Ob besedah diplomacija in diplomat sem nekoč čutila neko strahospoštovanje; to so bili pretežno gospodje, malo skrivnostni, uglajeni, načitani, poligloti, ki so premnogokrat s pogledi povedali več kot z besedami. Če pomislim samo na njihove ekselence Iva Andrića ali, malo bliže, Rudija Čačinoviča ali konec koncev čisto blizu - Ferenca Hajosa... Da je diplomacija umetnost sprenevedanja, seveda že dolgo vem, vem pa tudi to, da je to veščino potrebno do potankosti izpiliti, biti velik in majhen obenem, prepričati in stati za tem, istočasno uglajeno ugajati in pridobivati za interese tistega, v imenu kogar si tam, kjer si. Tako sem si nekoč predstavljala diplomate... Danes - prav nič več...
Misterioznost diplomacije je v mojih predstavah začela preraščati v bizarnost kmalu po tem, ko je Slovenija odprla generalni konzulat v Monoštru, sicer davnega leta 1998. Vsi smo gojili prav posebna pričakovanja: da bo konzulat košček matične Slovenije v Porabju, da bo konzul človek, tudi profesionalec, ki bo diplomatska vez med Slovenijo in obema županijama, za kateri je pristojen, predvsem pa trdna vez in pomoč Porabcem na poti ohranjanja jezika in identitete... Da bo povezoval nje same, jim v nekem smislu kazal pot... Malo čudaški gospod, ki je bil na to funkcijo imenovan prvi, ni bil poklicni diplomat, ampak mu je zdaj že pokojni predsednik Janez Drnovšek, s katerim sta bila skupaj v Beogradu, obljubil mirno diplomatsko službico pred penzijo. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko je iskal lokalne sodelavce; kolegica me je prosila, naj sem zraven, ko se bo pogovarjal z njimi... Sprva sploh nisem dojela, kaj jih sprašuje; znal je tri madžarske besede in kandidate je testiral, če razumejo, kaj besede pomenijo... Tip je namreč mislil, da ne znajo dobro madžarsko, in ko sem rekla, da je tu obratno, je samo zinil... Kaj je počel v Monoštru? Vrhunsko je dal opremiti konzulat - hišo duhov, na prireditvah je sicer bil zgovoren in poskrbel je, da je sin v Sombotelu diplomiral, pa uredil je, da ima mesto Monošter slovensko topografsko tablo... Potem je šel v penzijo... In zdaj je, žal, že med pokojnimi... Naj počiva v miru...
Drugi konzul v Monoštru je bil človek z zunanjega ministrstva, ki je na začetku naredil dober vtis. Vse ga je zanimalo, bil je pravnik in tudi po tej plati kar razgledan; no, Monošter ni bila njegova sanjska služba, saj je hrepenel po - Zagrebu! Ampak - bolje išta nego ništa - in je bil v Monoštru, dokler se ni pojavila možnost v sanjski destinaciji... Rad se je pogovarjal, delil nasvete, vzgajal, nekateri so sicer bili mnenja, da je prikriti homofob; sama nisem imela takega občutka. Organiziral je celo neke sestanke z učitelji, na konzulatu smo se večkrat sestajali in poskušal je, kljub svojim drugim preferencam, biti vsaj malo koristen... mandat je končal predčasno, ker je bila pač želja po službi v Zagrebu močnejša od vsega drugega. Nekaj smo mu pa vsi zamerili - odšel je takorekoč brez slovesa... Menda so ga po nekem času Porabci iskali, da bi ga pozdravili, pa ni imel časa zanje...
Ko sem zvedela za ime naslednjega kandidata, mi je šlo pošteno na smeh... Pravzaprav nisem vedela, če naj se smejem ali zgražam... A je prvi april ali še kakšen podoben dan?? Na t. i. diplomatskih mestih se pojavljajo tudi strankarski zaslužneži (ni bil prvi in edini), ki kot nagrade za zvestobo stranki ali kar vodji dobivajo družinske pakete ugodnosti; to je bil takšen patron. Kot je sam bil prepričan, je njegova največja referenca, prednost pred komerkoli, bila ta, da govori prekmurščino (kakšnega drugega jezika, tudi knjižne slovenščine, ni znal). Pa zvestoba bogu Janezu, ki je takrat bil predsednik vlade, je bila odločilna... Prekmurščina ni samo poseben knjižni, temveč je z njim postala tudi diplomatski jezik! In kaj je v Monoštru počel? Marsikaj! S svoje na novo pridobljene sanjske pozicije je poskušal delati red, tako po domače. Turbo diplomacija pač... Gradil je cesto, obnavljal šole, urejal kulturo - vsaj tako se mu je zdelo, učencem uredil, da so se z Janševo Urško slikali na morju, imel je več časa za strankarske prijatelje po Prekmurju, gospa konzulova pa čas za diplomiranje na višji gostinski šoli... Največji dosežek njegovega mandata pa so trije lonci - piskri v njegovem diplomatskem jeziku, ki jih je nabavil iz denarja za štartnino na nekem pohodu, ki ga je organiziral. Predaja piskrov kuhinji na Gornjem Seniku je bila ena najbolj medijsko pokritih slovesnosti v tistem času. Prisotnih je bilo 8 medijev, TV Slovenija, recimo, je prispevek objavila kar v osrednjem dnevniku!!! Vse to je bilo sicer pospremljeno s komentarji, da je seniška kuhinja končno dobila ustrezno opremo, saj revčki še vedno kuhajo v ruskih loncih iz druge svetovne vojne!!! Za komentar teh laži in bizarnosti bi potrebovala kar nov zapis, zato bom tu nehala... Resnica o piskrih pa je taka, da se je kmalu ugotovilo, da so neuporabni, saj kuhanje za nekaj sto ljudi dnevno zahteva primerno kuhinjsko opremo ... Tako je to, ko strankarske gnide postanejo diplomati! Zdrahe, laži, alergija na mene, ker sem o njem vedela preveč ... In smo preživeli in hitro pozabili številko tri na generalnem konzulatu v Monoštru...
