Kakšna je prihodnost slovenskega (?) šolstva v Porabju?

Obetaven naslov oddaje In vendar se vrti na Radiu Slovenija »Kakšna je prihodnost slovenskega šolstva v Porabju?« je morda pritegnil kar nekaj poslušalcev, tudi mene; 30 let in nekaj mesecev sem se intenzivno ukvarjala s tem področjem in iz leta v leto ugotavljala vse prej kot pozitivno smer. Znala sem – tudi za medije – iskreno spregovoriti o problematiki in vedno bolj čutila, da se jezik in slovenstvo v Porabju sesedata sama vase. Pretežno vse, kar ostaja, so improliga, teater, kruh in igre. In tega 4. septembra so se na osrednjem slovenskem radiu pojavili trije odrešeniki, vizionarji, vseznalci! Pa poslušajmo!

https://prvi.rtvslo.si/podkast/eppur-si-muove-in-vendar-se-vrti/2688377/174984148?fbclid=IwAR29O6DwrGdT9OzCKxmFxac4dN9eqmY57uabNh91phFcVpBeN4JlMdJgCdI

Prispevek novinarke Mateje Železnikar se je začel s korektnim uvodom: »Pouk slovenščine in v slovenščini je ključen za rojake v sosednjih državah in razvoj vsake narodne skupnosti. Izzivi, s katerimi se soočajo, pa se med državami razlikujejo. Porabski Slovenci imajo tri dvojezične vrtce in dve osnovni šoli. Pouk slovenščine je na voljo tudi v gimnaziji, toda pomanjkanje usposobljenih učiteljev in profesorjev postaja vse večji problem. Matična država pomaga s pedagoškimi pomočniki, vzgojiteljicami in učiteljicami asistentkami. Pa je to dovolj? Kakšno je zanimanje za pouk slovenščine in kakšen je končni rezultat? Koliko se učenci dejansko naučijo?« Naj na začetku opozorim na lapsus že v naslovu oddaje: v Porabju NIKOLI ni bilo slovenskega šolstva, ampak se je vse do leta 2005 slovenščina poučevala le kot učni predmet! Že vsa desetletja pa se porabsko šolstvo uradno imenuje NARODNOSTNO ŠOLSTVO SLOVENCEV V PORABJU. Vprašanja novinarke so sicer bila jasna, zelo povedna, toda …

Začela je ravnateljica dvojezične osnovne šole. Najprej so bila vprašanja splošne narave, na katera ni problema odgovoriti. Potem pa se je začelo: ob vprašanjih o učiteljih in učencih, namreč. Zmeda, pomisleki, strah, da se ne bi karkoli zamolčanega obelodanilo, da se ne bi zamerila kateremu od krovnikov. Koliko izmed vseh učiteljev obvlada slovenščino? vpraša novinarka. Velika večina, drugi pa se učijo … Zakaj, ravnateljica, je bila potrebna ta laž? Poznavalci razmer vemo, da le tri učiteljice, vi in pomočnik obvladate slovenščino, dva učitelja pa sta res naredila jezikovni izpit, torej imata ustrezen papir. Kaj pomeni jezikovni izpit na Madžarskem, pa sem opisala pred leti v enem svojih blogov. https://iskriceizporabja.blogspot.com/2016/10/ce-ne-znas-odlicno-madzarsko-ne-mores.html  To namreč ne pomeni aktivnega znanja jezika, niti rabe le-tega. In ostali učitelji Madžari brez kakršnega koli znanja slovenščine? Že nekaj let je s tihim pristankom vodstva in upravljalca šole bogokletno kateremu izmed madžarskih učiteljev reči, naj se uči slovenščino. Potem bodo šli, je bilo rečeno nekoč … Že desetletja je v šolah nepisano pravilo, namreč če pride v kolektiv učitelj Madžar, se ni potrebno jezikovno prilagajati njemu, ampak se vsi Slovenci z njim in med seboj pogovarjajo samo še madžarsko … In vprašanja o dvojezičnem pouku; kako lahko madžarski učitelj brez znanja slovenščine izvaja dvojezični pouk?? Ah, da. To je možno na seniški šoli. K učiteljici Madžarki brez znanja ene same slovenske besede pošlješ v razred praktikantko iz Slovenije brez znanja ene same madžarske besede in brez poznavanja madžarske šole. In kaj v razredu (v prispevku omenjena kot oh in sploh asistentka) lahko taka oseba počne? Piše svoje diplomsko delo! Šola pa to prikaže, kot da onidve poučujeta dvojezično v timu! Ravnateljica, to je že groteska … In naslednje neodgovorjeno vprašanje: Koliko izmed otrok, ki pridejo v prvi razred, pa govori slovensko ali se doma s starši ali starimi starši pogovarja slovensko ali v porabščini? Spet zmeda in izmotavanje in nekaj naokrog. Ravnateljica, lepo bi lahko rekli, da že nekaj let ali celo desetletij niste imeli prvošolca, ki bi aktivno govoril, se doma pogovarjal slovensko/porabsko. To je namreč resnica. V vrtcu se otroci naučijo veliko besed, pesmic, izštevank, to pa še zdaleč ne pomeni aktivne komunikacije. Mladi starši že med sabo in z lastnimi starši ne komunicirajo slovensko (veliko je mešanih zakonov), z otroki pa sploh ne. Morda se najdeta kakšna babica in dedek, ki poskušata z vnuki kaj po porabsko, a to so redke izjeme. Zakaj je potrebno zavajati vso Slovenijo s polresnicami? Zakaj se ne more, ne sme odkriti pravih kart?

