša, žganjarna, turistične kapacitete, malo laganja in cvetličenja, kako je vse super in krasno in fajn. Grigorij Potemkin se je reinkarniral v Porabju, slovenska politična vrhuška, ki nima pojma, pa se mu hodi klanjat. In živeli bodo srečno do konca svojih dni ...

Še enkrat srčna hvala vsem, ki berete moje zapise. 💖💖💖

Porabsko prešerno kurentovanje

 

Bil je slovenski kulturni praznik. Bil je čas, ko so se v Porabju slavili pred kratkim skonstruirani simboli, ko je nagravžna patetika s pripadajočimi izmišljotinami dosegla dno dna. Še sreča, da je ta komedija absurda sovpadla z resničnim pustnim časom, s pisanimi maskami, kurenti in vsem, kar je zunanjost nečesa, skritega pod maskami. V Monoštru se namreč ni slavilo kulture v žlahtnem pomenu besede, ampak najnovejše število "Slovencev" na Madžarskem. Prešernov dan se je zlorabilo za promocijo lažnih "Slovencev". Žalostno. Doslej smo v vseh medijih in nastopih krovnikov slišali le številko 3965; to so namreč Slovenci + lažni "Slovenci". Državni statistični urad pa je zapisal še eno številko, namreč 1524. Po uradni verziji so to Slovenci s slovenščino kot maternim jezikom!!! To številko, ki je po vseh pravnih, etičnih in moralnih merilih edina verodostojna za število resničnih Slovencev, pa se skriva kot kača noge. Saj vedo, zakaj, vse namreč o Slovencih za pejneze pove izjava predsednika Državne slovenske samouprave: »Tau nan Slovencon je fejst važno, ka kelko nas baude ... Tau tü nej baja, če jezik ne gučin. Ali mati, ali oča je Slovenec, te un zatok tö leko povej, na, ka dja sam tö Slovenec ...  Tau je fejst potrejbno, kelko nas je, ka vse po ten računajo, da pejnaze delijo ... Če nas je več, smo bole močni, pa do več pejnaz leko prideš ...«

Lažni simboli, himne, izmišljotine vsake vrste. Ob porabski novodobni ikonografiji sem se spomnila primera iz bosansko-hercegovske entitete Republika srbska. Njen predsednik, sicer odličen Viktorjev prijatelj Milorad Dodik, razglaša srbski del BiH za državo. Le-ta pa mora imeti himno! In tako so jo našli: prelepo pesem, čisto in nedolžno, z naslovom "Pukni zoro". Začeli so jo peti na državnih proslavah, zabavah, stadionih. Dodik je novinarjem razložil, da je to stara srbska junaška pesem, ki so jo peli srbski vojaki po zmagi nad bolgarsko vojsko na gori Kajmakčalan (danes grško-makedonska meja) 1916. leta. Ko so novinarji po ulicah Banja Luke spraševali mimoidoče, od kod ta pesem, so jo vsi poznali in pritrjevali predsednikovi razlagi! Ampak ... Pesem je stara šele dobro desetletje! Odličen SLOVENSKI skladatelj in pevec Magnifico jo je - kot ostalo glasbo - leta 2010 napisal za film Montevideo, Bog te video srbskega igralca in režiserja Dragana Bjelogrlića. 😀😋😁Gre torej za avtorsko skladbo, obloženo z miti in lažmi vladajoče politike, in Magnifico je pred časom sarkastično rekel: "No, ja, saj se človeku zdi fino, če nek narod vzame tvojo pesem za himno. Ampak lahko bi me prosili za note, da ne bi tako fušali."

