nedelja, 20. julij 2025

90.000 ogledov - velika hvala, dragi obiskovalci mojega bloga!

Dragi bralke in bralci mojih zapisov, presrečna sem, da se je danes številka vaših ogledov obrnila na visokih 90.000! 💕💕💕Moj trud kljub kritikam in slabi volji nastopajočih v zapisih ni zaman. Berete me in - upam - da ne dvomite v verodostojnost zapisanega. V vseh teh letih, odkar pišem svoj blog, mi nihče ni očital, da bi si karkoli izmislila ali se zlagala. Očitki pokvek izza Srebrnega brega so leteli le na to, da se o umazanijah ne sme govoriti in pisati. Resnica je v današnjem času nekaj najbolj groznega, celo zavržnega, resnica straši cirkusante v porabski areni. Kaj če ob nenadnem prevelikem odmerku te droge kakšen vrvohodec strmoglavi v globino? Kaj če kakšen politični bumbarček v Budimpešti ali v Ljubljani dobi kak preblisk dvoma v predstave porabskih vrvohodcev?? Kaj če moj najljubši šolski minister, ki ga več ne sovražim, ampak se mi samo še prijazno gnusi, ugotovi, da so porabski uvoženi cirkusanti dejansko samo cirkuški klovni?? Ah, saj se od tistega smešnega obiska v Porabju in blebetanja nesmislov verjetno več ne ukvarja z njimi ... Tudi jaz se ne, mi je pa vse vedno bolj zabavno in smešno. 😋😋😋Za to, da poveš/zapišeš resnico, moraš danes biti predvsem pogumen ... 💖
Morda bom še kaj napisala, pokomentirala, posebej v prihajajočem predvolilnem letu tudi na Madžarskem. Ker je skoraj večna zagovornica slovenske skupnosti v madžarskem parlamentu napovedala svoj dokončni odhod s te nesramno dobro plačane pozicije brez pretiranega truda in odgovornosti, se bo začel boj za nasledstvo. Ne boj, mesarsko klanje! 😕 Kandidati se menda že ponujajo, eni odkrito, drugi podlo in zahrbtno, kot to deluje v porabski politiki od pamtiveka. Moji zapisi bodo na preži! Hvala še enkrat prav vsem, kritikom in podpornikom. 💞💞💞 Vsi ste mi navdih in spodbuda. Vem, da je v času laži izbrati resnico, kar sem storila in trdno stojim za tem, ruska ruleta.

sreda, 25. junij 2025

Tudi to je slovensko Porabje - 30 let

Pisalo se je leto 1995. Za mano so bila 3 leta strokovnega pedagoškega dela v narodnostnih šolah v Porabju na Madžarskem. 3 leta spoznavanja specifičnega okolja, šol, ki naj bi bile narodnostne, ljudi, ki naj bi bili Slovenci, njihovih navad, hrepenenj po zahodnem svetu, želja, da bi bili nekaj drugega, kot so. Kmalu po prihodu v Porabje me je urednica časopisa Porabje zaprosila za lektoriranje člankov. Seveda sem sprejela. Pa tudi ti kaj napiši, mi je dejala ... Ker sem v novem okolju želela vse vedeti in na vsak svoj zakaj dobiti odgovor, sem ves čas budno spremljala in analizirala prav vse. Kmalu sem napisala prve članke za časopis, naredila nekaj zapisov, ki sem jih kasneje razširila v razmišljujoče eseje o porabskem vsakdanu. Hitro so se pojavila tudi vprašanja brez odgovorov, dvomi, samospraševanja ... Še hitreje pa sem odkrila, kako umazana in dvolična zadeva je politika, lokalna, državna in meddržavna, in kako hinavska je cerkev. Ker je moje področje dela bilo šolstvo, sem najhitreje odkrila, kako je tam čisto drugače, kot so mi razlagali delodajalci. Moj predhodnik mi je zagotovil: "Veš, porabske šole so dvojezične, monoštrska celo trijezična. Malo bo potrebno delati na slovenščini pri učiteljih, vse drugo je tako, kot mora biti." Že po prvem spoznavnem obisku šol davnega oktobra 1992 sem predstojnika, ki me je spremljal, zmedeno vprašala: "Kje pa so dvojezične šole? Zakaj jih nisva obiskala?" Začudeno me je pogledal: "To, kar sva videla, so dvojezične šole." Res so vse imele dvojezične napise nad vhodnimi vrati, monoštrska celo trijezičnega ... Razumela sem ... Vsak dan sem bila kje prisotna, zakopala sem se v študij neštetih dokumentov, raziskovala, tuhtala in prihajala do spoznanj, ki mi niti najmanj niso bila všeč. Govori se eno, dela se drugo. Otroci narodnostnih politikov in večine učiteljev ne govorijo slovensko. Komu so namenjene te šole, kam vodi narodnostna politika, ki so je polna usta slovenstva, v resnici pa je politikom slovenski jezik zadnje, kar bi jih intimno zanimalo in vezalo???
In sem pisala ... V treh letih je nastalo 17 zapisov, krajših in daljših esejev, za katere mi je urednica časopisa Porabje predlagala, da jih Zveza Slovencev izda v posebni knjižici, in sicer dvojezično. Ona jih je tudi prevedla v madžarščino, Francek Mukič, takrat še novinar v Sombotelu, pa je napisal odmeven uvod. To je prva stran:
V tistem času so v Zvezi Slovencev še premogli nekaj kritične misli in moje pisanje podprli z izdajo knjige. Res je, da se je skupnost šele politično oblikovala in iskala svoje mesto v družbi. Iskreno in z žarom so si prizadevali za organiziranost, ohranjanje kulture in tradicij s skromnimi sredstvi v majčkenih najetih pisarnah. Šole pa so od nekdaj bile madžarsko delujoče ustanove, zato več slovenščine ni moglo prodreti v njihovo zavest. Doživela sem kar nekajkrat, da mi je nek učitelj rekel: "Mi smo na Madžarskem, madžarska država nas plačuje, zato smo dolžni med seboj in z učenci komunicirati madžarsko!" Ta lik je seveda pozabil, da dobiva plačo zato, da poučuje slovenščino ... Pa ni edini ... Še delček iz uvoda:
Tistega davnega leta 1995 je torej moja knjiga izšla in povzročila pravi vihar! Predvsem učitelji so besneli in sklicali sestanek z mano, da me privežejo na pranger. Najbolj divji očitki so leteli na uvodne misli Franceka Mukiča. Njegov uvod so kritizirali skoraj bolj kot mojih 17 esejev, pa je uvod bil le strnjen povzetek vsega. In očitki? 1. Zakaj je ta grozna knjiga izšla? 2. Zakaj je tudi v madžarščini (da bodo zdaj tudi Madžari vedeli, da med Porabci ni vse zlato, kar se sveti)? 3. Zakaj je v uvodu napisano, da so učitelji neizobraženi? ... Kar nekajkrat sem vprašala, če kaj v knjigi ne drži ali če je kaj laž. Ne, so zatrdili v en glas, samo o tem se ne bi smelo pisati! A res? Zakaj pa ne? Zato, ker ne!!! ... Nekaj let je moja knjiga kot senca visela med nami in nekega dne mi je ena od udeleženk linča rekla: "Sram me je, grozno me je sram, da sem pred leti govorila proti vam. Prav ste imeli. Še huje je, kot ste pisali." Bila je ena redkih, ki je to priznala.
Letos je moja knjiga stara 30 let. Še vedno je aktualna vsaka beseda v njej. Vem, da se tega, razen mene, nihče ne bo hotel spomniti, saj je danes v Porabju vse drugače. Danes za Srebrnim bregom rastejo logaji kot gobe po dežju, da o dveh odrešenikih sploh ne govorim! 😡 Resnica o tihem umiranju jezika je prepovedana, Potemkinove vasi se pospešeno gradijo z našim denarjem in se utrjujejo. Nikomur ni mar za prihodnost jezika, saj je peščici klovnov dovolj igrati Slovence in polniti lastne bančne račune z denarjem slovenskih in madžarskih davkoplačevalcev. Laži v etru, laži v časopisih, na predstavah za naivno javnost. Laži so postale standard funkcioniranja skupnosti. Ali glavni politični liki in njihovi slovenski oprode že verjamejo vanje? Verjetno. Daleč sem od vsega tega, pravzaprav me več ne gane. Le nasmejem se včasih od srca, ko slučajno naletim na kakšne slavospeve porabskim politikom, Slovencem za pejneze. Tudi to je "slovensko" Porabje ... 

