Iskrice iz Porabja so se začele iskriti pred štirinajstimi leti, po dveh desetletjih mojega dela in življenja v Porabju. To je bil čas, ko so moje sanje o spremembah na bolje začele bledeti, ko sem končno doumela, da ljudje, predvsem politiki, delno šolniki in kulturniki, govorijo eno, delajo pa drugo. Brezno med besedami in dejanji odgovornih oseb je postajalo vse širše in globlje, moje opozarjanje na ta razkorak pa vedno bolj moteče, najbolj za narodnostne politike. A moja naivna vera v ljudi je bila noro trdna. Sploh nisem pomislila, da osebki, porabski politiki, s katerimi sem vsakodnevno komunicirala in so mi hlinili prijaznost ter naklonjenost, za mojim hrbtom pripravljajo grmado zame. Spletke, laži, dvoličnost, demagogija, hipokrizija in še kaj so bili njihovi stalni prijemi. Ne bom ponavljala vseh svinjarij, ki so jih ti podleži bili pripravljeni narediti, da resnica o njihovem odnosu do jezikovne realnosti v Porabju ne bi prišla na dan. Veliko tega sem zapisala in za vsem zapisanim v 249-ih blogih še vedno stojim.
Porabje je danes velika, srečna Potemkinova vas. Amaterska klovnesa obvladuje/ustrahuje šole, tu in tam kaj slišimo o kakšni kulturni prireditvi, vaški politiki igrajo klovne, ki niso prav nič smešni, bolj pomilovanja vredni. Dvorni pisuni, uvoženi iz matice, napihujejo zgodbe o velikih dejanjih skupnosti, pametni so se umaknili, neumni pa so preneumni, da bi se tega zavedali. In lik, ki sem mu že davno diagnosticirala Dunning-Kruegerjev sindrom, se bo prigrebel do sedeža v Parlamentu! Hajra, traktoristična politika! Kakšni podaniki, takšen šef in obratno. Ena sama vesela žalost ...
V svetu, ki ga živimo, so vse besede izgubile smisel. Ne da se mi več pisati o porabskem razsulu, tragikomičnem početju uvoženih klovnov, o vseh nesmislih in nepojmljivostih, ki jim od časa do časa solidarno prisluhnem. Tiha smrt slovenščine in iskrenega slovenstva v Porabju me boli. A grobarji so neizprosni.
Pripis, 20. april 2026:
Za madžarskimi državljani so usodne volitve, ki se jih je udeležilo skoraj 80 % volivcev in na smetišče zgodovine pospremilo 16-letno neprekinjeno vladavino stranke FIDESZ. Velike spremembe (upajmo) čakajo državo, katere najzahodnejši delček je Porabje. Če so se Porabski Slovenci, pravzaprav njihovi politiki, še pred dvema letoma hvalili z neverjetnim uspehom +1000 novih Slovencev na državnem popisu prebivalstva, skupaj skoraj 4000 po vsej Madžarski, so zdaj lahko resnično tiho in v mišjih luknjah. Ker so ob parlamentarnih bile tudi volitve narodnostnih zagovornikov v parlamentu, na to mesto pa je štartal dvoličnež, lažnivec, hinavec, večni grebator za dobro plačane funkcije, dosedanji predsednik Državne slovenske, pravzaprav madžarske, samouprave, se je seveda - ob takem povečanju papirnatih Slovencev - pričakovalo, da bo dobil veliko več glasov kot predhodnica. Iskala sem po njihovih medijih to magično številko, niso je zapisali. In sem vedela, da magije ni. Statistike pa so neizprosne in v njih je številka: 179!! Le toliko volivcev ga je obkrožilo! Zagovornik je sicer lahko izvoljen tudi če dobi en sam glas. To je posebne sorte demokracija. Laži pač ostanejo laži in 4000 Slovencev na papirju je "zavolo več pejnez". Sramota!