In je prišla na vrsto t. i. višja svetovalka; res je, sprva je bila učiteljica asistentka na seniški šoli, v Porabju pa ni deset ali šest let, temveč 5 let! Moj arhiv je zelo natančen. Prvi vtis poslušalca: novinarkina vprašanja so zvenela v prazno in ostala neodgovorjena, ker ni dovolj poznala področja, da bi postavljala podvprašanja, ali jih ni želela. A to pri poslušalcih zbuja dvome v povedano in pušča slab vtis. Na vprašanje, kaj je omenjena počela kot učiteljica asistentka, splošen odgovor, kaj v Porabju delajo druge učiteljice in vzgojiteljice asistentke. Zanimivo. Dalje, problematika učiteljskega kadra: nič o tem, da sta s koncem šolskega leta odšla dva učitelja slovenščine, odličen učitelj na gimnaziji celo iz šolstva (pa ne zaradi nove madžarske šolske zakonodaje); in da je odšla prav tako izkušena slovenska vzgojiteljica asistentka. Ne bi javno o tem, zakaj, čeprav imam odgovore. Ni potrebno veliko matematičnega znanja, da izračunamo, da se bodo recimo v sedmih letih upokojili vsi slovenski učitelji s števanovske šole, prav tako večina s seniške. Tu pa se blebeta o romantiki in sodelovanju. T. i. višja svetovalka, ničesar od tega nisi odkrila ti, vsa sodelovanja, ki jih naštevaš, potekajo že desetletja! Gradili in utrjevali smo jih skupaj z učitelji in šolami, ne pa s politiki, ki nimajo pojma o šolstvu. Pred desetletjem in nekaj smo imeli vsako leto seminar za učitelje v Sloveniji. Potem so v Porabju ugotovili, da je to prepogosto, zato smo seminar naredili na dve leti. Prav tako smo s Centrom za slovenščino imeli 16-urne jesenske seminarje v Monoštru, nakar je šolsko ministrstvo ugotovilo, da za taka izobraževanja ni več denarja. In še bi lahko naštevala … A da se v vrtcu ne učijo nobenega jezika, samo opazujejo in poslušajo? Smešno. Od kod pa tista impozantna številka porabskih učencev, ki se učijo slovenščino? In blebetanje o veri v mlade, ki bi lahko bili dobri učitelji. A bodo? Dragi moji, mislim, da ne bodo. Ena porabska študentka končuje študij slovenščine in matematike v Sombotelu, ena pa je v 2. letniku študija slovenščine v Ljubljani. Na gimnaziji je samo 1 dijak od dvanajstih pri pouku slovenščine, s katerim se da komunicirati slovensko. Torej od kod se bodo vzeli vsi mladi, slovensko govoreči učitelji, ki bi v naslednjih sedmih letih nadomestili odhajajoče ali bo učitelj lahko vsak, ki bo komu všeč?? Siljenje mladih na študij v Slovenijo, slikanje z ministrico in druge kul dejavnosti, ki so se počele s strani opevanih organizacij nedavno, namreč ne obrodijo sadov … In kje je tu kakšna prihodnost, načrt zanjo, vsebina, vizija, časovnice, zadolžitve, zaveze? Tega pač ni. Blebetajmo, dokler nam je dano … Sovražim demagogijo in hipokrizijo, ki sta se kot lovke hobotnice razrasli po porabskih logih!! P. s.: Novinarka bi lahko vedela ali se vsaj pozanimala, da biti svetovalec na Zavodu za šolstvo ni funkcija, ampak uradniško delovno mesto!

Češnja na torti pa je tretji sogovornik novinarke v oddaji, tako rekoč že tri desetletja predstavnik šolskega ministrstva za področje zamejskega šolstva. Ko slišimo podatek tri desetletja, smo skoraj prepričani, da oseba popolnoma obvlada področje, ki ga pokriva, in da bo o njem javno govorila strokovno in suvereno, brez nakladanja, mencanja in dolgovezenja. Žal, v zmoti smo. Najprej  razčistimo to o mladih, ki jih vedno več prihaja na študij v Slovenijo; laž, neresnica, nepoznavanje, ne vem. To ni res! Kot  sem zapisala, je v Sloveniji na študiju le ena Porabka. Pred dvema letoma so na celoletno šolo slovenščine (kot so se nekateri potožili, da skoraj pod prisilo) šli štirje monoštrski dijaki. Trije so takoj ugotovili, da se s svojim znanjem jezika ne morejo vpisati na slovenske fakultete. Eden je poskusil in kmalu odnehal. Vsi so se vrnili domov v Porabje. Ne lani ne letos ni nobenega kandidata na celoletni šoli slovenščine. Torej – kje je tistih vedno več mladih iz Porabja v Sloveniji?? Zakaj ta bedna, anemična demagogija? … Res je; šolsko ministrstvo dobro sodeluje z omenjenimi institucijami, sogovornik novinarke pa je bil reden udeleženec klevetalnih sestankov proti meni s »seoskimi poglavicami« v Monoštru. On že ve … Ob vprašanju, kako si zamišlja prihodnost porabskega šolstva, pa abstraktne floskule. V dobro mu štejem, da je omenil, da morajo Porabci narediti več sami, če želijo v prihodnje obdržati šole.

Kakšna je torej prihodnost porabskega šolstva? Od vseznalcev, odrešenikov in novih vizionarjev tega, žal, nismo izvedeli. Lahko pa vprašanje vzamemo kot retorično … 

Listam po porabskih spominih (1)

 

Preveč dolgo sem bila tu, da ne bi mogla opaziti vseh podrobnosti, motečih, umazanih kamenčkov v mozaiku porabske vsakdanjosti (seveda sem opazila, okušala in občudovala tudi vse odtenke lepote); preveč dolgo sem gledala to umiranje na obroke, prikrivanje resničnega stanja duha in jezika; smešni, tudi groteskni so nastopi takih in drugačnih predstavnikov in "predstavnikov" (moška slovnična oblika je mišljena za oba spola) skupnosti, ki vehementno zatrjujejo, kako v Porabju ni etnobiznisa, ni nepravilnosti, vse je jasno in transparentno ... Kaj je pravzaprav etnobiznis (izraz se uporablja predvsem na Madžarskem, v Sloveniji bi bilo preveč predrzno)? Družinsko-prijateljsko plenilsko delovanje v neki, največkrat narodnostni skupnosti. To je neetično in nemoralno početje posameznikov, skupin ali manjšega dela skupnosti, ki se s ciljem pridobivanja materialnih koristi izdajajo za pripadnike narodnostne skupnosti, celo njene predstavnike, manipulirajo z rabo manjšinskega jezika (govorijo ga po potrebi), v resnici pa manjšinskega jezika niso prenesli v lastne družine, niso ga naučili lastnih otrok, ne uporabljajo ga v javni sodobni komunikaciji in nasploh so pripadniki manjšine večinoma za lastne interese in koristi. Manjšinski jezik jim je zgolj sredstvo, ki jim omogoča lagodno življenje. Kako lahko na takih temeljih neka skupnost obstane? Kako lahko skozi tako perspektivo razmišljamo o njeni prihodnosti?? V luči povedanega so mantre o bodočnosti skupnosti, ki sloni na mladih, smešna demagogija, ki jo v zamejstvo širijo pravljičarji iz Ljubljane, predvsem novopečeni politiki. Ob prvem obisku aktualnega ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu v Porabju je le-ta izjavil nekako takole (prvič v življenju je bil v Porabju): »Ugotavljam, da so Porabski Slovenci najbolj dejavna in vitalna zamejska skupnost.« Tisti, ki zadeve poznamo, nismo vedeli, ali naj se smejimo ali preklinjamo … Lik seveda nima pojma o odlično naoljenem porabskem propagandnem stroju; je samo prijatelj predsednika vlade, ki je moral dobiti sanjsko službico (kot še marsikdo).

