Madžarska - mesec dni po volitvah ...

 "Mami, poglej! Vsepovsod Viktor. Njemu in njegovim je res Madžarska prva? Na vseh plakatih to piše, a mislim, da je to samo fora. Tudi Trump se je na zborovanjih drl America first" je pred mesecem in pol komentiral moj sin, ko sva se vozila po cesti blizu Monoštra in naju je vsakih nekaj sto metrov z ogromnih plakatov nagovarjal Viktor Orbán v nadnaravni velikosti in pomembnosti. "Veš, Samuel, vsi politiki se hočejo volivcem prikupiti, zato izbirajo udarna gesla, da gredo ljudem v ušesa. Zamisli si ljudi, kot sta tvoja dedek in babica; čeprav živita v Sloveniji, gledata madžarsko televizijo, ker bolje razumeta, poslušata madžarski radio, bereta lokalni madžarski časopis. Kaj vidita že nekaj tednov, dan za dnem, uro za uro ... na televiziji? Kaj vidijo in slišijo TV-gledalci na Madžarskem že lep čas na televiziji? Viktorja. O čem govori? O tem, da morajo biti Madžari enotni, veliki, ponosni, boriti se morajo proti nepravični Evropi, svetu, beguncem, Sorosu ... Vse to pa lahko narodu da le Viktorjeva stranka ... In še bi lahko naštevala. Če bi dedek in babica bila madžarska volivca, bi gotovo volila Fidesz, ker česa drugega skoraj ne poznata" sem mu razložila. "Ampak saj vedo, da ni tako in da jim ne bo bolje," je vztrajal sin. "Res je, vedo, da od političnih obljub ne morejo živeti, zato dajo glas tistemu, ki ga poznajo, ki je najmočnejši, saj se bojijo neznanega in sprememb in tega, da bi lahko bilo še slabše ..." Še sva razpravljala, tudi o tem, kako ljudje nasedajo puhlicam, ki jih politiki tresejo pred volitvami. "Tudi en moj sošolec je velik fideszovec; v šolo prinaša neke strankarske rekvizite in razlaga, kako bo Viktor rešil Madžare, zgradil ograjo okrog cele države, da bodo ljudje varni, kako bo Madžarska čista država in še več. Veš, vsi v našem razredu se bojijo beguncev," je razlagal sin, "eni sošolci so za Fidesz, eni pa za Jobbik ..." Še dolgo sva razpravljala in ugotavljala, kako se na Madžarskem začne indoktrinacija že pri otrocih ali mladostnikih. "Ograje stanejo milijone, nam pa je v šoli lani zmanjkalo krede in papirja za fotokopiranje in so morali učitelji sami kupovati, če so hoteli kaj kopirati," je pribil sin. Res je - niti besede v kampanji ni bilo o izboljšanju šolstva, zdravstva, infrastrukture. Glavno, da ni beguncev in smo sami sebi dovolj ... Moje razmišljanje seveda ne želi biti politična analiza volitev, ampak pogled po mikrookolju, ki ga spremljam od t. i. demokratičnih sprememb na Madžarskem. Država je torej nekaj tednov bila oranžna, saj so se nam kandidati, predvsem Fideszovi, smehljali z vsakega droga, kandelabra, plota, drevesa ob cesti, pa še vseh stojal za plakate. Ob Fideszovih kandidatih smo opazili tudi Jobbikove, pa zelene, pa kakšne sramežljive socialiste na majčkenih plakatih. Ja, Madžarska se je vrnila v stare čase enopartijskega sistema. Vse to nagovarjanje je trajalo do volitev 8. aprila. Fidesz bo gotovo dobil večino v parlamentu, so tuhtali analitiki. Približno 100 poslancev bo, morda kakšen več ... In so bile volitve, s skoraj 70-odstotno volilno udeležbo (v Sloveniji lahko tako udeležbo samo sanjamo), bile so demonstracije za in proti, bilo pa je kristalno jasno, da bo demokracija po madžarsko dala še en mandat Fideszu.

Igranje na nacionalistične in krščanske note, obujanje tradicije, predvsem pa gojenje strahu pred zunanjimi sovražniki je Fideszu prineslo popoln uspeh. Ne le navadno večino, dobili so krepko dvotretjinsko večino - od 199 poslancev v madžarskem Parlamentu je 134 Fideszovih in za vzorec nekaj krščansko- demokratov, Fideszovega satelita! To pomeni popolno oblast. Kot sem prebrala v nekem zahodnem mediju, je Fideszova kampanja stala kakšnih 130 milijonov evrov! Prav ste prebrali - evrov, ne forintov. To je ogromen denar, s katerim bi lahko, recimo, preplastili desetine kilometrov luknjastih cest ali šole oskrbeli vsaj s kredo, papirjem in še s čim ... 

"To je grozno! Konec je z nami! Vladajoči bodo poskrbeli zase in svoj prijateljski krog, ne za nas! Naša pot gre nazaj, ne naprej! Tako ne bomo mogli živeti! Vsi mladi se bodo izselili! ..." Tako jadikujejo moji številni znanci in se pridušajo, da niso volili Orbána. Tako jadikujejo ljudje po družbenih omrežjih, raznih forumih, včeraj sem zasledila odprto pismo Viktorju Orbánu, ki so ga napisali zrevoltirani madžarski pedagogi, na temo vedno slabšega izobraževalnega sistema; če je na testiranjih PISA bila Madžarska še pred kakšnim desetletjem med prvimi, je na zadnjem testiranju čisto na repu. Tako je tudi z učenjem in znanjem tujih jezikov in še s čim ... Ja, kdo pa je potem volil Fidesz? Kdo mu je dal še večjo podporo in absolutno oblast kot na prejšnjih volitvah?? Sicer pa je res, da je opozicija razbita in zatolčena, svet pa poln priložnostnih zgodb za populiste.

