torek, 15. marec 2016

Kako pa je s tujimi jeziki na Madžarskem?

Novica, kako slabo madžarski državljani obvladajo tuje jezike in kako mizeren je pretežno pouk le-teh v šolah, posebej v manjših krajih, zame ni nobena novica, saj se s tem problemom v živo srečujem že več kot 20 let, še bolj pa slab odnos do pouka tujih jezikov in minimalne učinke le-tega čutim, odkar imam sina šolarja... Porabje, posebej Monošter, je od nekdaj gravitiralo na Avstrijo, zato je bila nemščina nekakšen jezik okolja, ki so ga za silo - za osnovno sporazumevanje - govorili skoraj vsi. A poučevanje v šoli je bilo nekaj drugega. Po t. i. demokratičnih spremembah v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in nasilni ukinitvi pouka ruščine bi le-to bilo potrebno nadomestiti s poukom zaželenih tujih jezikov. Učiteljem ruščine se je ponudil "šnelkurs" - v letu in pol so postali učitelji nemščine ali angleščine, če so želeli. Njihova nova pridobitev je seveda bila katastrofalno znanje novega jezika, muka zanje, še bolj pa za učence. V monoštrskih šolah bi lahko na prste ene roke - še danes - prešteli dobre učitelje nemščine ali angleščine, ki so katerega izmed teh jezikov redno študirali. To pa je za šole bistveno premalo. Večina učencev in dijakov je tako prikrajšana za normalen pouk tujega jezika, kar bo velik problem, ko bodo hoteli šolanje nadaljevati.
Od leta 2020 se bo lahko na visokošolski ali univerzitetni študij na Madžarskem vpisal le dijak, ki bo imel vsaj en izpit iz tujega jezika na srednji stopnji, lahko berete med kratkimi novicami v časopisu Porabje. Trenutno opravi maturo brez jezikovnega izpita približno polovica dijakov, druga polovica ima jezikovni izpit le zaradi tega, ker ji starši lahko plačajo jezikovne ure pri zasebnem profesorju. Rezultati so slabi, kljub temu da imajo učenci in dijaki zadosti jezikovnih ur na šolah. Prvemu tujemu jeziku je v devetih letih (od 4. razreda OŠ do konca SŠ) namenjenih 936 šolskih ur, drugemu tujemu jeziku 432. Po mnenju strokovnjakov mora zadostovati za jezikovni izpit na srednji stopnji od 500 do 600 ur. Po podatkih Evrobarometra je Madžarska na zadnjem mestu po znanju tujih jezikov, saj 65 odstotkov ljudi ne govori nobenega tujega jezika, le 13 odstotkov govori dva tuja jezika in le 4 odstotki več tujih jezikov. »Madžarski šolski sistem povečuje razlike,« so ugotavljali na konferenci z naslovom Kaj je narobe s poukom tujih jezikov na šoli?, ki jo je organiziralo Društvo za znanje tujih jezikov. Znanje tujih jezikov je že tudi zdaj neke vrste socialna ločnica, ker študentje brez jezikovnega izpita ne dobijo diplome. Takih je letno od 6 do 8 tisoč. Še večje pa bodo razlike med otroki v dobro situiranih družinah in socialno šibkimi po letu 2020, ko ti brez jezikovnega izpita niti možnosti ne bodo imeli, da bi se prijavili na visokošolske ustanove... Res, kaj je narobe s poukom tujih jezikov na Madžarskem???
Saj res, kaj je narobe s poukom slovenščine na Madžarskem??? Nekakšno patološko prepričanje, ki se vleče iz roda v rod, da se slovenščine, nemščine, angleščine... v teh logih ne da naučiti; da so tuji jeziki nekaj tako groznega, da tega otroci ne zmorejo. O tem, žal, govorijo tudi učitelji...
V monoštrskih šolah je dolgoletno nenapisano pravilo, obenem pa legalna in nesankcionirana kršitev šolske zakonodaje, da se učence, ki se vpišejo k narodnostni slovenščini, prav posebej diskriminira. Žal, pri tej diskriminaciji aktivno sodelujejo starši, ki se ne zavedajo in ne razumejo, kako prikrajšujejo svoje otroke. Učenci, ki obiskujejo pouk slovenščine, se namreč ne morejo do konca osnovne šole, 8. razreda, učiti nobenega tujega jezika! Ko je moj sin iz 4. razreda šel v 8-letno gimnazijo, mi je bilo logično, da se zanimam, če je možnost dodatnega pouka angleščine (on jo je sicer privatno obiskoval že od 1. razreda). Rečeno mi je bilo, da bodo povprašali tudi druge starše in na osnovi odgovorov ukrepali. Res smo dobili list papirja z vprašanjem, če želimo reden pouk angleščine, 2-3 ure tedensko, ali samo neobvezen krožek, 1-2 uri tedensko. Vsi starši iz sinovega razreda, razen mene, so se odločili za - krožek!!! Katastrofa! Pogovarjala sem se z nekaterimi - seveda tudi sami ne vedo niti besede nobenega tujega jezika - ki so mi vehementno zatrjevali, da je to za otroke preveč... Kaj pa bo v srednji šoli ali na študiju? Ah, to je še daleč, zdaj pa naj se ne mučijo... To je, žal, madžarski odnos do tujih jezikov...
Moj sin je zdaj sedmošolec. Ob aktivnem znanju slovenščine in madžarščine odlično za svoja leta govori angleško in vsako leto opravlja razredni izpit iz angleščine, ki jo privatno obiskuje po 4 ure tedensko, v šoli pa še 2 uri krožka... Dokler pač tudi starši ne bodo dojeli, da je učenje jezikov za otroke najpomembnejše, kar jim lahko dajo in omogočijo, bo tako, kot je... Neslavna zadnja mesta madžarske države, ki ji to ni v ponos, bodo še naprej odraz miselnosti, ki funkcionira malo drugače kot sodobni svet... In vse to ne bo v ponos niti staršem, ki v svoji omejenosti razmišljanja delajo otrokom nepopravljivo škodo... 