Porabski mladi v večini ne čutijo slovensko, ne komunicirajo slovensko (morda tu in tam kakšen, a ta ni na sceni), mladi so prevzeli madžarstvo kot lastno identiteto ali jih identitetne opredelitve ne zanimajo. Še kvazi društvo mladih ni nikoli bilo slovensko, saj niti v svojem nazivu nikoli ni imelo pridevnika "slovensko". Ko sem jim to javno očitala, so me proglasili za sovražnico Porabcev in osebo, ki Porabju dela škodo. Kateremu Porabju in katerim Porabcem? Tistim lažnim, ponarejenim, predvsem tistim, ki jim je sintagma "Porabski Slovenci" uspešna blagovna znamka, pod katero se prodajajo od Budimpešte do Ljubljane. Slovenski duh v Porabju živi samo še v generaciji, ki se poslavlja - eni od aktivnega delovanja, drugi počasi odhajajo ... Preveč denarja in možnosti ljudi kvari, to je znano od davna ... Pred desetletji se je delalo s skromnimi finančnimi sredstvi, a z dušo in srcem; berite danes kakšen intervju s katerim od krovnikov v narodnostnem časopisu. Katere so ključne besede? Denar, denar in še stotič denar.

Nekako ne morem v porabskem kontekstu do konca razumeti položaja in delovanja pedagoških delavcev. Vem, da so šole od davna madžarske institucije, narodnostne šole so nekoč ustanavljali z namenom, da se otroci, pripadniki narodnosti, ki so v šole prihajali brez znanja madžarščine, le-to čim prej naučijo. To je bilo pred mnogimi desetletji, danes pa vemo, da je že dolgo vse drugače. Zadnje desetletje se madžarska država še posebej trudi in vlaga ogromna sredstva v poučevanje manjšinskih jezikov. In ko na eni od šol malo okaram slovenske učitelje, zakaj se med sabo vedno pogovarjajo madžarsko, iz ust enega od njih slišim: "Veste, mi se moramo truditi za čim boljše znanje madžarščine, moramo komunicirati madžarsko, saj nam madžarska država daje kruh." Kaaaj? A vas madžarska država plačuje za to, da boste večji Madžari od Madžarov samih ali za to, da boste ohranjali in vedno bolje poučevali slovenski narodnostni jezik ter zanj motivirali svoje učence??? Odgovor se seveda skriva v drugem delu stavka. Ja, službe imate zato, da učence učite slovensko. Zgolj in samo za to vas plačuje madžarska država. In spet medklic: "No, če se pogovarjamo slovensko, nas naši madžarski kolegi ne razumejo ... " A vaši madžarski kolegi nimajo pogoja za zaposlitev na narodnostni šoli učenje slovenskega jezika in po dveh letih izpit? Imajo! Pred časom mi je ena od učiteljic Madžark na eni šoli rekla: "Meni zelo ni všeč, da učitelji Slovenci ves čas med sabo govorijo samo madžarsko. Jaz bi želela vaditi slovenščino, a nimam priložnosti. " Ob takih izjavah pa res ostaneš brez besed ... Ta odstavek sem zapisala pred štirimi leti. Lahko bi ga razširila v cel članek. Pa ga ne bom, ker je srž problemov drugje. 

Razmišljanje nekaterih učiteljev je res nedoumljivo, še bolj nedoumljivo pa je delovanje tistih, ki so t. i. upravitelji narodnostnih šol, politikov, vodstva Državne slovenske samouprave. Že leta kršijo lastna pravila, tudi zakone na šolskem področju. Kako se lahko na dvojezične šole vpisujejo v višje razrede učenci Madžari brez kakršnega koli znanja slovenščine? Kako lahko imajo dvojezične šole večino učencev Madžarov brez slovenskih korenin? Kako se lahko na dvojezičnih šolah zaposlujejo učitelji Madžari brez znanja slovenščine in se pozabi, da bi morali delati jezikovni izpit? Kako se lahko tolerira dvojezični pouk zgolj na papirju na eni od šol? Zakaj upraviteljica šol nima nobene kadrovske politike in strategije? Zakaj ne motivira mladih, o katerih se toliko blebeta, za pedagoški študij? S kakšno moralno in etično pravico lahko krovna organizacija, ki to dopušča, po vsem povedanem pričakuje, da se bodo učenci v šolah naučili slovensko? So šole le privesek, zaradi katerega obstajate??? Pot je zgrešena, cilji so farsa. A res ne razumete, da bi s slovenizacijo morali začeti v lastnih vrstah? Tako slab in beden zgled ste, da vas nihče ne more jemati resno.

Kam pelje pot slovenščine v Porabju? Na tak način samo še proti globokemu prepadu! A se res ne da drugače? Se res ne da nič storiti? Čemu vsa obredja, institucije, infrastruktura, funkcije ... če pa boste kmalu skupnost brez lastnega jezika in identitete??? Kaj in koga boste razkazovali visokim slovenskim in madžarskim politikom? Kam bodo šli milijoni, namenjeni nekakšnemu razvoju Porabja? A ne govorite o silnem razvoju že desetletja? Kaj pravzaprav razvijate? Dva osrednja lika etnobiznis zgodb razvijata lastne biznise, nič več! »Porabski Slovenci« so besedna zveza, priročna fraza za laži in zlorabljanja naivnih politikov od Budimpešte do Ljubljane, nič več! Koliko izmišljenih zgodb bodo še prodali vaši dvorni pisuni (da ne bo pomote - ne mislim prav vseh novinarjev, nekateri pa so, žal, zgolj režimski pisuni), ki se sami imenujejo novinarji? Koliko silnih dogodkov, ki jih sproducira vaša scenaristka in režiserka, bosta plačala še slovenski in madžarski proračun? ... Delate dogodke zaradi dogodkov, pišete zgodbe zaradi zgodb, v vsem topoglavem početju pa ne opazite, da za vami ni več živega porabskega jezika, slovenskih čustev, pristnih ljudi ... Tistih srčnih ljudi, ki so nekoč bili resnični Porabski Slovenci ... Tistih občutij, ki so jih le-ti imeli tudi takrat, ko so zaprli svoje pisarne in šli v privatni svet … Kaj ste naredili z njimi, z vašimi ljudmi? Grobo, bizarno, primitivno, z lažmi in dvoličnostjo ste jih »odstranili« in nadomestili – ve se, s kom. Vas res nič ni sram???

Javno pismo

 Javno pismo

dr. VINKU LOGAJU, direktorju Zavoda RS za šolstvo

Obstaja nekaj hujšega, ostrejšega in bolj bolečega od noža, ki reže.

Imenuje se krivica.

