Minilo je OSEM let od odličnega članka novinarke Urške Mlinarič v dnevniku Večer o resničnem vsakdanu jezika in slovenstva v Porabju; analitično, poglobljeno, predvsem pa brez laganja in hinavčenja se je novinarka takrat lotila jezikovnih in splošnih razmer življenja v Porabju in ugotovila, da je slovenščina skoraj mrtev jezik. 😭 Zakaj poudarjam osem let? Ker smo od takrat po različnih medijih deležni le gnile propagande, ki jo proizvajajo lokalni politiki in njihovi oprode iz Slovenije! Kar številni liki, imenujem jih dvorni pisuni, so zadolženi in z našim denarjem plačani za loščenje podobe predvsem dveh porabskih politikov in njunega ozkega družinsko-prijateljskega kroga. Prav mučno je v zadnjem času pogledati v tednik Porabje in preleteti kakšno bruharijo od člankov, ki slavijo like in dela aktualnih despotov ... Torej osem let megle, nakladanja in laganja o dejanskem stanju duha, predvsem pa jezika v Porabju je moralo miniti do novega poglobljenega članka, pravzaprav obširne reportaže, podkrepljene z video posnetki, iste avtorice, odlične novinarke Urške Mlinarič, tokrat na portalu N1INFO.SI, 19. oktobra 2025 pod naslovom Za petnajst lejt se tü več nede slovenska rejč čüla.
Novinarka se je ponovno natančno poglobila v problematiko, brez olepševanja in cvetličenja, s poudarkom na ohranjanju in živi rabi jezika tako v javnosti kot v družinskih krogih. Že prva sogovornica, predsednica Društva porabskih slovenskih upokojencev, je iskreno in zaskrbljeno ugotavljala, da je s slovenščino v Porabju konec: ni je v družinah, ni je v okolju, le starejši, ki ne bodo več dolgo, jo še uporabljajo v medsebojni komunikaciji. Da slovenščini bije zadnja ura in da se to ne da popraviti v kratkem, je modroval tudi glavni porabski politik, predsednik Državne slovenske samouprave; menda je bilo ogromno zamujenega v preteklosti ... Ob tej veleumni ugotovitvi sem se morala sladko nasmejati! Kedves Precednik! Več kot 3 desetletja si na sceni in narodnostni plači kot novinar, fotograf, politik, ezermešter ... Kaj si ves ta čas delal na področju ohranjanja jezika? Lastnih otrok nisi naučil slovensko, tvoja žena ni čista Madžarka, kot praviš, da je, tvoja družina in vse sorodstvo je pomadžarjeno. Vidiš, to je zamuda! Od koga pa pričakuješ, da bo ohranjal jezik in slovenstvo v Porabju, če ste tisti, ki bi morali biti vzor, le Slovenci na papirju, pred novinarji in financerji? Ja, na tistih polah popisa prebivalstva, kjer ste politiki s svojo propagandno mašinerijo blebetali, kako je pomembno, da se čim več ljudi zapiše za Slovence, da bo več pejnez. Ni važno, če govorijo slovensko, važno je število. Tako so svojo priložnost in pričakovanja, verjetno pejnez, izkoristili raznorazni liki, tudi nekateri Romi v Porabju, ki so danes razočarani. Tvoje poti na Triglav? To je pač tvoj hobi, s čimer ni nič narobe, vendar svoje hobije ljudje običajno financiramo sami ... In kolikor mi je znano, se iz Porabja do vznožja Triglava že nekaj let ne hodi peš. Kako boš torej revitaliziral slovenstvo? S propagandistko iz Slovenije, z žganjarno, mlinom, apartmaji in vsemi drugimi "zidinami", ki jih gradiš? Zidovi ne govorijo slovensko, tudi ljudje znotraj njih, žal, ne ...