petek, 11. marec 2016

Slovenščina kot priložnost za vaše otroke

Marec je mesec, ko se na porabskih šolah odvijajo t. i. dnevi odprtih vrat, na katerih se lahko starši bodočih prvošolcev seznanijo z možnostmi in priložnostmi za svoje otroke. Ena izmed takih priložnosti - v to sem še vedno prepričana - je tudi učenje slovenščine. Na zgornji fotografiji so platnice priročnika za starše, ki sem ga pripravila pred šestimi leti, kolegica ga je prevedla v madžarščino, in zdaj se ponovno pripravlja posodobljena dvojezična izdaja. Slovenščina kot priložnost... V uvodu sem zapisala takole:
Več jezikov znaš, več veljaš – pravi pregovor, ki je v današnjem času vedno bolj aktualen. Sodobni svet prinaša nove priložnosti in nove izzive in – zakaj ne bi bila za Vašega otroka nov izziv in priložnost prav slovenščina?
Priročnik, ki je pred Vami, želi nagovoriti starše otrok iz celega Porabja in našega »glavnega mesta« Monoštra, želimo pa, da v njem kaj novega in zanimivega za svoje vnuke najdejo tudi dedki in babice.
V Porabju že tisočletje živijo drug ob drugem slovenski, madžarski in nemški jezik, z njimi pa tri kulture. Ker želimo kaj več povedati o slovenskem jeziku in njegovem učenju, Vas prijazno vabimo, da se na naslednjih straneh seznanite z možnostmi in priložnostmi, ki se ponujajo, če se boste odločili, da svojega otroka vpišete k pouku slovenščine v monoštrskih šolah oziroma na dvojezični šoli na Gornji Senik ali v Števanovce. Morda bo to zanj učenje zanimivega jezika sosedov, morda učenje materinščine Vas samih ali Vaših prednikov, morda pa iskanje novih priložnosti.
Spoštovani starši, želimo Vam podati osnovne informacije o možnostih učenja slovenšči­ne v vrtcu, osnovni in srednji šoli, predvsem pa Vam predstaviti številne dejavnosti, ki jih za otroke, ki se učijo slovenščino, ponujamo dodatno, s strokovno in finančno pomočjo slovenskega šolskega ministrstva kot tudi krovne slovenske organizacije v Porabju, Državne slovenske samouprave.
Seveda pa se šolanje za večino otrok ne zaključi s srednjo šolo, zato bomo predstavili tudi možnosti študija v Sloveniji. Ker je dvo- ali večjezičnost pri današnjih otrocih nuja, Vam v razmislek o enem od jezikov Vašega otroka z veseljem ponujamo slovenščino.
Sprejmite izziv!
Na nekaj več kot desetih straneh bralce popeljem skozi možnosti učenja slovenščine v Porabju in v Sloveniji in se mi zdi popolnoma naravno in skoraj samoumevno, da je priložnost res dobra ... Ampak ... Če bi bili odgovorni za učenje slovenščine v Porabju vsaj četrtino mene, se ta trenutek ne bi spraševala, kaj o možnostih učenja slovenščine in na kakšen način so na dnevih odprtih vrat poučeni starši ... Lično opremljene šole, vsa tehnika, številne materialno-tehnične možnosti - gotovo je to pomembno ... To je prvi vtis, ki ga je nujno nadgraditi z vsebino, dvojezično vsebino, s poudarkom na slovenskem jeziku - nekaterim jeziku prednikov, drugim jeziku sosedov; jeziku, zaradi katerega šole obstajajo, jeziku, ki bi ga morali vsi spoštovati in postavljati na prvo mesto ... Ga uporabljati v medsebojni komunikaciji, predvsem pa v komunikaciji z učenci! Razkazovanje pouka madžarščine na dnevu odprtih vrat ene od šol je zgolj dokaz, da ne dojemate svojega položaja in odgovornosti! Res zaskrbljujoče ... Danes je moderna drugačnost. Nekaj več. Nek plus. Dodana vrednost, skriti zaklad. Nekaj, zaradi česar smo bogatejši od drugih ... V čem bi se razlikovale šole v Porabju od tistih v Lentiju, Egru, Ajki, Peču, Szegedu ..., če ne bi imele narodnostne slovenščine??? V ničemer! Morda le v tem, da bi bile že davno ukinjene, posebej seniška in števanovska, ker število učencev ne zadovoljuje splošnih državnih kriterijev.
Ampak porabske šole danes delujejo in bodo delovale toliko in tako dolgo, dokler bo na njih slovenščina!!! Ne vem, zakaj se staršem tega ne pove tako direktno in temeljito, da pozneje, ko otrok že nekaj let obiskuje katero izmed šol in se mu pri slovenščini kaj zalomi, starši ne bi nejeverno nergali v smislu, zakaj se je treba učiti to slovenščino, raje bi se učili nemščino ... Tudi učitelji Madžari, ki so sprejeti v delovno razmerje na šolah in morajo opraviti izpit iz slovenskega jezika, ne bi nergali in jamrali, kaj šele težili z vprašanjem ZAKAJ JAZ TO MORAM, če bi se jim pred vstopom v delovno razmerje stvari pojasnile dovolj temeljito: na dvojezični šoli ste, vaša dolžnost je, da se potrudite naučiti vsaj osnove slovenščine, in ni dolžnost Slovencev na šoli, da se prilagodijo vam ... Ne, o tem na šolah, žal, ni govora ... Zato so učinki dela hudo žalostni ...
Če bi organizirala takšen dan, bi gotovo poudarila vse zgoraj zapisano; navdušila bi starše, da bi se začeli zanimati za šolo s slovenščino in zaradi slovenščine; za starše, ki bi se želeli vključiti, malo bolj naučiti jezika, bi organizirala posebne programe, jih vključevala, vabila in jim dokazala, da slovenščina je priložnost in morda prihodnost za njihove otroke ... Seveda pa ima veliko težo lasten zgled ... Ob tej moji provokaciji, kot to tu imenujejo, pa v porabskih logih naletimo na minsko polje ... Lasten zgled? Kaj ima ta srednjeveška mantra z mano?? - se sprašujejo ... Verjetno je res, da bi učitelji in šolska vodstva morali - zaradi lastne verodostojnosti, če že ne zaradi vseh drugih razlogov - lastne otroke naučiti slovensko. Biti zgled ...
 Slovenščina je in bo priložnost, če boste vi tako hoteli ...