Le še dvomestno število ur me loči od trenutka, ko bom – KONČNO! – dokončno zapustila Zavod RS za šolstvo. 30 let in skoraj 9 mesecev sem bila zaposlena v tej instituciji kot pedagoška svetovalka (uradno področna podsekretarka) z znanstvenim magisterijem iz slovenskega jezika (od 2005), ožje področje sociolingvistika in didaktika SJ kot drugega/tujega jezika, za narodnostno šolstvo Slovencev v Porabju na Madžarskem. V letu 1999 sem »za uspešno opravljeno strokovno delo v procesu razvoja slovenskega šolstva« prejela PRIZNANJE Zavoda RS za šolstvo. 2002. leta mi je Zveza Slovencev na Madžarskem podelila najvišje priznanje »ZA PORABJE« »za požrtvovalno delo na področju porabskega šolstva«. Leta 2006 sem za svoje magistrsko delo na temo razvoja porabskega šolstva prejela 1. nagrado Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, leta 2010 pa sem na predlog Krovne šolske komisije Zveze Slovencev in Državne slovenske samouprave prejela najvišjo nagrado RS na področju šolstva, in sicer »za posebno uspešno vzgojno-izobraževalno, inovacijsko in organizacijsko delo v zamejskem šolstvu«. Za 30-letnico (1.11.1992-1.11.2022) svojega predanega dela za jezik in slovenstvo v Porabju pa sem od vas, direktor, dobila odpoved delovnega razmerja iz izmišljenih poslovnih razlogov in ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na OE Murska Sobota – za »kar nekaj«. Nezakonitost odpovedi in lažne, izmišljene razloge zanjo so vam temeljito in pravno utemeljeno dokazali pravniki sindikata, katerega članica sem, toda vi ste vztrajali pri lažeh, manipulacijah in nezakonitosti pod vplivom političnih prišepetovalcev. Nisem šla na sodišče, ker me je zgolj dobrega pol leta ločilo od odhoda v pokoj. Ker je moje pismo javno, želim pojasniti nekaj dejstev, zakaj je do vaših nerazumnih ukrepov sploh prišlo.

30 let in skoraj 9 mesecev strokovnega dela, včasih brezupnega truda in vztrajanja pri mantri, da ni naroda brez jezika, je za mano. V vsem tem času, ki sem ga odprtih oči in ušes, predvsem pa srca, preživela kot pedagoška svetovalka Zavoda za zamejsko šolstvo v Porabju, s Porabci, sem se trudila svoje strokovno znanje predajati šolam, biti njihova kritična prijateljica, podpornica; zato pa sem morala dobro spoznati madžarski šolski sistem, se zadovoljivo naučiti madžarski jezik, predvsem pa tankočutno pristopiti do učiteljev in vodstev šol. Med nami nikoli ni bilo nekih nerešljivih konfliktov; bili so različni izzivi, ki so vedno dobili pozitiven epilog, učitelji in vodstva šol so spoštovali in podpirali moje strokovno delo, enako madžarske šolske institucije. Nekateri so vam to tudi sporočali, a vas ni zanimalo. Vi ste – skupaj z nekom s šolskega ministrstva – hodili na sestanke s politiki, ki o šolstvu nimajo niti najmanjšega pojma! 30 let sem poslušala, kako je Zavod za šolstvo strokovna institucija in da se svetovalci moramo ukvarjati le s strokovnim delom. A danes ni več tako? Sem kaj zamudila, prespala?

Res je. Moje brezkompromisno vztrajanje pri resnici, načelnosti in poštenosti, pri nujnosti ohranjanja slovenskega jezika je začelo najedati lažne podobe porabskih politikov. (Niti eden izmed njih namreč lastnih otrok ni naučil slovensko.) Moji brutalno resnični zapisi na blogu Iskrice iz Porabja so prestrašili vse, ki so jim resnica, načelnost in poštenost samo besede, dejanja pa nekaj povsem drugega. Začelo se je rovarjenje proti meni, najprej s strani lokalne, vaške politike. Organizirali so se sestanki o meni brez mene, vi ste se temu bizarnemu cirkusu pridružili. Hodili ste torej na klevetalne sestanke o meni v Monošter, kjer jaz kot PREDMET! te bizarnosti nisem imela NIKOLI priložnosti povedati svoje plati zgodbe. Ta abotna igra mačke z mišjo je kulminirala nekega 11. februarja 2020, ko ste mi po enem takih sestankov s »seoskimi poglavicami« poslali ob desetih zvečer sporočilo: »Spoštovani! Glede na informacije, ki sem jih danes dobil na sestanku v Porabju in glede na dogovor, Vas obveščam in odrejam, da od jutri, 12. 2. 2020 dalje, opravljate dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi na sedežu OE ZRSŠ v Murski Soboti. V četrtek, 13. 2. 2020 pa se udeležite sestanka svetovalcev v Ljubljani. V kolikor ste se v Porabju dogovorili za kakršnekoli aktivnosti, prosim, da o njih seznanite predstojnico in se z njo dogovorite, na kakšen način jih boste odpovedali … O načrtovanju vsebine in načina izvajanja vašega dela skladno s pogodbo o zaposlitvi se bomo dogovorili naknadno.« … Smo svetovalci res dolžni brati službeno pošto ob desetih zvečer? To vaše šokantno ustrahovalno sporočilo meni osebno je bilo potrditev, da utihnem, pazim, kaj govorim in pišem, saj se bo v nasprotnem primeru z mano obračunalo. In se je … Tisto noč sem doživela prvi psihični zlom … Sledil je dolgotrajni bolniški stalež … V treh letih in pol, vse do danes, se nihče – ne bivša predstojnica ne vi – »ni imel časa« z mano pogovoriti o načrtovanju vsebine in načinu izvajanja mojega dela …

Čez kakšen teden sem imela priložnost spregovoriti s predsednikom Državne slovenske samouprave: Menda sem sama kriva. Moji iz Ljubljane so proti meni, ne podpirajo me več; vprašam naj »svojega« …, zakaj se je obrnil proti meni … Če »moji« ne bi bili tako zelo proti meni, on ne bi delal problemov … Res niso podpisali pogodbe, o njej ni bilo govora, ker so se v Ljubljani odločili, da mene premaknejo v Mursko Soboto, v Porabje pa pošljejo nekoga od tam ali najdejo drugo rešitev … Premaknejo. Kot omaro ali avto ali računalnik … Potem je prišlo zaprtje zaradi pandemije in delo od doma. Nekako sem se dogovorila s šolami, da sem delala zanje razna gradiva, vzorčne naloge …

V začetku junija 2021 smo z vami in bivšo murskosoboško predstojnico imeli kratek sestanek na temo kaj in kako naprej v Porabju. (To je bil čas, ko so od januarja tega leta porabski krovniki počasi na Zavod infiltrirali režiserko in scenaristko svojih političnih proslav.) Sklep sestanka je bil sklicati delovno srečanje s širšo udeležbo, z vodstvi porabskih šol in narodnostnimi politiki. Dan ali dva pred dogovorjenim datumom so slednji sestanek odpovedali. Ponovnega poskusa srečanja ni bilo. In spet smo obtičali v slepi ulici … Vse do oktobra 2021 sem hodila posedat v zatohlo murskosoboško pisarno, kaj malega postorila, a se vedno bolj grizla z mislimi na to, da ste mi vzeli delo, ki sem ga – po mnenju šol – odlično opravljala, vzeli ste mi dostojanstvo, vse. Na nekem kolegiju – ob strašni stiski – sem doživela drugi psihični zlom … Sledil je bolniški stalež do septembra 2022, negotovost, malodušje, depresija; hrabrila so me pozitivna sporočila učiteljev in ravnateljice iz porabskih šol!

