Pisalo se je leto 1995. Za mano so bila 3 leta strokovnega pedagoškega dela v narodnostnih šolah v Porabju na Madžarskem. 3 leta spoznavanja specifičnega okolja, šol, ki naj bi bile narodnostne, ljudi, ki naj bi bili Slovenci, njihovih navad, hrepenenj po zahodnem svetu, želja, da bi bili nekaj drugega, kot so. Kmalu po prihodu v Porabje me je urednica časopisa Porabje zaprosila za lektoriranje člankov. Seveda sem sprejela. Pa tudi ti kaj napiši, mi je dejala ... Ker sem v novem okolju želela vse vedeti in na vsak svoj zakaj dobiti odgovor, sem ves čas budno spremljala in analizirala prav vse. Kmalu sem napisala prve članke za časopis, naredila nekaj zapisov, ki sem jih kasneje razširila v razmišljujoče eseje o porabskem vsakdanu. Hitro so se pojavila tudi vprašanja brez odgovorov, dvomi, samospraševanja ... Še hitreje pa sem odkrila, kako umazana in dvolična zadeva je politika, lokalna, državna in meddržavna, in kako hinavska je cerkev. Ker je moje področje dela bilo šolstvo, sem najhitreje odkrila, kako je tam čisto drugače, kot so mi razlagali delodajalci. Moj predhodnik mi je zagotovil: "Veš, porabske šole so dvojezične, monoštrska celo trijezična. Malo bo potrebno delati na slovenščini pri učiteljih, vse drugo je tako, kot mora biti." Že po prvem spoznavnem obisku šol davnega oktobra 1992 sem predstojnika, ki me je spremljal, zmedeno vprašala: "Kje pa so dvojezične šole? Zakaj jih nisva obiskala?" Začudeno me je pogledal: "To, kar sva videla, so dvojezične šole." Res so vse imele dvojezične napise nad vhodnimi vrati, monoštrska celo trijezičnega ... Razumela sem ... Vsak dan sem bila kje prisotna, zakopala sem se v študij neštetih dokumentov, raziskovala, tuhtala in prihajala do spoznanj, ki mi niti najmanj niso bila všeč. Govori se eno, dela se drugo. Otroci narodnostnih politikov in večine učiteljev ne govorijo slovensko. Komu so namenjene te šole, kam vodi narodnostna politika, ki so je polna usta slovenstva, v resnici pa je politikom slovenski jezik zadnje, kar bi jih intimno zanimalo in vezalo???
In sem pisala ... V treh letih je nastalo 17 zapisov, krajših in daljših esejev, za katere mi je urednica časopisa Porabje predlagala, da jih Zveza Slovencev izda v posebni knjižici, in sicer dvojezično. Ona jih je tudi prevedla v madžarščino, Francek Mukič, takrat še novinar v Sombotelu, pa je napisal odmeven uvod. To je prva stran:
V tistem času so v Zvezi Slovencev še premogli nekaj kritične misli in moje pisanje podprli z izdajo knjige. Res je, da se je skupnost šele politično oblikovala in iskala svoje mesto v družbi. Iskreno in z žarom so si prizadevali za organiziranost, ohranjanje kulture in tradicij s skromnimi sredstvi v majčkenih najetih pisarnah. Šole pa so od nekdaj bile madžarsko delujoče ustanove, zato več slovenščine ni moglo prodreti v njihovo zavest. Doživela sem kar nekajkrat, da mi je nek učitelj rekel: "Mi smo na Madžarskem, madžarska država nas plačuje, zato smo dolžni med seboj in z učenci komunicirati madžarsko!" Ta lik je seveda pozabil, da dobiva plačo zato, da poučuje slovenščino ... Pa ni edini ... Še delček iz uvoda:
Tistega davnega leta 1995 je torej moja knjiga izšla in povzročila pravi vihar! Predvsem učitelji so besneli in sklicali sestanek z mano, da me privežejo na pranger. Najbolj divji očitki so leteli na uvodne misli Franceka Mukiča. Njegov uvod so kritizirali skoraj bolj kot mojih 17 esejev, pa je uvod bil le strnjen povzetek vsega. In očitki? 1. Zakaj je ta grozna knjiga izšla? 2. Zakaj je tudi v madžarščini (da bodo zdaj tudi Madžari vedeli, da med Porabci ni vse zlato, kar se sveti)? 3. Zakaj je v uvodu napisano, da so učitelji neizobraženi? ... Kar nekajkrat sem vprašala, če kaj v knjigi ne drži ali če je kaj laž. Ne, so zatrdili v en glas, samo o tem se ne bi smelo pisati! A res? Zakaj pa ne? Zato, ker ne!!! ... Nekaj let je moja knjiga kot senca visela med nami in nekega dne mi je ena od udeleženk linča rekla: "Sram me je, grozno me je sram, da sem pred leti govorila proti vam. Prav ste imeli. Še huje je, kot ste pisali." Bila je ena redkih, ki je to priznala.
Letos je moja knjiga stara 30 let. Še vedno je aktualna vsaka beseda v njej. Vem, da se tega, razen mene, nihče ne bo hotel spomniti, saj je danes v Porabju vse drugače. Danes za Srebrnim bregom rastejo logaji kot gobe po dežju, da o dveh odrešenikih sploh ne govorim! 😡 Resnica o tihem umiranju jezika je prepovedana, Potemkinove vasi se pospešeno gradijo z našim denarjem in se utrjujejo. Nikomur ni mar za prihodnost jezika, saj je peščici klovnov dovolj igrati Slovence in polniti lastne bančne račune z denarjem slovenskih in madžarskih davkoplačevalcev. Laži v etru, laži v časopisih, na predstavah za naivno javnost. Laži so postale standard funkcioniranja skupnosti. Ali glavni politični liki in njihovi slovenski oprode že verjamejo vanje? Verjetno. Daleč sem od vsega tega, pravzaprav me več ne gane. Le nasmejem se včasih od srca, ko slučajno naletim na kakšne slavospeve porabskim politikom, Slovencem za pejneze. Tudi to je "slovensko" Porabje ...