sreda, 10. februar 2016

Bratenje med Monoštrom in Lendavo v pustnem času

Pustni čas je čas norčij in zabave, čas, ko so še v Butalah prav vsi pomembneži izgledali povsem resno in nič butalsko. (Ker je kulturni dan letos sovpadel s pustom oziroma pust s kulturnim dnevom, je slednji pač kolateralna škoda dogajanja.) Tudi v Lendavi se je pred nekaj dnevi sveto resno odvijala ceremonija, podobna tisti, kako so v Butalah sejali sol... Citirala bom kar Lendavainfo, da bo moj zapis dovolj verodostojen.
“Župana Mesta Monošter in Občine Lendava izjavljava in potrjujeva svoj namen, da s podpisom tega Sporazuma okrepiva sodelovanje in ga razširiva na področje gospodarstva, turizma in sodelovanja mladih na območju med Rabo in Muro,” se glasi prvih nekaj besed v sporazumu, ki sta ga minuli petek popoldan podpisala župana obeh mest: Gabor Huzsar, župan Monoštra, in mag. Anton Balažek, župan občine Lendava.
Glede na bližino, skupno zgodovino in članstvo obeh držav v Evropski uniji bosta mesti v okviru Sporazuma razvijali obstoječe sodelovanje in si prizadevali za krepitev temeljev prijateljstva na področju šolstva, športa, kulture in angažiranja mladih ter ohranitev obeh avtohtonih narodnih skupnosti. Oba župana sta prepričana, da povezovanje, izmenjava izkušenj in dobrih praks, skupni projekti in čezmejne vezi zagotavljajo nove možnosti za prihodnost prebivalcev na območju med Rabo in Muro.
Mesti bosta razvijali dvostranske odnose na področjih, kjer imata skupne interese:
• Sodelovanje na področju turizma in oblikovanje skupne turistične ponudbe (predvsem kolesarske povezave ob nekdanji železni zavesi in naravovarstvenih območjih, skupen razvoj kulinarične ponudbe, vključevanje naravne in kulturne dediščine v turistično ponudbo območja).
• Skupni projekti vrtcev, osnovnih in srednjih šol ter letno srečanje (festival mladih).
• Vzpostavitev čezmejnega kreativnega kulturnega centra Raba – Mura (urbane likovne kolonije, tematska srečanja pisateljev in pesnikov, izmenjave lastnih in skupnih produkcij, razvijanje skupnih projektov in novih kreativnih vsebin).
• Spodbujanje sodelovanja med poslovno-industrijskimi conami ter krepitev kooperacij in dobaviteljskih verig.
• Sodelovanje v mednarodnih čezmejnih projektih ter izmenjava izkušenj in dobrih praks med mesti (tematska srečanja, konference, skupne projektne ekipe).


Tako Lendavainfo; vse to je seveda zanimivo, pomembno in dobrodošlo za obe mesti, če....
Če ne bi poznali ozadij in akterjev te pustne zgodbe... Pripraviti nek papir, povabiti še nekega ministra in peljati v Lendavo na izlet monoštrski občinski svet, povabiti medije in narediti zgodbo - to je resničnost takih pustnih početij... Različni dogovori, pisma namere, sporazumi o sodelovanju, bratenju in ne vem še, kakšni veseljaški štosi, imajo v teh logih dolge brade. Moje razmišljanje pa je takoj potrdil tudi komentar pod zgoraj citiranim člankom, komentator pa se je poimenoval "Prazna slama politike"; zapisal je: "Z malo pretiravanja Lendava je že pobratena z vsakim drugim madžarskim mestom, pa še s kupom drugih. In? Večinoma so se župani enkrat v življenju srečali, fotografirali, zglumili volivcem, kako dobri možje in prijatelji so, potem pa? Potem pa vse tiho je bilo, nič, velika praznina, nula.
Kaj imajo od tega naši občani in občani pobratenih mest? Imajo več možnosti, več dela, je manj nezaposlenih in nesrečnih, so se uresničili kakšni dobri skupni projekti, smo si pomagali v stiski? Velika prijateljstva, zakonske zveze ali še kaj lepšega?
Monošter, Đurđevac, Pečuh, Gyongyos, Budimpešta 12. okraj, Budimpešta 1. okraj, Čakovec, Seiersberg, Hausham...
Ob tem pa se župan s sosedom kolegom v Lentiju še srečal ni... Kakšno je sodelovanje s sosedi, s Središčem, Odranci, Turniščem, Mursko Soboto, Lentijem, Radgono, Ljutomerom, Letenyem, Nagykanižo... Spet nula! Tone ne hodi niti na sestanke pomurskih županov, tja pošilja svoje namestnike, županski kolegi so verjetno premajhni za njega."
Dovolj zgovorno, da človek ostane brez besed...
"Prizadevanje za ohranitev obeh avtohtonih narodnih skupnosti" me je posebej impresioniralo. Res??? Če bosta, gospoda, to počela tako, kot se dela v Monoštru, bosta prekmalu izginili kar obe skupnosti. Mimogrede: V katerem jeziku se bodo pogovarjali in bratili mladi na bodočih skupnih festivalih, v projektih in srečanjih? (Za madžarščino ni problema, polomljena nemščina tudi deluje, pa še malo facebook angleščine se bo dodalo...) V Monoštru se namreč v šolah odlično skrbi za dokončno ukinitev slovenščine!!! Župan, ki je prej bil ravnatelj osnovne šole, je že takrat ugotovil, da je na šoli dovolj slovenski krožek, kjer se otroci v osmih letih ne naučijo niti slovensko pozdraviti. Ko smo poskušali uvajati t. i. narodnostno slovenščino kot predmet, ni bilo nobene pripravljenosti za to, zdaj so po trije učenci le v šestem in sedmem razredu. V času županovanja našega junaka se je tudi na gimnaziji zgodilo to, da je slovenski jezik iz t. i. narodnostnega predmeta postal samo 2. tuji jezik z ž-statusom. Sem se vpisujejo tisti, ki imajo težave z nemščino - tisto se je treba učiti, slovenščine pa se ni treba in imaš petko! Po zaslugi novega lendavskega pobratima je z dekretom prišla na gimnazijo učit učiteljica iz nižjih razredov OŠ, ker je njeno mesto na OŠ potrebovala kar gospa "first lady". Tako to gre v Monoštru, in kolikor mi je znano, je tudi Lendava nekakšen privaten družinski fevd... Ja, gospoda bosta lahko ob tem globokem prijateljevanju izmenjevala bogate izkušnje...
Dragi bralci, marsikdo izmed vas je verjetno ob branju tega zapisa pomislil, da sem spet zlobna, črnogleda, pač grozna... Preveč kritična, kritizerska... Nisem. Le poznam, hudičevo dobro zadeve poznam in marsikaj vem. Tudi to, da se take pustne norčije ne bi dogajale na tak način, če bi omenjenim akterjem res bilo do sodelovanja; če bi imeli vizijo le-tega, če bi imeli za seboj konkretne ljudi z imeni in priimki, s cilji in pričakovanimi rezultati, da bi počeli vse to. Tako pa gre za navadno manipulacijo in samopromocijo glavnih junakov, prazno slamo politike, ki se ponuja naivnežem in medijem kot suho zlato...

sobota, 23. januar 2016

Na Vzhodu nič novega... Ali pač?