V septembru 2022 – po nekaj dnevih službe – šok! Opozorilo delodajalca: »Delodajalec vas ponovno opozarja, da glede na delovno mesto, na katerem ste zaposleni na Zavodu RS za šolstvo, nimate nikakršnih pooblastil, da v imenu Zavoda RS za šolstvo komunicirate v imenu Zavoda RS za šolstvo preko družbenih in drugih omrežij.« V imenu Zavoda?? Nikoli in nikjer nisem NIČESAR objavljala v imenu Zavoda, razen če mislite, da smo svetovalci to, kar smo, kar 24 ur dnevno, in da so naša privatna razmišljanja na privatnih profilih, kjer NIKOLI nisem imela zapisano, kje sem zaposlena, vaša last. Farsa brez primere! Še do danes nimam pojma, na osnovi česa ste mi to poslali. Ustrahovanje pač! Vas – glede na vaš položaj – res ni nič sram takega abotnega početja in brezglavih reakcij na rekla-kazala porabske klevete??

Iz šoka v šok. To je Zavod za šolstvo, če ti prilepijo etiketo črne ovce. Četrti dan službe (oktober 2022) po dolgi bolniški odsotnosti in dopustu. Odprem elektronsko pošto in najdem vaše sporočilo: REDNA ODPOVED delovnega razmerja iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi!! Kaj?? Ne, nisem mogla verjeti svojim očem. Ko sem zadevo prebrala, mi nič ni bilo jasno. Kakšni poslovni razlogi neki? Farsa. V novi pogodbi je izrecno napisano, da sem »kr neki« v Murski Soboti, da imam enako plačo in delo za nedoločen čas. Ampak kaj je razlog za ta cirkus? Gotovo spet kakšne laži in klevete porabskih samooklicanih vladarjev in vaše politično izbrane »svetovalke«. Nimam pojma, kaj bi lahko bilo, saj sem takoj dojela, da so poslovni razlogi bedasta izmišljotina. Cilj, vem, kaj je – ustrahovati me, da bom prestrašeno, tiho in nekritično gledala to psihopatijo, ki se zdaj dogaja v Porabju.

Naslednji dan mi je predstojnica OE pojasnila zadevo: spet gnusne laži in klevete znanih porabskih akterjev in njihove/vaše izbranke! Menda »na črno, brez potnega naloga« hodim po šolah na svetovanje, so vam javili, vi pa – ne da bi kar koli preverili – napišete odpoved z izmišljenim razlogom. Kaj tako gnusnega pa še ne! Kot sem vam in vsem vpletenim pojasnila: na seniški šoli sem se ustavila na kavi za 20 minut, na povabilo, v odmoru, V ČASU SVOJEGA DOPUSTA! Niste mi odgovorili, kaj je bilo s tem narobe, vztrajali ste pri svoji nerazumni, po mnenju pravne stroke, nezakoniti odločitvi. Res sem vas potem prosila za sestanek, kjer ste hoteli biti zelo pomirjujoči in spravni, a niti malo me niste prepričali. Po grobem in žaljivem verbalnem napadu njihove/vaše izbrane »svetovalke« name sem spet pristala na urgenci in se poslovila od toksičnega okolja. Čez dva dni se bom za vedno.

Razmišljam: pravzaprav nisem ne prva, verjetno pa tudi ne zadnja žrtev vašega brezskrupuloznega in brezsramnega buldožiranja po Zavodu. Nikoli mi niste bili pripravljeni prisluhniti, se pogovoriti in česar koli, kar bi vam rekla, upoštevati. To so vaše metode. Nikoli nisem dobila konkretne razlage, zakaj. Nikoli! Naj vam nekdo razloži, da se tako ne dela z ljudmi! Da je en Igor Lipovšek bil dovolj! Še tega nikoli, res nikoli ne bi smelo biti. Trenutno sem jaz Igor Lipovšek. Jutri bo kateri izmed vas, kolegi na Zavodu, vsi ste lahko. Posebej tisti manj kimajoči, bolj sposobni in glasni … Vsi ste lahko Igor Lipovšek!!! In boste dalje tiho? Čakali, da pridete na vrsto?? Da vam, direktor, politika podtakne kakšno novo scenaristko in režiserko Potemkinovih vasi in boste točno VI, kolega/kolegica odveč? Odpoved iz poslovnih razlogov, ki jih ni. Ki so izmišljeni. Le ugajati je treba pravim, četudi šole niso zadovoljne. Ah, koga pa zanimajo šole!?! Le koga zanimajo tiste porabske šole v krajih, kjer je bog rekel »lahko noč«?!? Vas, direktor, gotovo ne zanimajo … Mene pa so zanimale in dolga tri desetletja sem živela in dihala z njimi. Poskušala pomagati, strokovno svetovati, jih spodbujati in skupaj z njimi skrbeti za tisto malo slovenskega v teh pozabljenih in odtujenih krajih. Dala sem jim svoja najbolj dragocena leta, srce in dušo. Verjela v to, kar sem delala in dajala. A vi ste izkoristili mojo predanost, naivnost, resnicoljubnost, mojo vero v dobroto in poštenost in mi zabili nož v hrbet. Ne v prsi, saj je potem treba gledati v oči … Tako brezvestno se uničuje ljudi na Zavodu za šolstvo … In se s politično všečnimi izbirami ali ukinjanjem delovnih mest uničuje nekdaj izjemno pomembno in potrebno strokovno sodelovanje ter podpora zamejskim šolam. Ker vas področje strokovne podpore zamejskemu šolstvu očitno ne zanima, dopuščate, da se sesuva ves svetovalni kader v zamejstvu. Kolegice Veronike Pirnat ni nadomestil nihče, mencalo se je z naslednikom Andreje D. Antoni. Tudi jaz z gotovostjo trdim, da nimam naslednika/naslednice. Oseba, ki ste jo infiltrirali na Zavod (ne ve se, na osnovi česa) po merilu všečnosti porabskim politikom, je že ob prihodu izjavila, da ne bo opravljala strokovnih nalog, kot sem jih jaz, ampak bo delala svoje projekte. Ni to zadosten razlog, da ugotovite, da je neprimerna za to delovno mesto? Vsakemu je iz tega lahko jasno, da ne gre za osebno nesprejemanje in nekompatibilnost s porabskim šolskim okoljem, temveč za strokovno podkapacitiranost te osebe. Gre za nevzdržno znižan standard za strokovno delo z zamejskimi šolami, kar pomeni – kot rečejo (in vam pišejo) v Porabju – oni takih oseb ne potrebujejo!