"Na podlagi česa pa si Slovenec, če ne govoriš slovensko?" To se sprašuje ena zadnjih porabskih intelektualk, nekdanja urednica tednika Porabje, tistega časopisa, ki je v času njenega urednikovanja še imel vsaj tu in tam kakšen kritičen pogled na porabsko realnost. Danes je, žal, reklamni zvarek za preživetje glavnih političnih likov in njihovih fevdov. Bivša urednica je poleg predsednice upokojenskega društva edini kritično razmišljujoči glas vpijočega v puščavi. Res je, da so tudi zgodovinske okoliščine botrovale današnjemu stanju, saj Porabci nikoli niso bili del kakršne koli državne tvorbe skupaj z ostalimi Slovenci in, kot pravi bivša urednica, tudi niso bili kaj dosti v zavesti Slovencev. Sama bi dodala, da je politika Slovenije do Porabja že desetletja zgrešena. Zakaj? Urad za Slovence, ki naj bi v nekem smislu skrbel za Slovence zunaj meja, je v vseh vladah bil in je še vedno združba političnih amaterjev, ki so odpadli na volitvah in jim je bilo s strani strank potrebno zagotoviti dobro plačano službo brez odgovornosti. Kup nesposobnih, nerazgledanih birokratov, ki nimajo pojma o ničemer. Nekakšni ministri, pravzaprav klovni, ki po prevzemu funkcije prvič slišijo za Slovence v zamejstvu, se gredo velike šefe in blebetajo v nebo vpijoče nesmisle. Tudi aktualni minister ni drugačen. In ko je tak urad zbirka bleferjev in nesposobnežev, bankomat za zamejstvo, lahko v Porabju vladajo liki, kot jih poznamo: nenačelni, lažnivi, koruptivni, klientelistični. Saj oni v Ljubljani (tudi tisti v Budimpešti) nimajo pojma!
Slovenščina je v Porabju jezik, ki je skoraj popolnoma izginil iz družinskega okolja, zato se vzgojiteljice v dvojezičnih vrtcih zelo trudijo otroke, ki pridejo od doma brez kakršnega koli znanja slovenščine, vsaj nekaj malega naučiti. Mlada porabska vzgojiteljica je glede prihodnosti jezika skeptična, saj pravi, da čez nekaj let tu ne bo več slovenščine. Verjamem ji ... In kje so zdaj velike besede politikov, propaganda dvornih pisunov? Kaj ste naredili za drugačen odnos do slovenščine v teh desetletjih narodnostni politiki, ki so vas pred kamerami in mikrofoni polna usta slovenstva? Niti ena mlada družina ni dobila nobene, vsaj moralne podpore s strani narodnostnih institucij glede učenja slovenske materinščine. Kako pa bi? Saj, konec koncev, vsi v Porabju vedo, da tisti, ki so jih polna usta slovenstva in polni žepi narodnostnega denarja, še lastnih otrok niso naučili slovensko. In s kakšno moralno pravico bi lahko ti liki komu kaj rekli??? Novinarka omeni tudi Društvo porabske mladine, ki menda šteje 48 članov. Seveda o slovenskem jeziku v tem društvu že od ustanovitve ni ne duha ne sluha. Glavno, da jim Urad za Slovence da denar, da organizirajo zabavo ob velikem slovenskem prazniku, halloweenu. 😫
V Porabju sta dve t. i. dvojezični šoli, gornjeseniška in števanovska, medtem ko je na monoštrskih šolah možnost učenja slovenščine kot predmeta. Na gornjeseniški osemletki je 57 učencev, na števanovski 36. Seniška ravnateljica je novinarki povedala le splošne podatke o pouku slovenščine, iz konteksta in vedenja o resničnem znanju jezika pa lahko razberemo, da na šoli nimajo niti enega učenca, ki bi obvladal vsaj osnovno komunikacijo v slovenščini. O tem sem veliko pisala, dobivala veliko kritik, a še vedno trdim: če učenec po 1600 urah slovenščine od 1. do 8. razreda ni zmožen osnovne slovenske komunikacije, je nekaj narobe z učitelji. Še vedno? Menda bo kmalu v porabskih šolah več asistentov iz Slovenije kot učiteljev, zato bi take banalnosti morale biti že odpravljene. 😲Češnja na šolski torti pa je vsekakor mnenje osebe z izmišljeno službo zvenečega naziva "svetovalka za narodnostno vprašanje" (nekaj takega, kot da bi rekli vpliv gama žarkov na rast rumenih marjetic 😝). Mlade je treba spodbujati, saj z veseljem sodelujejo pri negovanju porabskih šeg, navad in plesov. "V preteklosti se jih je prevečkrat samo kritiziralo, da ne znajo slovensko," je izjavila omenjena oseba. To je insinuacija in notorična laž, ki je verjetno vržena meni. Če bi poznala Porabje tako, kot je v resnici, če bi se vsaj malo poglobila v dejanske probleme in poskusila prisluhniti porabskim ljudem, česar pa ni zmožna, bi dojela, da se nikoli in nikdar ni kritiziralo učencev, ampak so bile kritike uperjene v prvi vrsti v narodnostno politiko in izvajalce pedagoškega procesa. Žalostno, da po sedmih letih lomastenja po Porabju ta oseba nima pojma! Vsiljuje to, kar ona hoče in se ne vpraša, kaj bi hoteli oni. Žal.