Ne, nisem nehala pisati bloga in tudi ne mislim! Le neko malodušje me je zagrabilo v tem poprazničnem času, ko pospravimo okraske, ugasnemo lučke in se vse začne od začetka. Že dobra polovica prvega letošnjega meseca je za nami, prav danes se je zaključilo prvo šolsko polletje. Pred prazniki in po njih, ko sem obiskovala šole in vrtce, kar nisem mogla pregnati nekaterih misli, odgnati neštetih vprašanj in dilem... V porabskih vrtcih je skoraj sto otrok, ki se spoznavajo s prvimi slovenskimi besedami; nekaj se naučijo - upajmo, da se bodo sedaj, ko imajo po dva dneva v tednu vzgojiteljico iz Slovenije, bistveno več - in gredo v šolo...
To obiskujejo osem let in čisto vsak dan je na urniku slovenščina. Ne le predmet, uradno sta seniška in števanovska šola dvojezični! Teoretično vemo, kaj to pomeni, razhod med teorijo in prakso pa je tako velik, da se velikokrat s strahom sprašujem, kdaj in kdo in v kakšnem kontekstu bo to mešano solato s poprom razvozlal... Glavno da so papirji urejeni, ko pride kontrola... Dragi moji, a res nočete videti in priznati, da je sedeti 1580 ur pri slovenščini, na koncu pa skoraj nič vedeti, čista norost??? Meni ni potrebno lagati, jaz vem...
Saj ni samo šola ta, ki bi morala hudičevo premisliti o svojem smislu; šola je pač vsem na očeh in vsem se zdi, da se nanjo popolnoma spoznajo. Eni bi korenite reforme, drugi znanstvene konference, tretji projekte zaradi projektov, četrti kar ene dolgotrajno brezposelne učitelje preko javnih del, peti študente, tako za popestritev... Madona, kaj res ne vidite bistva problema? Nič od tega ne potrebujejo porabske šole, gotovo pa ne simpozijev, konferenc in hyde parkov... Tudi s programi ni nič narobe. Naj za vse, ki imajo kratek spomin in medlo dojemanje, ponovim še enkrat: porabske šole rabijo dobre slovensko govoreče in čuteče učitelje, ki bodo znali učence tudi naučiti, predvsem pa z doslednostjo, lastnim zgledom in pozitivnim odnosom do jezika in narodnosti doseči zanimanje za slovenščino pri učencih in posredno pri starših... Tu in tam se najde kakšen tak učitelj v Porabju, a jih je bistveno premalo. Na šolah že dolgo vlada prepričanje, da se slovenščine pač ne da naučiti... Težko je, ne vem, kam to pelje, vse je zaman, nikoli ne bo boljše - mi tarnajo učitelji... In nobeden se ne vpraša, kaj ima s tem on; no, prepričanje, da je možno v takih okoliščinah le odtrpeti svoje - do penzije... Ko sem lani hodila opazovat pouk, sem prav vse poskušala spodbujati v nasprotni smeri od njihovih trdovratnih prepričanj... Brezupno... In kaj imajo od takega pouka učenci??? ... Na nek žalosten način razumem tudi učitelje. Pri kom pa imajo oni oporo in podporo? Pri vodstvih šol? Ne dovolj. V sami skupnosti? Sploh ne. In če še ne znajo prav spretno s starši, je njihovo malodušje logično. Ampak - to ne bi smelo biti tako. Čemu pa potem služi vse, čemur rečemo skrb matične države za najbolj ogroženo slovensko zamejsko skupnost? Samo poklicnežem????
Popolnoma jasno mi je, zakaj se učenci v porabskih šolah ne naučijo slovenščine vsaj za osnovno sporazumevanje. Pred deset in več leti me je ravnatelj na eni od šol, sicer Slovenec, skoraj nadrl: Kaj nas toliko silite s to slovenščino? Tega je preveč! Deca morajo dobro znati madžarsko... Še vedno mi v spominu odzvanjajo te besede, vsakič, ko ga srečam, se spomnim nanje... Seveda je sam svoje prepričanje o nekoristnosti slovenščine uspešno izvedel tudi v lastni družini... Facebook pa je zame prav tako pokazatelj odnosa do lastne materinščine, posebej v manjšinskih okoljih. Pri omenjenem gospodu z njegovega profila seveda ne bi mogli ugotoviti, da je Slovenec ali celo manjšinski kulturnik in funkcionar, saj so njegove objave skoraj samo madžarske. Ko sem se lani malo obregnila ob eno izmed njih, ki me je posebej zbodla, me je odprijateljil. No, ni mi žal, ampak to mi je povedalo o njem prav vse... Na vse to sem se spomnila, ko sem pred časom prebrala, da je dobil najvišjo manjšinsko nagrado za dosežke na manjšinskem gledališkem področju - to mu priznavam in čestitam - in za prispevek k ohranjanju manjšinskega jezika. Halo???
"Za tau, ka bi se gnesden gezik bole ohrano, pa po njegovi rečaj bi šaula več pomoči držin nücala: »Gda se narodi dejte, bi mogli doma z njim po domanje gučati. Samo tak, ka do se vö s knjig, z beril včili gezik, nede pomagalo. Z mlajšimi trbej gučati, gučati in ške ednauk gučati, po domanje, v narečji, v šauli pa knjižno slovenščino tö. Če se gezik ne guči, se ga ne da navčiti,« ške pove sogovornik." ...
Citat iz časopisne predstavitve nagrajenca je več kot zgovoren, jaz pa gospodu na tem mestu (ne le njemu - vsem, katerih besede so eno, dejanja pa drugo) postavljam javno vprašanje: Kdo so tisti starši, ki naj bi z otroki "po domanje gučali, gučali in ške ednouk gučali"??? Katere družine so to, če ni bila vaša, njegova, njena, njihova...??? To je bistvo porabskega samoukinjanja. Da vidiš, ne potrebuješ sej, konferenc in simpozijev... Da vidiš, poglej med ljudi, predvsem tiste, ki se imajo za predstavnike skupnosti, in tiste, ki so prisesani na čebelo matico. Ne bi me motili, če bi bili minimalno korektni, dosledni in lojalni obrtniki, pripadnosti in čustev tako ali tako nimajo, in če bi vsaj lastne otroke naučili slovensko. Pa jih niso... To bi zahtevalo malo več od besedičenja in leporečja na pravih mestih, ob pravem času in s pravimi ljudmi... 
 Pa vendar je zima v Porabju prelepa, čeprav brez snega... In prelepo je srečati sredi Monoštra starejše ženice, ki se glasno pogovarjajo po porabsko, a lastnih otrok svoje materinščine niso naučile... Prelepo mi je bilo, ko sem spoznala družino mojega dijaka, kjer mi je mama ponosno rekla: Veste, jaz se s sinom vedno pogučavam slovensko... Je v Porabju še kakšna taka mama???

ponedeljek, 28. december 2015

O praznih praznikih in pogledih v negotov manjšinski jutri

Praznik samostojnosti in enotnosti se imenuje slovenski državni praznik dan po božiču; po malo več kot dveh desetletjih vemo, da je vse skupaj farsa... Samostojnost in enotnost; takrat in edino takrat - ob osamosvojitvi je bilo tako. Spomnim se evforije, ki nas je prevevala, občutkov zmage in odločenosti, da bomo poslej sami krojili lastno usodo. Toda - prišli so novi dnevi in sanje so postajale umazana realnost... Slovenci smo narod brez državotvorne podstave, nimamo voditeljev, karizmatičnih osebnosti, ki bi nas združile, smo pač ovce, ki potrebujejo pastirja. Od zunaj, seveda. Bruselj! To je to!!! Ampak - saj smo nekaj podobnega že imeli in tam bili glavni! Res ne vem, zakaj je bilo potrebno razj..... Jugoslavijo... Sem huda jugonostalgičarka in to priznam bogu in vragu! Bruselj mi ni všeč...
Kaj torej čaka nesamostojno in neenotno mojo državo Slovenijo? Po iztekajočem se letu sodeč nič lepega. Če smo se letos ograjevali z žičnatimi ograjami, najprej obsojali, nato pa občudovali in posnemali soseda Viktorja, transportirali migrante in begunce in se panično bali, da nam jih nekega dne začnejo Nemci vračati, izigravali državo, pravo in državljane, postajali še večje ovce od ovc ter nazadnje dodali kandirano češnjo na plesnivo torto - referendum o družinskem zakonu. Za ali proti? Debela večina ni vedela, zakaj ZA ali zakaj PROTI. Grozne manipulacije, ki so se jih šli nekateri, menda bodoči politični povzpetniki, so se mi kar gnusile... Nekaj dni pred tem bednim referendumom sem bila slučajno v družbi nekega župnika. Kaj pa referendum? Boste glasovali? - me je povprašal. Seveda bom in to ZA! - sem kar izstrelila. Kaj? Za? Za to, da ne boste več ženska, ampak oseba? Vaš pobožni oče se gotovo obrača v grobu... - je bil zgrožen. Jaz ne. Le nasmehnila sem se in pomislila na tisto njihovo: Blagor ubogim na duhu... Po novem se v Sloveniji večina odloča o pravicah minimalne manjšine, ki nikomur noče nič, le živeti svoje običajno življenje... Grozno. In je večina - skupaj s politično desnico in Cerkvijo - odločila, da se istospolni pari nimajo pravice poročiti in prevzeti vseh obveznosti življenja... Slovenčki torej ne marajo, da bosta njihova soseda miren in tih zakonski par Janez + Francelj; si pa zatisnejo ušesa, če iz sosednjega stanovanja, kjer živita Jožek + Micka z 10-letno hčerko Mojco, slišijo Mickine krike na pomoč, ko jo kreposten mož Jožek premikasti do krvi, ali Mojčine krike: ati nočem tega, ne mi tega delati... ko se Jožek zvali na hčerko, ker je Micka v nočni izmeni... Oni so pač družina po družinskem zakonu, temeljna celica družbe, in za otroke gre! Res je te dni v Sloveniji ogabno... Kaj naj bi torej praznovali???
Slovenija postaja država praznih politikov in praznih praznikov. Kako naj verjamemo v samostojnost in enotnost, če poslanci ene, najbolj destruktivne stranke vseh časov, obstruirajo svečano sejo parlamenta v čast prazniku??? Kakšno sporočilo državljanom je to? To pač ni več moja država, v katero sem verjela! Vem, da je država le neka pravno-upravna tvorba. Toda - večinsko prebivalstvo države smo pripadniki naroda. Slovenci. Slovenski narod, ki se je skozi stoletja ohranjal na osnovi skupnega jezika, ki so ga naši predniki razvijali in branili vse do današnjih dni. Jezik je osebna izkaznica naroda. Je čustvo, znak, pečat v naših dušah. Je res? Pravzaprav vedno manj... Že večinski slovenski narod se v enormnem številu ne identificira z jezikom, jezika kot občutja pripadnosti ne prenašamo na potomce. Kaj bo ostalo od nas??? Vemo, da bo večinski slovenski jezik v Sloveniji še nekaj časa živ, kaj pa slovenščina zunaj meja Slovenije???
V božično-novoletnem času sem se udeležila treh božičnih šolskih prireditev v Porabju. Vse so bile prisrčne, pozitivne, šolarji so peli, plesali, recitirali, prave mojstrovine na odrih. Seveda nikoli ne pozabim pozorno opazovati tako nastopajočih kot obiskovalcev. Posebej na eni od proslav je bilo zelo vidno, da učenci mehanično recitirajo naučena slovenska besedila, brez kakršnih koli čustev do tega, kar govorijo. Enaka je bila reakcija obiskovalcev. Povsem drugače so se oboji obnašali ob madžarskih recitacijah in petju... To pač pomeni, da bi namesto v slovenščini lahko recitirali tudi v kitajščini... Verjetno bi bilo za poslušalce celo bolj zabavno... Ne le jezik kot sredstvo sporazumevanja, celo jezik kot čustvo, občutenje pripadnosti skupnosti, je v Porabju pri najmlajših popolnoma mrtev... Bo kdo kdaj dojel???
Porabsko zaskrbljujočo jezikovno situacijo pri najmlajših seveda poznam in nanjo brezuspešno opozarjam že dolga leta. V teh dneh pa se mi je zgodilo pravo presenečenje - v Lendavi, na uradnem dvojezičnem območju, kjer že več kot pol stoletja delujejo dvojezične šole in se slovenska politika hvali z vzorno manjšinsko politiko do avtohtone madžarske skupnosti v Prekmurju... Včeraj sem z možem in sinom šla k družinski maši v lendavsko cerkev. Maša je bila dvojezična. Daroval jo je župnik, sicer Slovenec, ki se je že solidno naučil madžarsko, somaševal pa je gostujoči kaplan iz Madžarske. Pridigo oziroma pogovor z otroki je začel madžarski kaplan. Preprosta vprašanja, na katera naj bi otroci odgovarjali. Žal, ni dobil niti enega odgovora, nastala je mučna tišina, ki jo je kot spreten retorik lepo prekinil. Takoj me je prešinilo: ne razumejo ga ali pa ne znajo madžarsko odgovoriti... Potem je bil na vrsti slovenski župnik. Komunikacija je takoj stekla, otroci so se razživeli... Enako je bilo, ko se je molilo... Zelo podobna scena kot na porabskih proslavah...
Ne, to niso naključja; to ni le moj pregovorni pesimizem, to je rana, ki se poglablja in krvavi. A kdo, razen mene, še vidi vse to? A kdo, razen mene, še razmišlja o prihodnosti skupnosti, ki jim pravimo zamejski Slovenci, zamejski Madžari? A kdo, razen mene, še pomisli na to, da je usoden določevalec teh skupnosti prav njihov jezik in njegovo prenašanje na potomce??? Ko izgine jezik, izgine skupnost! Tu ni odpustkov, izgovorov in sprenevedanja...