Kaj ima Milorad Dodik s porabskimi simboli in proslavo? Veliko. Takšen starodaven simbol, kot je himna Republike srbske, so porabske spominčice. Od kdaj so spominčice simbol Porabskih Slovencev? V treh desetletjih mojega bivanja v Porabju nisem zanje kot simbola slovenstva nikoli slišala, pa sem ušesa nastavljala vsepovsod, tudi tam, kjer jih menda ne bi smela. Vem za pevsko skupino Sombotelske spominčice, ki jo vodi Francek Mukič. To je vse. Kot likovni motiv so se spominčice pojavile na plakatih, zloženkah, majicah ... v bizarni kampanji pred zadnjim popisom prebivalcev pred dvema letoma, ko se je vabilo nove "Slovence", mert hasznos (ker je koristno). In takšen milorad je izpadel slovenski šolski minister, slavnostni govornik na proslavi, kjer je med drugimi nebulozami rekel: »Ti mali cvetovi so na poljih včasih zelo sramežljivo skriti in neopazni. Točno taki ste, kot so spominčice. Vaša skupnost je majhna, ampak vaše korenine so močno prepletene in napajajo steblo, ki se bohoti s toliko socvetji. Vsak cvet zase je čudovit, in vendar bi bil en sam neopazen,« je poudaril minister in v nadaljevanju nagovoril tudi mlado generacijo. »Dragi mladi, vi ste popki teh cvetlic. Bodite odprtega srca in uma. Berite, poslušajte, ko vam pripovedujejo, učite se, bodite odprti do vsake nove informacije, da boste lahko širili polja znanj s svojo modrino, ki vam je položena v zibelko.« Minister seveda ni vedel, da NITI EN UČENEC izmed vseh v dvorani ni razumel, kaj jim je cvetličil, in da niti enemu prisotnemu učencu ni bila položena v zibelko NITI ENA slovenska beseda. Še bolj bizarna pa je bila ministrova izjava ob "veselem druženju" z gornjeseniškimi malčki v vrtcu: "Minister, ki je izvedel, da poleg domačih vzgojiteljic porabskim vrtcem pomagajo tudi vzgojiteljice asistentke iz Slovenije, je bil vesel, da mladi govorijo slovensko, pa tudi, da ohranjajo svoj domači jezik, porabščino. »Upam, da so med temi otroki tudi bodoči vzgojitelji in učitelji, ki bodo svoj jezik ohranjali in ga prenašali naprej,« je poudaril minister in dodal, da je tudi v Sloveniji veliko različnih narečij" (Citat iz časopisa Porabje). Še eden, ki nima pojma o pojmu, kam je prišel in zakaj ter kako so ga naplahtali! (Še retorično vprašanje: Koliko pojma pa ima ta lik o slovenskem šolstvu, ki mu ministruje?) Miloradi so vsepovsod! Porabski propagandni stroj pa odlično naoljen, namazan z vsemi žavbami, posebej v pustnem času. Dragi minister, malčki se naučijo pesmice in plese, v vseh vrtcih v Porabju pa ni NITI ENEGA, ki bi vsaj nekaj malega znal slovensko! Drugič pa se malo poučite o porabski realnosti ... 😨 (Nebuloz, ki jih je klatil aparatčik z Urada za Slovence, pa se mi sploh ne da komentirati. 😒)

Pa se vrnimo k proslavljanju 3965 spominčic oziroma h komediji absurda. France se je gotovo obračal v grobu, kakšne bizarnosti se nekateri gredo na njegov račun. Naj najprej omenim, za mnoge prisotne pozitivno iskrico s proslave (citat iz časopisa Porabje): "Osrednjo prireditev sta povezovali dve ključni besedili, in sicer porabski prevod Prešernove Železne ceste izpod peresa Dušana Mukiča ter zgodba Noémi Illés z naslovom Spominčice, s katero je v letu 2022 na literarnem natečaju Porabske litere osvojila 1. nagrado. Odlomek iz zgodbe je prebrala avtorica sama, ki opozarja in polaga vsem na srce: »Ponosni moramo biti tudi na naše prednike, ki niso pustili, da bi porabsko narečje izumrlo. Ohranili so kulturo z vsemi odtenki. Ta dediščina je njihovo najlepše in največje darilo za nas. Moramo ga ceniti in paziti nanj kot na zenico svojega očesa. In nikoli ne smemo pozabiti, da nam bije slovensko srce. Vseeno je, v kateri krajini živimo trenutno na svetu, važno je samo to, da ponosno rečemo: Sem porabski Slovenec, porabska Slovenka.« Upamo in želimo, da punca misli resno. 😀 In sledil je "grand finale", vrhunec komedije absurda, v časopisu sicer prikazan z najbolj osladnimi, vznesenimi in smešnimi opisi: "Prav posebna točka so bili videoposnetki s sporočilom iz porabskih vasi in vseh koncev sveta, kjer živijo porabski Slovenci. Publika je ganjeno poslušala izpovedi posameznikov, ki se zavedajo svojih korenin, spoznavala globoko ljubezen do porabske pokrajine, kulture, maternega jezika. Ob koncu sporočil so vsi ponosno rekli: Sem porabski Slovenec ... Sem porabska Slovenka. Potem ko so vsi odrecitirali svoje odlomke in je Komorni zbor ZSM zapel pesem Slovenec sem ..." Videoposnetek, kjer se je z vesolja videlo, da so nastopajoči le amaterski igralci (verjetno so se ob popisu prebivalstva res zapisali za Slovence), ki se jim je v roke dalo srceparajoče zapise, da so "odrecitirali svoje odlomke", kot je malo nespretno priznala avtorica članka. Prisotni so ganjeno poslušali ... Ja, eni tako zelo ganjeno, da jim je postalo slabo in so morali iz dvorane. Vsak pač ne prenese toliko laži in sprenevedanja na enem kupu!