Kakšen politik je Viktor Orbán? Karizmatičen, nedvomno. Človek, ki do lastnih ciljev ne izbira sredstev; nekdo, ki je pozabil, da je njega in njegove bližnje sodelavce izšolal taisti Soros, po katerem so nekaj mesecev brezsramno pljuvali in vzbujali strah pri državljanih. Soros naj bi zdaj bil nekakšna pošast iz horor filma, ki bo požrla sveti, nedolžen narod. Sancta simplicitas! Sorosev načrt, nova svetovna ureditev, uničenje krščanstva, prevlada islama v Evropi ... in še drugi polstavki, ki so begali ljudi, so očitno učinkovali, čeprav 99 odstotkov ljudstva ni vedelo, kaj pomenijo. Fidesz je veliki zmagovalec, Viktor pa car ... Hm ... Že ob branju biografije sodobnega ruskega carja Vladimirja Putina sem zaslutila podobnosti oziroma neizmerno Viktorjevo hrepenenje biti vsaj malo podoben skritemu vzorniku; kampanja, zasnovana na teorijah zarote, zunanjih sovražnikih in vlivanju strahu pred vsem neznanim. Ja, Viktor želi biti podoben Vladimirju! Ne more postati šef največje države na svetu, je pa šef najbolj posebne države v Evropski uniji. Ta država pa je, žal, posebna tudi po marsičem negativnem, kar občutim na lastni koži že četrt stoletja. Ampak - nisem madžarska volivka in tudi ne bom, dogajanje se mi zdi zanimivo, ker ga opazujem iz neposredne bližine, zanimajo pa me tudi njegovi sociološki, politološki in psihološki aspekti.

 

Fidesz bo torej začel novo etapo teka na dolge, specifično madžarske proge; 8. maja bo prva, konstitutivna seja Parlamenta, potrdili bodo poslanske mandate, izvolili predsednike in podpredsednike vlade, parlamenta in še kaj; in krog se bo zavrtel znova ... Kaj pa so pravzaprav zmagovalci volitev obljubili ljudstvu - razen ograj, boja proti Sorosevim načrtom in nesprejemanja beguncev? Ne vem. Volivcem je za naslednja 4 leta to očitno dovolj. Koga pa zanima, če šolstvo nazaduje, če so luknje na cestah vsako leto globlje in če ne moreš niti k splošnemu zdravniku brez kuverte!?! Saj so navajeni. Glavno, da je ograja! ...

Mesec dni po volitvah zmagovalci spijo na lovorikah. Mladi odhajajo v svet, starejši so vdani v usodo. Tako pač je, govorijo. Zdaj je pomlad in razpoloženje se razsvetljuje. Ah, saj štiri leta hitro mine! Smo pa svoji, na svoji zemlji in nikomur ne dovolimo, da nas zasužnji. Naš Zmagovalec nam je to obljubil, ne le obljubil, zagotovil ...

P.s.: Dragi slovenski volivci, učimo se!!!









Porabje skozi čas in misli Porabcev ...

Današnji zapis je kolaž misli nekaterih Porabcev, in sicer od leta 2005 do 2018, le nekaj zaključnih povedi je mojih. Presodite sami: so ob večjih finančnih sredstvih in drugih možnostih skupnosti tudi pozitivne vsebinske spremembe v korist krepitve slovenskega jezika in zavesti?? Hm ... To zna biti retorično vprašanje ...

"Napredka ni brez poglavitnih iztočnic … Od Evropske zveze smo Porabski Slovenci morebiti preveč pričakovali, zato so naši upi neko­liko izjalovljeni. Mejni prehodi so se sicer sprostili kot nikoli doslej, v letu 2007, tako pravijo, pa se bodo še bolj. Ne glede na te evropske po­vezave je avstrijska »manjšina« na Madžarskem na boljšem zaradi skup­nega industrijskega prostora, česar slovenska v razmerju do mati­čne Slovenije sploh nima. Naši Po­rabci, znani po svoji garaški delav­nosti, iščejo zaposlitve tam, kjer imajo gospodarsko jamstvo – v Av­striji. Iz istega razloga se poskušajo naučiti nemškega jezika. Kaj jim bo slovenščina – kot gospodarsko ne­učin­kovita kategorija. Tu je najbolj pregledna naša slovenska tragika v obmejnem področju. Če Slovenija tega ne bo mogla uresničiti, če jih gospodarsko ne bo mogla pritegniti, je naše upanje zaman. Resnica je bi­la in bo: človek mora najprej in pred­­vsem živeti. Zato zdaj gre. Lju­dje gredo tja, kjer je kruh, denar, zaslužek, preživetje!
Jezik porabske matere mora po­stati dragocena kategorija ne le za njene sinove, temveč tudi za madžar­sko govorečo jezikovno skup­nost. Če tu ne bo korenitih spre­memb v mišljenju, odnosu, spoštovanju, po­tem je odveč vsaka kulturna dejav­nost društev s časopisom Porabje na čelu. Temelj je jezik, je slovenska beseda doma in v šoli, je tradicija narečja. Največja tragika je v tem, da naši ljudje ne znajo dovolj ceniti svojega jezika, s tem pa tudi časo­pisa, ki jim prinaša članke v obeh jezikih. Pri tem pa sem presenečena ob ugotovitvi, da tisti Slovenci, ki so se odselili v notranjost države, ka­žejo veliko več smisla za naš časo­pis. Razlagam si tako, da so na lastni koži občutili, kaj se pravi biti izklju­čen iz domačega okolja, domače be­sede, ljudi, narave, običajev, navad. Vedno bolj si tudi prizadevajo, da v vsakdanjem življenju govorijo porabsko narečje." (Jože Zadravec, pogovor z Marijano Sukič, Družina, 2005).