sreda, 16. december 2015

Trideset let šole, ki nikoli ni bila to, za kar so jo zgradili

 

Pred tridesetimi leti se je v Monoštru gradila nova šola - moderna, prostorna, trijezična! Vsaj tako se je govorilo, ko so jo odprli in sprejeli prve učence. Ker sta v tem prostoru prisotni slovenska in nemška narodnost (tudi romska, a Romi so avtomatsko bili uvrščeni v slovenske skupine), so si pouk za njune pripadnike zamislili tako, da bodo le-ti v b-razredu, vsi predmeti naj bi se sicer poučevali madžarsko, pri narodnostnem jeziku pa bi se skupina delila na nemško in slovensko. Uradno seveda to nikoli ni bila dvo- ali trijezična, ampak le narodnostna šola s slovenščino in nemščino kot predmetoma. O dvo- in trijezični šoli v Monoštru se je demagoško razpravljalo v Sloveniji, ne na Madžarskem! Vodstvo je bilo ideji narodnostne šole zelo naklonjeno, nekoliko bolj pouku nemščine kot slovenščine, se razume. Za poučevanje nemščine so zaposlili učitelja iz Avstrije, slovenščino pa so - ob pomoči slovenskega svetovalca - poučevale domače učiteljice. Šola je imela veliko stikov s prekmurskimi dvojezičnimi šolami; na teh srečanjih so vsi lepo komunicirali - madžarsko... Nekaj let je to nekako šlo, morda prvih pet, do t. i. demokratičnih sprememb na Madžarskem. Kaj kmalu se je začela v Monoštru graditi Oplova tovarna in nemščina je postala jezik številka ena. No, avstrijski lektor pa ni vztrajal dolgo, kakšnih šest, sedem let. Na mojem začetku sem ga še srečevala, potem pa mi je nekega dne resignirano rekel, da ta pouk nima smisla, saj se ti otroci ne naučijo čisto nič... In je šel, pouk nemščine pa so prevzele domače učiteljice, ki jih banalnosti okrog neučinkovitosti pouka še danes ne motijo...
Osnovna šola Istvána Széchenyija, kot se imenuje še danes, je bila vedno le madžarska šola z zanemarljivo majhnimi narodnostnimi elementi, sicer pozitivnim odnosom skoraj vseh vodstev do slovenščine, a Slovenci te naklonjenosti nikoli niso izkoristili v svoj prid. Prav nasprotno! Spominjam se sestanka, ki je bil organiziran na pobudo slovenskih staršev, da se razčisti, zakaj učenci nimajo 5 ur slovenščine tedensko. Kriv naj bi bil, po mnenju staršev, slovenščini nenaklonjen ravnatelj. Po začetnih pojasnjevanjih, tudi obtoževanjih, smo prišli do bistva: vsak razred je imel 3 paralelke, športno, narodnostno in splošno usmeritev. Ker so nekateri starši videli svoje otroke v prihodnosti kot vrhunske športnike, so jih dali v športni razred. Hoteli pa so še to in ono, tudi slovenščino. Ravnatelj je pojasnil, da vse pač ne gre, število ur na razred je zakonsko določeno - treba se je odločiti. Torej? Odločili so se, a ne za slovenščino. Slovenski starši. To se je dogajalo iz leta v leto, razredi so se krčili in po kakšnih dvajsetih letih je narodnostni pouk ugasnil. Ostal je krožek slovenščine, kjer se učenci ne naučijo niti pravilno pozdravljati po slovensko...
Od prihoda v Porabje davnega leta 1992 je bila to moja t. i. matična šola. Dodelili so mi prostor - kabinet, ki sem ga delila s čistilkami. Poleg moje omare, mize in stola so tu domovali pripomočki za pranje, likanje in čiščenje. Šok, ki sem ga doživljala na začetku, je sčasoma izzvenel, saj ni bilo druge opcije... To je trajalo nekaj let, vmes so mi dali za poučevanje slovenščine tudi 7. razred, v katerem je bilo 13 učencev, ki so imeli za sabo tisoč ur slovenskega pouka, a razen enega, ki je jezik prinesel od doma, ostali niso znali prav nič!!! To je bilo pred dvajsetimi leti... Nekaj malega sem jih poskušala naučiti, pa podkupovala sem jih s čokoladami in sladoledi... Ne bi dalje o tem... Ko sem se neke jeseni vrnila z dopusta, je na mojem kabinetu bila zamenjana ključavnica; šla sem vprašat, kaj se je zgodilo in kje so moje stvari. Šola je imela novo vodstvo, ravnatelj je postal sedanji monoštrski župan... Hodila sem od enega do drugega, spraševala, moledovala. V tisti omari so bili dragoceni dokumenti, ki jih res ne bi želela izgubiti... Kje so? Komu so bili napoti??? Nihče ni nič vedel... Prostor so napolnili z nekimi drugimi rekviziti... Moj dragocen arhiv pa je izginil za vedno... Ne, tega jim ne bom oprostila nikoli!!! Kaj je vse to pomenilo? Je šlo zgolj za nevednost, za pobalinstvo ali namerno uničenje nečesa, kar je bilo dragoceno zame in za slovensko skupnost...?
Ta šola je ob dograditvi bila zamišljena kot osrednja narodnostna izobraževalna institucija za Porabske Slovence. Otroke iz celega Porabja naj bi vozili v Monošter - tu bi bil dvojezični pouk, vaške šole pa bi zaprli... Hvala bogu, to se ni zgodilo; videli smo, kaj pomeni zaprtje narodnostne šole v vasi, na primer zaprtje sakalovske podružnice pred skoraj desetimi leti, potem zaprtje vrtca v Slovenski vesi... Življenje v vaseh se nekako ustavi, ostane tišina, nič se ne dogaja. To opažam povsod, kjer ni vrtcev ali šol... Nič ne more nadomestiti otroškega živžava, pa prisotnosti na prireditvah, druženja ljudi... Brez šol ali vrtcev so vasi, kot so porabske, mrtve... Danes je monoštrska šola s 30-letno tradicijo le še del enotne osnovne šole - po zmanjšanju števila učencev nekaj let nazaj sta se osnovni šoli združili - na starejši so učenci od 1. do 4. razreda, tu pa tisti od 5. do 8. razreda (na Madžarskem je še vedno - in prav je tako - osemletna osnovna šola).
Vsak ki je predvsem v Sloveniji mislil, da je velik poznavalec narodnostnega šolstva v Porabju, je najprej omenil monoštrsko velikodušnost in trijezični - madžarski, slovenski in nemški - napis na pročelju znamenite monoštrske, v resnici nikoli zares narodnostne šole. Danes, ko sem hotela fotografirati to čudo, je nastala zgornja fotografija - na zidu so le še obrisi slavnih tabel, le-teh pa nikjer. Jih barvajo v barbika-rdeče ali bledo turkizno, kot so po novem stene??? Bo v bodoče le ena tabla samo z madžarskim napisom? Ali? Bomo videli...
Po tridesetih letih je šola dobila novo, seveda samo zunanjo podobo, za moje pojme prav bizarno. Stoji v najlepšem "baročnem" delu mesta, saj so njeni neposredni sosedi gledališče, baročna cerkev, samostan, prelep park in še kaj bi se našlo. Vse zgradbe so lepo urejene, tudi na zunaj usklajene... Za nemogoče barve šolske fasade, ki zbanalizira in naredi kičast ves prostor, pa so se menda odločili - starši! Halo?? Kaj pa imajo starši s tem? So mogoče dali denar za barvo?? Štiri leta imajo tu otroke in kar odločijo, da bo barva po njihovem okusu kazila prostor nadaljnjih 30 let? To je bolno. Sicer pa - mestna oblast pač mora preložiti odgovornost na nekoga drugega ali tretjega...
Danes je narodnostni pouk slovenščine na šoli le še v 7. razredu za 3 učence. Menda obstaja tudi slovenski krožek. Že nekaj let sicer ni znano, koliko učencev ga obiskuje in kaj pri krožku počnejo - po učinkih, ki so enaki ničli, gotovo nič... A nekomu verjetno manjkajo ure... Pred kratkim mi je mama enega izmed teh nesrečnih učencev, ki je kar 8 let hodil k slovenskemu krožku, rekla: Da bi se sin naučil vsaj slovensko brati in pisati in nekaj stavkov, pa se ni. Čisto nič ne zna... To so porabski fenomeni, zdaj že vem... Tudi to vem, da je zaradi takih učiteljev slovenščina v Monoštru skoraj mrtev jezik... Nove barve fasade, žal, ne bodo rešile problema...


nedelja, 15. november 2015

Diplomacija - kaj je pravzaprav to?? (1)

Ob besedah diplomacija in diplomat sem nekoč čutila neko strahospoštovanje; to so bili pretežno gospodje, malo skrivnostni, uglajeni, načitani, poligloti, ki so premnogokrat s pogledi povedali več kot z besedami. Če pomislim samo na njihove ekselence Iva Andrića ali, malo bliže, Rudija Čačinoviča ali konec koncev čisto blizu - Ferenca Hajosa... Da je diplomacija umetnost sprenevedanja, seveda že dolgo vem, vem pa tudi to, da je to veščino potrebno do potankosti izpiliti, biti velik in majhen obenem, prepričati in stati za tem, istočasno uglajeno ugajati in pridobivati za interese tistega, v imenu kogar si tam, kjer si. Tako sem si nekoč predstavljala diplomate... Danes - prav nič več...
Misterioznost diplomacije je v mojih predstavah začela preraščati v bizarnost kmalu po tem, ko je Slovenija odprla generalni konzulat v Monoštru, sicer davnega leta 1998. Vsi smo gojili prav posebna pričakovanja: da bo konzulat košček matične Slovenije v Porabju, da bo konzul človek, tudi profesionalec, ki bo diplomatska vez med Slovenijo in obema županijama, za kateri je pristojen, predvsem pa trdna vez in pomoč Porabcem na poti ohranjanja jezika in identitete... Da bo povezoval nje same, jim v nekem smislu kazal pot... Malo čudaški gospod, ki je bil na to funkcijo imenovan prvi, ni bil poklicni diplomat, ampak mu je zdaj že pokojni predsednik Janez Drnovšek, s katerim sta bila skupaj v Beogradu, obljubil mirno diplomatsko službico pred penzijo. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko je iskal lokalne sodelavce; kolegica me je prosila, naj sem zraven, ko se bo pogovarjal z njimi... Sprva sploh nisem dojela, kaj jih sprašuje; znal je tri madžarske besede in kandidate je testiral, če razumejo, kaj besede pomenijo... Tip je namreč mislil, da ne znajo dobro madžarsko, in ko sem rekla, da je tu obratno, je samo zinil... Kaj je počel v Monoštru? Vrhunsko je dal opremiti konzulat - hišo duhov, na prireditvah je sicer bil zgovoren in poskrbel je, da je sin v Sombotelu diplomiral, pa uredil je, da ima mesto Monošter slovensko topografsko tablo... Potem je šel v penzijo... In zdaj je, žal, že med pokojnimi... Naj počiva v miru...
Drugi konzul v Monoštru je bil človek z zunanjega ministrstva, ki je na začetku naredil dober vtis. Vse ga je zanimalo, bil je pravnik in tudi po tej plati kar razgledan; no, Monošter ni bila njegova sanjska služba, saj je hrepenel po - Zagrebu! Ampak - bolje išta nego ništa - in je bil v Monoštru, dokler se ni pojavila možnost v sanjski destinaciji... Rad se je pogovarjal, delil nasvete, vzgajal, nekateri so sicer bili mnenja, da je prikriti homofob; sama nisem imela takega občutka. Organiziral je celo neke sestanke z učitelji, na konzulatu smo se večkrat sestajali in poskušal je, kljub svojim drugim preferencam, biti vsaj malo koristen... mandat je končal predčasno, ker je bila pač želja po službi v Zagrebu močnejša od vsega drugega. Nekaj smo mu pa vsi zamerili - odšel je takorekoč brez slovesa... Menda so ga po nekem času Porabci iskali, da bi ga pozdravili, pa ni imel časa zanje...
Ko sem zvedela za ime naslednjega kandidata, mi je šlo pošteno na smeh... Pravzaprav nisem vedela, če naj se smejem ali zgražam... A je prvi april ali še kakšen podoben dan?? Na t. i. diplomatskih mestih se pojavljajo tudi strankarski zaslužneži (ni bil prvi in edini), ki kot nagrade za zvestobo stranki ali kar vodji dobivajo družinske pakete ugodnosti; to je bil takšen patron. Kot je sam bil prepričan, je njegova največja referenca, prednost pred komerkoli, bila ta, da govori prekmurščino (kakšnega drugega jezika, tudi knjižne slovenščine, ni znal). Pa zvestoba bogu Janezu, ki je takrat bil predsednik vlade, je bila odločilna... Prekmurščina ni samo poseben knjižni, temveč je z njim postala tudi diplomatski jezik! In kaj je v Monoštru počel? Marsikaj! S svoje na novo pridobljene sanjske pozicije je poskušal delati red, tako po domače. Turbo diplomacija pač... Gradil je cesto, obnavljal šole, urejal kulturo - vsaj tako se mu je zdelo, učencem