In verjeli, da niže ne gre... Pa je šlo!!! Prihajal je konzul številka štiri... Uf, uglajen gospod, brezhibna angleščina, prejšnje mesto - Moskva! Vauu! Moja tema... Ja, o Rusiji je bilo dosti zgodb, vse lepe in velike. In zdaj se je znašel v tem mrtvem kotu... Od začetka mu ni bilo všeč, nam v Porabju pa tudi ne; kmalu se je izkazalo, da je glede obljubljanja vsega mogočega in nemogočega še hujši od ostalih - pa še z resnico je bil hudo skregan; lažnivi kljukec... No, jaz sem ga kmalu začela doživljati kot inkarnacijo Grigorija Potemkina. Umetnost laganja in lažnega prikazovanja stvari je imel izpiljeno do potankosti, kult samopomembnosti pa tudi... Oboževal je dogodke s kamerami in fotoaparati in lepo pletel zgodbe - sebi v prid... Zadnji dve leti smo ga bolj malo videli, saj smo mu šli vsi že grdo na živce! Nekajkrat sem mu prav divje povedala svoje mnenje o njegovih zahrbtnih igricah, posebej po tistem klevetalnem sestanku za mojo odstranitev, ki ga je organiziral na pobudo krovnikov kar on, jaz pa nisem smela biti zraven. S tem mi je povedal o sebi prav vse... Potem sem se samo še trudila, da ga ignoriram in preziram. Nisem bila edina... Tistih, ki jim je vse mogoče obljubljal, se je pozneje izogibal... In grozno trpel... Sicer pa - tudi če se nekaj časa ni pojavil, ga nihče ni pogrešal; morda je bilo tako celo bolje... Tudi odšel je menda tako - brez slovesa, izginil kot kafra... Ob tej zadnji monoštrski konzulatski izkušnji lahko mirno rečem, da Porabje takega konzulata ne potrebuje. Naj Slovenija nameni ta denar za kaj pametnejšega!!!
Diplomacija - kaj je pravzaprav to? Moja fiksna ideja o uglajenih, kulturnih, altruističnih gospodih, pripravljenih poslušati, povezovati, pozitivno in iskreno reševati probleme, služiti vsem ljudem, ne le poklicnežem? Ja, tako naivno sem si vse to predstavljala in verjela, da je tako... Pa ni... Dosedanja izkušnja mi namreč jasno pravi, da konzuli potrebujejo Monošter, ne pa Monošter konzule... Saj ne trdim, da kateri izmed njih ni naredil česa pozitivnega... In če sem mislila, da je bil številka tri najslabša izbira, lahko zdaj mirno zapišem, da ni bil; številka štiri ga je v marsičem negativnem hudo prehitel... In serija se bo tako nadaljevala. Sicer pa je tudi vse to le odraz gnile slovenske politike, ki že desetletja ne ve, kaj bi počela s Porabskimi Slovenci (kot tudi Slovenci v drugih sosednjih državah)...
Nekaj dni je v Monoštru že novi konzul. Številka pet. Porabje (predvsem krovnike) pozna že dolgo, tudi vse odprte rane in brazgotine. Naivna kot vedno upam, da se je iz napak predhodnikov vsaj kaj malega naučil in da se bo v prihodnje morda pisala neka nova, lepša zgodba... In - Porabje so vsi ljudje, ki še vsaj malo čutijo slovensko in to želijo še naprej, ne samo skorumpirani politiki ... Vsem jim je potrebno nameniti pozornost, zaupanje in upanje, ne le tistim, ki si le-tega največkrat ne zaslužijo ...