In še "grandissimo finale"! Ob koncu so vsi nastopajoči prišli na oder, se trkali po prsih in skoraj kričali: Slovenec sem, porabski Slovenec sem, porabska Slovenka sem!!! In se je med občinstvo vsulo nešteto drobnih spominčic ... Zaključek, kakršnega bi jim zavidal celo kakšen severnokorejski Kim, da o madžarskem Viktorju sploh ne govorimo ... In vsi ti glasni Slovenci - so Slovenci s čuvanjem slovenskega jezika in kulture tudi danes, jutri, pojutrišnjem? Ah, nadležno retorično vprašanje ... Le koga so glasno prepričevali, da so Slovenci? Sebe? VIP vrsto? Novinarje? Še sreča, da je bil pustni čas ...  

Po svoje žalostno, da ta zapis nastaja na mednarodni dan maternega jezika ... Narod, ki izgubi najdražjo svetinjo, svoj materni jezik, izgubi svoje bistvo, svojo dušo. Porabski Slovenci so na tej poti. Tiho umiranje jezika se dogaja vsak dan, vsako uro, oni pa prirejajo komedije absurda za politike in medije. Za več pejnez ... Kar na jok mi gre ... 

(Fotke sem posnela v budimpeštanskem živalskem vrtu in imajo simbolični pomen.)

Slovenskih državnih odlikovanj je kot peska v Sahari (2)

 

Po sedmih letih spet zapis na temo državnih odlikovanj v Sloveniji; gotovo ga ne bi pisala, če bi najnovejši porabski odlikovanci bili to, za kar se izdajajo ali če bi odlikovanja dobili za resnične, ne pa večinoma izmišljene zasluge. Naj že na začetku poudarim, da so si nekateri odlikovanci izmed Porabskih Slovencev v prejšnjih letih ta odlikovanja res zaslužili in sem jim iskreno čestitala (gotovo pa ne vsi, posebej ne tisti, o katerem sem pisala pred sedmimi leti). 

Eno izmed opravil predsednika/predsednice Slovenije je podeljevanje odlikovanj posameznikom ali skupinam ali organizacijam za "izjemen doprinos k blaginji Republike Slovenije" piše na predsedničini spletni strani. Odlikovanja so: najvišja se imenujejo znaki (najvišji je zlati častni znak svobode RS), srednja so redi in najnižja medalje. Pri medaljah poznamo: medalje za zasluge, medalje za hrabrost in medalje za častna dejanja. Tu je še več podskupin, ki za ta zapis niso važne. Ostali bomo pri odlikovanju "medalja za zasluge". Za odlikovanje mora kandidata nekdo predlagati, napisati utemeljitev, dodati še kakšno priporočilo in zadevo posredovati na predsedničin urad. Tam je tudi posvetovalna komisija, končna odločitev pa je izključno v domeni predsednice. Pred sedmimi leti se je ob spornem odlikovancu ena od aktualnih odlikovank ogorčeno spraševala na fb: Kdo so pa bili predlagatelji? Lepo bi bilo tudi kaj takega vedeti narodnostni skupnosti, ki naj bi dala soglasje za veliko odlikovanje za ljudi, ki so vse življenje delovali za njo ... Hahaha! Kdo pa je dal predlog/soglasje za aktualne odlikovance brez vednosti narodnostne skupnosti in kdo je tiste osladne, sluzaste utemeljitve, polne izmišljotin, napisal? Res bi rada poznala tega junaka/junakinjo. Ali je zaveden ali je naiven ali se dela neumnega ali porabskim orbančkom leze nekam zaradi lastnih koristi, bodočih ali bivših. Ni drugega razloga. Nekoga sicer sumim ... Ne bi pa se čudila, če bi se predlagali kar sami. 😋😊😉 Ker vse tri like osebno (še preveč) poznam že 30 (!!) let, je moje začudenje, pravzaprav ogorčenje, toliko večje. (Sicer je še četrti lik v "porabskem paketu", a se mi ne zdi vredno ukvarjati z njim.)