uredil, da so se z Janševo Urško slikali na morju, imel je več časa za strankarske prijatelje po Prekmurju, gospa konzulova pa čas za diplomiranje na višji gostinski šoli... Največji dosežek njegovega mandata pa so trije lonci - piskri v njegovem diplomatskem jeziku, ki jih je nabavil iz denarja za štartnino na nekem pohodu, ki ga je organiziral. Predaja piskrov kuhinji na Gornjem Seniku je bila ena najbolj medijsko pokritih slovesnosti v tistem času. Prisotnih je bilo 8 medijev, TV Slovenija, recimo, je prispevek objavila kar v osrednjem dnevniku!!! Vse to je bilo sicer pospremljeno s komentarji, da je seniška kuhinja končno dobila ustrezno opremo, saj revčki še vedno kuhajo v ruskih loncih iz druge svetovne vojne!!! Za komentar teh laži in bizarnosti bi potrebovala kar nov zapis, zato bom tu nehala... Resnica o piskrih pa je taka, da se je kmalu ugotovilo, da so neuporabni, saj kuhanje za nekaj sto ljudi dnevno zahteva primerno kuhinjsko opremo ... Tako je to, ko strankarske gnide postanejo diplomati! Zdrahe, laži, alergija na mene, ker sem o njem vedela preveč ... In smo preživeli in hitro pozabili številko tri na generalnem konzulatu v Monoštru...
In verjeli, da niže ne gre... Pa je šlo!!! Prihajal je konzul številka štiri... Uf, uglajen gospod, brezhibna angleščina, prejšnje mesto - Moskva! Vauu! Moja tema... Ja, o Rusiji je bilo dosti zgodb, vse lepe in velike. In zdaj se je znašel v tem mrtvem kotu... Od začetka mu ni bilo všeč, nam v Porabju pa tudi ne; kmalu se je izkazalo, da je glede obljubljanja vsega mogočega in nemogočega še hujši od ostalih - pa še z resnico je bil hudo skregan; lažnivi kljukec... No, jaz sem ga kmalu začela doživljati kot inkarnacijo Grigorija Potemkina. Umetnost laganja in lažnega prikazovanja stvari je imel izpiljeno do potankosti, kult samopomembnosti pa tudi... Oboževal je dogodke s kamerami in fotoaparati in lepo pletel zgodbe - sebi v prid... Zadnji dve leti smo ga bolj malo videli, saj smo mu šli vsi že grdo na živce! Nekajkrat sem mu prav divje povedala svoje mnenje o njegovih zahrbtnih igricah, posebej po tistem klevetalnem sestanku za mojo odstranitev, ki ga je organiziral na pobudo krovnikov kar on, jaz pa nisem smela biti zraven. S tem mi je povedal o sebi prav vse... Potem sem se samo še trudila, da ga ignoriram in preziram. Nisem bila edina... Tistih, ki jim je vse mogoče obljubljal, se je pozneje izogibal... In grozno trpel... Sicer pa - tudi če se nekaj časa ni pojavil, ga nihče ni pogrešal; morda je bilo tako celo bolje... Tudi odšel je menda tako - brez slovesa, izginil kot kafra... Ob tej zadnji monoštrski konzulatski izkušnji lahko mirno rečem, da Porabje takega konzulata ne potrebuje. Naj Slovenija nameni ta denar za kaj pametnejšega!!!
Diplomacija - kaj je pravzaprav to? Moja fiksna ideja o uglajenih, kulturnih, altruističnih gospodih, pripravljenih poslušati, povezovati, pozitivno in iskreno reševati probleme, služiti vsem ljudem, ne le poklicnežem? Ja, tako naivno sem si vse to predstavljala in verjela, da je tako... Pa ni... Dosedanja izkušnja mi namreč jasno pravi, da konzuli potrebujejo Monošter, ne pa Monošter konzule... Saj ne trdim, da kateri izmed njih ni naredil česa pozitivnega... In če sem mislila, da je bil številka tri najslabša izbira, lahko zdaj mirno zapišem, da ni bil; številka štiri ga je v marsičem negativnem hudo prehitel... In serija se bo tako nadaljevala. Sicer pa je tudi vse to le odraz gnile slovenske politike, ki že desetletja ne ve, kaj bi počela s Porabskimi Slovenci (kot tudi Slovenci v drugih sosednjih državah)...
Nekaj dni je v Monoštru že novi konzul. Številka pet. Porabje (predvsem krovnike) pozna že dolgo, tudi vse odprte rane in brazgotine. Naivna kot vedno upam, da se je iz napak predhodnikov vsaj kaj malega naučil in da se bo v prihodnje morda pisala neka nova, lepša zgodba... In - Porabje so vsi ljudje, ki še vsaj malo čutijo slovensko in to želijo še naprej, ne samo skorumpirani politiki ... Vsem jim je potrebno nameniti pozornost, zaupanje in upanje, ne le tistim, ki si le-tega največkrat ne zaslužijo ...