"Mislite, da je realno pričakovanje, da bi Slovenci na Madžarskem kdaj dobili svojega predstavnika v parlamentu? Poslanca z vsemi pravicami prav gotovo ne. Narodnostni zagovornik brez glasovalne pravice pa bi služil le kot rdeč nagelj in rožmarin za fantovskim klobukom. Tudi v tem pogledu se nekoliko pretirano poudarja resnični pomen enega samega poslanca, še zlasti ob dvotretjinski večini.

Ali si država Slovenija v zadostni meri prizadeva za doseganje pravic svoje manjšine? Kaj lahko glede tega rečete o njeni moči/nemoči oziroma volji/nevolji za takšna prizadevanja?
Matična domovina nam je izredno naklonjena. Škoda, da ni bilo tako že tudi pred demokratičnimi spremembami. Tudi njeno prizadevanje je vredno hvale. Tudi dobre volje ne manjka. No, morda pa bi se lahko ta ali oni uradni predstavnik znebil manjvrednostnega občutka do madžarskih partnerjev. Čisto dovolj je, da smo zakompleksirani Porabci ... Za matico se vsekakor spodobi pokončna drža.
Če iz različnih razlogov slovenska manjšina ne more realizirati svojih legitimnih ciljev – ali se nazadnje ne more pritožiti tudi varuhu človekovih pravic?
Omenjeni varuh je ravno pred nedavnim, celo brez naših pritožb, temeljito preučil položaj slovenske narodnosti v Porabju in zapisal dokaj kritične ugotovitve na račun večinske države. Čakamo na pozitivne učinke.
V eni zadnjih številk tednika Porabje sem bral, da slovenski otroci premalo berejo in se komaj naučijo kakšne pesmice. Kako pa sicer Slovenci v Porabju sprejemajo kulturo, ki nastaja na domačih tleh? Obstajajo zelo aktivni pevski zbori, uprizarjajo se igre, razvija se razstavna dejavnost, ljudski plesi itd. – seveda pa ni mogoče prezreti slovenskega radia. Kakšne so možnosti le-tega za krepitev, recimo, kulturne slovenske zavesti vaših rojakov?
Radio Monošter od prvega januarja naprej oddaja štirikrat toliko sporeda (tedensko 28 ur) v slovenskem jeziku kakor poprej. Žive besede v takem obsegu ne nudi Porabcem noben drug medij, nobena kulturna prireditev, nobena božja služba. Zato je njegovo delovanje izrednega pomena, še zlasti ker zahteva aktivno znanje slovenščine tudi od sogovornikov.
Znano je, da je vaša družina ena najaktivnejših slovenskih jeder, ki z znanstvenim, leposlovnim in glasbenim delom bogati vseslovensko kulturo. Vam to delo ne zbuja določenega optimizma tudi za Porabje – kajti zakaj bi se sicer z njim tako intenzivno ukvarjali?
Hvala lepa za pohvalne besede. Vi ste menda prvi, ki me tudi potem, ko izrazim svojo vizijo v zvezi z ne pretirano svetlo prihodnostjo slovenstva v Porabju, ne bodrite z besedami, da ne bi smel biti tako pesimističen. Taki nasveti me za hip res potarejo. Jaz pesimist? Ko mi je glede vztrajnosti Sizif eden od vzornikov? ..." (Jože Horvat, pogovor s Francekom Mukičem, Družina, 2012)

"Joj, tan pa trbej po slovenski spejvati!" Tak mi je ato pravila edna diklina, da san jo pijtala, či bi spejvala v zbori. Pa san joj pravila: "Ka te nej sran! Tvoj dedek je nej znal edno rejč vogrski, tij pa ne vejš edno rejč po slovenski! Žalostno je tou, ka deca ne vejo več gučati po slovenski. Da pa što je krif, ka je tou tak? Starši, ka več s svojo deco doma ne gučijo po domanje!"

Tako je svojo ogorčenost nad odnosom mlajših generacij do maternega jezika in z njim slovenske identitete izrazila 76-letna Vera Gáspár. Težki oblaki, ki so se medtem zbirali nad njenim domom na Gornjem Seniku, največji in eni od v mešanici porabščine in prekmurščine sedmih porabskih vasi, v kateri še živijo pripadniki slovenske narodnosti, kot da bi želeli poudariti težo njenih besed. V Porabju, pokrajini, stisnjeni med slovensko in avstrijsko mejo, v najzahodnejšem delu Madžarske, življenje ljudem nikoli ni prizanašalo. Danes vzhodni branik slovenstva bije zadnjo bitko za ohranitev slovenske besede in s tem narodnostne identitete v teh krajih. Kajti jezik je tisti, ki naredi narod in narodnostno manjšino. Ali kot se je pomenljivo vprašala urednica tednika Porabje Marijana Sukič: "Na podlagi česa pa si Slovenec, če ne govoriš slovensko?" (Urška Mlinarič, članek v Večeru, 2017)

Saj res, na podlagi česa pa boste Slovenci, če ne boste govorili slovensko?? Če vam bo dovolj to, kar je neka "pomembna" Porabka izjavila pred kratkim: »Pogovor (z gornjeseniškimi mladimi, ki so izpostavili potrebo po prostoru za zabavo in šport, ne po slovenskem jeziku in kulturi; op. avt.) je tekel v porabskem narečju. Seveda sem odgovore dobila tudi v madžarščini, a to je razumljivo. Oni so razumeli mene, jaz njih. Potrebno je narediti korak za korakom. Dobro je bilo slišati mlade, ki želijo nekaj narediti. To je pogoj, da bo slovenščina pri nas tudi ostala.« Halo? A res? Še eno motno sprenevedanje in demagogija. Zakaj pa bi to bilo razumljivo, če ste vsi tako zelo veliki in zavedni Slovenci? Če bi ta … malo razmišljala s slovensko dušo, bi ji bilo jasno, da slovenske identitete ne moreš ohranjati - z madžarščino! Amen ... In kot posmeh, obenem pa potrditev mojega prepričanja, da mladi v Porabju na žalost niso več Slovenci, ne po jeziku in ne po čutenju, najdem danes fb-stran te grozno slovenske gornjeseniške mladine Felsöszölnöki Ifjúság és barátai (Gornjeseniška mladina in prijatelji, prev. avt.). Listam, listam, gledam tekste in komentarje - niti ene same slovenske črke, kaj šele besede!!! Toliko o tem, kako bo slovenščina pri mladih ostala! Čista laž! Sicer pa vsi "pomembneži" lažejo predvsem sebi ...

Do sem je pripeljala porabska pot ... Na tanki led izgovorov, laži in sprenevedanja ... Ni mi bilo potrebno veliko dodati - vse ste povedali sami! Se je od 2005 do danes kaj bistveno spremenilo? V besedah politikov in njihovih oprod se je, na področju ohranjanja jezika in slovenske zavesti pa, žal, ne ... Vsaj ne v pozitivno smer … (7. marec 2018)





V neki belini, s kamnom na srcu, s smehom na obrazu...

Ne, dragi moji zvesti bralci, nisem umolknila; sem živa v srcu in duši, a malo ranjena ... Verjetno sem bila v prejšnjem življenju divja mačka, zato so mačja volja, vztrajnost, ponos in skrivnostnost ostali. Mačje duše nimamo pasje zvestobe in ponižnosti, nimamo življenjske preokupacije hrepenenja po kakršnem koli gospodarju, četudi slabem. Nezlomljiv je naš ščit!!!

Pišem blog dalje, a ga ne objavljam; iz medicinsko-strokovnih krogov sem dobila namig, da je to pravilna odločitev, celo spodbujena sem bila k temu. Nekakšno terapevtsko pisanje... Ni rečeno, da tistih neobjavljenih zapisov kdaj ne bom objavila ali iz njih naredila kaj več. Tišina je trenutno moje najboljše pomirjevalo, a mojemu značaju le-ta ne pritiče na dolgi rok. Hvala vsem, ki ste ostali z mano in na moji strani, ni vas malo...

 Nisem izgubila SEBE, in nikoli ne bom!!! Od časa do časa pa bom kaj zapisala, saj sem vendar kar dobro pismena in imam kaj povedati. Tudi kakšen kratek izsek iz neobjavljenih zapisov bom objavila, danes bo to naslednji:
"Hinavci so ljudje brez obraza ... Ob vsaki priložnosti imajo novega ... Ne upam si več biti zelo iskrena, ker vsakič v isti človeški lupini srečam nekoga novega, še bolj tujega, še bolj lažnivega, še bolj zahrbtnega, še bolj pošastnega, moja iskrenost pa je vedno znova poteptana ... Ne prepoznavam jih več! Kako sem lahko bila tako naivna??? Iskrenost, poštenost in naivnost so otroci iste matere; vame so se naselili kar vsi in se razrasli do neslutenih razsežnosti. Moj svet pač, moja ljubezen do vsega lepega in kristalno čistega, do mojega jezika in slovenstva v najširšem in najžlahtnejšem pomenu besede, do brezbrežij resnice ... Tega v teh krajih nihče ne potrebuje. Njihov svet je svet dvoličnosti, zahrbtnosti, prikrivanja resnice, oni bodo vse svoje življenje posvetili boju proti resnici, ne boju zanjo. Bežala sem pred temi krutimi dejstvi v svoj čisti svet, a pred kratkim so me dohitela. Nihče razen nas, redkih fanatikov in naivnežev, ne prizna, da živimo v času in v državah, kjer se človeku zarine nož v hrbet zato, ker misli drugače, ker želi biti iskren in s svojo iskrenostjo preglasiti laž. Žal mi je časa in energije, ki sem ju žrtvovala tem sanjam, velikokrat zanemarjala tiste, ki so me imeli resnično radi, in velikokrat zagovarjala tiste, ki so že držali nože nad mojim hrbtom ... Čas je, da izrečem globoko sožalje vsem, ki to tiho prenašajo, vsem, ki nimajo trohice poguma, da bi glasno, brez strahu in zardevanja povedali svoje mnenje. Ja, tu, v teh romantičnih krajih, se šepeta. Tu ne bo glasno nihče proti, čeprav je v njih sveta jeza, bes do neba. Iskali me bodo, kot me vsa ta leta iščejo, izpovedovali svojo jezo, izražali sočutje z mano, ko pa bi bilo potrebno reči kaj na glas, se postaviti na mojo stran, kričati resnico ... pa se bodo potuhnili ... Vedno so se ... Veš, nisem mogla/mogel reči nič proti, kaj pa bodo mislili o meni ... Vem. In tako se začarani krog vrti naprej, do bridkega konca ... (19. januar 2018)"

Hvala za podporo, rada vas imam!
Ultima ratio ...