Predsednica RS je omenjenim trem likom podelila medalje za zasluge za, citiram: "Za izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika, kulture in narodne identitete Slovencev na Madžarskem ter prizadevanja za vsestranski razvoj in napredek Porabja." Hahahaha!!! Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem to bizarnost brala ... Osebki, ki še lastnih otrok niso naučili slovensko, ki jim je slovenski jezik zgolj občasno delovno orodje, imajo "izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika"?!? Kaj je potemtakem sploh "ohranjanje slovenskega jezika" v Porabju? Potemkinove vasi, do podrobnosti izdelan marketing samopromocije glavnih igralcev, slovenska komunikacija ob obiskih slovenskih politikov (tudi aktualna predsednica je bila že nekajkrat v Porabju in ji je bila postavljena veličastna slovenska Potemkinova vas)? Pripisati izjemne zasluge za ohranjanje slovenskega jezika tem trem likom je absurd, žalitev, neetično dejanje za vse tiste, ki so to leta in desetletja počeli, tiho, brez samopromocije in laži, počeli zgledno, načelno in dosledno. Med Slovenci na Madžarskem je nekaj takih, ti trije pa gotovo ne spadajo mednje. Temelj ohranjanja jezika je družina. Ožje in širše družine omenjenih so po jeziku madžarske, blebetanje o ohranjanju slovenščine je zgolj floskula, mantra, ki se izgovarja ob vsaki priložnosti in jim daje izmišljeno legitimnost pri slovenskih političnih podpornikih. Dajte jim medalje za kar koli, le za ohranjanje slovenskega jezika ne! Ker je to navadna, obskurna laž in farsa brez primere! 

Pa se razglejmo malo po likih in delih odlikovancev skozi bizarno načičkane obrazložitve, objavljene na spletni strani predsednice RS. 

Začnimo tam, kjer večina zapisanega - razen osladnih glorificiranj - drži, pri zagovornici Slovencev v madžarskem Parlamentu. Res si prizadeva za izvajanje narodnostne zakonodaje, za pravice skupnosti, za finančno podporo, za marsikaj v dobro Slovencev na Madžarskem; medalja za zasluge do sem ni sporna, osebno pa lahko dodam, da je omenjena velikokrat v zvezi z mano in mojim delom v Porabju bila dvolična, pristranska in zahrbtna, čeprav se je meni predstavljala v drugi luči in sem ji dolga leta celo zaupala in verjela. Ja, medalja za izjemne zasluge, a nikoli za področje ohranjanja slovenskega jezika!! Kdor jezika ne ohrani in brani v lastni družini, ga ne bo nikjer drugje oziroma je neverodostojen in so njegove besede prazne. Saj ljudje, ki jo poznamo, vemo, kaj je resnica ... 

Drugi odlikovanec - v obrazložitvi spet povzdignjen skoraj v porabskega boga - je predsednik Državne slovenske (po rabi jezika in zaposlenih madžarske) samouprave. Res izvira iz zavedne porabske slovenske družine, a pridevnik "slovenski" se z njim konča, saj lastnih otrok ni naučil slovensko. Tudi glede izobrazbe ima težavo priznati, katero šolo je v resnici dokončal, študija zagotovo ne. Saj njegovega šolanja ne bi bilo potrebno omenjati (pri prvi odlikovanki namreč ni omenjeno, pa je edina res končala univerzo), če ga je sram, da je po poklicu serviser traktorjev. Vsak poklic je časten, tudi ta. Grdo pa je javno lagati o izobrazbi, če prejemaš medaljo za zasluge, ki bi morala imeti tudi neko moralno in etično konotacijo ... Veliko lastnih zamisli je uresničil, veliko vsega pridobil za svojo vas (in zase), kreativno ljudsko štetje mu je z bizarno kampanjo uspelo pripisati 1000 ljudskih duš, "mert hasznos" za njega in oni mislijo, da zanje, o šolstvu seveda nima pojma, planinstvo pa je njegov hobi. Na Triglav gre z nekaj družinskimi člani in madžarskimi prijatelji. Morda res misli, da je to domoljubno dejanje. Okej. A ne nakladajte, da so s tem njegovim hobijem Porabci bolj zavedni Slovenci! Po svoje je zanesenjak in človek neštetih idej. Do sem nimam nič proti medalji za nekakšne zasluge zanj. Ampak "izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika", ko lastnih otrok ne naučiš slovensko in ti je slovenščina le "delovno orodje", ker si pač zaposlen pri časopisu, ki izhaja v slovenščini - to pa je absurd! Predlagatelj (predlagateljica) kandidatov bi res lahko malo tehtneje razmislil, kaj je zapisal v tiste grandiozne tekste.

