Porabje je spet šolsko živahno...

Prvi september tudi v Porabju prinese živahnost v okolje, najbolj pa v šolske zgradbe. Konec je brezskrbnih počitnic, učilnice so pripravljene, čiste, dišeče po novih barvah. Lahko začnemo!

Ko sem se nekajkrat v juliju in avgustu vozila skozi porabske vasi, sem razmišljala o fenomenu, ki je očitno že prisoten tudi v teh krajih: nova digitalna era... Še pred desetimi leti so v poletnih mesecih vasi bile živahne; otroci so se podili po cestah, dvoriščih, igriščih, srečevala sem male kolesarje, videla skupinice z žogami, tu in tam, a to res redko, kakšnega šolarja s starši na njivi ali travniku. Danes so porabske vasi poleti dobesedno prazne; kot da ni otrok, kot da je vse izumrlo - zjutraj, opoldne, zvečer. Le kje so vsi? Na morju? V poletnih taborih? Žal, ne. Skoraj vsi so v hišah pri računalnikih ali z mobilnimi telefoni v rokah. Vsak dan se odkrivajo nove igrice, ure in ure so otroci zatopljeni v čudesa na ekranih; žal, že tudi v Porabju... Grozljiv čas, vsaj meni se zdi tako. Nihče več ne vidi lepot narave, nikogar ne zanima, kaj je vznemirljivega v knjigah. Babice okopavajo krompir, vnuki pa iščejo nove elektronske izzive... Ko pride september, se imajo računalniki in telefoni, na srečo, priložnost malo ohladiti...

Prvi september je bil obsijan s soncem in pričakovanji. Šolarji so prihajali v šole svečano oblečeni, saj je na Madžarskem ta lepa, stara navada še vedno živa. Vsak šolski začetek je nekaj slovesnega in pomembnega in prav je tako. V uvodnih nagovorih sem sicer malo pogrešala poudarjanje pomena učenja slovenskega jezika za obstoj in razvoj šol. Staršem je to treba jasno in odločno povedati, pa ne le enkrat, da ne bodo čez čas, ko bi pri slovenščini bil kakšen problem, prišli v šolo in glasno spraševali, zakaj se njihov otrok mora učiti slovenščino... Verjamem, da bo v prihodnje o tem bistveno več govora kot doslej, saj nam je porabsko šolsko leto prineslo nekaj pozitivnih pridobitev, ki bodo, srčno upam, spremenile odnos do učenja slovenskega jezika v učilnicah in šolskih zbornicah.

Na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku je pred desetimi leti bilo od 1. do 8. razreda 53 učencev, letos jih je v šolske klopi sedlo 73! Lepo je videti v 1. razredu 9 prvošolcev, ki so prav vsi prinesli le iz vrtca nekaj slovenskih besed. Veliko dela čaka učiteljico Ibolyo, ki ji želim mnogo veselja, potrpljenja in vztrajnosti...

Na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih je 49 učencev, izmed teh 6 prvošolcev. Učiteljica Judit, ki je njihova razredničarka, se pridno uči slovenščino, saj je v Porabje pred leti prišla z drugega konca Madžarske. Na šoli je večina učencev brez slovenskih korenin in zato je učiteljem toliko težje.

Teden dni po začetku šolskega leta; obiskala sem dvojezični šoli, da se pogovorim z učitelji in vodstvoma in da preverim vzdušje prvih šolskih dni. Ker sem bila zaprošena, da fotografiram prvošolce, sem to tudi storila. Ampak - tudi nasmejani seniški drugošolci so želeli, da jih fotografiram, in nastala je ta prikupna sestavljanka...

Nenajavljeno sem najprej šla na seniško šolo. Učenci seveda glasno pozdravljajo po slovensko, ko me vidijo, pravo prijetno presenečenje pa me je čakalo v zbornici in pred njo! Od 1. septembra je na šoli učitelj Nino, asistent iz Slovenije, in vzdušje v zbornici je bilo zelo pozitivno. Klepet v slovenščini, vedri obrazi, zatrjevanje, da so v redu in da jim je novi učitelj v veliko pomoč pri vsem. Kar tako naprej, v dobro spoznanj, da bo šola preživela le tako, da bo učence slovenščino tudi naučila. Res mi je bilo lepo ob spoznanju, da se je tudi na seniški šoli začela snovati lepa zgodba o več slovenščine v razredih in zunaj njih. Naj traja!

Tudi števanovsko šolo sem obiskala ta dan. Učiteljica Metka, asistentka iz Slovenije, je tu že peto leto, a bo v tem šolskem letu malo več v Monoštru, kjer bo poskušala reševati, če se da kaj rešiti. No, tudi števanovska šola ima dobro kadrovsko okrepitev - dvojezičnega učitelja nemščine in slovenščine Zolija, za katerega sem prav tako prepričana, da bo s svojimi natančnostjo, strokovnostjo in delavnostjo veliko prispeval k dvigu kvalitete pouka. Seveda pa mora na prvem mestu biti skrb za slovenščino, ki se je učenci v stotinah razpoložljivih ur morajo naučiti veliko več. Ob vsej tej pomoči bodo tudi porabski učitelji - upam - svoje delo opravljali z več uspeha, zadovoljstva in pozitivnih misli. Na seniški in števanovski šoli se lahko sluti kanček zadovoljstva ob pravi poti. Žalostijo pa me razmere v monoštrskih šolah...

Največja lepota je v čisto majhnih stvareh. V drobnem koraku, ki spremeni smer, morda pot. Poskušajmo vsi skupaj spremeniti pot in smer v upanju - ne le v upanju, temveč v prepričanju -, da ne stopamo nazaj, ampak naprej. V dobro ohranjanja jezika in identitete, v dobro skupnosti, za dragoceno dediščino zanamcem. Vredno je poskusiti s spremembami in vztrajati na novi poti. Danes, jutri, v prihodnosti...

Odprto pismo političnim nejevernim Tomažem in drugim vsevedom...

Dragi naslovniki in vsi tisti, ki že leta in desetletja - morda zaradi svojega ugodja in udobja - tiščite glave v pesek, ste avtohtoni ali prihajate v Porabje na proslave, konference, simpozije, delovne zajtrke, kosila in večerje ali na rehidracije na znamenito monoštrsko teraso! Dobra tri leta je od dneva, ko ste me nekateri izmed vas kurili na grmadi, a vaša drva so bila plesniva in vlažna... Se je od takrat kaj spremenilo? Ste razčistili v svojih glavah, da ohranjanje in učenje slovenskega jezika, kulture in slovenske duše v Porabju pod vašo taktirko ne gre v dobro smer? Si dovolite priznati, da v Porabju ni bilo bavbava, ki ste ga poimenovali problem pedagoške svetovalke, ampak se ta bavbav imenuje problem vašega lastnega opuščanja slovenske materinščine (za avtohtone) in obenem problem toleriranja tega smrtnega greha (za politike&Co. iz Slovenije)?!? K temu pisanju me je spodbudilo dobronamerno opozorilo osebe, ki jo cenim in ji verjamem: "Veš, v določenih krogih so me spraševali, kako lahko o Porabju pišeš take grozne stvari; nekaj o počitnicah ob morju, kjer učenci niso znali slovensko... Pazi se, bila je skoraj grožnja... " Pravzaprav nisem vedela, naj se smejem ali zakolnem... Ampak - moj France bi rekel: "Čez tebe več ne bo, sovražna sreča, iz mojih ust prišla beseda žala; navadil sem se..." To pismo bo torej zgolj prijateljski poduk, ob parafrazi: Odpuščam vam, saj ne veste, kaj delate! (Nekateri pa ne želite vedeti - vam pa ne odpustim!!)

Pa se vrnimo h kratki analizi mojih groznih blogov. Zadnja dva sta res bila delno počitniška, a prav nič grozna, le polna resnice, ki bode, peče, boli - predvsem tiste, ki je nočete videti; v predzadnjem sem pisala o lepih in nelepih dogodivščinah na jezikovnih počitnicah v Fiesi, zadnjega pa sem posvetila medijskim demagoškim igricam o jezikovnem taboru v Porabju. Dogodka imata kar nekaj skupnega; v Fiesi smo zmajevali z glavami nad neznanjem slovenščine pri porabskih otrocih, ki imajo za seboj 1000+ ur šolskega učenja, tudi nad nekaterimi učitelji, ki niso dojeli, čemu so tam. Na porabskem jezikovnem taboru pa so bili nekateri isti udeleženci kot v Fiesi, a se nihče ni spomnil teh 1000+ ur minulega dela, temveč so jih nadebudneži učili prve slovenske besede! Kdo normalen se nad vsem tem ne bi zgražal??? Dragi moji obrekovalci - kaj konkretno vas je v mojem pisanju zmotilo? Morda to, da si prizadevam vaše motne vode malo razbistriti? To, da nekdo jasno pove ali zapiše, da je v Porabju doseženo dno in da globlje ne gre? To, da se o tem govori in piše? Kako dolgo, mislite, bodo še zdržale floskule o pomenu ohranjanja jezika in kulture, ki jih raztresate ob vsaki priložnosti? Kdaj in kako boste začeli ohranjati jezik in kulturo? Koliko zahrbtnih strelov ste pripravili zame, ki ne znam, ne morem in nočem lagati???

Zakaj je potrebno lagati, se izogibati resnici, prikrojevati neke zgodbe in z vsemi sredstvi braniti namišljene forme? Morda sem starokopitna, morda sem obtičala v nekem preteklem času, ko se je ognjevito govorilo, da narodnostne skupnosti ohranjajo tradicija, kultura, predvsem pa jezik. Sem kaj zamudila? Sem kaj preslišala? Je - ne da bi opazila - danes namesto jezika kaj novega? Ja, nekaj novega je. Denar... Pred dvajset in nekaj leti, ko je bilo v Porabju malo denarja, je bilo veliko več jezika in srca. Ob začetku šolskega leta kakšno rečemo o številu učencev v šolah, o tem, da je potrebno kaj spremeniti; malo sem pojamrala, da v monoštrskih srednjih šolah skoraj ne bo več dijakov, ki bi se učili slovenščino. Na gimnaziji, na primer, je od tistih nekaj dijakov večina Madžarov, ki se jim ne da učiti nemščine, slovenščine sicer tudi ne, a te se tako ali tako ni treba, in imajo vsi odlične ocene, znanja pa absolutno nobenega. Glavno je, da se slovenščina poučuje in lahko smo veseli, četudi bo tam samo en dijak, mi je bilo rečeno. Halo?? Cilj torej ni znanje, ampak število in forma. Hvala za pojasnilo...

Velikokrat se zgodi, da kakšna šola iz Slovenije organizira izlet učencev v Porabje. Včasih želijo tudi na šole. Seveda to vedno ne gre, saj šole niso turistične destinacije. No, tu in tam kakšna skupina z več kot turističnim namenom tudi obišče katero izmed porabskih šol. Pred kratkim sem dobila pismo z zanimivo vsebino, katere povzetek je takšen: Naša šola bi želela obiskati slovensko gimnazijo v Monoštru. Lani nas je povabil župan. Želimo navezati stike, se spoznati; predstavili bi se drug drugemu, največ časa pa namenili medsebojnemu spoznavanju dijakov. Lepo in zanimivo, če ne poznaš umazanih podrobnosti... Ker nisem takoj odpisala, so me klicali. Veste, v Monoštru ni slovenske gimnazije, sem začela. Kako je ni? sem slišala presenečen glas na drugi strani. Poskusila sem razložiti: Nikoli je ni bilo. Slovenščina se poučuje kot tuji jezik, nič več. V katerem jeziku pa se boste pogovarjali, družili? Odgovor je bil, da v slovenskem, morda angleškem. Ne bo šlo... Po dolgi debati sem ugotovila, da mi gospa ne verjame, saj ima informacijo, da je v Monoštru slovenska gimnazija. Veste, mi bi želeli, da naši učenci dobijo realno sliko razmer v Porabju, ampak pozitivno, da bodo odnesli dober vtis... Dragi moji, v takem primeru in za tako naročilo pa je potrebno angažirati politike... To je bistvo porabskega - pa ne samo porabskega - problema, ki ga sama manjšinska in politika matične Slovenije gojita, podpirata, vzdržujeta in s tem peljeta manjšino v popolno asimilacijo. Kot je Evropa zaspala na lovorikah svobode in demokracije, so Slovenci v Porabju (upam si trditi, da tudi drugod v predmejstvu) zaspali na prepričanju, da je slovenska materinščina danost od samega boga, nekaj samo po sebi umevnega, nekaj, s čimer se ni potrebno posebej ukvarjati. Da bi lastne otroke učili slovensko? Kje pa! Saj se bodo enkrat že naučili. Niso se in se nikoli ne bodo!!! Temelj materinščine se gradi v družini, s srcem, čustvi in pozitivnim odnosom do družinskih svetinj... Ni druge poti...

Dragi naslovniki, pridite v porabske šole v njihovem vsakdanu. Pridite v institucije in društva, ne da bi vas pričakovali. Stopite v razrede in se poskušajte slovensko pogovarjati z učenci. Sprašujte jih najpreprostejše stvari in opazujte. Če vam pogovor uspe, ste zmagali... Žal, tudi učenci v večini primerov vedo, da se jih vpisuje na šole za število... Bo kdaj drugače? Bo drugače, če neham pisati svoj blog? Bodo otroci politikov, kulturnikov, učiteljev in vseh porabskih velepomembnežev spregovorili slovensko??? Ne bodo. Ker jih njihovi pomembni starši niso naučili lastne materinščine. Amen.

In še zadnji apel: Odrasli, kulturni ljudje s stilom in osebnostjo brez zadreg, obvodov in obvozov - če jih kaj  muči, če se ne strinjajo ali imajo drugačno mnenje - povedo to dotični osebi. Dragi gospodje (in gospe), če mi imate kaj povedati, povejte meni! Če ste brez grehov, začnite s kamenjanjem! Ostro, strumno, dostojanstveno, z argumenti! Čakam...

Ko se v Porabju družita slovenščina in demagogija...

Mislila sem, da me v Porabju ne more prav nič več presenetiti... Napaka!
Ko sem se vrnila z dopusta, sem "prelistala" e-poštne in fb-strani, malo pokukala, kaj je novega; bilo je veliko vsega... Med drugim na različnih mestih zapis o veliki novosti, dogodku, ki so ga (ne vem, če v ednini ali v množini) izumili porabski mladi, pravzaprav njihovo društvo: 1. jezikovni tabor za porabske mladostnike. ( http://svsd.rtvslo.si/svsd/madzarska/slovenscina-skozi-druzenje/399955 ) Krasno, sem rekla prvi trenutek; tisti, za katere sem mislila, da bodo čez poletje slovenščino obesili na klin, so vendarle nekaj z njo počeli... Ob prvih stavkih zapisa, ko dobimo splošno informacijo, je še vse na mestu. Na zadnjo besedo v naslovu pa se že nanaša naslednji stavek. Najprej sem se vprašala, kaj pomeni besedna zveza "porabsko poreklo". ("V Porabju imamo otroke, ki so porabskega porekla...") To je nekaj podobnega, kot so v bivši Jugoslaviji starši v narodnostno mešanih družinah kot narodnost za svoje otroke navedli Jugoslovan. To, žal ni bila nikoli nobena narodnost, ampak so ti otroci ob razpadu države imeli velike probleme. Zakaj avtorici zapisa tako težko gre z jezika pridevnik "slovenski"??? Porabskega porekla, pomeni biti rojen v Porabju, če me etimološki čut ne vara; v Porabju pa so rojeni Slovenci, Madžari, Nemci in Romi pa še kdo. Vsi pripadniki teh narodnosti so porabskega porekla. In - kakšen jezikovni tabor ter za koga plačuje Slovenija??? Zakaj se neke stvari v Porabju, ki naj bi ga ohranjali kot del slovenskega kulturnega prostora, morajo zamegljevati in demagoško potvarjati z abstraktnimi poimenovanji??? In kdo bo kdaj - seveda argumentirano - to demagogijo neke marginalne druščine prekinil???

Nisem še opravila s tem stavkom zapisa. Njegov drugi del je namreč očitna laž ali nepoznavanje ali morda zavajanje. Šol, kjer ni možnosti za učenje slovenščine, v Porabju definitivno ni. Če je mišljena monoštrska šola, je zgodba znana: monoštrska osnovna šola vsako leto ponudi pouk slovenskega jezika vsem učencem, posebej pa nagovarja starše otrok slovenskega porekla. Ker pa slovenski starši že desetletja vpisujejo svoje otroke k nemščini, je to, da se pouk ne izvaja, njihova krivda, ne krivda šole. Ponavljam: šola vsako leto znova da možnost. Na gimnaziji, od koder so tudi bile udeleženke tabora, pa se slovenščina poučuje celo na dveh ravneh, v vseh razredih, če je zanimanje. Prav nasmejala sem se ob tej izmišljotini, saj sta bili dve udeleženki tabora sošolki mojega sina! On obiskuje pouk slovenščine od prvega razreda (zdaj je končal sedmega), zakaj pa onidve ne bi imeli možnosti??? (No, če si vpisan k narodnostni nemščini, kljub slovenskemu poreklu, res ne moreš istočasno biti pri narodnostni slovenščini.) Tako gre to v Porabju...

Ampak stavka (in zavajanja) še ni konec! Ker je bilo v skupini še nekaj prostih mest (vseh udeležencev je bilo 12), se je pridružilo nekaj mladih z Gornjega Senika... Halo??? Temeljito gledam fotografije s tabora; gledam in se vedno bolj čudim: dve tretjini udeležencev tabora na fotografijah so učenci Dvojezične osnovne šole Gornji Senik, s 1000 do 1600 urami pouka slovenskega jezika za sabo, z dvojezičnim poukom in številnimi slovenskimi dejavnostmi!!! Celo sedmo- in osmošolca zagledam med njimi! In beremo naprej: "V okviru delavnic so se otroci naučili osnovne besede, izraze, stavke v zvezi z različnimi temami. To so bile npr. številke, obleke, hrana, poklici..." Halooo??? Seniški učenci potrebujejo obnavljanje snovi iz prvega razreda??? Kdo je tu nor?? Človek preprosto ne ve, naj se joče ali smeje. Da ste prišli do takih grotesk, res nisem mislila...

Dragi učitelji seniške šole, predvsem pa vodstvo, ob začetku šolskega leta se malo zamislite... Pomislite tudi na vse neštete dobronamerne nasvete, ki ste jih na to temo dobivali, na vse ure in dneve, ko ste bili na te temeljne probleme pouka opozarjani, a niste želeli slišati... Obstoj, ohranjanje, predvsem pa učenje slovenske materinščine je v vaših rokah. Ni potrebno izumljati novih strategij in taktik učenja in poučevanja, potrebno se je z učenci čim več pogovarjati slovensko in dajati zgled!! To je pravo učenje. Jezik se ohranja samo z rabo... Ne bi želela, da vam čez čas kakšen sedmošolec spet izjavi, da se je na taboru, kjer je očitno šlo za začetni pouk slovenščine, "naučil nove slovenske besede"... Kaj pa je sedem let delal v šoli???

Vse življenje se učimo; nekateri več, drugi manj. In ko se nekaj res naučimo, ko smo prepričani v svoje znanje, le-to lahko posredujemo drugim. Tudi mladim nadebudnežem svetujem, da se še malo učijo in potem poskušajo biti učitelji...

P.s.: V Porabju se ves čas poudarja, da so Slovenci zelo majhna in zelo ogrožena narodnostna skupnost; zato me toliko bolj čudi, da ta zelo majhna in zelo ogrožena skupnost ne zna najti skupnega jezika in narediti skupne strategije za lastno ohranitev. Le usesti bi se morali - organizacije, institucije in društva - za isto mizo in se dogovoriti, kaj bo za ohranjanje jezika in identitete kdo izmed vas naredil... Zdaj pa ta upehan voz vlečete drug mimo drugega, vsak v svojo smer. Zgornja zgodba je eden od dokazov...

 

Jezikovne počitnice - brez rožnatih očal...

Končale so se 10. jezikovne počitnice, katerih udeleženci so bili porabski osnovno- in srednješolci ter gostje s partnerske OŠ Kuzma - s spremljevalci vred kar 43 počitnikarjev... In ker bom v tem zapisu snela rožnata očala - ker nisem kot drugi, če parafraziram pesnika Ferija - vam najprej ponudim v branje zapis o lanskih jezikovnih počitnicah, ki je bil deležen številnih obsodb in zgražanj. Aha, zakaj? Ker je bil preveč naturalističen, prav tako brez okraskov, kot bo tokraten; seveda se je letos marsikakšen folklorni element ponovil ali bil še bolj grotesken, a morda le zame. Najprej torej link do lanskega zapisa, letos pa dodam samo tiste cvetke, zaradi katerih imam nočne more oziroma se sprašujem, kaj počnem(o) v Porabju... Lani je bilo takole: http://iskriceizporabja.blogspot.si/2015/07/porabsko-solsko-poletje-z-jezikovnimi.html

Prva stalna in vedno bolj mučna spremljevalka priprav na jezikovne počitnice je iskanje učiteljev spremljevalcev. Ker so to SLOVENSKE jezikovne počitnice, bi človek pričakoval, da so cilji naših obmorskih druženj vsem, posebej pa vodstvom porabskih šol in učiteljem, kristalno jasni; na jezikovne počitnice gremo zato, da imajo učenci priložnost spregovoriti slovensko, in pošljemo kot spremljevalce učitelje, ki govorijo slovensko ali se po svojih močeh trudijo govoriti! Madona, sem naivna! To je čas, ko so porabski učitelji na predolgih počitnicah, jaz pa fantaziram, da bo kateri izmed njih šel v Fieso... Ne bo šel, ker na šoli ni avtoritete, ki bi to zahtevala. Namesto ukazov je smešno prosjačenje in na koncu - po vseh obskurnih predlogih - se določi učitelja, ki se sicer trudi s slovenščino, a kaj mu to pomaga, če v Fiesi, razen mene, z njim ni spregovoril nihče niti besede po slovensko! Ja, to je usoda madžarskih učiteljev, ki so se pridno učili slovenščino in prišli do jezikovnega izpita: tu je zanje konec učenja, saj slovenskim učiteljem v zbornicah ne pride na misel, da bi kolegom Madžarom malo pomagali vaditi slovenščino zgolj tako, da z njimi komunicirajo - vsaj nekaj malega - po slovensko. Lani je torej bila jezik komunikacije med učitelji spremljevalci slovenščina, letos pa, žal, madžarščina; in s tem ste kolegu Madžaru v ekipi naredili res medvedjo uslugo... Aha, a - nismo šli na slovenske jezikovne počitnice?? Prišli smo na - madžarske...

Iz dneva v dan me je situacija z jezikom bolj živcirala; učencem je bilo potrebno prevajati najpreprostejša navodila, čisto vse! To ni nobeno učenje! Učitelji so komunicirali z otroki in med seboj madžarsko, vedno težje in brez pomena se mi je zdelo vse skupaj. Prav tisti, ki sem od njih pričakovala največ, ker so menda najboljši, so prvi pozabili ali se sploh niso spomnili, zakaj so v Fiesi... Nekega jutra, ko sem prišla na zajtrk in zaslišala od daleč živahen madžarski pogovor - čisto preprosto vsebino o zajtrku - med učiteljem, ki je menda v slovenščini najboljši, in učenci, sem zarohnela: "Cele dneve poslušam, da z učenci ne spregovorite niti besede slovensko; nismo se tako zmenili. A vi sploh veste, zakaj ste tu?" Užaljenost do neba in odgovor: "A samo mene slišite, drugih pa ne? Za slovenski pogovor morata jezik znati obe strani!" Seveda nisem odnehala: "Žal te druge strani v 1000 in nekaj urah niste uspeli naučiti niti osnovne komunikacije... " Res je, niso krivi učenci...

Ob vsaki priložnosti sem poskušala spraviti iz učencev kakšno slovensko besedo... Kako si? Kaj si videl v Piranu? Kaj te boli? Kaj si kupila? ... So to res tako zahtevna vprašanja, da učenci s 1000-1600 urami učenja slovenščine ne znajo odgovoriti na tako zapletene stvari??? Lani smo se na začetku dogovorili, da bodo učitelji te dni komunicirali z učenci slovensko, in se tega pravila več ali manj držali; letos, žal, ni bilo tako... Sicer pa: kaj bi učenec mislil, da se je zgodilo z učiteljem, ki vsa leta na šoli, razen pri pouku slovenščine, ni spregovoril z njim niti ene slovenske besede, zdaj pa govori slovensko in hoče, da mu on slovensko odgovarja, čeprav ga nič takega ni naučil??? To je osnovni problem porabskih učiteljev!!! Učitelj slovenščine sem zato, da imam službo. Nič več. Ampak - potem bodi vsaj lojalen in dosleden obrtnik in se vprašaj, če razen tebe še kdo (učenec) ima kaj od tvojega poučevanja pravzaprav tvoje dobre službe... Žal, ne. Ena od izvajalk delavnic mi je potožila: "Veš, velikokrat sem mislila, da glede neznanja jezika pri učencih pretiravaš. Ampak zdaj vidim, da je še huje. Danes sem simpatičnega fantka vprašala, kako mu je ime in v katero šolo hodi. Samo gledal me je in sem vedela, da ne razume niti tega vprašanja. Res žalostno..." Tudi jaz sem vedela in vem, da ima fantič za seboj najmanj 1000 ur pouka slovenščine in vem, kdo mu je ukradel te ure..." Res je, letošnje jezikovne počitnice so bile najmanj jezikovne doslej...

Seveda so bili tudi svetli trenutki in drobna odkritja, če smo jih le želeli zaznati. Trud naše učiteljice asistentke v porabskih šolah je bil viden tudi v Fiesi, saj sem sama nekajkrat doživela, da so nekateri njeni učenci celo prevajali v določenih situacijah drugim učencem ali meni, ki nisem dovolila, da bi mi kateri izmed njih kaj razlagal madžarsko. (V sobi manjših deklet je eno izmed njih bolel trebuh, in mi ni znala razložiti, zakaj leži. Prišla je druga učenka in mi slovensko povedala, kaj je prijateljici, jaz pa sem odgovorila in smo se zmenile, kako ukrepati.) Tudi tokrat je kolegica asistentka, kot že velikokrat, vodila gledališko dejavnost, seveda vse v slovenskem jeziku. Po začetnih malih jezikovnih šumih so se učenci potrudili razumeti tudi slovenska navodila. Celo odkrila je nekaj jezikovno zelo nadarjenih, predvsem seniških učencev, ki imajo v ušesih še domače narečje, in bi ob dobrem šolskem pouku gotovo do 8. razreda spregovorili slovensko... Žal, ni jim dano. In tako ponika generacija za generacijo, slovenščina je pri mladih popolnoma mrtev jezik ali nek folklorni element, ki z njimi nima nič... Šola, kakršna je v Porabju zadnja leta, je na tem področju popolnoma zatajila... Kam vse to pelje? A res ne bo nihče dojel, da niže ne gre??

Po desetih letih obmorskih jezikovnih počitnic je čas za premislek. Kako naprej, kako stvari zastaviti, da bodo udeleženci bolje dojemali cilj? Da bodo učenci, razen doživetij morja, poletja in svobode, s pomočjo učiteljev odnesli domov tudi doživetja novih slovenskih besed... Ja - katerih učiteljev? To je ključno vprašanje! Porabskih, ki z njimi vsepovsod komunicirajo le madžarsko, gotovo ne... Čez poletje se bodo ta nelepa doživetja malo obrusila in pred začetkom šole bo čas za premislek... Mora biti pot in mora biti smer... Za vse...

In za dežjem vedno posije sonce. Takšen topel žarek je bilo tudi pismo, ki sem ga prejela nekaj dni po zaključku naših jezikovnih počitnic od meni ljube in drage Alenke. Naslovila ga je na porabske učence in me prosila, da jim ga posredujem. Naj z njim zaključim ta zapis:

Dragi mladi prijatelji!

Ponosno sem vas opazovala danes ob zaključku vaših jezikovnih počitnic. Dobri otroci ste in zato bo pomembno, kako si boste načrtovali prihodnost. Mislim, da so dnevi v Piranu izjemna priložnost, da se povezujete z matično domovino Slovenijo, ali pa s prijateljsko sosedo, kakor pač čutite do nje.

Želim vam povedati, da je Valerija izjemna učiteljica in prav poseben in srčen človek. Zaupajte v njeno delo in jo podpirajte, saj si resnično zasluži vaše zaupanje. Pa seveda tudi Metka in vsi učitelji, ki se potrudijo, da so vaše počitnice polne in lepe.
Lepo ste pripravili zaključno prireditev in opravili izjemno delo. Nekoč, ko boste veliki, boste morda razumeli, zakaj nam v Sloveniji tako veliko pomenite. Mislim, da smo se vsi potrudili, da bi vam bilo prijetno in da bi združili počitnice in učenje na čim bolj kreativen način.
Imejte se še naprej lepo in zaupajte v svoje sposobnosti in srce. Samo to dvoje dela svet lepši in pravičnejši.

 Bodite zdravi in srečni.

 Prijazen pozdrav!

 Alenka Kovšca

Tudi jaz vam vsem iz srca želim vse to, in - verjemite - ni mi vseeno za vašo jezikovno in narodnostno usodo...

Fiesa - najlepši del slovenske obale - idealen kraj za počitniško slovenščino

Letošnje jubilejne 10. jezikovne počitnice za učence iz porabskih narodnostnih šol in gostujoče učence z OŠ Kuzma so za nami. CŠOD Breženka v Fiesi je idealen kraj za počitnikovanje ob slovenščini in morskih radostih. Ne bom analizirala podrobnosti (to pride v naslednjem zapisu), saj je scenarij iz leta v leto podoben: kopanje, plavanje, zabava na plaži in v vodi, popoldne jezikovne delavnice, zvečer pa športne, gledališke in likovne dejavnosti. V tokratnem zapisu bodo govorile predvsem fotografije...

Prelepa senčna plaža, kjer je mnogo zabave, počitka in premalo slovenščine kot sporazumevalnega jezika... Zadnja leta je vedno težje, saj bi učitelji v slovensko komunikacijo morali vlagati veliko več truda, predvsem pa doslednosti; še zlasti na števanovski šoli, kjer je že čez 80 % otrok brez slovenskih korenin...

Toplo, čisto morje, raj za kopalce... Ogromno porabskih otrok se je v minulih letih tu naučilo plavati, veliko njih je z nami bilo prvič (in zadnjič) na morju; moramo sicer vedeti, da Porabcem "iti na morje" še zdaleč ne pomeni toliko kot Slovencem v Sloveniji.

Ogled piranskega akvarija je stalnica naših počitnikovanj. Vedno kaj novega, morda samo kakšno slovensko poimenovanje, ki se prime; žal, ne za dolgo...

Popoldnevi so bili namenjeni delavnicam: glavnina udeležencev je bila pri dejavnosti, kjer so usvajali prve angleške besede preko slovenščine, tisti, ki pa oba jezika že obvladajo, so se lotili zanimivih mini projektov: napisali so zgodbo, pripravili fotografije in ob koncu vse predstavili vsem udeležencem.



Ob večerih so potekale tri dejavnosti: gledališka, likovna in športna - za vsakega udeleženca nekaj.

Večini pa so bili najbolj privlačni večerni sprehodi po Piranu; malo posedanja na Punti, kakšna pica ali kebab v bližini in premalo dogajanja na Tartinijevem trgu...

En popoldan pa smo se z ladjico Solinarko odpeljali v Sečoveljske soline. Ogled le-teh je vedno nekaj posebnega; če imaš odprte oči, vidiš marsikaj - od nenavadnih rastlin in živali, do solnih polj in vsega, kar je povezano z njimi... Sicer mi je ostal v spominu tudi stavek vodnika, ki ni v službi trgovcev: "Nekoč so sol imenovali belo zlato, danes pa ji predvsem zdravniki pravijo bela smrt." 

Obiski...

Predzadnji dan je bila zaključna prireditev. Nastop gledališčnikov, izbor najlepših risb in pobarvank, predstavitev projektnega dela; bogato in prisrčno. Veliko vsega se da narediti samo v enem tednu...

In še slovo; skupinska fotografija za spomin, zame pa razmislek: Kako naprej???

Vsem želim (tudi simpatični Felix, ki smo ga srečevali vsak dan) lepe in bogate počitnice!





Prevajanje - trenutno najbolj osovražena beseda v mojem slovarju

V predhodnem zapisu sem omenila besedo "prevajanje", a v popolnoma drugačnem kontekstu, kot je osnovna funkcija tega glagolnika. S prevajanjem seveda ni nič narobe, saj milijarde ljudi na svetu le na tak način lahko zvedo kaj drug o drugem, prevajanje je življenjsko pomembna dejavnost za globalno komunikacijo in funkcioniranje planeta in prevajalci so ljudje, ki s svojim odličnim znanjem več jezikov omogočajo vsem nam, ki tega nismo vešči, nova znanja, spoznanja, izobraževanja in vključevanja v življenje sveta... Globoko spoštujem in občudujem prevajalce v tem pomenu besede.

Moj hud problem z besedo "prevajanje" pa se začne, ko ta dejavnost postane način delovanja narodnostne dvojezične šole, kjer naj bi se učenci učili in naučili obeh jezikov, madžarskega in slovenskega, kjer naj bi bila ta jezika vsaj delno enakovredna, pri polovici predmetov součna. Toda - kako??? Poglejmo najprej k pouku slovenščine. V nižjih razredih se začne s kratkimi stavki: Ime mi je... Pišem se... Doma sem... To se ponavlja, nekako utrdi, iz leta v leto pa so - logično, saj se pričakuje nek napredek - besedila vedno daljša. In - zakaj bi se učitelji mučili s slovenskimi razlagami besed, ko pa besedilo lahko preprosto prevedejo. Prevaja se tudi navodila, prevaja se najpreprostejše besede in učenci res nimajo nobene potrebe, da bi se kaj malega slovenskih besed tudi naučili. Saj jim bodo učitelji vse povedali po madžarsko. Zdaj so že tako programirani, da preslišijo slovenske besede in se koncentrirajo na madžarski prevod. Je ta tragikomedija pouk slovenščine? Ne. To je pouk o slovenščini v madžarščini, popoln nesmisel. To je odgovor, zakaj se porabski učenci v 1600 urah ne naučijo niti osnovne slovenske komunikacije. Ne morejo se je... Dvajset let učiteljem to razlagam, dvajset let delajo enako... In pred dvajsetimi leti je v Porabju bilo veliko več slovenščine v okolju, kot je je danes, zato je učiteljem bilo lažje. Danes bi morali slovenski jezik učiti popolnoma na novo. To pa zahteva Učitelja z veliko začetnico...

"So te učenci kaj razumeli? Kaj delaš z njimi, ko pa nič ne znaš madžarsko?" je radovedno spraševala ena od učiteljic na šoli, kjer je vsak dan prisotna učiteljica asistentka iz Slovenije. "Vse so razumeli. Čisto v redu je. Razlagam slovensko, kažem, ne potrebujem prevajanja," je odgovorila. Seveda ji kolegica ni verjela... Na šolo pride novinarka iz Slovenije, ki želi posneti pogovor z učiteljico asistentko in želi, da kaj pove tudi kateri izmed učencev. "Oh, ne pelji je v razred, kaj si bo pa mislila?" so spet zaskrbljeni kolegi. "Seveda jo bom peljala," je bila odločna asistentka, "saj bodo že kaj povedali." In res. Ura je bila krasna, tretješolci zgovorni po svojih zmožnostih. Novinarka je bila navdušena: "Saj razumejo. In kakšno rečejo. Kar vztrajajte tako!" "Kako je bilo? Ste se sploh kaj razumeli?" je bila spet zaskrbljena kolegica. "Seveda! Bilo je krasno." Seveda so kolegi zmajevali z glavami v prepričanju, da s kolegico iz Slovenije nekaj ni v redu... Iz dneva v dan pa so asistentkini učenci bolj slovensko zgovorni, brez nenehnega prevajanja...

To nesrečno prevajanje pa se je ugnezdilo v vse pore šolskega življenja. Pred davnimi leti se je porodila ideja, naj se na šolah ustanovi čim več zunajšolskih slovenskih dejavnosti, folklorna, pevska, gledališka, različni rokodelski krožki, vse z mentorji iz Slovenije, da bodo učenci primorani poskušati govoriti slovensko. Ideja je bila dobra, a kaj kmalu sem ugotovila strašansko lepotno napako teh slovenskih dejavnosti: ob vsakem mentorju iz Slovenije je bil in je še domači učitelj, ki neumorno prevaja vsako slovensko besedo učencem v madžarščino!!! Čista katastrofa! Ko sem na eni od šol pobesnela, so me lepo poučili, da učenci pač ne bi razumeli tega mentorja iz Slovenije, ker "veste, ona/on nič ne zna madžarsko". Res se porabski učenci nimajo niti minimalne priložnosti vsaj nekaj malega naučiti slovensko...

Šolsko prevajanje bi bilo potrebno uradno prepovedati, saj je bistvo neznanja slovenskega jezika pri učencih prav v tem. Zakaj bi se kaj naučili, če jim učitelji tako ali tako vse prevedejo? Slovenščina je po tej logiki na šolah le sredstvo, ne pa cilj, sredstvo, zaradi katerega šole formalno obstajajo. Med starši, ki se sprašujejo, čemu toliko ur za nekaj, od česar učenci nimajo nič, tiho vre. Me prav zanima, kdaj bo počilo in bo nekdo javno in argumentirano povedal vsem, kar jim gre. A je komu mar? Boste začeli drugače? Tisto "drugače" je seveda bolj zahtevno, od učitelja se pričakuje več truda, predvsem pa odločnosti, načelnosti in doslednosti. Zastaviti si cilj in vztrajati do uresničitve...

Danes sem učiteljem, ki bodo spremljali učence na jezikovne počitnice v Fieso, napisala, da nočem slišati nenehnega prevajanja; vsi naj se potrudijo, poskusimo drugače...