V porabskih šolah ne potrebujejo scenaristov in režiserjev političnih manifestacij (take kadre naj si zaposlita narodnostni organizaciji ali konzulat), ne potrebujejo vsiljenih »projektov«, ljudi, ki nimajo pojma niti o spodobni komunikaciji in bontonu kaj šele o področju, ki bi ga morali pokrivati; v porabskih šolah potrebujejo strokovno podkovanega svetovalca/svetovalko, osebo, ki bo pripravljena do potankosti spoznati madžarski šolski sistem, ki bo v podporo učiteljem in vodstvom šol, ki jim bo prisluhnila, jih razumela in s svojim pozitivnim pristopom skrbela za dvig njihovih jezikovnih in pedagoških kompetenc. Brez političnih vmešavanj in sklicevanj na politiko! Prav zaradi slednjega, namreč vaše slepe poslušnosti in ubogljivosti porabskih krovnikov, je Zavod za šolstvo z vašim pristankom na politično izsiljeno zaposlitev osebe, ki je šole ne sprejemajo, izgubil v porabskih šolskih krogih vso kredibilnost.

In za konec še hipotetično, retorično vprašanje: Kaj bi storili vi kot direktor Zavoda za šolstvo, če bi si na tej strani meje, v Sloveniji, za prekmurske dvojezične šole kateri izmed narodnostnih politikov omislil t. i. pedagoško svetovalko iz Madžarske (madžarska šolska institucija bi jo njemu na ljubo zaposlila), ki bi: 1. vsiljevala šolam svoje projekte, katerih one ne bi želele; 2. popljuvala vse, kar se je tu delalo desetletja, in pridigala, da bo vse na novo; 3. hotela spreminjati učne načrte, ker so obstoječi zanič; 4. hotela v dvojezične šole uvesti učbenike iz Madžarske, ker so obstoječi zanič; 5. hotela vpeljevati elemente madžarske šole, in je ne bi zanimal slovenski šolski sistem kot tudi ne slovenski jezik; 6. v imenu politika, ki jo je vsilil, hodila po šolah, jih kontrolirala in disciplinirala; 7. delala razne politične manifestacije; 8. se pojavljala povsod, kamor ni vabljena … ???

»Kjer se pravica sprevrže v krivico, je upor dolžnost.« (Bertold Brecht)

mag. VALERIJA PERGER
😒😓😐

(Poslano na zgornji in še desetine drugih naslovov pred dvema dnevoma.)

Še se bodo pisale porabske zgodbe ...

Dragi bralci, prijatelji, podporniki!

Prišel je čas, ko se bodo spet lahko pisale porabske in druge zgodbe. To je čas svobode, mavrice nad ravnico, čas barv in vabečih glasov; stopite v prihodnje v moj svet in potujte z mano. 

Lepo nam bo! 😀💞

Hvala, hvala!

 

Dragi prijatelji in podporniki mojih zapisov!

Danes se je števec obiskov mojih blogov obrnil na 70.000! 💝 Vesela in počaščena sem, da me berete, da vas zanima tudi druga plat neke lažno spolirane medalje, tista, ki pove, kako v Porabju živijo in čutijo navadni ljudje; tisti zunaj pajdaških političnih krogov, tisti, ki so ob nekih dogodkih obmoknili, tisti, ki s(m)o bili zaradi svoje načelnosti in resnicoljubnosti umaknjeni ... Ampak ne bomo odnehali! 

 Včeraj, na dan Primoža Trubarja, sem razmišljala o pomenu ohranjanja jezika; narod/skupnost je narod le po jeziku. Vse drugo je etnobiznis. Ko skupnost izgubi jezik, izgubi svojo bit, smisel, pomen obstoja. Porabci so ob trenutnih okoliščinah in dejanjih na tej poti ... Bo nova slovenska vlada spregledala ali bo na tem področju vse po starem? (Retorično vprašanje)

Dragi moji, hvala vam! 💖💖👄💙💙💕

Kam so šli vsi mladi Porabci?

 

Pred časom me je prijatelj raziskovalec zaprosil za podatke o tem, kako je z mladimi Porabci po koncu šolanja; se ustalijo doma ali se izselijo v večja mesta po Madžarskem, morda v Slovenijo ali po svetu. Ker je moj zgodovinski spomin odličen, sem začela brskati po sivih celicah in razmišljati ... Seveda sem zaradi verodostojnosti in objektivnosti zaprosila za dodatne podatke na dvojezičnih šolah in hvaležna sem za pomoč … Ko so bili podatki zbrani, sem takoj vedela, da so zanimivi tudi zame, ne le za prijatelja. Skozi skoraj tri desetletja se marsikaj pokaže, dobimo tudi verodostojne statistične podatke o slovenski skupnosti in njeni vitalnosti, predvsem danes in v prihodnje. Srce vsake narodnostne skupnosti in njeno gibalo naj bi bili mladi izobraženci, seveda taki, ki govorijo manjšinski jezik, le-tega uporabljajo v medsebojni komunikaciji in v živi, javni rabi v skupnosti. Jezik, z njim pa narodnostna pripadnost, se namreč ohranja, če se ga mladi - najprej v družinah in v okolju, pozneje pa v šolah - naučijo, ga uporabljajo v javni in zasebni rabi ter so lojalni do jezika in narodnostne pripadnosti. Če ti pogoji niso izpolnjeni, lahko govorimo o počasnem umiranju jezika, s tem pa skupnosti. Slovenski jezik je namreč tisto, kar iz Porabcev dela skupnost! Umetno vzdrževanje zunanjega videza, loščenje in likanje zunanje podobe s pomočjo nekih zunanjih scenaristov, režiserjev … je kratkotrajno mašilo in nič več. Bojim se, da porabska zgodba gre v to smer ... Mladi v Porabju se identitetno izgubljajo - doma ali kje daleč. Spremljam njihove fb-profile, skupine, prisluhnem temu ali onemu dogodku - ne duha ne sluha o slovenščini! Tu in tam poznam koga, ki še nekaj malega govori slovensko, a spontane rabe slovenščine med mladimi v Porabju že dolgo ni več. Tu in tam kdo pravi, da nočejo govoriti slovensko; to, preprosto, ni res. Ne znajo. Ne zanima jih. Nimajo slovenskih govornih navad, nimajo spodbud, nimajo vzorov med tistimi, predvsem narodnostnimi voditelji, ki bi jim morali biti vzorniki, a jim ne morejo, ker je zanje slovenski jezik prav tako le sredstvo … Mladi slovenskih govornih navad niso pridobili ne v družini, ne v šoli, ne v skupnosti. Slovenščina zanje, žal, ni več živ jezik, ni njihov intimni jezik, ker mladim tisti, ki bi ga morali delati živega in njihovega, tega niso naredili.