In še češnja na torti - tretja odlikovanka, predsednica Zveze Slovencev, ki ni nobena predstavniška organizacija Slovencev, temveč zgolj krovno kulturno društvo s približno 100 člani. Ob tem imenu pa sem se pošteno nasmejala, prav tako sem spoznala, koliko so v resnici vredna ta, kao najvišja odlikovanja Republike Slovenije. Skozi tri desetletja sem spoznavala številne obraze te osebe, zahrbtnost, dvoličnost, predvsem pa pohlep. Vsak zapisan stavek v tisti načičkani obrazložitvi bi lahko pokomentirala na dolgo, a je škoda besed in energije. Odlikovanka prav tako kot predhodnika izvira iz slovenske družine, a pri njenih otrocih za slovenščino "ni bilo časa in možnosti", kot mi je nekoč rekla. Ker je bila zaposlena na slovenskem konzulatu, je imela dostop do informacij o različnih taborih, jezikovnih šolah, študiju ... Tako smo učenje slovenščine njenemu sinu leta in leta plačevali slovenski davkoplačevalci. Res je končala visokošolski študij v Sombotelu, v Mariboru pa je bil le nedokončan poskus. Kar nekaj let je opravljala v času ene, dve službi (eni so res megasposobni), dokler slovenski financerji niso ugotovili, da to ni čisto okej. Zveza Slovencev in njeni sateliti so namreč financirani iz slovenskega proračuna. V obrazložitvi beremo o njenih velikanskih uspehih, ko je vodila razvojno agencijo: projekti taki in drugačni, vzorčna kmetija, hiša jabolk ... In je napočil čas, ko je bilo potrebno zamenjati opravilno nezmožnega predsednika Zveze. Kdo ga bo nasledil? Ona! Tu pa pridemo do bistva zgodbe, do poglavja, ki bi ga lahko naslovili Prefinjena korupcija, klientelizem in nepotizem velikih razsežnosti! Ko je postala predsednica Zveze, je za direktorico Zvezine razvojne agencije zlobirala kar svojo svakinjo. A to še ni vse! Tudi vzorčna kmetija, ki smo jo v celoti financirali (in jo še) slovenski davkoplačevalci, je potrebovala direktorja. In glej ga, zlomka! Prav takrat je visokošolski študij turizma končal njen sin in brez enega samega dneva delovne dobe postal direktor kmetije! A tudi tu še ni konec! V posle je vpet tudi njen brat in še kakšen sorodnik pa kakšen prijatelj. Družinsko podjetje pod blagovno znamko Porabski Slovenci!!! Kaj imajo resnični Porabski Slovenci od vseh slovenskih davkoplačevalskih milijonov?  Čisto nič! Vse je pod lovkami porabske družinske hobotnice. Če dobro razmislim, bi ta oseba lahko dobila kar medaljo za hrabrost! Vsi slovenski politiki, ki sodelujejo pri teh rabotah in zagotavljajo denar, so tiho. Tudi novinarji so tiho. Pa diplomati so tiho. In porabski ljudje, ki vse to vedo in gledajo, so tiho, a zelo zelo jezni. Kriva je Slovenija, sikajo. Vaši so krivi! To je Viktor Orbán v malem ... V obrazložitvi je še nekaj prav posebnih cvetk, s katerimi pa ne bi dolgočasila bralcev. Pojdite na spletne strani slovenske predsednice pod razdelek Odlikovanja in poglejte. 😆In tudi v tem primeru ponovim: dajte ji medaljo za kar koli, če že morate, samo ne za izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika!!! Velikokrat sem šla po hodniku, kjer so pisarne Zveze in razvojne agencije, in malo prisluhnila. Niti enkrat nisem slišala ene same slovenske besede! Pomislila sem, da sem na napačnem hodniku ... 

Če strnem: slovenska državna odlikovanja so s takimi odlikovanci popolnoma razvrednotena. Trije porabski odlikovanci NIČESAR, kar jim je pripisano kot izjemna zasluga, ne delajo prostovoljno, v svojem prostem času, ampak so to njihove, za madžarske razmere, nesramno dobro plačane službe z vsemi finančnimi dodatki in bonitetami!!! Prepričana sem, da bi medaljo za zasluge pravzaprav moral dobiti vsak resničen Porabski Slovenec, ki sredi vasi ali mesta na cesti, ulici, v trgovini ... glasno in brez zadržkov s prijateljem ali znancem, ne da bi za to bil plačan, "guči po porabsko". To bi bil iskren poklon slovenske države ohranjanju slovenskega jezika, srca in duše v Porabju.

Časopis Porabje v iztekajočem se letu 2023

 

Moram nadaljevati prekinjeno zgodbo o časopisu Porabje, kot sem zapisala v predhodni objavi, malo tudi "mojem otroku"; tri desetletja, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom ... Res je, sama sem odpovedala sodelovanje, ko se je bivša urednica upokojila, nihče me ni podil (vsaj tukaj ne), ampak sem vedela, da to več ni tisto, kar je bilo prej, kar sem počela z iskrenim veseljem in predanostjo. Ne vem sicer, koliko ljudi je to opazilo ... 😉

Pri letniku 2023 sem torej le opazovalka, občasna bralka, ko me kdo opozori na kaj zanimivega ali "zanimivega". Za potrebe tega zapisa pa sem preletela kar vse številke, saj pri meni ni zapisa brez verodostojnih podatkov. Bežen pregled leta 2023 nas, kot sem omenila, pripelje do zaključka, da se v Porabju cedita med in mleko. Vse je na novo, sijoče in brez omembe vrednih problemov, vsi pridno delajo za skupnost, Slovencev je vsak dan več, slovenskega jezika in njegove rabe se pač ne omenja, posebej aktivni pa so glavni liki tega romantičnega filma. Le-ti se razdajajo dan in noč za svetlo bodočnost skupnosti, brez njih skoraj ni naslovnic časopisa kot tudi ne slikovnega materiala v njegovi notranjosti. Mali porabski orbani pač ... V 2., 4. in 5. številki časopisa smo standardno (kot vsako leto) lahko brali pogovore z omenjenimi glavnimi  liki. Če polistamo leto ali dve nazaj, je vsebinsko v teh pogovorih le malo sprememb. Ampak tisti, ki ne listajo preteklih letnikov, pač tega ne opazijo, to pa je večina bralcev. Poglejmo torej, kaj urbi et orbi sporočajo krovniki.

Po hierarhiji je v 2. letošnji številki najprej nastopila t. i. zagovornica Slovencev v madžarskem Parlamentu. Izraz "zagovornica" mi od nekdaj ni všeč, saj me asociira na sodišče, zagovornik je tako rekoč odvetnik tožene in tudi tožeče stranke v postopku, torej tisti, ki brani nekoga, ki je ušpičil kaj nezakonitega. Lahko bi si izmislili kakšen bolj primeren izraz ... V članku je (spet) rdeča nit denar: če bi ga dobili takoj, bi lahko zagotovili boljši gospodarski razvoj Porabja, obnovili cestne povezave med Monoštrom in porabskimi vasmi, poskrbeli, da bi mladi ostajali doma, da se Porabje ne bi praznilo ... Blablabla po starem. A se Porabje res prazni? Ne. Le mladi se zaposlujejo čez mejo za boljše plače. So posodobitev radia, gradnja multimedijskega centra in galerije ter boljše ceste gospodarski razvoj? Ne. Kaj smo torej novega izvedeli? Nič.

Drugi po hierarhični lestvici, predsednik Državne slovenske samouprave, je nastopil v 4. številki časopisa. Ključne besede: denar/pejnezi, plane mamo, gospodarski program. Najprej se pohvali s kampanjo pred popisom prebivalcev; Slovencev mora biti več, saj to pomeni večjo moč (tistega o več denarja, kar je razlagal v radiu, tu ni dodal). Pejnezi za to in ono, gospodarski program: multimedijski center v Monoštru, obnova mlina na Gornjem Seniku, odkup žganjarne v Števanovcih pa obnova kulturnih domov in občinskih zgradb ... Kakšno zvezo ima vse to z gospodarstvom??? Kje so tu ljudje, tisti Slovenci, ki jih mora biti več?? Kje je tu dodana vrednost, nova delovna mesta za mlade?? Te pravljice bodo počasi banalne še otrokom v vrtcih ... Državna samouprava je tudi upravljavka dvojezičnih šol in vrtcev. Tako ona v 2. številki kot ta lik sta na to nekako pozabila. Tudi na mantre o učenju in ohranjanju jezika. Lajtmotiv je pač denar in kar je povezano z njim. Če pozorno beremo te članke, obenem pa poznamo brutalno porabsko realnost, res lahko samo potrdimo, da ti liki živijo v nekem vzporednem svetu, v resničnosti, ki so jo z nenehnimi samoprevarami in samoprepričevanji ustvarili na eni strani za lastne potrebe, še bolj pa za potrebe financerjev.

Tretji člen samooklicane vladarske trojke, predsednica Zveze Slovencev, nastopa v 5. številki časopisa. Še tretjič blablabla o gospodarskem razvoju, o kulturnih skupinah, nastopih in obletnicah. To o kulturnih skupinah je seveda pomembno, saj je Zveza konec koncev pravno gledano zgolj krovno kulturno društvo, ne pa predstavniška organizacija Slovencev na Madžarskem! In samoumevno bi bilo, da se ukvarja s kulturo, informiranjem, ohranjanjem jezika in narodne zavesti, ne pa s stvarmi, ki nimajo zveze s temi področji. Posebna pozornost naj bi se posvečala mladim: "Lahko rečem, da je tudi to (zimska šola v naravi za šolarje na Rogli) ena naših največjih prireditev. Teden dni skrbeti za 25 slovensko govorečih otrok ni lahka naloga ..." Kaj tako abotnega pa še ne! 25 slovensko govorečih otrok??? Kje jih imaš? Kako lahko tako nesramno lažeš?? 25 slovensko govorečih otrok v porabskih šolah ni bilo niti pred petindvajsetimi leti, kaj šele zdaj! Ob takih lažeh in zavajanjih se človek vpraša, kako more nekdo tako brez vsakega sramu, brez morale in kančka etike izjavljati take nebuloze ... Ali ta oseba res misli, da so vsi bralci neumni, nerazgledani ali da tega ne bo bral nihče, ki ima vsaj malo pojma o porabski realnosti med mladimi in najmlajšimi? Toliko o politični Indiji Koromandiji v Porabju ... Iskreno povedano, te like preziram, ker jih poznam preveč in predolgo.

Listam od številke do številke, prav nič zanimivega iz aktualnega porabskega utripa mi ne pade v oči. Tu in tam kakšna lepa novička s kulturnega in šolskega področja, veliko premalo, da bi se lahko začutila skrb za tisto temeljno, kar drži narodno skupnost pri življenju: jezik in njegovo ohranjanje. A ste misel na ohranjanje jezika že opustili? Kaj vas bo opredeljevalo za Slovence? Mlin? Žganjarna? Multimedijski center, kjer boste proizvajali virtualno resničnost Porabja? Zidovi ne bodo spregovorili slovensko, tudi kravice na onem bregu ne, pa najčistejša palinka prav tako ne. (Morda to slednje v prevelikih količinah.) V 46. številki časopisa pa sem se poučila, kaj v porabskem kontekstu predstavlja trajnostni razvoj: obnova kulturnih domov v Števanovcih in Slovenski vesi ter posodobitev opreme v Radiu Monošter. "Razvojni program prinaša trajnostni razvoj v Porabje, uresničene naložbe pa dajejo pokrajini dodano vrednost tako danes kot v prihodnosti," zaključi avtorica članka. Trajnostni razvoj? Seveda! Omenjeni zgradbi bosta trajali dalj časa, kot bi brez obnove. Kaj pa razvoj? Ah, ne bodimo malenkostni ...

In za konec še enkrat poudarjam: časopis Porabje je skozi tri desetletja izjemen dokument časa, vreden pozornosti. Na stotinah njegovih strani je zapisano marsikaj pomembnega, kar bi brez njih bilo pozabljeno. Zapisane so zgodbe ljudi, predvsem pa jezik, temeljni gradnik narodnostne skupnosti. O njegovi živosti ali umiranju pa nam prav tako veliko povedo članki v časopisu, predvsem zadnjih nekaj let, posebej če znamo brati med vrsticami in razmislimo, kdo so njihovi prevladujoči avtorji (tisti pred Srebrnim bregom) ... 😊