Annus horribilis 2017

Jagodni izbor iskric in puščic iz iztekajočega se porabskega leta:

To je pravljica o ljubezni, taki ljubezni, ki ne pozna ovir. Za prav nič. Tudi za laži, sprenevedanja in zahrbtnost ne; v tej pravljici nimajo prostora resnica, iskrenost in poštenost, saj je to ljubezen na slovenski način. V to zgodbo sem - kristalno nedolžna, v človeškem, moralno-etičnem in strokovnem smislu - vstopila pred skoraj petindvajsetimi leti, v prepričanju, da bom dobra vila, ki bo smelo in drzno, z resnico, znanjem in čistim srcem, premagovala zlo ter pomagala pri ohranjanju "slovenstva stebrov starih"... (18.1.2017)

Zadnjih nekaj tednov, ko vztrajno ponavljam mantro, da brez jezika ni manjšine, doživljam prav neverjetne stvari. Zahrbtni napadi preko tretjih oseb, grožnje take in drugačne, celo zahteve mojim nadrejenim po mojem odpoklicu... Kaj pa sem naredila ali rekla narobe? Koga izmed vas, visoki gospodje in gospe, nekaj tako zelo žre, da mora uničiti mene??? Če mu uspe - bo zadoščenje dovolj veliko? (1.3.2017)

Skozi zgodovino med Porabskimi Slovenci nikoli ni bilo močne, pokončne inteligence, ki bi dvigala narodno zavest, da bi se skupnost znala postaviti zase, da bi utrdila prepričanje, da Porabci niso slovensko govoreči Madžari, ampak Slovenci... O tem in še čem v članku v Večeru med drugimi razmišlja ena redkih porabskih slovenskih intelektualk, urednica časopisa Porabje... Šola z učitelji, ki so jim vcepljali močan madžarski patriotizem, nikoli ni bila slovenska; tisto o madžarskem kruhu je bilo premočno, tudi tisto o več kot tri desetletja prisotni slovenski lektorici na sombotelski visoki učiteljski šoli, ki je s študenti, bodočimi porabskimi slovenskimi učitelji, veliko raje komunicirala madžarsko kot slovensko. Zakaj bi se mučili... (28.3.2017)

Dragi Porabski Slovenci, razumem, a me žalosti, da vam je v času, ko slovenščini v Porabju bijejo zadnje ure, ko lastnih otrok skorajda niste naučili slovensko in bo slovenska beseda pokopana z vami, Avgust Pavel tako zelo blizu. Po tej plati se lahko identificirate z njim; s človekom, za katerega še vedno trdim - glede na njegovo javno dostopno delo - da je bil veliko bolj Madžar kot Slovenec... (31.3.2017)

Ne, nisem obupala; pred manj kot mesecem dni je bil splošen vpis bodočih prvošolcev v osnovno šolo, tudi v porabske narodnostne šole. Iz leta v leto je prisoten nek podzavesten strah, da bodo učilnice skoraj prazne, a doslej se je vedno dobro izteklo. V šolske klopi učilnice za prvi razred bo v števanovski šoli jeseni sedlo 6 prvošolcev, v gornjeseniški pa 7, seveda bodo vsi obiskovali dvojezični pouk kot tudi vsak dan uro slovenskega jezika. Odkar imamo 2 vzgojiteljici asistentki iz Slovenije, ki sta po 2 dneva v vsakem vrtcu, verjamem, da prvošolci pri slovenskem jeziku ne bodo čisti začetniki, čeprav čez dolgo poletje, polno raznih zanimivosti, izpuhti iz mladih glavic preveč slovenskih besed. Da ne bomo vedno znova ponavljali besedne zveze o pretrganem medgeneracijskem prenosu jezika: dragi starši, stari starši, vsi, ki vam je slovenska/porabska materinščina še v spominu ali vsaj v srcu, poskusite z otroki ali vnuki tudi v počitnicah kaj spregovoriti po slovensko. Učenje jezika in prenašanje le-tega na potomce je v prvi vrsti vaša naloga, vaša dolžnost. Vrtec in šola vaši slovenski materinščini ne moreta dati vaše duše; lahko jo učita, imata pozitiven odnos do nje, čutenje lastnega jezika in ljubezen do njega pa na otroke lahko prenesete samo vi. Tudi obudite lahko lastno materinščino, tako da jo prenašate na potomce, samo vi. Možnosti je ogromno, tudi priložnosti, le volja mora biti, pa vztrajnost in doslednost. (18.5.2017)

Pred časom sem v Monoštru srečala dekle, ki je obiskovalo pouk slovenskega jezika v monoštrski osnovni šoli in gimnaziji, poskusilo malo v Sloveniji, zdaj pa dela v Monoštru. Po nekaj trenutkih sem jo spoznala in jo ogovorila slovensko; odgovarjala mi je madžarsko in se opravičevala, ker je slovenščino res popolnoma pozabila… To je, žal, usoda mladega porabskega roda, ki je kruta in neizbežna, če boste odgovorni na obeh straneh meje še dalje tiščali glave v pesek. Šola opravi svoje, po svojih zmožnostih, žal pa je s koncem šole za skoraj vse mlade konec slovenščine… Vedno manj slovenščine in vedno več cenzure za moja opozorila, prošnje, prijazna in manj prijazna nagovarjanja... Narodnosti ni brez jezika! Amen! (19.6.2017)