torek, 20. maj 2025

Ah, slovenščino se bo (na)učil v šoli ...

 

Slovenščine se ne bo naučil v šoli, ker se slovenščino kot materinščino učimo v družini! To je jezik naše prvotne socializacije, po definiciji jezik, ki se ga naučimo od matere, jezik našega prvega spoznavanja in doživljanja mikrosveta. Vse drugo so drugi in tuji jeziki. Amen. 😊😊 Porabje, kjer je slovenščina nekoč bila materinščina, je danes neprepoznaven svet, pogrošna predstava, v kateri vsi igrajo neke vloge. Kot, na primer, Kmetija na POP TV ali kakšen drugi resničnostni šov. Slovenščina je tu jezik za kamere in mikrofone, jezik za žicanje denarja iz Slovenije, predvsem jezik, ki ga uporablja peščica poklicnih politikantov in njihovih oprod ob obiskih ministrov, ki nimajo pojma, in drugih političnih priveskov, financerjev šov programov. Te resničnostne šove pa potrebujejo tudi dvorni pisuni in vsi, ki polnijo take in drugačne strani časopisov ali eter radijskih valov. Porabje je molzna kravica številnih likov, skoraj tako kot kakšna bližnja ali daljna vojna, ki se ne more končati, ker bi se s tem končal orjaški biznis. Življenja - končana ali zagrenjena - ne štejejo. Ta ponoreli, ponarejeni, lažni svet se je zaril v vsako luknjo na zemeljski obli, zelo intenzivno v Porabje, zato se moja čudenja razblinjajo kot milni mehurčki. Nič več me ne gane in ne preseneti. Podplat je koža čez in čez postala, je davno zapisal moj dragi France ... 😌
V spominskem arhivu svojih treh porabskih desetletij hranim marsikaj; najbolj odmeven pa je stavek marsikatere porabske mame (tu so predvsem tiste iz političnih, kulturniških in pedagoških vrst), ki mi je z neznosno lahkostjo zatrjevala: Moj/moja sin/hčerka se bo slovenščino naučil/naučila v šoli. A res? V treh desetletjih nisem v Porabju srečala niti enega učenca, ki bi se slovenščino naučil v šoli! Ne bom ponavljala že neštetokrat zapisanega, da je to nemogoče, saj je jezik porabskih družin madžarščina. Ko se učenci srečajo s slovenščino v "dvojezičnih" šolah, je zanje to nebodigatreba jezik. Nič več! Zato se ga prav nihče vsaj malo ne nauči. Posebej zadnjih nekaj let, ko politiki in njihovi propagandisti iz Slovenije javno izražajo, da jezik ni pomemben. Hipokrizija, dvoličnost brez primere! Kaj pa je pomembno? Dobre službe na manjšinski račun, blebetanje o ohranjanju slovenske identitete, jezika, kulture, ustvarjanje družinskih imperijev na račun slovenskih, madžarskih in EU davkoplačevalcev. Porabska družina (morda dve), ki bi morala nositi priimek Corleone (don Vito je tu ženskega spola), si je na naš račun ustvarila prav lep imperij. 😩Urada za Slovence ne moti, da mamine funkcije podeduje sin, da je v posle vpeta vsa družina in bližnji prijatelji, vsi pa se prodajajo pod blagovno znamko Porabski Slovenci. Kaj imajo resnični Porabski Slovenci od tega družinskega biznisa? Nič! Orjaški nič! V nekih drugih primerih bi takim rabotam rekli korupcija, klientelizem, nepotizem ... Dejan Židan - ni tako??? Vi ste namreč boter tega družinskega biznisa, ki nima nobene zveze z ohranjanjem slovenstva v Porabju. Ste naivni ali zavedeni ali ...?
Trenutno na nobeni izmed "dvojezičnih" šol ni niti enega učenca, ki bi vsaj pasivno obvladal slovenščino ali znal samostojno tvoriti nekaj slovenskih stavkov. 😭Ne nakladam, res je. Državni urad za šolstvo še vedno prireja tekmovanja v znanju manjšinskih jezikov, tudi slovenščine. Tekmovanje ima pisni in ustni del. Pisne naloge iz ene od šol so zelo dobre in učenci (skoraj) zmagajo. Ampak ... Obstaja ustni del, kjer se morajo predstaviti (to še gre, ker se napiflajo), potem pa člani komisije lahko kandidate vprašajo karkoli. Oh, joj! Tu pa nastane tišina, ker kandidati ne razumejo niti vprašanj, kaj šele da bi znali odgovoriti nanje. Ja, kako pa so lahko njihove pisne naloge tako dobre? Ker jim jih rešijo učitelji! Povedano naravnost, učitelji učijo učence goljufati! To se dogaja že desetletja in nikomur ni mar. Glavno, da gospa z urada iz Budimpešte odkljuka opravljeno nalogo. 😢
V Porabju se čas slovenščini izteka. Procesije ministrov in državnih sekretark so smešne farse, ki služijo le tistim, ki od tega biznisa živijo. Mlade, ki so morda v slovenščini začutili priložnost za svojo prihodnost, lahko preštejemo na prste ene roke, a bo še kakšen prst ostal. Laži in sprenevedanja ne živijo na dolgi rok, saj bo slej ko prej zmanjkalo ljudi. Ja, kako? Kje pa je tistih 1000 novih Slovencev, s katerimi ste se hvalili od Budimpešte do Trsta?? Laž ima res kratke noge in še krajšo pamet. 😋😕😓

četrtek, 20. februar 2025

Predpustno veseljačenje v Porabju

Nobeden izmed mojih dvesto in nekaj zapisov ne bi bil potreben ali bi bil zelo drugačen, če bi nastopajoči, v prvi vrsti politični liki, bili res to, za kar se izdajajo. V Porabju in v Sloveniji. Svet je padel s tečajev. Hipokrizija, laži in pohlep krojijo področje politike, tudi porabske ... Sodobno je lagati, se sprenevedati, dvoličiti, izmišljati neumnosti, obračati se po vetru, predvsem pa grabiti zase in brezsramno izkoriščati vse in vsakega. Če parafraziram pesnika Borisa A. Novaka - svetu vladajo pizdajalci! Tudi Porabju ... In ko se ti liki - lažnivci, hinavci, dvoličneži, psihiatrični primerki, potemkini, grabežljivci in še bi lahko naštevala - od Monoštra do Ljubljane združijo, ker pač spadajo skupaj - nastane konglomerat podlih zaveznikov v malem. Laž na laž, tako iz dneva v dan, sto in tisoč laži, in ljudje - tisti zunaj te bizarne druščine - začnejo verjeti, da liki govorijo resnico. K vsemu skupaj ogromno prispevajo še taki in drugačni mediji, kjer režimski pisuni, bogato nagrajeni za podporo političnim podležem, kot papige ponavljajo besede "politikov" in jih, brez premisleka ali vsaj malo kritične distance, prodajajo kot suho zlato. Spomnimo se samo zadnjega "visokega" slovenskega obiska mojega najljubšega ministra vseh časov v Porabju: blebetanje neumnosti do vesolja, zahvale, obljube, novinarčki pa kot piščančki zbrani v pričakovanju veleizjave! Smešno, žalostno, bizarno.👹In tisti, ki vemo, za kaj tam za Srebrnim bregom gre in si drznemo o tem celo govoriti in pisati, smo sovražniki. Tistih v Porabju in tistih v Ljubljani. (O tistih v Budimpešti ne bom rekla nobene, ker je brez smisla.) 
Vsi ti porabski politikantski klovni pa v svojih predstavah rabijo spremljevalne like, ki jih plačujemo slovenski davkoplačevalci. To so statisti, režiserji, dramaturgi, lučkarji in še kup različnih profilov, ki sivino vsakdanjika spremenijo v pravljice. Ker je predpustni čas, lahko tista dva oneja na vrhu imenujem kar Fašenek in Lenka. Resničnost porabskih ljudi pač ni pomembna ... Ob slovenskem kulturnem prazniku se na odru gredo horor pravljice, na Prešerna pa pozabijo. Tista dva smešna lika, ki se gresta porabsko politiko, razglabljata na odru o tem, kako naj babice in dedki, mame in očetje pripovedujejo otrokom in vnukom pravljice v porabščini ... S kakšno pravico ta dva klovna dajeta take nasvete, ko pa lastnih otrok (in vnukov) nista učila slovensko, ampak so njune družine pomadžarjene?? Vaju res ni nič sram? Saj nisem edina, ki to ve. Tudi v dvorani je bilo veliko takih, ki to vedo. 😢 Čudovit kratek radijski program o slovenskem kulturnem prazniku pa je za vse učence pripravila monoštrska madžarska osnovna šola Jánosa Aranya, kjer se samo peščica učencev uči slovenščino kot predmet. Vsi madžarski učenci šole so na zanimiv način (seveda v madžarskem jeziku) lahko izvedeli, zakaj Slovenci praznujemo kulturni praznik 8. februarja. Res vse pohvale vreden poklon slovenski kulturi! In kaj so izvedeli o slovenskem kulturnem prazniku učenci narodnostnih šol v tisti dvorani, kjer je bila še ena proslava, pravzaprav maškerada, za VIP-vrsto?? Saj veste, da je to le retorično vprašanje ... 
Pred časom mi je prijatelj Slovenec iz Italije poslal naslednje sporočilo: V našem Novem glasu sem bral zanimiv intervju z mlado porabsko profesorico. Povej mi, koliko je ta zapis verodostojen, meni se namreč ne zdi, saj velikokrat pišeš, kako nizek je nivo znanja slovenščine pri mladih v Porabju ... Prijatelj je priložil tudi link do članka ... Seveda sem zadevo prebrala in se zgrozila, kako debelo laž sta politična propagandistka in njen oproda podtaknila naivnemu avtorju intervjuja, posredno pa bralcem časopisa. Avtorica odgovorov (tudi številne neresnice in izmišljotine so vmes) niti približno ni punca, ki ji je ta tekst bil podtaknjen! Ker jo poznam od rojstva dalje, poznam tudi njene jezikovne kompetence v slovenščini! Ona je bila samo statistka, ki se ji je morda zdelo fino, da bo v časopisu, nič več. Bralcem pa se je prodala velikanska laž o mladi Porabki, ki je oh in sploh velika Slovenka. Prepričana sem, da tudi avtor ni imel pojma, kako so ga porabski lažnivci "nategnili". Vem, da je predpustni čas, da je klovnov na sceni vedno več in vem, da se bo število samo še povečevalo. Tudi to vem, da razni pustni liki v vedno večjem številu niso samo značilnost porabske, ampak tudi slovenske politike. In vsi ti klovni združeni so velika pustna družina. Žal, vse leto, ne le v pustnem času.