Dobila sem torej podatke o mladih Porabcih, ki so narodnostni osnovni šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih končali med letoma 2005 do vključno 2010, začeli pa v letih 1997 do 2002. To je 6 generacij osmošolcev, ki so prav vsi nadaljevali šolanje, največ v Monoštru, nekateri tudi v Sombotelu. Takrat šoli še nista bili uradno dvojezični. Seniška šola je dvojezični pouk začela uvajati s 1. razredom 2005, števanovska enako, 2 leti pozneje.

V teh šestih generacijah osmošolcev, rojenih med leti 1991 in 1996, torej na začetku t. i. demokratičnih sprememb na Madžarskem, je bilo 72 učencev, 24 na števanovski šoli in 48 na gornjeseniški. Kot prvo zanimivost lahko omenim, da so to bili sami »domači« učenci, na seniški šoli z Gornjega in Dolnjega Senika, na števanovski pa iz Števanovcev, Verice-Ritkarovcev in Andovcev. Vabljenje učencev iz Sakalovcev, Monoštra in okolice se je začelo nekaj let pozneje, ko je število domačih učencev nevarno padalo in so se pojavile bojazni, da bodo katero od šol morali zapreti.

Ker so to bili učenci iz šolskih okolišev obeh šol, torej iz porabskih vasi, je zanimiva njihova narodnostna struktura. Največ učencev je bilo iz slovensko-madžarskih mešanih družin (61 %), kjer se je v veliki večini uporabljal le madžarski jezik. Na drugem mestu so bili otroci iz slovenskih družin (32 %), kjer sta oba starša bila po narodnosti Slovenca, a otrok nista sistematično učila slovensko. Le peščica (4 %) otrok je iz domačega okolja prinesla nekaj slovenščine. V obravnavanih šestih generacijah učencev je bilo le 7 % otrok iz čistih madžarskih družin brez slovenskih korenin. To je torej bilo obdobje, ko bi skupnost lahko ustvarila in zagotovila slovensko govorečo skupino mladih, ki bi jezikovno in narodnostno tradicijo peljala naprej. Nič od tega se ni zgodilo. Že nekajkrat sem v svojih člankih omenjala, da so mladi v Porabju po končani osnovni šoli jezikovno prepuščeni sami sebi, in to se je dogajalo že v teh šestih generacijah, ko so bile možnosti za utrjevanje in privzgajanje jezikovne in narodnostne identitete še največje. V naslednjih letih so se s padanjem števila domačih otrok in vpisovanjem učencev iz čistih madžarskih družin v obe šoli te možnosti iz leta v leto zmanjševale, do danes pa so se zmanjšale na neverjeten minimum.

Vrnimo se k šestim generacijam porabskih osmošolcev v letih 2005 do vključno 2010. Vsi so se vpisali v nadaljnje izobraževanje, 47 učencev v poklicno in srednješolsko izobraževanje v Monoštru, 25 pa v Sombotelu. V Monoštru je tako v srednji strokovni šoli kot na gimnaziji možnost obiskovanja pouka slovenščine; k le-temu predmetu se je izmed 47 vpisanih učencev prijavila malo več kot tretjina, medtem ko 25 učencev, ki so se vpisali v sombotelske srednje šole, te možnosti sploh ni imelo. Že tu je viden prevelik osip od slovenščine, s katerim se prav tako skupnost ni ukvarjala. V katerih programih so obravnavani učenci nadaljevali šolanje? Največ, 33, se jih je odločilo za poklicno izobraževanje (kuhar-natakar 15, mizar 6, po 1-3 še varilec, strugar, mehanik, električar, pek, slaščičar, vrtnar), 24 se jih je vpisalo v srednje strokovne šole (tehnična 10, ekonomska 8, zdravstvena 2 in računalniška 4), gimnazijo pa je izbralo kar 15 učencev, 8 števanovskih in 7 gornjeseniških. 71 jih je izbrane poklicne in srednje strokovne kot tudi gimnazijo končalo, le 1 učenki ni uspelo. 8 maturantov (6 iz gimnazije in 2 iz srednje računalniške smeri) je šolanje nadaljevalo na visokošolski oziroma univerzitetni stopnji; 3 so diplomirali iz računalništva, 1 na strojnotehnični smeri, 1 na vzgojiteljski smeri, 1 na pedagoški fakulteti – razredni pouk in 2 na filozofski fakulteti, smer slovenščina-madžarščina; slednje 3 so diplomirale v Sloveniji. 9 dijakov, ki so prav tako obiskovali in končali gimnazijo, ni nadaljevalo (ali končalo) študija. Kaj iz navedenih podatkov lahko sklepamo? Mladi Porabci obravnavanih 6 generacij, danes stari med 26 in 31 let, nekateri z mladimi družinami ali ustvarjanjem le-teh, imajo pretežno poklicno in srednješolsko izobrazbo, zelo redki kaj več. Izmed 8 diplomantov so le 3 zaposleni in živijo v Porabju, 4 so se iz Porabja odselili (predvsem zaradi partnerskih zvez, ne zaradi pomanjkanja poklicnih priložnosti), 1 živi v Porabju in dela v Sloveniji.