Slovenščina ni ekonomsko zanimiva za porabske ljudi, saj jih več kot polovica za višje plače dela v Avstriji, ugotavljajo novinarkini sogovorniki. Zato starši raje vpisujejo svoje otroke k pouku nemščine, kar je možnost v monoštrskih šolah. Nekdo celo omeni, da slovenščine že čez pet let v Porabju ne bo več. In smo spet pri slovenski politiki in milijonih, ki se delijo za nekakšen razvoj gospodarskih dejavnosti v Porabju. Komu so se delili ti milijoni? Če se spomnim fotografije srečnih dobitnikov, sem na njej videla le malo Slovencev. Urad za Slovence pa nič. Saj so bankomati tiho ...
Proti koncu obširnega članka pa sta nastopila še mama in sin, ona poklicna predsednica Zveze Slovencev (še enkrat: Zveza ni nobena predstavniška organizacija Slovencev, ampak navadno civilno društvo s približno 100 člani!!), on direktor razvojne agencije in vzorčne kmetije, ki sta v lasti Zveze (krasna klientelistično-nepotistična naveza). Menda je vzorčna kmetija (komu ste vzor??) finančno samozadostna. A res? Če prištejete ves slovenski denar ... Mama pa je tudi strašno navdušena nad vitalnostjo slovenske skupnosti. (Vsak na njenem mestu in ob njeni plači bi bil.) 😆Tudi predsednik Državne slovenske/madžarske samouprave je enako navdušen nad lastnimi uspehi: "Nej baja, če ne gučijo slovensko," je izjavil pred znamenitim popisom nekajkrat. Torej Slovenci brez jezika, a z dobrimi zvezami za pejneze v Ljubljani in Budimpešti. Žalostno in zaskrbljujoče, kam vodi aktualna narodnostna politika svojo skupnost.
In po dveh strašno optimističnih politikih novinarka naredi v zapisu odličen obrat, ki vključi glas razuma, bivšo urednico tednika Porabje: "Res je, ni vse slabo. Veliko je bilo v zadnjem
desetletju in pol narejeno za stabilno delovanje skupnosti, za kulturne
dejavnosti, vendar ko opazujem, kako usiha slovenski živelj po porabskih vaseh,
kako nekdaj slovenske domačije kupujejo Madžari iz notranjosti, ki ne poznajo
duše te pokrajine, in madžarščina izrinja slovensko besedo, se sprašujem, zakaj
si lažemo? Zakaj si lažemo, da bosta en ali dva posameznika prinesla spremembe,
pomlad v skupnost. Dajmo se soočiti s težavami, ki jih imamo. Le tako imamo
možnost, da to, kar je še ostalo od manjšine, rešimo," poskuša omenjena s konstruktivno kritiko prebuditi odgovornost v tistih, ki s svojimi
potezami in razmišljanji že dolgo krojijo usodo tukajšnje skupnosti.
Odličen članek Urške Mlinarič bi morali temeljito premisliti prav vsi odgovorni v Porabju in v Ljubljani ter začeti drugače. Najprej s samorefleksijo, če so je zmožni. Slovenci brez slovenskega maternega jezika v Porabju niso več Slovenci. Jezik je duša, čustvo, človeška bit. +1000 na vaših seznamih in v samohvalah nima slovenske duše, čustva in biti! Nekoč sem naletela na posnetek slovenske narodne pesmi, ki jo je pel na nekem tekmovanju vrhunski kitajski zbor. Izvedba je bila - tako so rekli ocenjevalci - boljša od petja slovenskega zbora. Bi te kitajske pevce proglasili za Slovence??
(Fotografije sem naredila 28. oktobra 2025 v Porabju.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar