250. zapis o Porabju, morda zadnji

 

Iskrice iz Porabja so se začele iskriti pred štirinajstimi leti, po dveh desetletjih mojega dela in življenja v Porabju. To je bil čas, ko so moje sanje o spremembah na bolje začele bledeti, ko sem končno doumela, da ljudje, predvsem politiki, delno šolniki in kulturniki, govorijo eno, delajo pa drugo. Brezno med besedami in dejanji odgovornih oseb je postajalo vse širše in globlje, moje opozarjanje na ta razkorak pa vedno bolj moteče, najbolj za narodnostne politike. A moja naivna vera v ljudi je bila noro trdna. Sploh nisem pomislila, da osebki, porabski politiki, s katerimi sem vsakodnevno komunicirala in so mi hlinili prijaznost ter naklonjenost, za mojim hrbtom pripravljajo grmado zame. Spletke, laži, dvoličnost, demagogija, hipokrizija in še kaj so bili njihovi stalni prijemi. Ne bom ponavljala vseh svinjarij, ki so jih ti podleži bili pripravljeni narediti, da resnica o njihovem odnosu do jezikovne realnosti v Porabju ne bi prišla na dan. Veliko tega sem zapisala in za vsem zapisanim v 249-ih blogih še vedno stojim.

Poskusi politikov, diplomatov in druge sodrge, da me dokončno zlomijo, niso uspeli. Še sem živa, še sem tu in še imam v Porabju nekaj dragih in zvestih prijateljev, s katerimi se občasno srečujem in obujam spomine na vse lepo, kar smo skupaj preživeli v treh desetletjih. Za Srebrnim bregom še živi nekaj resničnih, iskrenih, tihih (tudi utišanih) in plemenitih slovenskih duš, ki niso Slovenci zaradi denarja in pozerstva, kot so vsi tisti, katerih lažna blebetanja o velikem slovenstvu in ohranjanju jezika lahko spremljate po medijih. Ne bom več pisala o politikih, grobarjih slovenstva v Porabju, ker si ne zaslužijo, da bi se še ukvarjala z njimi. Moji srčni porabski ljudje pa so večinoma izbrali molk. Popolnoma jih razumem.

Porabje je danes velika, srečna Potemkinova vas. Amaterska klovnesa obvladuje/ustrahuje šole, tu in tam kaj slišimo o kakšni kulturni prireditvi, vaški politiki igrajo klovne, ki niso prav nič smešni, bolj pomilovanja vredni. Dvorni pisuni, uvoženi iz matice, napihujejo zgodbe o velikih dejanjih skupnosti, pametni so se umaknili, neumni pa so preneumni, da bi se tega zavedali. In lik, ki sem mu že davno diagnosticirala Dunning-Kruegerjev sindrom, se bo prigrebel do sedeža v Parlamentu! Hajra, traktoristična politika! Kakšni podaniki, takšen šef in obratno. Ena sama vesela žalost ... 

V svetu, ki ga živimo, so vse besede izgubile smisel. Ne da se mi več pisati o porabskem razsulu, tragikomičnem početju uvoženih klovnov, o vseh nesmislih in nepojmljivostih, ki jim od časa do časa solidarno prisluhnem. Tiha smrt slovenščine in iskrenega slovenstva v Porabju me boli. A grobarji so neizprosni.