Kje živijo mladi teh 6 generacij, kje so si poiskali zaposlitve? So se res izselili iz Porabja, kot demagoško mantro o begu mladih iz Porabja ponavljajo že desetletja politiki? Žal jih bodo, politike namreč, podatki postavili na laž; ne gre pravzaprav za laž, ampak politično všečno demagogijo, ki jo desetletja ponavljajo, ker se nikoli niso »spomnili«, da bi naredili kakšno verodostojno raziskavo o tem, kaj je z mladimi Porabci po koncu šolanja. (Morda pa je niso hoteli narediti …) Podatki za 6 generacij domačih učencev so sicer le delček, ki pa pove ogromno. Kje torej danes živi teh 72 mladih Porabcev? V Porabju! Vsaj velika večina njih, 79 % (57 od skupno 72). Izmed 48 gornjeseniških učencev jih 37 živi v Porabju, 9 drugod po Madžarski, 1 v Avstriji in 1 v Sloveniji. 20 števanovskih učencev danes živi v Porabju, le 4 drugod po Madžarski. Na tem vzorcu je jasno dokazano, da se mladi iz Porabja niti slučajno tako zelo množično ne izseljujejo. Glavni porabski problem glede človeških virov bom nakazala v zaključku. Kako pa je z zaposlitvami teh mladih Porabcev? Ni podatka, da bi kateri izmed njih bil brezposeln. Izmed 37 gornjeseniških osmošolcev, ki živijo v Porabju, jih ima tukaj zaposlitev kar 23, 12 se jih dnevno vozi na delo v Avstrijo, 2 pa prav tako hodita dnevno na delo v Slovenijo. Izmed 20 števanovskih osmošolcev, ki živijo v Porabju, jih je kar 16 v Porabju tudi zaposlenih, 4 se dnevno vozijo na delo v Avstrijo. Še ta podatek: večina jih dela v svojih poklicih tako v Porabju kot v Avstriji, torej v čistem madžarskem ali nemškem jezikovnem okolju.

Na tem, sicer skromnem vzorcu je dokazano, da ni nekega tragičnega eksodusa mladih iz Porabja. Vsak ima pravico iskati boljše priložnosti zase, tako tudi teh 16 mladih, ki se dnevno odpravlja na delo v Avstrijo. Zakaj? Ne zato, ker v Porabju ni dela, temveč zato, ker so npr. kuharji, natakarji, mizarji … v Avstriji za enako delo 2-3-krat bolje plačani kot na Madžarskem. Zato hodijo Porabci na delo v Avstrijo, ne zato, ker doma ne bi našli zaposlitev. Tu pa se spotaknemo ob politične mantre o nujnem razvijanju gospodarstva v Porabju, ki so čista hipokrizija. Še tako briljantno razvito gospodarstvo (o kakšnem gospodarstvu je sploh govora??) ne bo rešilo osnovnega problema, zaradi katerega se mladi zaposlujejo v Avstriji, mnogo nižjih plač. In če za konec omenim še tisti temeljni porabski problem, ki že leta ni odseljevanje mladih ali nerazvitost območja, temveč negativni demografski trendi. Kdo bo delal v bajno razvitem gospodarstvu? Retorično vprašanje za politike, ki že doslej niso imeli in tudi danes nimajo vizije, načrtov, pogledov v prihodnost. Zmanjkalo vam bo ljudi …

Torej, kam so šli vsi mladi Porabci? Nikamor ... 

Črepinje jezika

Ko se dragoceni unikatni glineni vrč zaradi malomarnosti lastnikov razbije na koščke, ni takega mojstra, ki bi ga lahko ponovno sestavil. Poskušajo. Kličejo vsemogoče umetnike, lončarje, prevarante, režiserje, igralce na kratke proge, a črepinje so vedno bolj iznakažene, izdelek pa niti približno ni podoben originalu. Lastniki se tolažijo na različne načine: oh, saj bo to nekaj čisto novega, nekaj sodobnega, nekaj, česar še doslej nihče ni imel ... Poglejte, kako dobro nam gre! Imamo čudovit novi vrč, spet so nam ga sestavili izjemni lončarji, najeli smo najboljše, drago smo jih plačali. Imamo denar, vse lahko kupimo. Naš vrč je spet takšen, kot je bil nekoč. Občinstvo molči in se muza v sebi, gleda, a pred sabo vidi skrpucalo. Zato se ritenski umakne in zapre v svoje svetove, kjer je še nekaj majčkenih glinenih vrčev, ki še niso razbiti, ker jih lastniki dobro čuvajo. Peščica malomarnežev pa samo sebe prepričuje dalje ... Nekoč čudovit, dragoceni vrč je danes gmota nečesa neprepoznavnega. Res so vstavili nekaj črepinj razbitine, dodali malo plastike in vseh mogočih sodobnih svetlečih materialov. To ni več dragocen glineni vrč, ampak skrpucalo. Vsi vemo in pravljica o cesarjevih novih oblačilih danes ni več pravljica za otroke, temveč resničnost obrobnega slovenskega predmejskega sveta ...

Že leta berem tednik z zahodnega roba slovenstva Dom; le-ta prinaša novice iz Benečije, Terskih, Nadiških in Kanalske doline. V zadnji številki me je pritegnil naslov na prvi strani: Denar ni dovolj, boljši jutri se lahko gradi samo na slovenski identiteti. Avtor piše o povišanju finančnih sredstev iz zaščitnega zakona in vključitvi Terskih in Nadiških dolin v strategijo za demografsko najbolj ogrožena območja. Namera vliva novo upanje za ta pozabljen in ogrožen severozahodni del slovenskega etničnega ozemlja. A ugotavlja, da sam večji pritok denarja ne zagotavlja uspeha: "Rešitev ne pride od zgoraj in od zunaj, lahko pride od nas samih, od naših ljudi in od naših vasi. Potrebna je močna identiteta. In slovenski jezik je tisto, kar iz nas naredi skupnost," zaključi. Oni vedo in zapišejo. Celo na prvo stran časopisa! In severozahodni del slovenstva je zelo podoben severovzhodnemu, seveda ne po zapisih v lastnih medijih ... 

Ob slovenskem kulturnem prazniku bom spet razmišljala o teh, nesestavljivih črepinjah jezika. Prvoten unikaten glineni vrč je razbit. Črepinje ležijo vsepovsod, od Gornjega Senika do Čretnika, preko Števanovcev, Andovcev, Verice in Ritkarovcev ... Nekam tja do Črnih mlak in izvira Zale, pradavne slovanske reke ... Nihče jih ne pobira, delajo nove, svetleče in izmišljene, nihče jih ne omenja. Morda le ob kakšni žalostni smrti, kot se je zgodila v teh dneh. V lepi starosti, 88 let, je za vedno zaspala ena izmed izjemnih čuvark dragocenega vrča slovenstva na Madžarskem, Irena Pavlič. Vse življenje je posvetila jeziku, slovenstvu, njegovemu ohranjanju. Najprej je bila učiteljica v Števanovcih, potem se je preselila v Budimpešto, ustanovila slovensko društvo in si desetletja iskreno prizadevala za boljši položaj Slovencev na Madžarskem. Poznali sva se osebno, se velikokrat srečali in v zadnjih letih mi je večkrat omenila, da zadeve glede ohranjanja jezika v Porabju ne gredo v pravo smer. Ona je vedela in čutila, da je vrč jezika in slovenstva preveč razbit in to jo je izjemno žalostilo. Kot vse, ki nas te črepinje težijo do bolečin ... Počivaj v miru, draga, Velika Porabka!

Školjka je prazna. Brez bisera. Lepa lupina.