Ostalo je samo še slovo … Nasmejanih in zadovoljnih obrazov smo odhajali, upam, da bosta to zadovoljstvo in zanos udeležencev trajala še zelo dolgo, tudi v učilnicah in z učenci, saj je večina udeležencev ob koncu zapisala, da bo veliko tega, kar je dobila na seminarju, lahko uporabila tudi v razredih. Nekaj lepih misli (prav vsi zapisi so pozitivni) udeležencev: "Na seminarju sem se počutila zelo dobro, ker sem bila obdana z ljudmi, ki oddajajo pozitivno energijo. Ves teden sem bila v slovenskem okolju, kar je tudi pozitivno vplivalo na širjenje mojega besednega zaklada. Hvala za kvaliteten in učinkovit teden." "Hvala za vse! Res sem dobila nove ideje, svoje delo zdaj vidim z drugega zornega kota. Predavatelji so nam pokazali, kaj vse lahko naredimo na šolski uri, pritegnemo učenčevo pozornost z raznimi dejavnostmi, ki jih lahko uporabljamo na različnih področjih." "Učim se slovenščino, ker živim v slovenskem okolju, in spoštujem Slovence, ker se borijo za svoj jezik in kulturo." (4.7.2017)

Odnos domicilne madžarske države in večinskega madžarskega prebivalstva do Porabskih Slovencev je v zadnjih letih zelo pozitiven in konstruktiven (čeprav za nekatera področja prepozen), medtem ko matična Slovenija (razen na izobraževalnem in kulturnem področju) do Porabja posebej v zadnjem času vodi dokaj nedorečeno (zgrešeno) politiko, ki ne more prispevati h konkretnemu napredku in revitalizaciji skupnosti. Kako dolgo bo Porabje še slovensko? »Porabje bo lahko še dolgo ostalo slovensko, če bo narodnostna politika – v sozvočju z matico – dojela, da je z revitalizacijo skupnosti treba začeti takoj! Manjšina brez lastnega jezika, predvsem pa brez narodne zavesti, nima prihodnosti.« V zelo zanimivi debati na študijskih dnevih Draga (Trst) je bilo odgovorjeno na nešteto vprašanj. (12.9.2017)

Učila sem se nemščino kot tuji jezik nekoč davno, malo v osnovni šoli in na gimnaziji. Brali smo besedila, učili se besede, v gimnaziji tudi nemško književnost, brali smo Goethejevega Fausta in Schillerjeve pesmi, marsikaj se naučili na pamet. Imela sem petice, najlepše recitirala... Mislite, da sem razumela? Ne. Saj ni bilo pomembno. Nekajkrat sem se odpravila po nakupih v Avstrijo, v času, ko še nismo imeli trgovskih centrov na vsakem vogalu. Če sem šla v samopostrežno trgovino, ni bilo problema. Ampak - kako opraviti nakup v trgovini z oblekami ali čevlji?? Pojma nisem imela po osmih letih učenja nemščine. Ker sem rada nakupovala v Avstriji, sem kupila nekaj preprostih slovensko nemških priročnikov, malo vadila, prebrala kakšno pravljico ali pogledala kakšno oddajo na avstrijski televiziji... In se ironično spraševala: Goethe, kako mi boš pomagal kupiti prave čevlje?? Enako se verjetno ob kakšni mučni prigodi sprašujejo učenci porabskih šol. Še je čas, da se ozrete vase... (6.10.2017)

Glavno spoznanje odlične porabske konference lahko strnemo v misel, da ni enega samega pravilnega recepta za ohranjanje slovenščine zunaj matice. Glavni načini medsebojne pomoči so komunikacija, izmenjava izkušenj, kritično prijateljevanje, predvsem pa samozavedanje, da za ohranjanje jezika - ob izpolnjenih osnovnih pogojih - lahko največ naredi manjšina sama, s tem da jezik govori in uči lastne otroke. Se bodo ta spoznanja dotaknila koga - tudi v Porabju??? (15.11.2017)

To so sivi, megleni časi za resnico, ki je očitno mar samo meni. Kakšna naivnost! Resnica je danes napaka, salto mortale. Resnica je značajska hiba. Resnica je zločin! Resnica je vir sovraštva. Resnica vzbuja strah. Resnico je potrebno ubiti! Resnica je relikt davne preteklosti, morda celo psihiatrična diagnoza... Koga pa danes zanima resnica??? Je to morda samo moja resnica? Res sem smešna, tragikomična, fosilni ostanek nekega sveta, ki ga več ni... Nikoli več ga ne bo... V naslednjem življenju si želim biti kamen! Zahrbtnost, dvoličnost, laži... Nikoli ne bom razumela... Kamni se mi mečejo v hrbet. Zakaj ne v obraz, v moje široko razprte oči, polne čudenja in bolečine??? Ubiti ljubezen do resnice v meni... Ubiti resnico samo... To je načrt...

Ostala bom velikanska tišina do neke druge večnosti, kjer boste lahko brez strahu živeli v svojih meglah. Ne bo se vam potrebno več boriti proti resnici, saj se bo ta za vedno skrila vame, v moje samotne tihe svetove, tja, ob tanki led mojih brezbrežij. Ostala bom velikanska tišina... In v tej tišini bosta za vedno umrli resnica in svoboda... Kruti, neizprosen čas pa bo sodnik... Vsem! (12.12.2017)

Mnogo sreče, veselja in ljubezni v letu, ki prihaja, vsem prijateljem in sovražnikom!

Moje porabsko leto 2017

Moje leto brez besed...
Moje leto brez ljudi...
Moje leto brez poti do ljudi...
Moje leto tihožitij v slikah...
Tolažba? Ne. Čakanje na svet brez sovraštva, zahrbtnosti in laži...
Dolgo, neznosno, težko čakanje...
Ne morete me zlomiti!!!
Odslej bodo iskrice puščice, uperjene v vaše prazne, lažnive svetove...

Rekviem za Iskrice iz Porabja ...

