Porabski učitelji spet na seminarju v Sloveniji

Že desetletja se za porabske slovenske pedagoge in kulturne delavce, če se nam želijo pridružiti, organizirajo v Sloveniji nekajdnevni izobraževalni seminarji. Pred tremi in več desetletji so ta izobraževanja trajala dva tedna, potem smo jih skrajšali na teden dni, zdaj pa smo že nekaj časa na petih, zelo intenzivnih dnevih, kar se mi zdi optimalno. Prav tako se je letos seminar prvič odvijal po dveh letih, ker je na tak način zanimanje večje. Seminar slovenskega jezika in kulture za porabske učitelje, vzgojiteljice in kulturne delavce, v organizaciji Zavoda RS za šolstvo, OE Novo mesto, in avtorice tega zapisa, je potekal zadnji teden v juniju, 5 dni, v idiličnem okolju največjega slovenskega zdravilišča, Term Čatež. Letos smo si izbrali jugovzhodno Slovenijo, kraje, ki jih ne poznamo prav dobro, a smo jih zdaj imeli priložnost odkriti. Osnovni cilj takih druženj je, poleg spoznavanja krajev, ljudi in kulture, predvsem jezikovno-kulturno izobraževanje, tudi druženje in komunikacija v slovenskem jeziku. Tokratnega seminarja se je udeležilo lepo število seminaristov, kar 23 nas je bilo.

Prve tri dneve so za strokovni del poskrbele kolegice svetovalke Zavoda RS za šolstvo OE Novo mesto. Popoldne, po prihodu udeležencev, je bila na sporedu tema Bajke in povesti govorijo univerzalen jezik – delavnico je izvedla Špela Bregač. Seveda se je osredotočila na bajke in povesti, povezane z Gorjanci, hribovsko verigo na slovensko-hrvaški meji, ki je s svojo skrivnostnostjo in nedostopnostjo nekoč burila ljudsko domišljijo. Dopoldanski program drugega dne je bila z nami Marta Novak. Preprost naslov delavnice Jaz, učitelj … je bil še bolj skrivnosten od gorjanskih bajk in povesti, vsebina delavnice pa – po mnenju udeležencev – odlična in zelo uporabna. Popoldne smo preživeli z Edito Bah Berglez na sprehodu »po čutni poti« v vrtcu Globoko.

Naš tretji dan je bil namenjen ekskurziji. Vodili sta jo Andreja Čuk, predstojnica OE Novo mesto, in Špela Bregač. Čez Gorjance smo se podali v Belo krajino, najprej v krajinski park Lahinja. Sproščenost sprehoda v neokrnjeni naravi je malo motilo sonce, ki je prav ta dan neusmiljeno žgalo. Prijetno senco smo našli v zavetju idilične Klepčeve domačije, kjer nam je gospodar doživeto predstavil delujoč mlin, arheološko najdišče in cerkev. Pot nas je peljala do zelene reke Kolpe. V prijetnem gostišču ob vodi je že dišalo po kosilu …

Ko smo se okrepčali, smo nadaljevali pot do Novega mesta, dolenjske prestolnice. Le za ogled bogatih arheoloških zbirk muzeja je bilo še časa, najbolj pa nas je navdušila razstava Jantar – dragulji Baltika. In uživali smo v pripovedovanju odlične vodnice po muzejskih zbirkah. Tudi impresivna fotografija znamenite Jantarne sobe, največjega izdelka iz jantarja na svetu, iz Katarinine palače pri Sankt Peterburgu ne manjka. Obiskovalci pridno delajo pred njo selfije, česar jim v pravi sobi ne bi dovolili. Dan je minil, sledil je le še povratek.

Četrti dan smo namenili prav posebnim delavnicam, predstavitvam najnovejših učbenikov za začetni pouk slovenskega jezika za otroke in mladostnike, ki so jih pripravili na Centru za slovenščino kot 2./tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Delavnice sta izvajali Damjana Kern in Mihaela Knez, s katerima smo se že velikokrat srečali, in nas vedno znova navdušita. Njune predstavitve so bile izjemne, udeležencem pa sta prinesli nekaj izvodov najnovejših učbenikov, česar so se posebej razveselili. Verjamem, da jih bodo pri svojem delu tudi z veseljem uporabljali. Upam tudi, da so si predvsem učitelji, ki nekako ne morejo dojeti, da se jezik najbolj učinkovito poučuje brez prevajanja, besede predavateljic dovolj resno vzeli k srcu in da bodo v bodoče poskusili drugače.

Tradicija naših seminarjev je, da je eden izmed večerov prav poseben. Svečana večerja z gosti in kulturnim programom poskrbi za družabnost, mnogo lepih misli in utrjevanje prijateljstev.

Letošnji kulturni večer so izvedli učenci Glasbene šole Brežice, za kar smo jim iskreno hvaležni. Z nami je bil tudi prav poseben in cenjen gost, naš dolgoletni prijatelj s slovenskega šolskega ministrstva, Roman Gruden, vabilu, da so ta večer z nami, pa so se odzvale izvajalke pedagoških delavnic, sodelavke OE Novo mesto. Hvala vsem za lep večer.

Le še en dan seminarja je ostal, dopoldan za glasbeno delavnico in popoldan za slovo in odhod. Glasbena delavnica, ki jo je izvajal Vilko Urek, glasbeni pedagog z OŠ Bizeljsko, je za vse udeležence bila prava poslastica. Toliko odličnih idej v tako kratkem času, visoka profesionalnost in igriva sproščenost izvajalca – to zmorejo le pravi mojstri. Vilko Urek to nedvomno je, saj nam je dal res veliko.

Ostalo je samo še slovo … Nasmejanih in zadovoljnih obrazov smo odhajali, upam, da bosta to zadovoljstvo in zanos udeležencev trajala še zelo dolgo, tudi v učilnicah in z učenci, saj je večina udeležencev ob koncu zapisala, da bo veliko tega, kar je dobila na seminarju, lahko uporabila tudi v razredih. Nekaj lepih misli (prav vsi zapisi so pozitivni) udeležencev: "Na seminarju sem se počutila zelo dobro, ker sem bila obdana z ljudmi, ki oddajajo pozitivno energijo. Ves teden sem bila v slovenskem okolju, kar je tudi pozitivno vplivalo na širjenje mojega besednega zaklada. Hvala za kvaliteten in učinkovit teden." "Hvala za vse! Res sem dobila nove ideje, svoje delo zdaj vidim z drugega zornega kota. Predavatelji so nam pokazali, kaj vse lahko naredimo na šolski uri, pritegnemo učenčevo pozornost z raznimi dejavnostmi, ki jih lahko uporabljamo na različnih področjih." "Učim se slovenščino, ker živim v slovenskem okolju, in spoštujem Slovence, ker se borijo za svoj jezik in kulturo." 

Vsak je s seboj odnesel svoje vtise, svoja občutja in spomine, meni pa se v mislih vedno znova obujajo spomini na dve prijetni presenečenji teh dni; eno sem odkrila kmalu, na drugo pa me je opozoril nekdo po vrnitvi domov. Prvo, udeležence seminarja je najbolj navdušila glasbena delavnica izjemnega Vilka Ureka. Res je bil enkraten! In šele zdaj sem izvedela, da je gospod Urek pred kratkim dobil laskavi naziv Najučitelj Slovenije! Upravičeno! Izbor organizira revija Ona (priloga dnevnika Delo) skupaj s civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo. Iskreno čestitamo!

In še drugo, z nami je bil tudi študent slovenščine, diplomant 2. bolonjske stopnje sombotelske visoke šole, Norbert Gerencsér, ki se je na študiju odlično naučil slovensko, čeprav nima slovenskih korenin. Še en lep dokaz, da se slovenščino da naučiti, če imamo željo, voljo in smo vztrajni; če imamo pozitiven odnos do jezika, če ga spoštujemo in cenimo.

Poletje po navadi prinese nove vtise, nova doživetja, kopico vsega novega, kar prekrije staro. Ne pozabimo do septembra, kar smo si obljubili v idiličnem okolju pod skrivnostnimi Gorjanci...

Šolski zvonec je utihnil tudi v porabskih šolah

Svoje necenzurirano in malo dopolnjeno razmišljanje o šolski in po-šolski tematiki bom kar delila na blogu; v časopisu Porabje boste lahko brali cenzurirano verzijo... 15. junij velja na Madžarskem za zadnji šolski dan tako v osnovnih kot srednjih šolah. Tudi v Porabju je tako. Učenci skupaj z učitelji pripravijo zaključne slovesnosti, po tradiciji je to slovo od osmošolcev, ki ga odhajajočim prijateljem pripravijo njihovi nasledniki, sedmošolci. Na odrih se zvrstijo oboji, ponosni starši pa otroke obdarijo s šopki rož. Potem sledijo družinska praznovanja. To je lepa tradicija, v spoštljivem in slovesnem vzdušju, kakršna mi je tu že od nekdaj všeč, malo drugačna, kot so šolski "after partyji" v Sloveniji.

Od osnovnošolskih klopi, učiteljev in učencev so se ta dan poslavljali tudi osmošolci na dvojezičnih osnovnih šolah v Števanovcih in na Gornjem Seniku. Vzorne dvojezične prireditve so bile navdušujoče. Števanovsko šolo so zapustili štirje učenci, ki bodo svoje šolanje nadaljevali trije v Sombotelu in eden v Monoštru, na srednji strokovni šoli, kjer bo obiskoval pouk slovenskega jezika, sicer kot začetnik, saj je bil učenec števanovske šole le nekaj mesecev – družina se je pred časom priselila v Porabje. Za ostale 3 je s slovenščino konec, saj se je na sombotelskih srednjih šolah ni možno učiti. Zakaj šolanje v Sombotelu? Učenci pravijo, da želijo v srednje šole, ki jih v Monoštru ni, nekateri želijo od doma, novim dogodivščinam naproti, nekateri pa gredo zato, ker so se odločili skupaj s prijatelji.

Prav tako je konec s slovenščino za vseh 6 gornjeseniških osmošolcev. Štirje bodo šli v sombotelske ali bližnje srednje šole, dva pa v monoštrske, ampak ne k slovenskemu jeziku. To je porabska kruta resničnost. Naslednje šolsko leto se bo na obe šoli vpisalo nekaj več učencev, kot jih je trenutno odšlo, tako da prihodnost osnovnih šol in slovenskega jezika v njih ni ogrožena. Gotovo pa je zaskrbljujoče dejstvo, da je pri mladih, ko končajo osnovno šolo, s slovenščino pravzaprav konec, izgovorov pa, kolikor hočete. Dijaki gredo v Sombotel, ves teden so tam; kako bi lahko pričakovali, da so za vikend vključeni v kakšno slovensko dejavnost? Lahko bi bili, če bi jih kdo vabil, usmerjal, motiviral. Tega pa, žal, ne počne prav nihče v Porabju, tudi tisti ne, ki bi morali, ki so za to ne ravno skromno plačani... 

Dvojezični osnovni šoli, nekaj malega šola v Monoštru, še prej pa narodnostni vrtci, se 3 + 8 let trudijo iz ničle do vsaj skromnega znanja slovenske narodnostne materinščine pripeljati generacije mladih Porabcev. Ne rečem, da vedno dovolj kvalitetno, saj me velikokrat boli srce, ko srečam kakšnega učenca po 1000 in nekaj urah pouka slovenščine, in mi ne zna odgovoriti na kakšno preprosto vprašanje. Vrtci in šole so edine institucije, ki se sistematično ukvarjajo s poučevanjem jezika (to je tudi njihova primarna naloga, ker zaradi narodnostnega statusa v obliki, kot so, obstajajo), trudijo se po svojih zmožnostih in sposobnostih, vsi in vsak posebej.

Poleg pouka so tu številne dejavnosti, možnosti za učitelje in učence, ki so včasih sicer premalo izkoriščene, pa vendar… Do začetka novega šolskega leta bodo vodstva šol potrebovala veliko spretnosti in modrosti, da se spet zasilno pokrpa še vedno zaskrbljujoča kadrovska slika šolskih zbornic, pa vendar… S slovenskim jezikom se bodo intenzivno ukvarjali pedagoški delavci na 5-dnevnem seminarju v Termah Čatež, kar 23 udeležencev, učenci pa na tradicionalnih jezikovnih počitnicah v Fiesi, še nekaj domačih taborov bo, pa vendar… Vrtci in šole v Porabju gotovo opravljajo poslanstvo, zaradi katerega obstajajo, izobraževalne institucije pa, žal, ne morejo biti odgovorne za to, da je s koncem šolanja za mladi porabski rod tudi konec slovenskega jezika. Narodnost, ki odgovorno ravna s svojo jezikovno in kulturno dediščino, poskrbi, da mladih, ki zapustijo varno šolsko okolje, ne pozabi. V slovenskem zamejskem prostoru je, recimo v Italiji, šport tisti, ki združuje mlade Slovence, tudi jezikovno. Zakaj Porabje nikoli ni imelo slovenskega (slovensko govorečega!) športnega društva??

Kulturne skupine. V kateri izmed njih se govori slovensko? Tam, kjer so mentorji iz Slovenije. In v kateri skupini so tudi mladi po letih? Nekaj jih je v pevskem zboru pa pri folklori. Kje pa so generacije mladih, po izvoru Slovencev, ki so se v šoli sicer nekaj malega naučile slovensko, tudi od mam in očetov, še več pa od dedkov in babic slišijo slovensko besedo, kje so ti mladi?? Se vsi tisti, odgovorni na političnem, predvsem pa kulturnem in drugih področjih narodnostnega življenja, nikoli ne vprašate o tem? Ne bi bilo potrebno malo bolj med ljudi, med mlade, in z zgledi pokazati, da brez jezika ni narodnosti???

Aha, bilo je društvo mladih Porabcev, ki ga je malikovala slovenska politika, društvo, ki naj bi temeljilo na multikulturnosti. Žal, multikulturnost po porabsko pomeni, da v društvo sprejmemo člane, ki ne govorijo slovensko, s tem pa postane jezik delovanja društva madžarščina. V Ljubljani ploskajo, v Porabju malo manj… Multikulturnost namreč lahko prakticirajo ljudje s trdno lastno narodnostno identiteto, ne pa taki, ki jim je ta moderna, lepo zveneča beseda krinka za marsikaj… Kdo se bo in na kakšen način začel v Porabju ukvarjati z mladimi, vsaj malo slovensko govorečimi Slovenci, za katere je zadnji osnovnošolski dan tudi zadnji dan slovenske besede??

Pred časom sem v Monoštru srečala dekle, ki je obiskovalo pouk slovenskega jezika v monoštrski osnovni šoli in gimnaziji, poskusilo malo v Sloveniji, zdaj pa dela v Monoštru. Po nekaj trenutkih sem jo spoznala in jo ogovorila slovensko; odgovarjala mi je madžarsko in se opravičevala, ker je slovenščino res popolnoma pozabila… To je, žal, usoda mladega porabskega roda, ki je kruta in neizbežna, če boste odgovorni na obeh straneh meje še dalje tiščali glave v pesek. Šola opravi svoje, po svojih zmožnostih, žal pa je s koncem šole za skoraj vse mlade konec slovenščine… Vedno manj slovenščine in vedno več cenzure za moja opozorila, prošnje, prijazna in manj prijazna nagovarjanja... Narodnosti ni brez jezika! Amen!

Dragi šolarji, učitelji in vsi odgovorni in zaslužni za to, da slovenski jezik v porabskih šolah še živi – želim vam lepo, brezskrbno poletje!

 

Pomladne misli s porabskih brezpotij

Pomlad v Porabju; z mirom in toplimi barvami cvetočih polj, s ptičjim petjem in zelenimi krošnjami dreves. Prava idila ... Hodim po svojih dragih poteh, še raje po brezpotjih, in razmišljam; o tem, del česa sem, o iztekajočem se šolskem letu, z mirnim srcem v objemu rumenih polj ponavljam: NI ŠE KONEC! ... Čeprav bi me nekateri radi videli le še milimeter od prepada, čeprav moje delovanje tukaj še nikoli ni bilo tako zelo pod drobnogledom bizarnih, zafrustriranih špicljev neke preživele ere (Le kaj imajo od tega?), čeprav je pogonsko kolo ljudi v teh krajih malodušje ... Ne dam se zlomiti!!! Moje srce je večje od vas vseh, moja volja je močnejša od vaše, moja vztrajnost trdnejša od vaše in moja brutalna iskrenost silnejša od vseh vas in vaše neiskrenosti! Ker sva jaz in porabska pomlad eno ... Pozitivno energijo mi dajeta lepota porabske narave in vera v dobro vsega stvarstva ...

Ne, nisem obupala; pred manj kot mesecem dni je bil splošen vpis bodočih prvošolcev v osnovno šolo, tudi v porabske narodnostne šole. Iz leta v leto je prisoten nek podzavesten strah, da bodo učilnice skoraj prazne, a doslej se je vedno dobro izteklo. V šolske klopi učilnice za prvi razred bo v števanovski šoli jeseni sedlo 6 prvošolcev, v gornjeseniški pa 7, seveda bodo vsi obiskovali dvojezični pouk kot tudi vsak dan uro slovenskega jezika. Odkar imamo 2 vzgojiteljici asistentki iz Slovenije, ki sta po 2 dneva v vsakem vrtcu, verjamem, da prvošolci pri slovenskem jeziku ne bodo čisti začetniki, čeprav čez dolgo poletje, polno raznih zanimivosti, izpuhti iz mladih glavic preveč slovenskih besed. Da ne bomo vedno znova ponavljali besedne zveze o pretrganem medgeneracijskem prenosu jezika: dragi starši, stari starši, vsi, ki vam je slovenska/porabska materinščina še v spominu ali vsaj v srcu, poskusite z otroki ali vnuki tudi v počitnicah kaj spregovoriti po slovensko. Učenje jezika in prenašanje le-tega na potomce je v prvi vrsti vaša naloga, vaša dolžnost. Vrtec in šola vaši slovenski materinščini ne moreta dati vaše duše; lahko jo učita, imata pozitiven odnos do nje, čutenje lastnega jezika in ljubezen do njega pa na otroke lahko prenesete samo vi. Tudi obudite lahko lastno materinščino, tako da jo prenašate na potomce, samo vi. Možnosti je ogromno, tudi priložnosti, le volja mora biti, pa vztrajnost in doslednost.

Zame pa je največje veselje in priznanje, da bo v prihodnjem šolskem letu, po sedmih letih, na monoštrski osnovni šoli spet skupina prvošolcev, ki se bo učila slovenščino kot narodnostni predmet 5+1 uro tedensko. Kar 9 jih bo, kot je to bilo pred osmimi leti. Veliko truda in energije sva vložili v to z ravnateljico nižjerazredne osnovne šole, veliko pogovorov s starši in vsemi zainteresiranimi. Ravnateljica, ki sama sicer ne govori slovensko, ima izjemno pozitiven odnos do učenja slovenščine in je lahko marsikomu za zgled. Jeseni bomo tako v Monoštru začeli na novo, z vedoželjnimi prvošolčki, ki jih bosta timsko poučevali porabska učiteljica in naša učiteljica asistentka iz Slovenije. To pa so razlogi za veselje! A veselje se v Porabju hitro izmenjuje z malo manj veselja ...

Manj razlogov za veselje namreč prinašajo rezultati raziskave, ki so jo med starši vseh malčkov, ki obiskujejo 4 narodnostne vrtce in slovensko skupino v Monoštru, naredile sodelavke Inštituta za narodnostna vprašanja iz Ljubljane v lanskem letu, pred dvema tednoma pa izsledke predstavile vzgojiteljicam in učiteljem. Tisti, ki razmere poznamo in o njih že dolgo odkrito govorimo - in nam zaradi tega grozijo celo z odpoklicem in še s čim -, seveda nismo bili presenečeni; prav tako sem prepričana, da so pravi naslovniki za te krute podatke politiki na tej in oni strani meje; izrecno vsi, ki v Sloveniji glede Porabja tiščijo glave v pesek že četrt stoletja in slepo podpirajo samooklicane večne krovnike ... Vrtci in šole se trudijo po svojih močeh, veliko več neposrednega stika z ljudmi pa bi morale imeti narodnostne organizacije, ki menda obstajajo zaradi ljudi in njihovih potreb po ohranjanju jezika in identitete. A res??

Raziskava je torej strokovno podkrepila vse to, o čemer nestrokovnjaki že dolgo govorimo in pišemo, da se etnična vitalnost manjšine namesto v pozitivno odvija v negativno smer; rekli boste: saj je to bilo samo 67 družin, ki so izpolnile vprašalnike, in imajo otroke v narodnostnih skupinah porabskih vrtcev, a to je vendar skoraj 85 % vseh - skupno število je namreč 79! To so torej porabske družine, slovenske, mešane, čisto madžarske, ki imajo otroke od 3.-6. leta starosti in jih iz kakršnih koli razlogov - brez nasprotovanj, nestrpnosti in negativnih čustev do slovenskega jezika in narodnosti - vpisujejo v vrtce, kjer naj bi bil vsak dan prisoten slovenski jezik. Ti starši so na vprašanje, če se jim zdi učenje slovenskega jezika pomembno za otroka, v veliki večini (85,1 %) odgovorili pritrdilno, le 7,5 % staršev se to ne zdi pomembno. Pozitivna naravnanost staršev najmlajših Porabcev do slovenskega jezika bi torej morala biti močan signal društvom, organizacijam in prav vsem manjšinskim institucijam, da te signale končno začnejo sprejemati, med seboj komunicirati in usklajevati naloge ter delati izključno za skupno dobro - ob bolj premišljeni podpori matice. Čas teče, generacije mladih odhajajo in se izgubljajo v velikem svetu ... Kot ohranjevalci jezika in identitete ostajajo starejši in najstarejši Porabci, ki - žal - prav tako odhajajo. Brez vrnitve ...

Na vprašanje, zakaj menijo, da je znanje slovenskega jezika pomembno, je malo več kot tretjina vprašanih odgovorila, da je znanje jezikov vrednota in koristno, a nekaj manj kot tretjina jih ni odgovorilo. Približno 18 % pravi, da je slovenščina jezik družine, sorodnikov in naših krajev, le slabim 12 % se zdi slovenščina pomembna zaradi bližine meje, zanemarljivim 4,5 % pa se zdi slovenščina pomembna zaradi zaposlitve ali študija. Predvsem zadnja dva podatka sta skrb zbujajoča in sta poštena klofuta toliko opevanemu čezmejnemu sodelovanju, namišljenim zgodbam o ekonomskih priložnostih in pomenu učenja jezika zaradi zaposlitve. Eno so zgodbe za medije, drugo pa je resnično življenje in iskanje priložnosti za preživljanje družine. Koliko slovenskih naložb v Porabje se je v četrt stoletja zgodilo? Saj vemo, da je to retorično vprašanje... No, nekaj malega se je - slovenski kulturni center, hotel Lipa, kmetija... Pa je znanje slovenskega jezika v inštitucijah in gospodarskih družbah, ki jih je financirala in jih še financira Slovenija, pogoj za zaposlitev? Spet retorično vprašanje in obenem odgovor na skromnih 4,5 %. Tu pa žal šola in vrtec ne moreta biti neposredno odgovorna.  Izpostavila bi še vprašanje, zakaj se po mnenju anketirancev v Porabju starši z otroki doma ne pogovarjajo slovensko/porabsko. Skoraj 38 % jih ni odgovorilo ali je obkrožilo, da ne ve; približno 30 % meni, da starši in mladi slov./porabsko ne znajo in da ni medgeneracijskega prenosa; le 9 % je takih, ki porabsko narečje uporabljajo in ga imajo za živ jezik. Zanimivi so tudi nekateri odgovori odprtega tipa, ki še vedno nakazujejo na določena zgrešena stereotipna prepričanja staršev, da majhnega otroka lahko zmede raba dveh jezikov, da bi v šoli bilo potrebno učiti narečje ali da so žive travme iz preteklosti in ugotovitve, da se nič ne more.

Kar veliko vprašanj in odgovorov bi lahko še pokomentirala, a moj namen ni analiza raziskave - to bodo naredili raziskovalci - temveč ponovno opozarjanje na dejstvo, da vsi podatki nakazujejo negativne trende v ohranjanju slovenskega/porabskega jezika in identitete, prav tistega, zaradi česar je narodnost še narodnost. Že zadnji popis prebivalstva je bil hladen tuš, a raje, kot bi se iskale možne rešitve, so se iskali izgovori in opravičila. Bojim se, da se bo vaja ponovila. In za konec še nekaj podatkov, nad katerimi bi se prav tako bilo potrebno globoko zamisliti, narediti samorefleksijo in vprašati po smislu našega početja. Najprej sta to vprašanji o narodnostni pripadnosti in maternem jeziku anketiranih staršev (v vprašalniku je bilo natančno pojasnjeno, kaj pomeni besedna zveza materni jezik). Skoraj 65 % vprašanih izpričuje samo madžarsko narodnostno pripadnost, 25 % madžarsko in slovensko, 3 % niso odgovorili in le 7,5 % je zapisalo slovensko narodnostno pripadnost. Skoraj 75 % navaja madžarščino kot materni jezik, 9 % madžarščino in slovenščino, 3 % porabščino in madžarščino, nekaj vprašanih ni odgovorilo, samo 3 % pa so navedli slovenščino kot materinščino!!! In še podatek, da je družinski jezik v skoraj 80 % družinskih skupnosti samo madžarščina! Omeniti moram še eno zanimivo vprašanje, namreč znanje jezikov anketirancev in v povezavi s tem njihovo samooceno znanja. Pri vprašanju, kateri jezik govorite (možnih je bilo več odgovorov), seveda močno, krepko čez 90 %, vodi madžarščina; slovenski (knjižni) jezik govori skromnih 13 %, porabsko narečje 34 %, angleški jezik nekaj čez 7 %, nemškega pa kar 37 %. Seveda so ti podatki mnogo bolj jasni, ko dodamo samooceno znanja jezikov. Čez 60 % ima svoje znanje madžarščine za odlično, vsi ostali jeziki pa so krepko na dnu, pod 10 %. Prevladujeta samooceni slabo in zelo slabo. O tem, da je z znanjem tujih jezikov na Madžarskem res slabo, sem že pisala.

Je v Porabju med mladimi starši predšolskih otrok res samo še 7,5 % Slovencev? Je res samo še 3 % tistih, ki javno priznavajo kot svojo materinščino slovenščino?? Ali anketiranci niso razumeli vprašanj, kot mi je nekdo omenil? Dvomim, saj so vsi dobili vprašalnike v obeh jezikih in prav tako so skoraj vsi izpolnili madžarsko verzijo, v madžarščini. To je pač bridka ura resnice, s katero se bo potrebno soočiti. Ni več obvodov in obvozov. Hvaležna sem kolegicam raziskovalkam za te podatke in priznavam, da so bili potrebni.

Dragi gospodje politiki pred in za Srebrnim bregom, zapisane številke povedo ogromno, če ste jih pripravljeni videti in dobro brati, se soočiti z njimi, prevzeti odgovornost, predvsem pa kaj spremeniti.

Also sprach Ákos Antal Doncsecz ...

Friedrich Nietzsche se gotovo obrača v grobu, ker za tak bizaren zapis kradem njegove besede. A verjamem, da bo razumel. Kot sem že napovedala na fb, bo tema mojega tokratnega pisanja vsestranska analiza sporočila, ki ga je na svoji fb-časovnici neki dan objavil največji porabski "veleum" vseh časov, Akos Antal Doncsecz. Še pred objavo se je zavaroval - blokiral me je na Facebooku, da ne bi slučajno videla zapisa. A ni pomislil, da najini skupni prijatelji ostajajo dalje skupni in da mi bo eden izmed njih gnilo, primitivno, bizarno pisarijo takoj preposlal, skupaj s komentarji. Pravzaprav bi se le nasmejala in rekla tisto svetopisemsko: Blagor ubogim na duhu, - če ne bi zapis vseboval notoričnih laži, žalitev in potvarjanja dejstev; zahrbten, podel, primitiven napad, ki seveda v Porabju nima učinka (razen na kakšen, njemu podoben primerek), saj Akosa in njegov negativizem vsi dobro poznajo in so se ga vsi odrekli. Gotovo pa ga še vsi ne poznajo drugod, in zato je potrebno reagirati. Packarijo je objavil dvojezično - v skrpucalu, ki mu pravi porabščina, in v madžarščini. Zapis in komentarje objavljam v celoti, brez lekture in cenzure:

 "Meni že je tou preveč dosta, ka piše ta Valerija Perger. Pa bi trbelo odkriti istino pred tistimi drügimi lidmi, šteri so dobri, liki dajo valati rejčan Valerije Perger, štera je strašno velka šovinistka. Ranč tak dela, kak indašnji Madžaroni: šče una tüj razdejliti Slovence pa piše nesmiselne norije. Nemre čisto pa trejzno glejdati na dühovnost pa delo Augusta Pavla, piše nesmiselnosti, tak pa blazni Pavlov spomin. Pravi, ka Pavel je Prekmurec, nej Porabec, nika nemajo Porabci s Prekmurcami. Konkretno Perger zatou ma nevolo, ka Pavel je piso tou rejč "vend" pa če gospa Pergerova čüje tou rejč "vend," te se napuni z bejsnin šovinistično-nacionalističnin čemeron. Pa drügi tüj tou delajo. Trbej GOR STOUPITI prouti tomi pa tak, ka pišemo objektivno znanstveno publikacijo! Delo Valerije Perger mora nahüjskati slovensko-madžarska nasprotja. Takše šoviniste trbej poklačiti!

J J: pod mus jo trbej doj staviti ka nede kakšova velkoga kvara ta dale delala

Akos Doncsecz: J J tej je nej mogouče samo tak doj staviti, ka ma dobre stike v glavnon varaši. dotejgamau san mislo, ka je kakovosten človek, ka je mogla pisati dobre kritike o porabskoj nevoli. dapa zdaj je začala iskati drüge neprijatele, znonkar so ji tak zapovedali z glavnoga varaša. zdaj že vidin kakša je: tüj takša, kak tisti, štere je prle grajala zavolo škripcov v Porabji

J J: san presenečena zato ka že dugo spremlan dogajanje v Porabji in mi je bila en čas v redi ženska pa se je rejsan vidlo ka ma volou neka napraviti zaj pa šten ka seje čista minijla tou je nej fajn in slabo za Porabje samo je istina ka če so jo glavni prejk dobili je škoda ka se je dala prejk zeti trbelo bi zaj enoga novoga najti ka bi ta dale pelo tou ka se naj Porabje ne pozabi pa naj bar tak ostane ka se tiče gezika pa sega ovoga sodelovanja če že na bokše nemre iti"

To je torej zapis, o katerem je govora; nanaša se seveda na moj predhodni blog, kjer sem zagovarjala in bom tudi v bodoče, da Porabci - če hočejo ostati Slovenci - naj za svoje vzornike postavljajo (in jim gradijo spomenike) ljudi, ki so z dušami, srci in svojimi dejanji dejansko bili in ostali Slovenci, ne pa take, ki so z odnosom do lastne pripadnosti imeli probleme v intimnem in javnem življenju. Sem rekla kaj slabega? Gotovo ne. A moj zahrbtni opravljivec pač ne more iz svoje kože. Njegova ugotovitev, da sem "strašno velka šovinistka", je prva taka cvetka. Prepričana sem, da tip ne razume pomena te besede - šovinist v tem kontekstu pomeni biti pretiran nacionalist, nekdo, ki svojo narodnost povišuje in povzdiguje nad druge; če bi bila res to, ne bi imela moža Madžara in uravnoteženo dvojezičnega sina ter pogosto doživljala, da me ljudje spoštujejo prav zaradi moje načelnosti, doslednosti in nepopustljivosti. Prvi minus za tebe, Akos... Sicer pa je zanimiva razlaga te šovinistke: pišem nesmiselne norije in hočem razdeliti Slovence. Zdaj pa mi res že gre na smeh in tebi, dragi bralec, tudi; če je to šovinizem, da razdelim Slovence na resnične in namišljene (zaradi koristi), bom z veseljem šovinistka. A, žal, to ni tako enostavno, kot iz svoje mišje luknje vidi Akos... Menda pišem nesmisle o Avgustu Pavlu in "blaznim njegov spomin"; tega sicer ne razumem v celoti, ker ne vem, v katerem jeziku je zapisana ta sintagma. In dalje pridemo do prve velike Akoseve laži: "nika nemajo Porabci s Prekmurcami." Tega pa res nisem nikjer zapisala! Naslednji stavek o tem, s čim "ima gospa Pergerova nevolo", pa me je res nasmejal do solz. Ne, Akos, nič se gospa ne "napuni z bejsnin šovinistično-nacionalističnin čemeron", ko sliši besedo "vend". Gospa namreč ve in še vedno doživlja, da Madžari (in tudi tisti, ki imate krizo identitete) za porabsko slovensko narečje uporabljajo izraz vendski/vendül. Vsak, ki ga je v madžarščini danes (ali v preteklosti) sram zapisati pridevnik slovenski, pač naj ostane na vendski ali nikogaršnji strani. In če se tebi to zdi prav, pač vemo, na kateri strani si (in tudi vsi tisti, ki jih zagovarjaš).

Za zaključek pisarije pa poziv, da se je temu (Čemu, pravzaprav???) treba upreti tako, da se piše objektivna znanstvena publikacija. (O kom in čem že???) O Avgustu Pavlu? Kolikor vem, je takih publikacij že nekaj, Akos, tebi pa do znanstvenika, žal, manjka en korak - diploma... Žalostno, a resnično, in imel si nešteto priložnosti. Slovensko-madžarskih sporov, bodi prepričan, gotovo ne morem povzročiti, saj niti en visok politik na tej ali oni strani nekdanje meje nima pojma in ga ne zanima, kdo je bil Avgust Pavel. Strah dušebrižnikov je popolnoma odveč... Nima smisla analizirati komentarjev zavedenih gospa, ki pravzaprav niso vedele, o čem Akos piše, samo to je bilo važno, da "šoviniste trbej poklačiti". Tragikomedija na porabski način... Aha, kdo je tu šovinist? Pravzaprav ni čisto jasno...

 Dragi Akos, mislim, da bi za Porabje naredil veliko več, če bi se priplazil iz svojih lukenj na svetlobo, v lep, pomladni dan, in začel živeti in čutiti po porabsko. Zakaj se je potrebno udinjati Madžarom in zagovarjati besedo "vend"? Zakaj ne moreš smelo stopiti v bran besedi "slovenski/szlovén? Nimaš lastnega prepričanja? Verjemi, bil bi v porabskih krogih cenjen in spoštovan, če bi pokazal vsaj malo pozitivnega zanimanja za skupno dobro, če bi gradil, ne pa rušil, če bi sprejel, da imajo pravico do lastnega življenja in razmišljanja prav vsi. Tudi jaz. Naredi nekaj, pokaži, kaj zmoreš! Ne bodi nekdo, ki zgolj rojeva temne misli iz bolestnega doživljanja zavisti; prav vsem hočeš vzeti, kar imajo, ne zato, da bi jim to odvzel zase, ampak zato, da drugi ne bi imeli, česar sam ne moreš doseči. Akos, Avgust Pavel ni tvoja rešilna bilka, on naj počiva v miru... Ti pa osmisli svoje življenje s čim pozitivnim in koristnim, zate in za skupnost!

To je resnično moj zadnji zapis na to temo...

Porabski beg v preteklost, k svojim namišljenim junakom ...

Nič nimam proti Avgustu Pavlu, verjemite mi! To sem dokazala tudi v enem od lanskih zapisov:
http://iskriceizporabja.blogspot.hu/2016/12/avgust-pavel-porabska-ikona-zakaj.html
Spoštujem njegov lik in delo, globoko cenim vse, kar je naredil za povezovanje med slovensko in madžarsko kulturo, njegovo prevajanje slovenskega leposlovja in še marsikaj. Bil je najpomembnejši slovenski znanstvenik na Madžarskem. Slovenski! Prekmurski! Ne pa porabski! ... In tu se začnejo moji pomisleki (ne samo moji!!), začudenja, spraševanja... Zakaj naj bi Pavla tako silno častili Porabski Slovenci??? Na to vprašanje mi doslej ni še nihče argumentirano odgovoril.

Na ponovno vračanje k tej temi me je spodbudil članek Odstiranje manj znanega o Avgustu Pavlu, nekakšen povzetek pogovora na t. i. Vanekovem večeru v murskosoboški knjižnici, objavljen v aktualni številki tednika Porabje. Pisec povzame nekaj predstavljenih "novih" dejstev, ki naj bi demantirala mnenje "poznavalcev", kot zapiše (verjetno sem med temi v narekovaju zapisanimi mišljena tudi jaz), da je Avgust Pavel bil bolj Madžar kot Slovenec. Ne vem, kaj je bilo povedano na tem pogovoru, ker nisem bila tam; imam pred seboj le članek, ki pa me v nobenem primeru ne prepriča, saj ne da odgovora na prav noben moj pomislek. Moje vprašanje je še vedno eno in edino: ZAKAJ NAJ BI BIL AVGUST PAVEL V DANAŠNJEM ČASU PORABSKA IKONA??? Poudarek je na pridevniku PORABSKA! Naj mi nekdo navede vsaj en konkreten razlog.

 "Avgust Pavel je bil velik Slovenec na Madžarskem, ki ni nikoli zatajil svoje narodnostne pripadnosti in jezika, kar so mu očitali nekateri proučevalci njegovega življenja," je menda izpostavil Marko Jesenšek z mariborske filozofske fakultete, beremo v članku. Moj prvi pomislek: Kakšna so znanstvena merila za zatajiti svojo narodnostno pripadnost in jezik?? Ker nisem znanstvenica, ne vem, s kakšnimi vatli se pride do take ugotovitve, zato mi je dovoljeno, da interpretiram to, za moje laične pojme ne prav znanstveno ugotovitev po svoje. Malo širše in v kontekstu mojega zgornjega, večnega vprašanja. Res je, v članku ni nobene omembe Porabja, tako da lahko le predvidevam, da ta vidik ni bil omenjen. Ker pa je članek v porabskem časopisu, je interpretacija zapisanega, predvsem v narodnostno-političnih krogih, lahko zavajajoča. Tretji odstavek članka namreč omenja škofa Jožefa Smeja, ki je v pismu sporočil, da se je kot bogoslovec v Sombotelu s Pavlom, ki je bogoslovce učil slovenščino, veliko pogovarjal o slovenskem jeziku, prekmurskem narečju, o sodelovanju med Slovenci, Madžari, Avstrijci... "S svojo neposredno izkušnjo škof Smej zavrača stališča nekaterih, da je bil Avgust Pavel bolj Madžar kot Slovenec," piše v članku. Iz tega, da se je kot učitelj slovenščine z dijaki pogovarjal o slovenskem jeziku ..., pač težko pridemo do takih ugotovitev. O čem pa naj bi se pogovarjala dijak in učitelj slovenščine? Ampak - ima to kakšno zvezo s Porabjem in tamkajšnjimi Slovenci???

Članek prinaša še nekaj "dokazov", da je "zlahka mogoče zavrniti tiste "poznavalce", ki Avgustu Pavlu očitajo privrženost madžarskemu jeziku in Madžarski." ... Imam nekaj pomislekov in zelo logičnih vprašanj, gospodje poznavalci (brez narekovajev): 1. O Avgustu Pavlu vem verjetno res premalo, a veliko več od marsikoga. Prebrala sem goro člankov (je daleč največkrat obravnavana osebnost vseh časov v časopisu Porabje), strokovnih člankov, zbornikov... V svojem predhodnem blogu na to temo sem se spraševala, kako, zakaj, čemu... naj bi Pavel bil porabska ikona. Zakaj torej Pavla tako zelo povezovati s Porabjem? 2. Moj pogled na tematiko je malo širši, namreč zajema tudi sociolingvistične in psiholingvistične vidike; vem, da je Pavlova žena bila Madžarka. Ampak - zakaj tako velik Slovenec odnese svoj materni jezik v grob, in ga niti malo ne nauči svoje hčerke?? Na tem vprašanju - to je pač moje osebno mnenje - znanstveni dokazi o veličini Pavlovega slovenstva padejo! In ne me prepričevati, da so bili težki časi! Nihče nikoli nikomur ni branil v zavetju svojega doma učiti lastnega otroka materni jezik. Amen. 3. Avgust Pavel in njegov pomen za Porabske Slovence; v času Pavlovega življenja (Sombotel, kjer je živel, je čez 60 kilometrov od Porabja) je Porabje bilo še sorazmerno slovensko, vsaj po prebivalstvu. Res so to bili časi obeh vojn, trianonske razdelitve, madžarizacije... Pavel je Porabje obiskoval kot etnolog... Ne le on, še nekaj raziskovalcev. Torej? Ni čaščenje Avgusta Pavla in povezovanje njegovega lika in dela s Porabjem nekolikanj pretirano? 4. In še zaključek obravnavanega članka: "Bil je zvesti sin ne samo dveh, celo treh narodov." Ta oksimoron (duhovit nesmisel) pa je krona vsega! Biti zvesti sin dveh, treh narodov - kako bi semantično (pomenoslovno) to razložili?? Mene je ta stavek, katerega avtor je eden od Pavlovih madžarskih učencev, vedno spravljal v nejevero, celo v smeh. Ja, izrečen je bil v drugačnem času in drugem kontekstu in zato - takrat, ne danes - verjetno tudi logično razložljiv, sprejemljiv in verodostojen. Danes opletati s temi besedami pa je rahlo smešno. Ali gre spet za lajšanje vesti??

Dragi Porabski Slovenci, razumem, a me žalosti, da vam je v času, ko slovenščini v Porabju bijejo zadnje ure, ko lastnih otrok skorajda niste naučili slovensko in bo slovenska beseda pokopana z vami, Avgust Pavel tako zelo blizu. Po tej plati se lahko identificirate z njim; s človekom, za katerega še vedno trdim - glede na njegovo javno dostopno delo - da je bil veliko bolj Madžar kot Slovenec... Menda mu boste letos na Gornjem Seniku celo postavili spomenik... Zakaj že? Zato, da si boste olajšali lastno vest? Si ne bi na istem mestu veliko bolj zaslužil spomenika zadnji porabski slovenski župnik Janoš Kühar???



Čas, ko je v Porabju lažje "po vogrski kak po porabski"...

Fotografija mogočnega drevesa, ki ga je spodjedla Raba, je simbolična slika porabskega slovenskega vsakdana; naredila sem jo pred kratkim, prav v času, ko je odlična novinarka Večera Urška Mlinarič objavila obširen, impresiven članek o Porabju. Zdi se mi, da je to eden prvih člankov v slovenskem novinarstvu, v katerem se avtorica poglobljeno, analitično loti slikanja aktualne porabske resničnosti, brez črno-belih prikazov, z veliko občutka za objektivnost, večpredstavnost in celovitost. Ob nekaterih ugotovitvah novinarke, torej nekoga od zunaj, bi se tako Porabci kot politiki v Ljubljani lahko globoko zamislili, saj je ogledalo kruto in neizprosno:
http://www.vecer.com/po-vogrski-se-lezi-zgucijmo-6251730

Pa pojdimo po vrsti. Za prolog članka - besede najstarejše generacije Porabcev, Gornjeseničanke, gospe, ki se bliža osmim križem, in je s svojim delom za ohranjanje slovenskega jezika, kulture in duše že desetletja vzor in motor. Ja, njeni otroci in otroci njenih vrstnikov še govorijo slovensko. Kaj pa njihovi otroci? Kaj se je zgodilo dve do tri desetletja nazaj? Demokratične spremembe! Toliko opevana demokracija in beg iz zaprtosti. Pogled ven, v svet, in kot pravi gospa Vera, da je Tito v naši bivši državi Jugoslaviji bil pameten, da nam je pustil potovati, gledati v svet... Oni tega niso imeli, imeli pa so svoj porabskoslovenski svet, dokler so bili zaprti. Danes je v Porabju slovenska le srednja in starejša generacija. Tudi tistih nekaj čez sto članov Društva porabskih SLOVENSKIH upokojencev pod vodstvom zavzete in neumorne predsednice Klare, ki za svoje člane organizira številne slovenske dejavnosti in programe. V tem društvu se govori samo slovensko in vsak član ve, da je tu tako. (Le na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu v Ljubljani jim to nekako ni jasno, saj so njihova finančna sredstva za to društvo tako skopa - nekajkrat manjša od sredstev, namenjenih ne-slovenskemu mladinskemu društvu - da člani ogromno stvari pokrivajo kar iz svojih skromnih denarnic. Kakšna so merila Urada? Večjo domišljijo imaš, več dobiš??? Žalostno.)

Skozi zgodovino med Porabskimi Slovenci nikoli ni bilo močne, pokončne inteligence, ki bi dvigala narodno zavest, da bi se skupnost znala postaviti zase, da bi utrdila prepričanje, da Porabci niso slovensko govoreči Madžari, ampak Slovenci... O tem in še čem v članku razmišlja ena redkih porabskih slovenskih intelektualk, urednica časopisa Porabje... Šola z učitelji, ki so jim vcepljali močan madžarski patriotizem, nikoli ni bila slovenska; tisto o madžarskem kruhu je bilo premočno, tudi tisto o več kot tri desetletja prisotni slovenski lektorici na sombotelski visoki učiteljski šoli, ki je s študenti, bodočimi porabskimi slovenskimi učitelji, veliko raje komunicirala madžarsko kot slovensko. Zakaj bi se mučili... Komaj desetletje imamo dvojezični šoli, več kot polovico manj časa sta šoli v upravljanju Državne slovenske samouprave, edine uradno-predstavniške organizacije Slovencev na Madžarskem. Tudi tega v Ljubljani nočejo razumeti že več kot dve desetletji!

Zelo realno in z zaskrbljenostjo so komentirane jezikovne razmere med mladimi in najmlajšimi na šolah; otroci prihajajo v vrtce in šole brez kakršnega koli znanja slovenščine, porabske družine, razen redkih svetlih izjem, so pomadžarjene. Iščejo se možnosti, recepti, priložnosti, kako pomagati oživljati izrinjeno porabsko slovensko materinščino. Redke so družine, ki jim le-ta še kaj pomeni. Tudi tiste družine, katerih moralna in etična dolžnost bi bila, da otroke učijo in naučijo slovensko (politiki, učitelji, kulturniki in še kdo - vsi, ki jim znanje slovenščine omogoča dobre službe in solidno eksistenco, nekaterim celo pregrešno visoke slovenske bonitete). Pa ni tako. Ohranjanje jezika na odru, ob političnih paradah in pred novinarji ne ohrani narodnosti, to je jasno. In Slovenci v Porabju so, žal na tej, vedno bolj spolzki poti. Tudi vprašanje, kako dolgo še, je na mestu. Ko bosta omagali starejša in srednja generacija - kaj bo ostalo? Mladi poklicneži, ki bodo Slovenci le za novinarske mikrofone in kamere, ja, pa še za naivne slovenske financerje??? Ali z govoričenjem in napletanjem smešnih nesmislov v stilu: "Ponosno se izrekamo za Slovence, tudi takrat, če vmes govorimo madžarsko." A res? Je gospodična, ki se ji je izrekel ta stavek, premislila o njegovi vsebini? Gotovo ni. Glavno, da občinstvo in financerji ploskajo. In nasedajo floskulam.

Po čem pa ste in boste Slovenci, če ne po jeziku? Kaj vas bo ločevalo od Madžarov???
Že več kot dvajset let pregledujem šolske dnevnike, tudi podatke o učencih; že več kot dvajset let nisem zasledila, da bi kateri izmed učencev pod rubriko narodnost imel zapisano SLOVENSKA. V Porabju med mladimi in najmlajšimi že dolgo ni več Slovencev. Žalostno in kruto obenem... Tudi o kroničnem pomanjkanju učiteljev so se razgovorili na šolah, o tem, da jih je strah, kaj bo čez nekaj let. Tudi mene je strah, posebej če se spomnim nekega pogovora pred kratkim. Seniško šolo so obiskali predavateljici slovenščine in slovenski lektor s sombotelske slovenske katedre; ob opazovanju šolskih ur in razgovorih ter spraševanjih, zakaj je znanje slovenščine pri učencih tako skromno, sem lektorju omenila da je problem predvsem v odnosu pedagoškega kadra do slovenščine in njenega poučevanja, odsotnost pozitivne naravnanosti in lastnega zgleda. Začudeno me je pogledal: "Ah, dajte, no! Kakšen odnos in lasten zgled! To pa res nima nobene zveze s poučevanjem!" "Hmm?? Kako je nima?" sem kar zinila. "Važno je, da učitelj nauči jezik." "A res? Kako pa? Visoko obrtniško znanje? Žal, ne z diplomo iz Sombotela... " Nisem dobila odgovora na vprašanje, kako. Saj ga ni. Ali pa? Me bo kdo poučil?

Članek se zaključi z razmišljanjem, da mora skupnost imeti svoj jezik rada, če ga želi ohraniti, in s skupnimi močmi poskusiti kaj narediti. Poudarek je na s skupnimi močmi. Bo to šlo v času, ko je v Porabju lažje gučati po vogrski kak po porabski?

"Bi morali manjšino zaščititi pred samo sabo?"

Tako se je pred nekaj dnevi v časopisu Delo spraševala znana kolumnistka; šlo je sicer za aktualno problematiko koroških Slovencev, ko naj bi v novi deželni ustavi avstrijske Koroške kot uradni deželni jezik izrecno omenili nemščino, ki je že tako ali tako uradni jezik države Avstrije, slovenščine kot drugega deželnega jezika pa ne. A sporočilo zapisa je univerzalno. Ob ogledu TV-oddaje Odmevi v času, ko so predstavniki koroških Slovencev obiskali Ljubljano, sem se nad izjavami nekaterih večnih predstavnikov, konkretno enega, res globoko zamislila. V Odmevih TV SLO (20.2., od približno 16. minute dalje) je bil prispevek o nadaljnjih korakih pri osnutku koroške deželne ustave, sestanku v Ljubljani, na koncu pa pogovor v studiu na to temo. Gosta, minister Žmavc in Marjan Sturm, predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem... Lep čas že govorimo o krivici, ki se v osnutku koroške deželne ustave dela Slovencem, ko se kot edini deželni jezik namerava zapisati nemščina. Seveda vsi mislimo, da je za Slovence na Koroškem to katastrofa, tako rekoč zanikanje njihove prisotnosti. A Sturmov televizijski nastop je bil šok. Verjetno ne samo zame... S tako neznosno lahkostjo, brezskrbnostjo in vehemenco obtoževati slovenske medije, sonarodnjake (konkretno Valentina Inczka) in vse druge širjenja panike in neresnic pa je katastrofa!!! Taki politiki, ki so zgolj mali paži večine, peljejo manjšinske skupnosti v katastrofo. V imenu koga pravzaprav govori ta človek in komu mora biti všeč???

In na koncu še češnja na torti: voditelj je omenil Porabje in žalostno dejstvo, da se ob koncu šolanja z nobenim učencem ne da tekoče pogovarjati slovensko. Šturmov komentar je bil nekako takšen, da je na Koroškem tudi tako, ampak je vedno več vpisa k slovenskemu jeziku. Za znanje jezika pri učencih pa naj poskrbijo učitelji, ki so krivi za slabo didaktiko in pedagogiko. Ne rečem, da delček krivde ni pri učiteljih, ampak kaj tako abotnega res lahko izjavi samo politik, ozkogleden, vase zaverovan, politik, ki so mu merilo številke... Žalostna usoda se piše Slovencem, ne samo na Koroškem... Šole, take, kot so, z vso neučinkovitostjo, so posledica, ne vzrok! Posledica v teh dneh in vsa desetletja slišane in videne narodnostne politike, ki ji, žal, ves čas tiho asistira Slovenija!!! Zakaj? Ker ne zna drugače? Ker ne razume? Ker noče razumeti? Ker so odgovorni za to področje zgolj farsična kvota neke stranke? Ali???

  "Materinščina in neodtujljiva pravica do njene uradne rabe sta temeljna identitetna vez manjšine z narodnostno pripadnostjo. Brez jezika pač ni narodnostne manjšine," je zapisala kolumnistka. A to še vedno drži, gospodje politiki, ali smo ne rosno mlade "jezikoljubke" s svojimi prepričanji malo v zaostanku?

Zadnjih nekaj tednov, ko vztrajno ponavljam mantro, da brez jezika ni manjšine, doživljam prav neverjetne stvari. Zahrbtni napadi preko tretjih oseb, grožnje take in drugačne, celo zahteve mojim nadrejenim po mojem odpoklicu... Kaj pa sem naredila ali rekla narobe? Koga izmed vas, visoki gospodje in gospe, nekaj tako zelo žre, da mora uničiti mene??? Če mu uspe - bo zadoščenje dovolj veliko? Imam pa zadoščenje že zdaj jaz - zadnjih krogel, usmerjenih vame, namreč ne izstreljujejo Porabci, vsaj tisti, s katerimi največ delam, ne... Me pa skrbi razklanost znotraj skupnosti, nesodelovanje, stihijskost v smislu do mojega odhoda v pokoj bo zgodba že zdržala. Ja, tako razmišlja večina ljudi v Porabju. Že dolgo se nihče ne sprašuje o prihodnosti, porabski mladi in najmlajši rod je pomadžarjen.

Velikokrat dobim kakšno prošnjo za pomoč pri razjasnitvi kakšnih zadev v zvezi s Porabjem. "Veste, vi pa govorite in pišete zelo drugače od narodnostnih politikov, kulturnikov in še kakšnih funkcionarjev; oni že desetletja razlagajo, da je nekaj malega sicer še za postoriti, ampak v bistvu je skupnost v redu, vsi se trudijo za ohranjanje jezika, le slovenski mediji premalo pišejo o njihovih uspehih, pa  v Ljubljani so daleč in ne vidijo do Porabja.... Zakaj pa vi vidite vse drugače?" Včasih sem jim na dolgo in široko odgovarjala, utemeljevala, danes nič več... Zanimiva so tudi novinarska vprašanja: S kom naj posnamem pogovor o skrbi za javno rabo slovenščine v Porabju? V kateri porabski družini se še govori slovensko? Svetujte mi, kdo izmed mladih porabskih intelektualcev bi spregovoril za naš medij? Kateri učitelj je steber slovenstva v Porabju? ... In še bi lahko naštevala vprašanja, ki spadajo v znanstveno fantastiko, ne pa v narodnostni vsakdan.

Vsake toliko časa se dogajajo poskusi, da se zamejskim Slovencem kaj jemlje; na Koroškem jezik iz ustave, v Porabju, na monoštrski gimnaziji, pa slovenščini status narodnostne materinščine in še veliko drobnih, a pomembnih stvari, ki nas pravzaprav sploh več ne presenečajo. Gotovo pa nas morajo ne le presenetiti, celo zgroziti (!) na eni strani javna izjava predstavnika koroške Zveze slovenskih organizacij, da so najnovejše zaplete glede izostanka slovenščine iz koroške ustave zagrešili slovenski mediji, saj teh težav sploh ni in jih ni bilo! In na drugi strani krčenje statusa slovenskega jezika v monoštrski gimnaziji, ki menda ni v pristojnosti slovenske narodnostne politike, le-ta pa se s tem ne ukvarja... Ampak to ni dovolj atraktivna tema za slovenske medije.

Svoj zapis pa bom sklenila kar s citatom Delove kolumnistke Ženje Leiler: "Če smo se že navadili na precejšnjo neučinkovitost in servilnost slovenske diplomacije (tudi) glede manjšinskih vprašanj, pa je takšno stališče predstavnika manjšine, milo rečeno, zelo nenavadno. Čigave interese pravzaprav zastopa? Če Slovenci na avstrijskem Koroškem v osnutku nove deželne ustave namreč ne vidijo niti najmanjše grožnje prihodnosti materinščine kot drugega uradnega jezika dežele, s tem pa tudi svojemu statusu varovane narodnostne manjšine, zakaj bi jo potem videla matična država? Ali pa to pomeni, da bi morali najprej zaščititi predvsem slovensko manjšino pred samo sabo?" Ob globokem premisleku lahko ugotovimo, da bi manjšino/narodnostno skupnost, ne le na Koroškem, res bilo potrebno zaščititi pred njenimi (vsaj nekaterimi) izvoljenimi (kaj že to pomeni) in samooklicanimi predstavniki...