Veliko besed bo ostalo neizgovorjenih, veliko čustev neizlitih; tudi tistih lepih mavričnih, ki jih gojim do Porabja ... Odslej bodo vsi samo še srečni in zadovoljni, odslej bo življenje v teh logih rožnato ... Grigorij Potemkin je vstal od mrtvih! Iskrice ne bodo več iskrile, morda le še brlele ...

To so sivi, megleni časi za resnico, ki je očitno mar samo meni. Kakšna naivnost! Resnica je danes napaka, salto mortale. Resnica je značajska hiba. Resnica je zločin! Resnica je vir sovraštva. Resnica vzbuja strah. Resnico je potrebno ubiti! Resnica je relikt davne preteklosti, morda celo psihiatrična diagnoza ... Koga pa danes zanima resnica??? Je to morda samo moja resnica? Res sem smešna, tragikomična, fosilni ostanek nekega sveta, ki ga več ni ... Nikoli več ga ne bo ... V naslednjem življenju si želim biti kamen!

Zahrbtnost, dvoličnost, laži ... Nikoli ne bom razumela ... Kamni se mi mečejo v hrbet. Zakaj ne v obraz, v moje široko razprte oči, polne čudenja in bolečine??? Ubiti ljubezen do resnice v meni ... Ubiti resnico samo ... To je načrt ...

Ostala bom velikanska tišina do neke druge večnosti, kjer boste lahko brez strahu živeli v svojih meglah. Ne bo se vam potrebno več boriti proti resnici, saj se bo ta za vedno skrila vame, v moje samotne tihe svetove, tja, ob tanki led mojih brezbrežij. Ostala bom velikanska tišina ...

In v tej tišini bosta za vedno umrli resnica in svoboda ... Kruti, neizprosen čas pa bo sodnik ... Vsem!

Mojih dolgih/kratkih petindvajset porabskih let

Petindvajset let je malo manj kot polovica mojega življenja; četrt stoletja, srebrni jubilej ... Ne, nisem proslavljala, le spominjala sem se mnogih lepih in manj lepih trenutkov svojega porabskega obdobja. Prvega novembra je minilo mojih petindvajset let življenja in dela v Porabju ...

Čas demokratičnih sprememb so rekli obdobju, ko so se vrata zaprtih madžarskih prostranstev odprla na stežaj, proti zahodu, seveda. Sicer smo dolgo citirali kultnega politika, ki je rekel, da je končno umrla norost. Odprli so se mejni prehodi, Monošter je dobil tovarno Opel, simbol zahoda, po katerem so hrepeneli desetletja, ihta za učenjem nemščine se je le še stopnjevala. Ampak nekateri šolarji so še govorili slovensko "po domanje", čeprav šola s svojimi učitelji že takrat ni bila zgled za ohranjanje slovenščine, saj je veljala za madžarsko institucijo, a dokaj demokratično in odprto. Nikoli nisem imela težav zaradi svojega dela, idej, spodbud, zaupali so mi celo pisanje učnih načrtov, raznih mnenj, analiz, recenzij, ker lastnega svetovalca niso imeli. Moj domicil je sprva bil na eni od monoštrskih osnovnih šol, tisti, ki so jo konec osemdesetih let zgradili, da bo vzorčna 3-jezična narodnostna šola. (Ob besedi vzorčen me v Porabju kar zvije v trebuhu.) Žal, nikoli ni bila. Ja, celo poučevala sem dve leti tam in že takrat je od trinajstih učencev le eden tekoče govoril slovensko, bil je glavni prevajalec, drugi pa so mi razlagali, da je slovenščina fuj. Gotovo tega niso iznašli otroci ... S šolskim kolektivom sem lepo sodelovala, nekaj malega sem se celo naučila madžarsko, ker so slovensko govorile le tri ali štiri učiteljice. To moje gostovanje na tej šoli se je končalo, ko smo našli druge rešitve, nikoli pa ne bom prebolela, da je izginil moj dragocen arhiv - dve veliki omari dokumentov, ki sem jih leta skrbno zbirala. Ko sem se po počitnicah vrnila, mojih stvari v tistem kabinetu ni bilo več. Nihče ni vedel, kam so izginile ...

Pisalo se je leto 1995. Ker sem odprtih oči, ušes in srca hodila po Porabju, sem se zelo hitro začela spraševati o temeljnih problemih, ki sem jih zaznavala; nastala je dvojezična knjižica esejev Tudi to je slovensko Porabje. Zapisovala sem svoja občutja, videnja, čudenja, dvome ... pač vse, kar sem doživljala. Ker sem največ časa preživela v šolah, je bila glavnina vsebine povezana s šolskim življenjem. Knjiga je bila šok! Leta 1995 so se zbrali učitelji, kulturniki, vsi, ki so v Porabju kaj pomenili, in me posedli na zatožno klop. Vprašanja so bila v smislu zakaj je treba o tem pisati, zakaj je bilo potrebno to prevesti v madžarščino, zakaj je uvod tako oster, kdo bo to bral ... Nobenega razmisleka pri sebi, nobene pozitivne misli, nič meni v prid, čeprav sem tista dejanja posameznikov, ki so bila za pohvaliti, tudi vedno pohvalila. Niso slišali. Priznali so, da je sicer vse res, ampak o tem se ne bi smelo pisati. Nekaj časa je bilo veliko hude krvi, a obsojeni smo bili na sodelovanje. A je danes kaj drugače??? Vsako besedo iz te dragocene knjižice pa bi ponovno potrdila, saj sem želela biti le neposredna, iskrena in jim pomagati videti tisto, česar sami pri sebi ne vidijo, namreč tega, da kot učitelj, politik ali kakšna druga javna osebnost moraš biti najprej sam zgled (recimo, naučiti lastne otroke slovensko), da nekaj lahko zahtevaš ali pričakuješ od drugih. Koliko je verodostojen učitelj, ki staršem učencev razlaga, naj učijo otroke slovensko, ko ti isti starši vedo, da on svojih ni naučil???

Šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih sta se pripravljali, da sprejmeta dvojezični program, nekaj malega slovenščine se je poučevalo tudi v Monoštru. Potrebovali smo lastne učbenike, ki so se pripravljali kakšnih 10 let. Sama sem prevzela avtorstvo beril in delovnih zvezkov od 5. do 8. razreda. Z velikim veseljem sem ustvarjala ta berila, napisala ogromno besedil, zbirala gradiva, obenem spremljala pouk, pripravljala izobraževanja, ekskurzije, vse, za kar sem verjela, da bo šolam v pomoč. Naše sodelovanje v teh letih je bilo odlično, učitelji so zadovoljni sprejemali novosti, pobude, se izobraževali. Šoli sta postopno uvajali dvojezični pouk, a kmalu so bile na obzorju kadrovske težave. Že pred petnajstimi leti smo razmišljali, da bi bila potrebna kadrovska okrepitev iz Slovenije, a v tistem času je to izreči bilo skoraj bogokletno. Danes je drugače.

Leta 2010 sem bila deležna prav posebne časti - Porabci so me, na pobudo dolgoletne seniške ravnateljice Erike Glanz, ki jo še vedno neizmerno cenim in spoštujem, predlagali za najvišjo nagrado RS na področju šolstva za izjemne dosežke v narodnostnem izobraževanju. Nagrado sem, ob prisotnosti predlagateljev in družine, prejela v Ljubljani. Iskrena hvala vsem.

Školjka ustvari biser iz bolečine ... Tudi mene je velikokrat bolelo, veliko pričakovanj se mi ni uresničilo, posebej boleča pa so bila spoznanja, da zavesti o resničnem ohranjanju jezika in identitete v Porabju pravzaprav ni več. Govoričenje v smislu "delamo na tem, da ohranimo naš jezik", postaja smešno, posebej v primerih, ko to govorijo ljudje, ki so "Slovenci" le za potrebe kamer, mikrofonov in delegacij iz Slovenije. Žal, to se dogaja ... In ko take scene gledaš dvajset let, narediš nekaj, da si olajšaš dušo. 2012. leta sem začela z Iskricami iz Porabja. Ne iz zlobe ali negativizma - iz obupa. Joj, kako grdo in negativno piše o nas, se je komentiralo po Porabju. A res? Kaj sem napisala grdega in negativnega? Do danes mi nihče ni rekel ... Pač grdo je, to je bil odgovor. Res je, resničnost o ohranjanju/opuščanju slovenščine v Porabju je grda in neizprosna, prav tako kot dejstvo, da se glavnina časa in energije porablja za kamufliranje, friziranje in raznorazno prikrivanje, celo zanikanje te resničnosti. Lahko bi bilo drugače, če bi vsak najprej pospravil v svojem dvorišču ... Že leta 2013 se je organiziral prvi smešni sestanek za mojo odstranitev, na katerega mi je bilo prepovedano priti, so pa me dobre 3 ure pošteno klevetali in glodali. Ugotovitev tega zbora: ah in oh, grdo piše o nas (ki smo brez krivde in greha, čisti svetniki že v zemeljskem bivanju), treba jo je odstraniti. Čakajte - saj še nisem kadaver!!! Ja, zelo me je prizadelo, ker take dvoličnosti in zahrbtnosti res nisem pričakovala. Ta madež bo z moje strani neoprostljiv do konca dni.

Seveda sem v Porabju spoznala kar nekaj čudovitih ljudi, takih, ki jih imam še vedno neizmerno rada in jim še danes zaupam. Pravi sončki pa so vedno bili otroci v vrtcih in šolah, ki so s svojo ljubko radovednostjo svetlili moje dneve teh petindvajset dolgih/kratkih let. Čas neusmiljeno teče, čez nekaj let se bo potrebno posloviti. Ne bom se spraševala, kdo je kaj naredil in kdo česa ni naredil. Ne bom obsojala, pripisovala krivde, obtoževala in spodbujala negativnih misli. Vsak naj presodi sam, tudi jaz bom, kolik je njegov delež dobrega in manj dobrega. In - bodimo ljudje, ne zahrbtne zveri. Razumeti morate, da je pogled od zunaj vedno bolj objektiven, realističen in vseobsegajoč.

Dragi moji, tudi ob neskončnih morskih modrinah razmišljam o vas ... O vsem lepem in dragocenem, kar sem v četrt stoletja doživela in preživela z vami, o srčnih ljudeh, ki so mi vedno stali ob strani, ko sem jih potrebovala ... Ne morem pa mimo tega, da se mi ne bi vsiljevala misel, da bo vaša blagozvočna porabska govorica, ki so jo vaši predniki kot biser čuvali in ohranjali vse do vas - pokopana z vami. In vaši potomci ne bodo vedeli, zakaj bi še zvonili, saj bo slovenski duh za vedno odplaval skupaj z oblaki ... To bo žalost, na srečo mi je ne bo potrebno gledati od blizu, ker bi mi počilo že tako občutljivo srce ... Kaj pa bo ostalo?

Ptici ne morete prepovedati peti, Rabi ne morete prepovedati teči in meni ne morete prepovedati pisati! Neskončno rada imam Porabje, zato čutim dolžnost, da mu nastavljam ogledalo ... Morda pa bo kdaj podoba v njem lepša ...